Ko profesor telapatije postane varuška

Ljuba Igriva,

Danes greva naprej; naproti lebdenju; v pravljični grad v Švici - svetovni globalni center transcedentanle meditacije; greva do vaje za nevidnost; do varuške, ki kaka oranžno; do kratkega stika v telepatiji; treniga nesmrtnosti in do bombonov velikega guruja Maharishija Mahes Jogija.

Danes vem, da sem vse te preizkušnje in izkušnje preživela izključno zato, ker sta me varovala igrivost in otroški pogled na svet.

Tudi, ko mi je bilo najbolj težko. Ja, toliko tega sem potlačila in kasneje je bilo nemogoče ohranjati vero v pravljice, a takrat, na samem začetku, mi je to še uspevalo.

Zdaj, ko imam 36,5 let, se zopet počutim kot 6,5 let stara deklica. Njena igrivost, njena živost končno dobivata prostor in varnost.

Pustim ji, da govori, kot da dežuje; poslušam njeno domišljijo, varujem jo pred njenimi strahovi, spoštujem njene potrebe.

Bolj sem z njo. Bolj sem lahko svobodna Ženska.

Kako je danes tvoja mala deklica?

Kaj si želi?

Kaj potrebuje?

Kaj čuti?

Kaj ti prišepetuje?

Naproti lebdenju

»Mami, a je še daleč?«

Ležala sem na hrbtu, na zadnjem sedežu čisto novega Golfa in komaj čakala, da z mamico prideva na cilj.

»Lačna sem!« Vse, kar sem ta dan pojedla, je bila v nori algo zavita kepa rjavega riža. To je bilo čisto zjutraj. Že zdavnaj. Celo večnost sva se že vozili.

»Ljubica, naredi Bhastriko, predihaj se in bo zbledela potreba po hrani. Pa še razstrupila se boš, razširila svoje avrično polje in prekrvavila živčni sistem.« mi je prijazno svetovala mami.

»Danes ne smeš več jesti, če hočeš imeti jutri zjutraj Djotish branje. Moraš biti odprta, prebavljanje te samo ustavlja in ti znižuje frekvenco. Sama si hotela na to pot, je res, pikica?! Jaz te nisem hotela zraven! Če se misliš pritoževati …«

»Ne, ne! NE!« Mami je pozabljala, da ne smem delati dihalne vaje bhastrika v takem položaju, kot sem bila – in da v drugem pač nisem mogla biti. Nisem se kregala z njo. Komaj sem jo prepričala, da me je spakirala s sabo.

»Oni so najboljši trije razlagalci usode na svetu, veš!« mamino navdušenje je bilo na lestvici do deset, na številki dvajset. »So njegovi sveti trije kralji.« Navdušenju je dodala še slavnostno komponento in počasi, s presledki izrekla:

»Osebni Djotish mojstri Maharishija Mahesh Yogija.«

Zdelo se mi je super, da je mamica tako vesela in polna pričakovanja. Zadnje čase je vedno bolj tonila v žalost. Njen lepi obraz je bil brez žara. Postajal je vse bolj bel in upadel. Njene smaragdne oči so bledele v megli.

Upala sem, da bo mamica v Ameriki dobila nazaj svoj sij, pa je prišla nazaj le še bolj nesrečna.

Več kot čudovito jo je bilo poslušati, ko je med brzenjem po cesti vsa živahna razlagala:

»Nihče drug ne zna dekodirati karme tako natančno, tako surovo, kot oni trije.

Otrokom je drugače strogo prepovedano takšno branje. Rezervirala sem termin na svoje ime, šele danes jim bom dala tvoje rojstne podatke … Uredila bom, da te vzamejo; saj veš, da vse uredim!« je suvereno poudarila. »Zlahka bi si kupila še enega Golfa - toliko me bo stalo to tvoje izobraževanje! Pa to da greš z mano na napredni sidhi tečaja lebdenja sploh nisem štela zraven. Večno moraš biti hvaležna svoji božanski mamici, da ti omogočam vse to. Večno! Tvoji sošolci v vrtcu se vozijo v starih stoenkah, še nikdar niso bili čez mejo – ti pa se kot kraljica pelješ v Švico. Samo zaradi mene! A se veseliš?«

»Srečna sem, ker sem spet s tabo!«

Končno sva se ustavili, parkirali. In to pred čarobno lepim belim gradom! Še bolj belim, kot so bili klobuki številnih gora, ki so ga obkrožali. Zdelo se mi je, da sem vstopila v knjigo pravljic!

Vzeli sva vsaka svoj kovček iz prtljažnika in ju komaj privlekli do vrha stopnic. Moj je bil roza. Najlepši. Iz Avstrije.

A stražar naju ni hotel spustiti skozi zelena vhodna vrata.

 

Maharishijev grad, odpri se

Mamici so se zabliskale oči, sivina se je vrnila na obraz. »Ti si kriva, da nimava vstopa! Ker si stara 6 let. Izsilila si, da si šla z mano!« Začela je žugati proti meni.

»Tvoja negativna energija spet preprečuje moj duhovni razvoj!  SPET!

Ves čas me sabotiraš, a res hočeš, da umrem?!

Vsi mi želite smrt!

Jezus je imel vsaj apostole …

Če sem slučajno zaman vozila 1000 km do Švice … Vse bo izgubljeno. Vse …”

Zdaj je mami na površje privlekla še druge moje, še ne odplačane, grehe. »Ostati bi morala z Rajkom! Da si si upala pobegniti! Cel kamp te je iskal! Osramotila si me! Mislili so, da si utonila! Da nas greš tako prestrašiti! Dobro veš, da ne smem imeti nobenih šokov več! Raka imam! Takoj  se umiri in meditiraj za razrešitev vozla, v katerega si me zapletla. Jaz ga bom pa poizkusila nekako razvozlati!!«

»Mamica, pa saj veš, da ne morem meditirati, ker ne morem sedeti!« sem jo previdno opomnila. »In da sem stara šest in pol …”

»Očitno vse, kar vlagam vate mečem, skozi okno?!”

Prav ima. Sem pozabila, da Bele Tigrice vedno meditiramo v stoje!

Peti stopal sem postavila skupaj in prste obrila na ven. Pokrčila sem kolena. Z dlanmi naredila posodo in jo postavila pred srce. Zaprla sem oči. In tiho ponavljala svojo mantro.

No delala sem se, da jo …

Vsake toliko časa sem, čim bolj ne očitno, poškilila proti mamici. Zanimalo me je, kaj nekaj se dogaja!

Mami je malo mahala z rokami, jokala, cepetala. In stražarju graščine dajala vedno večji kup denarja.

Bodi nevidna

Čez celo večnost me je mami ogovorila in mi dovolila, da oprem oči, ter se sprostim.

»Kaj bi ti brez mene, ljubica?! Se sploh zavedaš, kako si lahko srečna in blagoslovljena, da me imaš?!«

Pokimala sem.

Mamina mehkoba je otrdela. »Bog je, kot vedno, na moji strani. Poteptal bo vse, ki me skušajo sabotirati!

Do jutri si lahko tukaj. Do djotisha. Potem bo pa Guru Mahesh odločil. Vseeno moraš biti nevidna, ne smeš jokati, se potikati naokoli ali kričati – sicer te bodo nemudoma vrgli ven, v noč!«

»Ven, v noč?!« sem kot prestrašen odmev ponovila.

»Ven, v noč! In v Švici so noči še bolj temne, kot doma! Čisto tiho in popolnoma nevidna moraš biti!!!! Razumeš, miškica?! In verjemi, da te ne bom spet reševala in se ti pustila motiti, če boš spet prekršila pravila! Ni variante! NI JE! Sama boš!«

»Sama?«

»SAMA! Pa … Tudi tega, da si mi zadnjič, tik preden sem odpotovala čez lužo, s skakanjem na gumitvist pokvarila kongres Jehovinih prič, niti pod razno nisem pozabila. Te še čaka pogovor s starešino!«

Zdaj sem vedela, da gre zares. Niti slučajno nisem nameravala narediti niti najmanjšega kiksa.

Še dobro, da mi je Rajko spet pokazal, kako postati neviden.

Tokrat sem ga pa res res poslušala. In si v svoj učni zvezek narisala celo vajo.

Vaja dela samo, če imaš prazen želodec. Le lulat grem, pa se lahko razpršim!

Kot od sonca porjavel Dedek Mraz

O kako krasna je bila šele notranjost gradu! Same rože in zlato. Kaj tako razkošnega še nikoli, nikoli, nikoli nisem videla! Pa kako je dišalo! Se vse bleščalo.

Sezuli sva se. Svojih grdih čevljev nisem zložila lepo, ampak sem jih zanalašč vrgla v kot. Upala sem, da mi jih bo zaradi tega grajska muca copatarica za vedno odnesla. Nisem hotela iti z njimi v vrtec! Na poti sva jih kupili. Želela sem si druge – lakaste roza, a mi je mami razložila, da je zaradi tistih morala umreti nedolžna žival.

Ženske naj bi bile že tako polne izvornega greha, da si takšnih, novih, nečimrnih res ne smemo privoščiti.

Na sredini prostora se je bohotila gromozanska slika. To je bil Maharishi. Bil je obsijan velikan. Mami je najprej pogledala levo in desno; če jo kdo vidi.

Res je bilo v prostoru nekaj Maharishijevih sledilcev.

Zadovoljna, je padla na kolena, mrmrala in vzdihovala.

Zaprla je oči in stisnila skupaj dlani. Mali hip je bila tiho. Nato je zajela zrak, tako kot sem ga jaz preden se potunkam v morje. In skočila v glasen pogovor z Bogom.

Sama sem medtem proučevala velikana.

Sploh se mi ni tako zelo hud!  Videti je bil dobro voljen. In niti malo ni bil podoben krastači – kot je bil starešina. Maharishi je bil kakor Dedek Mraz, ki se je predolgo sončil. Polna lica je imel in prijazne temne rjave oči.

Sredi obrvi ima velik prostor: tam je palača obilja. To pomeni, da je bogat. Pod očmi pa ima temo in črte – to kaže na to, da nima otrok. Najbrž nima časa zanje. Bi mu motili razsvetljenje. Meni mami velikokrat reče, da ji ukradem veliko časa, ter ji zaustavljam prižiganje luči v glavi. Saj se trudim, da ne bi. Res se.

Brado je imel dolgo in tako sneženo belo, kot je njegov grad; na vrhu glave pa je bil čisto brez pokrova las.

Škoda da nisem zraven prinesla he šo fuj koreninice, bi mu spet zrasli! Samo … Njegova brada bi pa zaradi tega postala črna – kar mu pa ne bi pasalo. Naj ostane tak, kot je. Saj je dobro razpoložen na sliki. Ker odkar so Viliju začeli izpadati lasje, niti slučajno ni dobre volje. Čisto je iz sebe.

(Tistemu Viliju, ki je zadnjič mami odnesel s stolom vred iz cerkve, ponoči pa spal pri nas.)

Moja mami je Viliju dala rastlinico v prahu z imenom he šo wu, proti izpadanju in sivenju las. (Ki jo sem jo jaz klicala ‘he šo fuj,’ ker mi je bil okus zelo zanič.)

A sem temen prah stresla iz vrečke, ter vanjo natrosila prah rhodiole – zmleto korenino nekega drugega superživila. Sta identične barve. Vili sploh ni opazil razlike in si vsako jutro zmešal zvrhano žlico temnega prahu v sok.

Meni se to, kar sem naredila, sploh ni zdelo tako zelo grozno. Nasprotno. Ob izvajanju lumparije sem si mislila, da Viliju pač ne bodo zrasli novi lasje, bo pa zato zaradi rodiole dobil več pameti v možgane. Kar zagotovo bolj rabi!

Seveda sem šla vseeno, za vsak slučaj, na spoved, v Frančiškansko cerkev. Kot čisto vsakič, ko sem naredila še tako majhen greh. To je bilo obvezno. A ker pater Silvan ni maral Vilija, ker je bil iz druge firme, mi je dal samo eno Zdravo Marijo za kazen. Še nikoli je nisem tako dobro odnesla!

Prijateljski je bil videti Maharishi.

Zdaj me ni več skrbelo.

Mogoče se pa njemu ne bo zdelo tako grozno, da imam šest let in pol in se mi ne bo treba razpršiti.

Polna upanja sem si pokimala, medtem ko je mamina molitev dosegala višek.

Ker Rajkotu sem pobegnila, preden me je naučil, kako se po tem, ko postaneš neviden, prikažeš nazaj.

In to bi znal biti resen problem!

Varuška z alergijo

V jedilnici sem jo zagledala. »Zinka Malinka!«

Začela sem vriskati in teči proti njej. Čisto sem pozabljala, da bi morala biti tiho. Skoraj sem pozabila tudi to, kako zelo sem bila lačna.

Tako grozno je gledati ljudi, kako jedo lečino omako, ti je pa ne smeš! Samo tulsi čaj mi je bil dovoljen. Tega je treba piti vsak dan, če se imaš rad!

»Savinka Potepinka!« me je Zinka objela tako močno, da so mi skoraj počile kosti. Če ne bi vsak dan pila napitka iz kurkume, ki jih krepijo, bi mi zagotovo!

»Kako ti je všeč grad Seelisberg?«

»Imeniten je! Imeniten!«

»Ti je mamica povedala, da so ga Maharishiju kupili Beatli?« m je vprašala in me žgečkala po skuštrani glavi, polni neukročenih kodrov.

Zinka mi je predala mojo osebno mantro. Moja tovarišica je bila. Živela je v Ljubljani, tako kot jaz.

»Povedala mi je samo to, da tukaj ne marajo otrok.«  sem skomignila z rameni.

»Zelo močne programe izvajamo v glavnem globalnem učiteljskem centru transcendentalne meditacije. Samo zaradi varnosti otroci niste zaželeni!«

Na videz je bila kar hecna. Pa lepa tudi. Živo oranžen fru fru je imela in paž frizuro gostih ognjenih las, turkizen sari, ter okrogla očala z rdečimi okvirji.

Sari je v bistvu rjuha, ki jo zaviješ okoli telesa. Ampak tega ni dobro razglašati naglas, ker lahko koga užališ.

Zinka je bila že stara, imela je velikega sina Jonasa, ki je bil najboljši v biljardu v celi Jugoslaviji. Pa še na svetu. Več kot je meditiral – bolj je zmagoval.

»Sploh pa …« je Zinka nadaljevala, »tvoja mami je podpisala posebno izjavo s katero je vodilne razbremenila, če bo šlo karkoli narobe.

Zahteva, da te obravnavo kot odraslo osebo. In poudarila, da si sem prišla izrecno na svojo željo. Da ti je izredno pomembno, da si tukaj. Življenjsko!

Pa … dopisala je, da si zadnje čase baje zelo svojeglava in ji načenjaš živce, ter motiš njeno ravnovesje. Želi, da te ukrotimo! Popolnoma proste roke nam daje pri tem!«

Med obnovo pisma je začela Zinka močno zavijati z očesoma, ki sta se kot krogle od loterije vrtela v rdečih okroglih okvirjih.

Z moja mamico namreč nista bili več prijateljici.

»Kaj pa je je spet bilo?«

Previdno sem pogledala naokoli, da bi preverila, če je mami slučajno kje blizu. Varno je bilo. Še vedno je klepetala, kjer sem je pustila. Imela je srečo, da je imela sogovornike.

Mene so vsi prebivalci gradu ignorirali. Zinka je bila prva, ki me je sploh opazila, zato sem zdaj govorila, kot da dežuje.

»Veš, tega ne morem jaz narediti.

Ne kravžljam živcev jaz, veš.

Težave z njimi povzroča  pomanjkanje B-vitamina.«

sem začela resno razlagati Zinki, ki se je na vse pretege trudila, da je ne bi zajel smeh. »Smo se učili na cistični akademiji, ravno na prejšnjem srečanju, veš. Tako, da sem nedolžna za ta greh.«

»Absolutno nedolžna.« je potrdila Zinka, cistično akademijo spremenila v holistično, ter otožno dodala. »In ne bo treba k spovedi.«

Dobro je namreč vedela, kakšna je procedura.

»Za ta greh ne.« sem globoko zavzdihnila. »Imam pa še par drugih grehov za oprati, preden bo moja aura spet čista in brez flekov.«

Zinka je zmajevala je z glavo, da so njeni živo ognjeni lasje švigali sem in tja.

»Prebrala sem tudi, da si filmsko pobegnila svoji varuški samo zato, da bi prišla sem. Da je tvoja želja biti ob gurujevih stopalih tako močna. Je to res, navihanka?«

me je vprašala, medtem, ko me je spet privijala k sebi. Zinka je dišala tako, kot veliko skladišče, do zadnjega kotička napolnjeno z indijskimi palčkami.

»Joj, ne ga tako klicati!« sem se izvila iz objema in začela mahati z rokami, ter ustavljati Zinko. »Rajko je alergičen na naziv 'varuška'! Čisto zares alergičen!«

»Prav alergijo ima?«

»Uf, pa kako! Čisto pravo, ta zaresno alergijo! Ko mu rečeš 'varuška', se mu NEMUDOMA začne kaditi iz avričnega polja od jeze, njegove čakre pa dobijo rdeče, srbeče pike podobne gnojim mozoljem z rumenimi bunkami! Samo, da niso mozolji. Veliko bolj večje so in še bolj nagravžne. Tri dni se jih potem ne znebi!

Vsaj tri dni, če ne celo štiri!

Veš kako so grde! Bolj ogabne, kot pohojeni sluzasti polži iz katerih se razlivajo čreva. Tako grde, če ne še malo bolj! Sem jih videla z lastnim tretjim očesom, veš!«

»Potem ga pa res ne smemo klicati 'varuška'.« je Zinka sodelovala.

»Res ne. Pa tudi pogledal te ne bi, če bi ga tako ogovorila, veš! Niti malo se ne bi odzval. Ti povem iz osebnih izkušenj.

Samo če mu rečeš 'Mojster Pranayame' ali 'Veliki Jogi', se obrne in ti odgovori, v čakrah pa se mu normalno vrti.«

S spominom sem odjadrala par dni nazaj. »Kadar nima dneva tišine, seveda.”

Kar je bilo večkrat, kot ne. Vedno na Marsov dan v torek in sončev praznik v nedeljo je imel Rajko tišino. Včasih tudi v sredo, odvisno kako zahteven je bil Merkur. Pa obvezno ob sobotah – Saturnu se ne sme zameriti z napačnimi besedami in ga motiti s hrupom!

Pogosto je bil kar cel teden tiho. Potem je povedal par stavkov, pa hop nazaj v nirvano.

“Sploh pa …« sem začela previdno dodajati … »Mami mi velikokrat pove, da so naši največji guruji naši starši.«

»Prav ima.« se je Zinka strinjala.

»Potem je res!« sem olajšano zaploskala svoji domislici in se oddahnila. Trije nahrbtniki, polni skal, so mi padli dol iz ramen. »Moja želja, biti ob gurujevih stopalih, je res tako močna!«

Kratek stik v telepatiji

Kako sem bila vesela, da se mi ni bilo treba zlagati! Če laganje ni bilo nujno – se nisem lagala. In če se nisem,  mi ni  bilo treba iti k spovedi. Kar mi je prihranilo ogromno časa.

»Aha!« ji je skozi rdeče okrogle okvirje pomežiknila Zinka. »Vse mi je jasno!«

»Ampak Zinka; nisem pobegnila, veš. To si res zapomni, veš! Da ne bo zdaj Maharishi mislil, da sem pobalinka!« Skočila sem v zrak, da sem bila v isti višini kot Zinka in ji pogledala naravnost v oči. »NISEM!« Navkljub Zinkini odprti oranžni glavi, me je vseeno močno skrbelo, da bo vsebina maminega pisma dodatna brca, ki me bo porinila skozi grajske duri in jih za vedno zapahnila pred mano.

»Nisi pobegnila?« je Zinka radovedno vprašala, ter mi nalila še čaja.

»NE! Poslovila sem se! Če se posloviš, preden greš – potem to ni pobeg!«

Naredila sem par velikih požirkov tulsija-svete bazilike, se malo polila po majici, a ne preveč in zraven premlevala. »Ne razumem … Tega res ne razumem …Pa so pogledali v moje moje možgane, veš in bi šla lahko kar direktno v drugi razred, namesto v prvega.«

»Česa ne razumeš?« se je Zinka zabavala v pričakovanju odgovora.

»Ja, ne razumem tega, kaj je šlo narobe!!! Ko je mami iskala varuško zame, vem, da je prav zahtevala, da me čuva telepat. To je bil pogoj!

In Rajko je obljubil, da je profesor tega. Da je profesor telepatije!«

Zdaj sem si šokirano pokrila usta z dlanjo.

»Samo … Kaj pa če si je izmislil?! In je goljufivec?

A misliš, da se je zlagal?«

Zinka je skomignila z rameni.

»Če si je izmisli, ti tudi ni treba skrbeti, ker si mu rekla varuška …

Te ni slišal.

Ker veš Zinka, preden sem šla, sem mu jaz lepo vljudno rekla »Čav bav, mojster pranayame«, pa še »Namaste Veliki Jogi« - za vsak slučaj.

Skozi tretjo oko sem mu v njegovo deseto čakro poleg pozdrava poslala tudi natančno razlago, zakaj se mi tako zelo neznansko mudi in ga nimam časa čakati.

Vse sem mu povedala! Do pikice vse.

Rajko je šel na izlet v jamo, jaz pa nisem mogla z njim, ker sem imela preveč razbite noge. Poglej, še zdaj jih imam!«

Dvignila sem stopalo in dokazala, da je res čisto popraskano.

»Na morju sem morala biti ves čas bosa, da so se mi masirala pomembna stikala na podplatih, pa da sem bila v stiku z zemljo, ker to potem ustvarja elektriko, zaradi katere ne moreš zboleti. Mami pravi, da lahko tudi jaz dobim raka, če se ne bom čuvala in ubogala.

Ampak, skale so me porezale …

Ne razumem. Res ne razumem. Zakaj je Rajo klical miličnike in naredil tako paniko, namesto da bi pogledal v hipofiziko, kje se nahajam in kaj mu imam za povedati?

»V hipofizo?« se je oglasila Zinka.

»Ja, kam pa?! To se najbolj splača. V hipofiziki je tudi zemljevid, kjer najdeš prav vse, kar izgubiš. Če jaz ne bi gledala tja, ne bi nikoli našla mojega obeska s topaz kamnom, ki mi je padel za kavč! Ali pa čevlja od  Barbike, ki se je skril pod predal … Tam ga je čakalo tudi moje sporočilo.«

“Kot na telefonski tajnici?” me je Zinka vprašala in se hihitala.

Pokimala sem. Iz mene je vrelo, kot iz velikanskega lonca, polnega vroče polente.

»Najbolj od vsega ne razumem, zakaj me je tako zelo pretepel potem, ko so me našli?!

Dve kuhalnici je zlomil na meni!

Še zdaj ne morem sedeti.

Veš kako me peče rit! Pa črna je.

Mami pravi, da to ni nič hudega, da vsi biblijski otroci rabijo šibo, plus da mi je s tem odprl meridijane.«

»Potem pa res nisi zbežala« je bila Zinka več kot razumevajoča in zaskrbljena.

»Ne. Nobena gavnarka nisem, ti rečem! Saj me poznaš!« sem bila olajšana in odločna. »Mami in Rajko pa pravita, da sem. Ko prideva nazaj domov, me bo kaznovala. Sploh še ne vem, kaj me čaka …

A si ne zaslužim kazni! Vem, kdaj si jo! In ko si jo, si jo sama dam. Kot Pika Nogavička.

Šla sem tja, kamor spadam.

K mamici!

Otroci imamo pravico biti z mamico! Do sedmega leta moramo biti OBVEZNO v zavetju njene avre. Če ne, nismo zaščiteni. Ona varuje mene, jaz pa njo! Kar povej Maharishiju!«

»Bom! Seveda bom! Obljubim!«

»Častna pionirska?!

A obljubiš na Tita?

In prisežeš na Šivo?«

»Častna! Oboje!«

Trening nesmrtnosti

Malo mi je odleglo, ampak sem hotela uporabiti vse ase iz rokava, ter res poskrbeti, da Maharishi razume mojo situacijo in motiv za pobegom. Da upošteva vse olajševalne okoliščine. Vedela sem, da ne bi mogla najti boljše poštarke golobice, kot je bila Zinka.

Saj sem najprej razmišljala o telepatskem zagovoru – seveda sem. A kaj, ko se mi je zaradi zapleta z učiteljem pranayame Rajkom telepatija priskutila.

Kdo ve, kako bi sporočilo dešifriral Maharishi, reskirati pa nisem mogla …

»Aha Zinka, pa Maharishiju prosim razloži mu tudi to, da me je, ravno ko Rajkota ni bilo, mami poklicala po telefonu. Na recepcijo kampa. Iz Amerike! Pome je prišel čuvaj, da je nujen klic.  Moja mami ima raka. Oči sicer pravi, da laže in izsiljuje, ampak jaz ji verjamem. Ona že ve. Moja mami veliko ve. Javila mi je, da sicer pride domov v Ljubljano, kot je rekla, ampak gre potem takoj v Maharishijev grad. Za štiri tedne. Na poseben tečaj letenja, ki ga nujno rabi, da bo zdrava. A brez mene. Da bom ostala še malo pri Rajku … Da nima časa priti še pome, na Hrvaško, na morje.

To pa niti slučajno ni prišlo v poštev! Zato sem mogla odbrzeti in jo ujeti. Nisem mogla biti več z Rajkom.”

Rajko si je čisto vsako jutro delal klistir s kavo in s pomarančnim sokom, kar pred mano, v prikolici. Ure in ure sva morala peti mantre, pa dihati.

Ponoči sploh ni spal, ampak je sedel ob meni, buljil vame in preverjal, če imam zaprta usta.

Ker če ne dihaš skozi nos, ko spiš – zboliš.

Če je pa postal zaspan tudi on, mi je pa kar z debelim črnim selotejpom zalepil usta.

Čez jogije v prikolici sva si morala natresti kupe morske trave, da sva spala na naravnih materialih. Vsa sem bila opikana od nje.

Včasih sva prenočila kar na skalah, na plaži.

Na roke sem morala Rajku prati prerilo.

Tudi njegove posrane gate. In posrane polštre za stol. Oranžne kakce je imel. Ker je ves čas jedel samo lubenico in nič drugega. Zato je kakal oranžne kakce.

Bili so tako zelo oranžni, kot olupek od pomarančne, ki je že malo plesniv in moker. Taki bolj zeleno oranžni.

Ker Rajku so še potem, ko je že bilo konec klistirja, pritekali kakšni barvasti pljunki iz riti ven sami od sebe.

Ker smo bili v nudističnem kampu, se je z nago ritjo se usedel na bel oblazinjen stol, ter puščal na njem oranžne madeže …

Vsi, ki si redno delajo klistir vedo, da zna še z zamikom kaj priteči iz riti …

»Saj Zinka, da ne boš mislila, da je bilo samo zoprno. Včasih sva se z Rajkotom imela prav fino.  Da mu ne bo Maharishi zdaj slučajno navil čaker okoli ušes! Zjutraj je bilo vedno lepo!

Vstajala sva pred soncem in ga potem počakala na plaži, da se je še on zbudi. Mu zapela in zaplesala za dobro jutro!

Pa delala sva eno vajo, zaradi katere večno živiš in nikoli ne dobiš zmečkanega obraza. Ampak samo, če jo delaš pred sončnim vzhodom.

Dokler ni bilo sonce na sredini neba sva z Rajkom trenirala dihanje. Potem me je pa pred kosilom vsakič z glavo navzdol privezal na gugalnico iz vrvi, ki je bila obešena na drevo. Zataknil mi jo okoli pasu.

(Da mi je obrnil kri in limfo.)

To je bilo fino. Dokler se mi ni začelo vrteti. Pa vmes me je udarjal spodaj po hrbtu, da bi mi odprl nek ogenj, ki je pospravljen v tisti trikotni kosti … Kaj je že, no?«

»Križnica, Pikica. Križnica.« mi je osupla pomagala.

»Kundalini energijo, ti je odpiral.«

»Ja – njo!« sem bila vesela, da je Zinka vedela, o čem govorim. »Ta ogenj živi v osmih luknjah-votlinah, ki so v njej.

Enkrat me je kar pozabil na drevesu. Bral je Sutre in izgubil občutek za čas. Vrtelo se mi je bolj, kot v Luna parku. Pa nog sploh nisem več čutila.«

Zinka si je pokrila obraz z dlanmi in zaječala.

»Mami pravi, da bi morala biti  neskončno hvaležna ker me čuva in uči mojster pranayame. Ki je dražji kot žafran iz Irana! V enem dnevu računa toliko, kot dobi najin veganski kuhar v celem mesecu!«

Za hip sem se ustavila in malo pomislila. »Oziroma v celem tednu, kadar nama kuha prano.«

Resno sem si pokimala.

»Moji mamici starši ji nikoli niso omogočali kaj takega. Samo strupe so ji dajali v telo in v glavo. Moj dedi je bil partizan, ki je pobijal Nemce med vojno in se skrival po gozdovih, veš. Mojo mamico je vzgajal zelo strogo, ker je vedel, kaj so to hudi časi. Ni bil tako prijazen do nje, kot je do mene moja mami. Jaz pa se lahko že kot majhna prečistim prejšnjih življenj in preteklih grehov … Veš kake napake sem delala! V Atlantidi in Lemuriji sem bila sicer pridna, kot biser – potem se mi je pa odpelo!

No, pa novih grehov se moram otresti. Ker ga skos kaj zabiksam.

Saj me poznaš.

Kdaj pa sem bila nazadnje brez greha?!«

Zinka najbrž ni vedela ali naj se zjoka, ali zasmeje.

»No in mami toliko vlaga vame, da ne bi delala istih napak, kot jih je ona. Pa da bom lahko oprala svoje babice, dedke, prababice, praprababica, prapraprababice ... To je treba narediti, pa amen! Vse moje prababice in parprababice so umrle na porodu, zelo so bile bogate, pa so jim potem možje vse zapravili. Igrali so karte. Moja babica pa je imela raka.

Mami pravi, da je to kar me uči Rajko veliko bolj pomembno, kot vse kar izvem v vrtcu. Noče, da hodim. Meni je pa všeč. In če opravim vso meditacijo in vse molitve navsezgodaj, mi dovoli, da grem v vrtec za par ur. Komaj čakam, da začnem s šolo septembra.

Že zdaj znam brati in računati!« sem sijala od ponosa.

»In se postaviti zase! Prav je, da si prišla, ti mala odvetnica. Tale Rajko te ne bi smel tako matrati. Pa privezovati na drevo; saj to je noro! Tvojo mami bi bilo treba pošteno stresti dol iz njene vesoljske ladje razsvetljenja in jo postaviti na trdna tla!« kar pihala je od jeze. »Ne skrbi. Zdaj si na varnem. Maharishiju bom povedala, da že dve leti vsak dan dvakrat izvajaš transcedentalno meditacijo in da si ena mojih najbolj zavzetih, ter naprednih učenk. Da sem neskončno ponosna nate! Če si kdo zasluži biti tukaj, si to ti!«

»Potem mi ne bo treba spati zunaj, si zgraditi postelje iz maha in postati nevidna?« sem dobila upanje nazaj.

Odločno je odkimala. Njen fru fru je zaplapolal, kot zastava. »Dobrodošla v gradu, princeska!«

Kdo krade bonbone velikemu guruju

Popila sem čisto preveč tulsi čaja.

Če nisem šla že desetkrat lulat …

Zbudila sem se. Mami je spala. Vsi so spali. Zelo veliko nas je bilo v sobi. Punce smo bile skupaj, fantje čisto na drugi strani. WC pa nekje vmes.

Porukala sem mamico, da bi šla z njo na stranišče. A je smrčala, kot top.

Pa saj je bilo prav.

Noč je najboljši zdravnik na svetu. Če greš ob pravem času v posteljo, si lahko pozdraviš celo raka!

Vstala sem in se po prstih, kot miška, odpravila iz sobe. Na srečo so gorele luči na hodniku. In na nesrečo.

Sreča je bila v tem, da me zdaj ne bo strah. Nesreča pa, da če ponoči tvoje oči vidijo luč, se tovarna obnavljanja ustavi in je ne moreš več zagnati, do naslednje noči! In v tej tovarni, ki je sicer v glavi- je zdravje celega organizma doma!

Celo večnost sem lulala.

Nazaj se mi ni mudilo.

Itak sem bila budna. Pa čisto lačna. Več kot čisto. In ker so bile prižgane luči, je bilo zdaj prav vseeno, če spim ali ne …

Koliko portretov – na vseh je bil Maharishi.

Ali je on maneken v prostem času?

Tik pred njeno sobo je bila še ena njegova slika velikanka. Od stropa, pa vse do tal. Ob njej je bila nizka mizica, na kateri so bile rože, sveče, dišeče palčke, sadje, mleko in … BOMBONI!

Tisti ta dobri, sladki kot Satan, iz smetane in oreščkov. Tisti ta najbolj prepovedani!!! Takim, ki se jih niti slučajno ne dobi v Jugoslaviji! Veliko, veliko BOMBONOV!

Sladkorja ne smem, ker je strup. In zadavi imunski sistem.

Mlečnih izdelkov ne, ker so lepilo.

Oreščkov pa tudi ne, ker imam eno bolezen, ki te lahko živega požre, da umreš, v prah zmelje tvoje notranje organe. Kadida se ji reče. Mami pravi, da če bom pojedla samo en oreh, bom šla rakom žvižgat!

Itak so bomboni od Maharisihija in bi bila kraja, če bi jih vzela.

Krasti se pa ne sme.

No lahko kradeš, samo k spovedi moraš potem, kar je zamudno.

Ampak, je pa butasto, da dajejo sliki jesti in piti, a ni?

Meni bi veliko bolj prav prišle te stvari …

Jaz sem lačna, ne pa slika.

Če ne bi bila lačna, ne bi bila zdaj v skušnjavi!

In za nas otroke so bomboni velika skušnjava!

Sploh pa ne bi smeli imeti v gradu nič nezdravega!

Kaj pa če so to zdravi bomboni?

Potem je vse v redu. No, razen kraje …

Ampak mami  je toliko plačala, da sva lahko v tem gradu, da je sigurno notri v ceno vštet kakšen bombonček … Tako kot v hotelih v Nemčiji, kjer lahko poješ vse, kar vidiš. Če ni zraven moja mami, seveda! Potem spet samo gledaš …

A to potem ni kraja!

Pogledala sem v eno smer. Pogledala v drugo. Pa gor in dol. Nikjer ni bilo nikogar.

 

Zaprla sem oči,

da sama sebe ne bi videla,

kako kradem.

In ekspresno hitro vzela en bombon.

V hipu sem ga pogoltnila.

Skoraj sem se zadavila.

 

A nisem smela kašljati na glas, da ne bi koga zbudila.

Nekaj časa sem čakala, če bom umrla zaradi kandide in ko se ni nič zgodilo, sem z zaprtimi očmi pograbila še drugega. Žvečila sem ga. Mmmmmmmm. Kako je bil dober. Kar vrtelo se mi je od sladkobe. Zdaj sem vedela, da je notri bel sladkor. Samo po njem, se tako vrti.

Spet nisem umrla.

Obljubila sem si, da če bom preživela, bom zjutraj spila vse, kar mi bo mami priporočila, da jo bom ubogala in upoštevala vse zakonitosti razstrupljanja. Zato sem si prislužila še tretjega …

Obvezno z zaprtimi očmi - če bi se videla, kako kradem, bi si takoj primazala eno okoli ušes!!

Prav čutilo se je, da so že stari. Da so že dolgo stali tukaj. Drobili so se v mojih ustih, smetana bila je že malo kisla …

Še kar sem živa!

Zaradi tega starega posladka res ne bi bilo vredno umreti …

Sveta hči v raju

Prebudili so me vzkliki in bliskavice.

»No, ta je pa lepa - sigurno sem v nebesih!« me je prešinilo.

V peklu ne bi bilo toliko svetlo …

Ampak čudno, da so me strpali sem – saj sem vendar grešila! Mogoče ne šteje, če grešiš z zaprtimi očmi?!

Vprašanje pa je v katera nebesa me je zaneslo?! Z mami sva kupili karte za cel kup le-teh!

Zbrihtala sem se, si pomela oči in jih polno odprla.

Okoli mene je bila truma razkuštranih žensk z izbuljenimi očmi, oblečenih v barvaste rjuhe. Razneženo so ploskale in me slikale.

Mene.

Sredi njih pa je stala moja mami!

Mamica moja!

Aha, še kar sem v gradu.

Ampak kako fino, kar naenkrat sem očitno postala vsem všeč.

Mamici so vse razkuštrane tete čestitale kako sveto hčerko ima; da je šla še pred sončnim vzhodom molit h gurujevim stopalom in se v njegovem zavetju blaženo potopila v alfa stanje.

Kako je mala deklica čudovita, da tako zelo obožuje Maharishija.

Da želim biti ves čas ob njem …

Kako so otroci čisti, nepokvarjeni in kako imajo ključ do božjega kraljestva.

Čim manj opazno sem se obrisala okoli ust in držala fige, da nisem vsa lepljiva od sladkorja.

Pri osem sem nehala šteti bombone, čeprav sem znala šteti do triintrideset in še čez!

Usedla sem se v lotosov položaj, si malo poravnala svojo spalno srajco z roza slončki, dlani sklenila skupaj v mudro hvaležnosti pred srce, dvignila ustne kotičke in pozirala fotoaparatom.

Kaj pa mi je preostalo drugega, kot da sem jim dala,

kar so si želeli od mene?!

Mami je bila tako zelo ponosna name.

Žarela je! Že dolgo ni bila tako zelo lepa! Pa je bila vedno najlepša na svetu.

Tete so me sprejele za svojo.

Od zdaj naprej se bodo vsi pogovarjali z mano, prijatelji bomo, zabavali se bomo … Igrali se bomo z Barbiko, plesali, risali risbice, skakali po gradu in se šli skrivalnice … In to vse zaradi bombonov!

Bila sem absolutno prepričana, da sem v nebesih na zemlji in da bo od zdaj naprej vse drugače in popolno! Bomboni so me rešili, namesto da bi me pogubili.

Mami je vsem razlagala, da le sveta mama lahko rodi sveto hči. In bila ponosna, ter pomembna do zvezd in nazaj.

Na jok mi je šlo od radosti. »Končno sem mamico osrečila in naredila nekaj prav; čeprav sem delala narobe!«

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x