Jaz sem bila vsak dan svojega otroštva energetsko posiljena. In vsak moj trenutek se je vrtel okoli tega, ali bom dobila svoj piškotek.

En pogled. En nasmeh moje mamice.

Zdaj sem imam 38, 5 let.

Koliko se je spremenilo?

Ura je tri popoldne, komaj sem se zvlekla iz postelje. Vse me boli. Vročino imam. Grlo mi gori.

Grlo, področje izražanja. Kadar imamo boleče grlo, težave s ščitnico, z glasilkami … ne upamo izražati sebe.

Svojih potreb, želja in čustev.

Ne upamo, in/ali pa ne smemo.

Na prvi pogled bi si lahko razložila. “Savina, pač, prekurila si se. V desetih mesecih tvoje šole, si imela kar 132 predavanj in 40 vadb si odvodila. 172-krat si učila. In potem, takoj po zadnjem šolske dnevu - ki je bil nekaj najlepšega, najbolj čarobnega in ganljivega na celem svetu - a se je vseeno končalo zelo intenzivno obdobje za tebe; si se namesto počitka, usedla za računalnik in zdaj že tri tedne, po 18 ur na dan sediš pred ekranom. Dokončuješ knjigo in pripravljaš novo šolsko leto.

To je to. Glej kakšen tempo imaš. Vmes si bila petkrat v Ameriki, ves čas potuješ … Pregorela si. Nisi si vzela enega prostega dneva. Ustvarjaš same čudovite stvari, ampak mogla bi popolnoma izklopiti, vsaj za kakšen teden.”

Ta razlaga drži vodo.

Ampak to ni to.

Nimam zato vročine.

Če ne bi imele 10 mesecev Šole Lifting Zlate Ženske, ne bi zdaj sedela za računalnikom in dokončevala svoje knjige. Ta mogočna preobrazba, ki se nam je vsem zgodila; je meni dala krila, da še bolj zaživim sebe, še bolj čutim in varujem svoj energetski prostor in si upam … spregovoriti sebe.

Z največjo ljubeznijo učim in pišem.

Zaradi ljubezni, ne začnemo goreti.

Zaradi ljubezni, ne zbolimo.

(Seveda pa je pomembno čuvati, spoštovati, spočiti in regeneritati fizično telo!)

Tri dni nazaj mi je pisala moja mamica.

“Savina, zažgi svojo knjigo. Ne sme biti izdana. Če bo, boš šla v pekel.”

Mamica, v šestih verah si me krstila.

Zato, da bi se bala, ne enega - ampak kar šestih peklov.

Mamica, vse pekle, ki obstajajo, sem že doživela, ko s tabo sem živela.

Preživela sem jih.

Tri leta nazaj sem bila na Bledu, skupaj z mojo najbližjo prijateljico, Heleno. 15 let se že poznava.

Moja mamica, je izvedela, da predavam tam.

Imamo jo zablokirano na vseh telefonih, What’s up-ih, Vibrih, mailih … Pač na vsem, kar obstaja. Vedno najde način, si naredi nov naslov, dobi novo številko, da pride do mene.

Zablokirano jo imam, da preživim.

Tisti dan, mi je telefon neprestano zvonil in piskal. Spet je našla luknjo, da vstopi vame. Celo tako veliko luknjo, da so mi v mojo hotelsko sobo dostavili šop slik, ki mi jih je poslala, pismo in Mormonsko Biblijo.

“Savina, kaj pa če ji lepo odpišeš, da jo imaš rada, a si ne želiš srečanja.” mi je Helena rekla, ker se ji je zasmilila in ker ve, kako zelo jo imam res rada. Svojo mamico.

“Z veseljem bi ji. Tudi videla bi jo.

Ko takim ljudem ponudiš najmanjši prstek, ti v trenutku odgriznejo ne samo roko, ampak pol trupa. Ne smem, ni varno zame.”

Če ne bi dve leti hodila k dr. Milivojeviču, pa potem še k specialistom za borderline motnjo in do zadnje pike prebrala vseh knjig, ki obstajajo na to temo, ji ne bi tako vdano, predano in odločno odgovorila.

Včasih je edini način, da mi preživimo, da postavimo najbolj strogo mejo tistim, ki naših mej ne spoštujejo. Tistim, ki ne spoštujejo nobenih mej in nikogar. Ne glede na to, kako zelo jih ljubimo. In kako bi vse na svetu dali, da bi jih rešili in pozdravili.

Dokler se oni sami ne odločijo, da potrebujejo pomoč in prevzamejo odgovornost za svoje življenje - vso pomoč, ki jim jo nudimo, uperijo proti nam in nas z njo še bolj obglavljajo.

Moje srce jo od vedno, za vedno ljubi.

Moj um, pa je moral dobiti kup strokovnih podatkov in orodij, zato da varuje moje srce.

A ta Helenin stavek, je za hip zamotil moj um: spet sem bila majhna punčka, polna upanja.

Odpisala sem mamici.

Takrat na Bledu.

Seveda imam še kar to sporočilo. In njene odgovore.

(Poleg več kot 500 njenih grozilnih pisem, sporočil in mailov, ki so se nabrali, skozi leta.)

‘Mami, hvala za slike. Zelo sem jih vesela.

Lepe so.

Rada te imam.

To se ne bo nikdar spremenilo, ne glede na vse.

Tega, da sva mama in hči, nama ne more nič vzeti.

Vendar prosim razumi in spoštuj mojo svobodno voljo in izbiro.

Hvala.

Kot vedno ti želim vse dobro,

Savina’

Kar je sledilo.

Helena se mi je naslednji večer s solzami v očeh opravičila, ker je predlagala, naj ji odpišem. Počutila se je krivo. Itak ni bila. Saj ni vedela, kako bo. Saj ni vedela, kako je. Nihče ne ve.

Zdaj pa je videla.

Kakšen rafal sporočil, kako sovražnih, kako grozilnih se je odprl.

Videla je, kako se je moja mami skrila za zaveso, v Grand Hotelu Toplice, za zaveso v toaletnih prostorih in mi potem pošiljala slike.

Slike posnete izpod tiste zavese.

Slike mojih All stark, ko sem si umivala roke.

Videla je, kako vstopa v moj prostor, kako me zasleduje, kako me nagovarja in kaj mi govori.

Potem pa letos pozimi.

Je bila Helena spet z mano.

Želeli sva iti k meni domov.

Vstopili sva v mojo hišo.

V moj varen prostor.

V moj dom.

Pred vrati, znotraj hiše, pa je v zasedi čakala moja mamica.

Z vrečko. Polno pisem in slik. In z Mormonsko Biblijo.

Ni naju spustila mimo, do vrat. Lepo sva jo prosili.

Morali sva se preriniti mimo.

Odklenili sva vrata mojega doma.

Postavila se je med vrata, ter želela nasilno vstopiti v moj prostor. Helena me je zavarovala, znova se je začelo prerivanje, uspelo mi je steči notri, na varno, Helena pa je z zadnjimi močmi uspela zapahniti vrata.

Mami je dolgo, dolgo stala pred njimi.

Nisva mogli ven.

Heleni se je mudilo, po sina, v šolo.

“Lepo vas prosim, da naju pustite, da greva lepo mirno ven iz hiše.”

“Vidve sta javni osebi, z vama lahko delam, kar hočem.” je bila popolnoma mirna, moja mamica.

Nisva mogli ven.

Še nikdar nisem videla svoje najbližje prijateljice tako zelo pretresene. Bila je bleda. Cela se je tresla.

Prvič je doživela to, kar sem jaz doživljala vsak dan svojega otroštva in najstništva.

Ko si te nekdo lasti. Ko si zanj njegova popolna in absolutna lastnina.

Stvar.

Ko je nekdo prepričan, da ima popolno in absolutno pravico do tebe, nad tabo.

Če si pa stvar.

Pripravila sem nama matcho.

“Bova malo počakali, saj se bo utrudila. Ponavadi čez kakšni dve uri gre. Bova takrat stekli ven. Seveda se bo zvečer vrnila … ampak ne skrbi, ni ti treba ostati z mano v Ljubljani. Bom prosila prijatelja, naj pelje z mano psa ven. Imaš prav, ni pametno, da sem danes sama.”

“Savina!!!!!!!!!!” zdaj je bila bleda, kot sneg.

“To je energetsko posilstvo.

Še vedno si, ujeta, kot si bila ujeta, kot deklica.

Ja, zdaj imaš svoje stanovanje.

Imaš svojo Kreto.

Ampak še vedno vstopa vate.

In ti še vedno bežiš!

Se skrivaš.

Nisi prosta.

Še vedno nisi svobodna.”

Helenine čokoladne oči, so bile polne solz.

“Našla si načine, da se zavaruješ.

Obliže.

Da jo blokiraš na mailih. Na telefonih.

Da se seliš iz enega najemniškega stanovanja v drugega.

Zato, da za nekaj časa nima tvojega naslova.

Potem te vedno najde.

In ti se vedno skrivaš.”

Nikdar je še nisem videla tako zelo zaskrbljene zame.

“In najbolj grozno je to, Savina. Ko te gledam, kako si vdana. Tebi je to, da si vsak dan, v tej travmi, v tem preživetvenem strahu, v tej previdnosti, v teh energetskih posilstvih - tebi je to naravno.

Počakaš dve uri, zaviješ v drugo ulico, ne moreš iz svojega stanovanja.

To je tvoje življenje.

Tvoje celo življenje je prilagojeno temu, da se prilagajaš njej.

Da se skrivaš, da se bojiš.

Nikdar se nisi počutila varna, kot deklica. In še zdaj nisi varna, Savina.

Kako lahko živiš tako, že 38 let?

V nenehnem napadanju tvoje varnosti! V nenehnem vdoru v tvoj osebni prostor?!”

Najbolj grozno od vsega je bilo, da mene ni pretreslo to, kar se je zgodilo. Tako zelo navajena sem na vse to.

To je moje življenje, ves čas, do vedno.

Pretreslo me je, ko sem videla Heleno.

Ne sebe.

Ko sem videla, kako ne varno se je počutila ona.

Ne jaz.

Tisti večer sem po telefonu poklicala očija.

Zdaj se je dotaknilo tudi mene.

“Oči, prosim, da prideš jutri k meni. Da greva skupaj spet na policijo. Zopet bom morala iti po prepoved približevanja. Varnostne kamere so vse posnele. Grozno je. Cela steklena vhodna vrata so polna njenih dlani, ko jih je hotela na silo odpreti. Vse je posneto. In poslikana, njena vrečka, s pismi in z Mormonsko Biblijo.

Oči, stara sem 38 let.

Ne morem več živeti v strahu, kot majhna punčka.”

Takoj je prišel k meni.

Oba sva jokala.

Bilo je Valentinovo.

Še isti večer, sem dobila njen mail.

Tokrat je bil zelo prijazen do mene. Tokrat je bila kriva … Helena.

Draga Savina! 

Čutim navdih, da ti dam danes še en dobronameren nasvet!

Izogibaj se prosim  in to v poslovnem pomenu, od danes naprej, tudi  od astrologinje  Helene in se raje bolj pogosto druži z misijonarkami Cerkve Jezusa Kristusa, ki ti bodo brezplačno dale resnične božje nasvete...!

Danes je Helena namreč pokazala, ob moji bližini, svojo temno, še ne razsvetljeno stran! Res je bila zelo neprijazna in ne ljubeča! 

Ne vem, zakaj jo sploh ti tako hvališ, in to veliko bolj kot našega gospoda Jezusa Kristusa? 

Ti si resnična in tudi po rodu, prava Sveta Židinja in zato te prosim, da se raje kar direktno obračaš le na svojega Boga Jahveja in le od njega sprejemaj Svete nasvete in vso podporo in to brezplačno, kot božji dar!

V Svetem pismu piše, da je Bog Jahve ljubosumen Bog in kot veš, je Mojzes imel večje moči kot vsi Egipčanski astrologi skupaj...!

Bodi modra in ne sprašuj  za nasvete zvezde, ampak raje sprejmi le Kristusa za svojega učitelja in dobro se ti bo godilo na Zemlji, verjemi mi! Naj ti bo Bog Jahve tvoj Oče in le njega poslušaj in ne več astroloških nasvetov od Helene, ker žal res nima v sebi prijaznosti do Jezusovih misijonark in te ona dolgoročno ne bo mogla s svojim astrološkim znanjem pripeljati do tvojega zveličanja, ampak te bo odpeljala le še bolj daleč stran od prave resnice, kot te je odpeljala  že tvoja prva delodajalka!

Danes sem ti po navdihu prinesla Mormonovo knjigo življenja, prebiraj jo prosim vsak dan, saj so v njej resnične in brezplačne  Besede življenja!

To ti pišem po nareku Svetega duha. Dobronamerno, verjemi mi!

Če bi bila astrologinja  Helena že svetla in posvečena, bi me kot tvojo mamico sprejela s spoštovanjem in z ljubeznijo. A ker, kot tvoja bivša poslovna partnerka, še ni posvečena, me je sprejela le se bolj neprijazno kot npr. ti. Tvoje obnašanje je do neke meje razumljivo, njeno do mene pa žal res ne!

Svetuj ji prosim, da naj prebere Evangelij Jezusa Kristusa  in naj se pokesa in naj se krsti tudi ona, da bo živela po božjih zakonih in ne, kot živi danes....!

Kdor posluša Jahveja, bo živel večno, četudi umre. Kdor pa posluša astrologe, bo umrl oz. ne bo poznal milosti Boga Jahveja!

Ljuba moja hči, prosim tudi ti raje beri Sveto pismo vsak dan in odrešena bo tvoja duša in telo in živela bos večno in radostno življenje!

Z božjo ljubeznijo!

Tvoja sveta mamica

(*dobesedni prepis maila, dodani le šumniki)

Tisti, ki nas zdresirajo s piškotki in vstopajo v naš prostor; bodo naredili vse, da smo sami. Da oni, kot gospodarji niso ogroženi. Da nam samo oni lahko povedo, kaj je prav in narobe. Nikogar v življenju ne potrebujemo, razen njih. Oni so naš vir. Vsi ostali njih ogrožajo.

Manj smo bile stare, ko nas je ‘Miha’ začel trenirati in navajati na piškotke; bolj globoko se v nas zasidra … odvisnost od piškotkov. 

Ja.

Odvisnost.

Nevrotransmiterji v možganih se nam tako prevežejo - kot da nam električar v naši hiši, tako preveže kable in vtičnice - da začnemo zamenjavati piškotke, za ljubezen.

Za nas so piškotki, dokaz ljubezni.

In me želimo dokazati, da smo vredne ljubezni.

Celo življenje dokazujemo.

Ta ponedeljek sem imela individualno terapijo s Sasho Cobro. Ki je ena največjih specialistk na svetu za zdravljenje tovrstnih travm. Zakaj? Ker te/me prisili, da grem z dihom, najgloblje vase. Tja, kjer je napačna prevezava. Samo tako se sprosti.

Sasha mi to tako dobro razloži.

Te travme, ki so se nam zgodile v otroštvu (ali pa kasneje), se spremenijo v trnek.

Tako, kot se riba, ujame na trnek, tako se trnek ujame, v naše telo. Tam ostane. Okoli mesta, kjer pa se zapiči v nas - pa nastane rana. In ta rana, skupaj s trnkom, postane gmota, v katero je ujeto vse. Tudi ljubezen. Trnek in ljubezen, sta pripeta skupaj. Zato začnemo ljubezen zamenjevati za trnek. Zato mislimo, da morata biti trnek in ljubezen, vedno skupaj. 

Zato potem v življenju privlačimo ljudi, ki nas tretirajo enako, kot so nas trenitrali naši starši (oziroma Mihe - tisti, ki so v nas zapičili trne in preko tega, začeli trenirati na piškotke!). Šele zaradi vboda, se odzivamo na piškotke.

Enake ljudi privlačimo, ker nam je to domače.

Ker njihovo početje zamenjujemo za ljubezen.

To se je absolutno dogajalo meni.

Zato sem se potem znašla v objemu izkoriščevalskega duhovnega lulčka in imela taka poslovna partnerstva …

Marsikomu ni bilo jasno, kako sem v svojem lastnem podjetju, delala dneve in noči, pa si nisem smela kupiti niti računalnika - medtem ko se partnerka prevažala naokoli z ladjo na štirih kolesih, z največjo možno porabo, na račun firme.

Jaz pa. Prav: NE SMEM. Kot cucek.

Ampak …

Je logično.

Ko te nekdo najde in zavoha tvojo rano - ve kam je treba zapičiti trnk in kje pomahati s piškotkom. Ve, kako ti dati piškotek. In potem še bolj ve, kako ti ga vzeti. In nato je to to. Vse boš naredila, da boš svoj piškotke dobila.

Edini način, da se rešimo odvisnosti od piškotkov je, da jo najprej prepoznamo.

To prepoznanje je boleče.

Da se potem ne ukvarjamo več z Mihi. Niti ne razmišljamo o njih.

Samo opazujemo svoje odzive in svoje hlepenje po … piškotku.

Pa da si upamo - ker za to je res potreben pogum - potopiti se tako globoko vase, vse do trnka.

In ga … s prisotnostjo … z dihanjem … z občutenjem … izdreti.

Vsak trnk posebej.

En pa je vedno izvorni trnk.

Na njega se potem pripnejo vsi in vse.

 Moj izvorni trnk, je moja mama.

V mnogih odnosih jo iščem. V mnogih odnosih jo dobim.

In potem za en piškotek, na kolenih klečim.

Dobim jo zato, da si bom enkrat upala vstati.

Vstati iz kolen.

Ne biti več njena lesena noga, ki se umika.

Ampak Savina, ki se zase in sama premika.

Ko je bila Savina majhna punčka. Je imela pet minut zapika samo takrat, ko je imela visoko vročino. Ko je imela kronične gnojne angine. To je bil njen varen prostor. Njeno zavetje, pred ognjenimi besedami, njene mamice.

Tri dni nazaj, sem spet dobila njen ogenj. 

 ‘Ne jemlji si pravice pisati o tem, zakaj je umrl tvoj brat, ker to le jaz in on in Bog Jahve vemo! Prišel bo čas Resnice tudi o tem zakaj je Christian zapustil Slovenijo…!

Vedi da te ljubim brezpogojno, vrzi svojo knjigo v ogenj, poroči se, imej družino in jej grozdje. Letos si imela leto, ko bi res lahko zanosila, če…!

Vsak, ki se krsti v ime Jezusa v resnični Cerkvi, dobi se dar Svetega duha, ki ga uči in vodi in breobraza do popolne svetosti…

Le kdor priznava, da je Jezus Kristus, božji sin, prišel v telesu, ta bo zivel radostno in večno zivljenje, četudi bo zapustil telo!

Kdor Jezusa Kristusa ne priznava za svojega odrešenika, bo tudi  umrl v svojih grehih. ...

Savina, ker te imam rada, sem ti prinesla Sveto knjigo, Mormonovo knjigo. Prosim čitaj jo vsak dan, vsaj 10 minut in moli, da ti Jezus naredi novo božje srce, da boš osvobojena.' 

(*dobesedni prepis maila)

Tri dni nazaj, sem bila spet majhna punčka.

Moji kabli, so še vedno tako prevezani, da punčka zboli, da jo grlo boli, ko čuti, da nekdo posiljuje njen energetski prostor, vstopa vanjo in ve, kaj je najbolje zanjo.

A ta punčka je zdaj vstala iz kolen.

Iz postelje.

Sedi pred računalnikom.

In piše nedeljsko pismo.

Nihče in nič, ji tega ne bo vezel.

In potem v nedeljo, bo brala. In brala.

Vaša, tvoja pisma. Vsa ta pisma, ki jih vsako nedeljo dobi nazaj.

Brala bo vaše zgodbe, tvojo zgodbo.

Brala bo z ljubeznijo in ko bo brala, te bo ovijala v varen prostor. Držala ti bo podporo za tvoj varen prostor. Ker ve.

Ker dobro ve, kako je.

Šele ko pišemo. Šele ko spregovorimo. Šele ko znova in znova spregovorimo o svoji zgodbi - ne iz vloge žrtve, ne!!! Iz vloge opazovalca, iz sebe.

Ko spregovorimo zato, ker je to naša zgodba. Naš prostor. Potem se - nezdravo prevezani kabli naših travm - začnejo odvijati. Napetost se sprosti. Me postanemo močnejše, od naših travm.

Psička pogleda naokoli in kar naenkrat ugotovi, da ji ta piškotek - ta mali, rjavi, smrdljivi piškotek brez okusa - zaradi katerega je toliko let klečala in moledovala, delala prevale, dvigovala tačko …

Kar naenkrat – sama presenečena nad sabo! - ugotovi, da ji ta piškotek, sploh več ne diši.

Ta isti piškotek, zaradi katerega, je bila pripravljena umreti. Zdaj pa se ji, njeno življenje, začne zdeti več vredno, od piškotka.

Najprej za mali, najmanjši hip odmakne pogled od Mihe.

In v tem trenutku, je ozdravljena. Za prvi hip. A ta prvi hip, je najpomembnejši.

Ja, še si bo zaželela piškotka.

Ja, še bo srečala Miho.

V različnih oblikah in oblekah.

Ampak zdaj bo vedela.

Da obstaja svet, kjer ji ni treba prositi za mali piškotek ljubezni.

Da je lahko ljubljena, tudi če ni na kolenih.

Da je sama ljubezen.

Da je vredna ljubezni tudi, ko ni delovni pes.

In potem bodo prišli do nje ljudje, na najbolj čudežen način; tako, kot je do mene prišel Wayne.

On je bil moj hip, zaradi katerega sem obrnila pogled.

A  …

Ker sem bila tako zelo, zelo, zelo zdresirana na piškotke.

Tako zelo, zelo, zelo odvisna od njih.

Se je moral poslužiti najbolj šokantnega načina, da sem se od piškotkov odvadila.

Moral me je – pretresti.

Moj Wayne.

Saj bom povedala najino zgodbo, do konca.

Prav je, da je prišlo to vmes.

Zdaj se bo še bolj videlo, kako neskončno dragocen si v mojem življenju.

Ti si mi prvi rekel.

“Piši, Savina.

Piši.

Vse napiši.

Samo piši.”

Ker si vedel.

Da je to pot ozdravljenja.

Da ne bom preživela, če ne bom pisala.

In ker je vedel, da ko preberemo zgodbo nekoga, ki je izruval iz sebe svoj trnk, spoznal svoje piškotke - da se avtomatično potem to zgodi tudi tistemu, ki bere.

Mirroring efekt.

Ko mi ziruvamo svoj trnk in o tem spregovorimo, pomagamo, da to naredijo tudi drugi.

Wayne je to vedel. To se ve. To je to.

Zato pišem.

Zato piši.

Če ti, ki to bereš, čutiš, da rabiš svoj zrak.

Piši.

Piši.

Lahko pišeš tudi meni.

Samo piši.

Vse napiši.

Zase napiši.

Vse preberem.

Čuvam te.

Tako, kot mene Wayne.

Nisi sama.

Vredna si vse ljubezni tega univerzuma.

Samo zato, ker si.

Rada te imam,

Savina