Ljuba Rešiteljica;

Univerzum se z nama pogovarja na vse mogoče in nemogoče načine. Univerzum ni mističen, je zelo praktičen.

Tole, kar ti bom zdaj opisala, bo malo fuj. No, veliko fuj. Bo pa zelo nazorna in smešna prispodoba, kako zelo si po nepotrebnem velikokrat zasmradimo življenje.

Zame je bil to wake-up call.

Message recived.

DVE FOBIJI IMAM V ŽIVLJENJU

Ena so jajčni rumenjaki.

Če so zmešani v omleti, je vse ok.

Kadar je pa jajce pečeno na oko in je rumenjak moker - to mi je najbolj grozna stvar na svetu. Če pa je zraven še malo prosojnega, nekuhanega beljaka, potem mi postane fizično slabo, samo ob pogledu. Za noben denar tega ne bi pojedla, ni šans.

Druga fobija pa so stranišča.

Včasih ti je na kakšnem letališču, ali na bencinski postaji, kjer je dolga vrsta žensk, ki čakamo da gremo na toaleto; po vrstnem redu pač dodeljen en wc. Greš notri. Se zakleneš. In šele potem ugotoviš … da je umazan.

Tako školjko VEDNO počistim. Raje umrem, kot da pridem ven iz stranišča, pa da bi kdo mislil, da sem jaz naredila takšno umazanijo. Ni variante. Grozno mi je. Ampak vzamem ščetko in čistim, potegujem vodo, mižim, ne diham, čistim … pač naredim vse, kar se da. Itak imam v torbici potem robčke, razkužilo … Mah, ni da ni.

KOKOSOVA VODA JE KRIVA

Dve poletji nazaj sem bila na Kreti, v turistični agenciji, kjer si naročam letalske karte. Čakala sem, da mi jih sprintajo. To je majhna agencija. Spodaj sedita dve agentki, potem so stopnice - zgoraj pa še ena uradniška miza, za direktorja. Čakam in čakam. Pred tem sem bila v bio trgovini, kjer sem si kupila liter kokosove vode in jo zaradi vročine spila na en mah. Kokosova voda najbolj od vsega hidrira naše celice. Po sestavi je enaka medceličnini - vodi okoli celic, zato jo le-te ‘prepoznajo’ in takoj vsrkajo.

Je pa tudi velik diuretik. Čakam in čakam. Vmes me prime tako zelo lulat. Ko naenkrat spiješ veliko kokosove vode in te po njej prime lulat - moraš iti TAKOJ. Tu ni heca. Se mi je to enkrat zgodilo sredi Bombaja, ujeti smo bili v prometu, premikali smo se počasneje kot polži, jaz pa pred tem spila kar dva kokosa. Sem potem lulala sredi štiripasovnice. Ni šlo drugače. Sredi. Ne ob strani.

No, tudi zdaj me je tako lulat. Vprašam, kje je toaleta. Agentka mi pravi naj grem gor po stopnicah, mimo direktorja, prva vrata.

Wc za uslužbence. Za goste ga nimajo.

Ok.

Lulam, lulam.

Kokos efekt.

POPLAVA DREKOV!

Potegnem vodo.

Si umijem roke.

Skoraj grem že ven - ko opazim, da v školjki plava … en velikanski drek.

OMG. Od kje pa to?! Prej ga ni bilo! Moj ni. Ampak…itak bo videti da je, če se ga ne znebim.

Potegnem vodo, a kotliček še ni napolnjen.

Čakam, čakam.

Znova potegnem vodo.

Prepričana, da je pač klobasa odplavala, si znova umijem roke. Spet hočem iti. Ko zaznam, da so v vodi plavajo … trije dreki!

TRIJE!

Postane mi vroče.

Kaj se dogaja?!

Čisto sem nervozna.

Če grem zdaj ven … pa pustim tri dreke v školjki …ni hujšega. Vsi jih bodo povezali z mano! Samo trije uslužbenci uporabljajo ta wc, vsi me poznajo. Sramota. Obtožena bom za zločin, ki ni moj.

Čakam, čakam, da se kotliček napolni.

Evo, toliko časa je že minilo, odkar sem v tem stranišču, da bodo seveda prepričani, da sem šla kakat. In potem, če bodo še klobase v vodi … Groza.

Groza.

Sranje!

Raje se udrem v zemljo.

Prosim boga in vse angele, naj odplavijo to umazanijo.

Spet potegnem vodo, molim  … ven priplava …PET drekov! Prisežem. Vsak je druge barve.

 

SAMO ŠE HUJŠE, CEL BAZEN

Nit malo mi ni smešno.

Zdaj sem v čisti paniki. Premočena od stresa. Kaj naj naredim?

Minute minevajo.

Dobesedno sem vedno globlje v dreku.

Razmišljam, razmišljam. Vidim koš za smeti, v njem pa prazno debelo črno vrečko. Nimam izbire. Delovanje iz absolutne panike. Zaprem oči. Si dam vrečko na roko, kot da je rokavica; z njo zajamem tri klobase (ja, vem GROZNO! Fuj! In več kot ogabno!) in jih stresem v smeti. Pa pokrijem z vrečko.

Spet potegnem vodo in zdaj na glas molim, da naj bo tisto, kar je ostalo odplavljeno.

Itak ni bilo.

Kar je prišlo ven … raje ne bom opisala.

Cel bazen!

Nerešljivo.

Čisto bleda, čisto premočena, čisto tresoča grem dol do agentke. V mislih sestavljam govor, kako ji bom razložila, da to kar je v wc-ju nima nič z mano.

Glede na količino, ki je priplavala ob zadnjem potegu - je pa res nemogoče, da bi prišlo od mene, no. Tudi če bi spila tri litre odvajalnega čaja, ne bi mogla toliko napolniti školjke.

Morala mi bo verjeti!

Pridem do nje.

ZDAJ MI POVE?!

In še preden mi uspe karkoli izdaviti, me ona pogleda in mi čisto mirno reče: “Pozabila sem ti povedati, da je odtok zamašen. Cela kanalizacija je ustavljena in naplavlja. Čakamo, da pridejo odmašiti.”

V tistem trenutku sem si jo zaželela potunkati v ta odtok poln dreka.

Zdaj mi to pove?!

In ko me pol ure ni dol, ne posumi, da je to nenavadno?! Pa poveže z njihovim problemom?!

Ko sem izstopila skozi vrata agencije sem takoj poklicala Giorgosa, začela sem se jokati in mu med hlipanjem razlagati kakšno smrdljivo, grozno, bizarno, pretresljivo, nepravično nočno moro sem pravkar doživela.

Najprej je bil čisto ogorčen in ni razumel, kako mi je sploh prišlo na misel, da sem se začela iti to reševalno akcijo. Potem pa je našel nauk te moje izkušnje.

“Savina, Univerzum ti je zelo nazorno pokazal, da končno že enkrat nehaj čistiti drek od drugih! Kot vidiš - se ga ne da očistiti. Še pomnoži se! Kot vidiš, to ni tvoje delo. Samo ti se izčrpaš in doživljaš travme. Od zdaj naprej naj vsak poskrbi za svoj drek. Ti pa se več ne identificiraj z drekom, ki ni tvoj – lepo prosim.”

Kako prav je imel, kako natančno je odkodiral sporočilo zame!

 

SAJ ME PRIME, A ME MINE

Od te izkušnje naprej se je veliko spremenilo.

Še vedno ne maram mokrih rumenjakov.

Še vedno bom na kakšnem letališču očistila wc - priznam.

 

Ampak, ko me prime, da bi se šla rešiteljico kakšnimi ljudem, ki so si sami zakomplicirali (posrali) svoje življenje, ki ne sprejmejo odgovornosti za svoj drek, v katerem so se znašli in pričakujejo, da drugi počistijo njihovo umazanijo … me pa od tistega pripetljaja naprej mine. Se tega več ne grem. Pred očmi se mi pokaže slika klobas vseh barv - in to me v trenutku ustavi. Res sem nazorno videla, da nima smisla. In da sem to počela v marsikaterem odnosu - niti slučajno samo v stranišču za uslužbence turistične agencije.

In res ne bi rada, da mi Univerzum še bolj jasno pokaže kako bizarno je tako početje - že tako sem najbrž spregledala kup njegovih blažjih alarmov, da mi je moral poslati takšno očitno sporočilo.

Kako se pa Univerzum pogovarja s tabo?

Smisel za humor pa ima, a ne.

V katerih odnosih in situacijah pa ti čistiš nove in nove smrdljive poplave, ki sploh niso tvoje?

Dovolj je, a ne?!

Rada te imam,

Savina