“Res hvala dragi Univerzum za tole ultra sranje, v katerem sem. Bedno je. Zdi se mi, da ga res ne zaslužim. Ampak ok. Že v naprej hvala zanj. Čeprav zdaj še ne vidim zakaj je dobro, da sem v njem - vem to, da bom enkrat zelo verjetno videla. Razumela. Bila hvaležna. Zato sem zdaj, že v naprej hvaležna - čeprav sploh še ne vem zakaj sem hvaležna. Torej: hvala za sranje. Res super.”
In ponavadi, ko se tako iskreno pritožim, umirim in odprem hvaležnosti, dobim pomoč, začnejo se dogajati naKLJUČja, vozli pa se začnejo rahljati in na koncu se enkrat odrahljajo. A izključno, kadar zares resno mislim, kar rečem.
Res je to, kar pravijo: da je konec vedno dober in da če še ni dobro, še ni konec.
Ravno te dni sva se z zelo simpatičnim novinarjem Juretom, ki se je udeležil Mantakove delavnice 'Neprebojni moški', pogovarjala o lekcijah, ki nam jih (neprestano) prinaša življenje. Citiral je mi besede Oprah:
“Včasih se zjutraj zbudim in rečem: “Bog, veš, danes me pa lahko tudi ničesar ne naučiš! Mogoče me lahko danes pustiš, da samo malo hodim naokoli, se imam luštno in pojem kakšen sladoled.”
Po hudih centrifugah je res pravično in se spodobi, da imamo malo dopusta, od vseh življenjskih lekcij.
Uiti jim pa ne moremo.
Bog ve, kaj mi bo prinesla številka 36. Jaz vem samo to, da sem pripravljena na vse, kar mi bo prinesla. Vem samo to, da ne bom nikdar več zakopala glave v pesek, kot noj: ko bom čutila, da nekaj ni prav. Da ne bom šla več čez sebe. Čez svoje občutke. Čez svoje meje. Čez znake. Ne glede na vse. Čez sebe - nikdar več.
Vem samo to, da bom preživela, ne glede na vse, kar se mi utegne zgoditi.
Vem, da bom preživela celo, če bom umrla.
To se morda sliši čudno in ezoterično, a res, čisto praktično tako mislim.
Ko se nam zgodi toliko bolečega, toliko hudega, toliko tega, kar nas stre, in ko vse to preživimo: potem ugotovimo, da smo večne.
Kar naenkrat se tega zares zavemo. Ko to utelesimo. Ko to živimo.
Potem smo nepremagljive. Nedotakljive. Potem se nam fučka. Ne prilagajamo se, ne trudimo se biti všečne.
Samo smo, kar smo. To ni vzvišenost, to ni egoizem, to je prava ljubezen.
In takrat končno spregovorimo v enakem jeziku, kot govori Univerzum. Končno se odpremo, da lahko dobimo vse, kar nam pripada. In pripada nam toliko, toliko lepega. Toliko obilja. Obilja ljubezni.
Zadnje dni sem, na Mantakovih delavnicah in na moji delavnici 'Ženska Zakladnica', imela čast in priložnost, vas toliko objeti. Objele smo se ‘srce na srce’. Vmes ni bilo nič plasti, nobenih mej. Srce se je lahko stopilo s srcem.
To nam prinašajo čiščenja. Zato so toliko vredna.
Prinašajo nam sposobnost čutiti. Sebe. Druge. Sebe zlite z drugimi. Čutiti, da sploh drugi ne obstaja. Da smo. Da smo eno veliko srce, skupaj.
Toliko, toliko ti imam za povedati.
Pogovorila sem se s svojim očijem. Prvič v življenju zares pogovorila. Direktno, iskreno, ranljivo, boleče. Edino to vodi v resničnost. Šele zdaj bova lahko začela graditi odnos. Čaka naju še veliko zdravljenja in solz.
Pa z Mantakom Chio sva se zmenila, da skupaj napiševa knjgo, o pomembnosti joge obraza - o zlatih hormonih, ki se proizvajajo v pomembni elektrarni, ki jo imamo v sredici glave.
V naslednjem nedeljskem pismu ti želim v eno kapsulo strniti vse zaklade, ki nam jih je Mantak Chia predal na svojih izjemnih delavnicah. Kapsulo, ki bo v pomoč tistim, ki ste se jih udeležile in tistim, ki vam ni uspelo priti.
Želim ti prišepniti tudi kaj vse je Mantak učil moške, na moški delavnici. Tako zelo pomembno, za nas, za njih.
Potem pa se vrnem nazaj, k dokončanju ‘moje zgodbe’.
Zdajle pa šibam na našo drugo Žensko zakladnico. 70 Sijočih elektrarn čaka in jaz komaj čakam, da jih/te objamem. Srce na srce.
Tudi tebe objemam. Močno, močno.
Centrifugo leta 35 sem uspela prebroditi tudi zaradi tebe.
To je namen ženskega sestrstva. Da smo skupaj, ko nas vrti in ko se nevihta umiri, ter zasije sonce.
V letu 36 se ti želim še posebej zahvaliti za vso tvojo podporo in ljubezen.
Pripravljam ti veliko lepega in te trdno držim za roko. Vedno. V vsem.