Ljuba Muza,
Ko najbolj čutim in ko so moja čustva najbolj gola, se v mojem srcu, kot z zadrgo nekaj odpre in hoče poleteti iz mene.
Takrat nimam izbire.
Vzamem pisalo in v enem toku napišem.
Nastane nekaj podobnega pesmi.
Rima se ali pa ne.
Ne iščem rim in ne zlagam, niti nimam namena pisati pesmi.
To so moja čustva na papirju - zame. Ta teden pa je zadrga nekaj odprla in čutim, da je tudi zate. Da me boš čuvala in čutila sebe, ko boš brala.
Ljubim.
Ljubim krvave oblake, zmedene srake in dež iz konzerve.
Ljubim moje ljubljene.
Nekatere ljubim od daleč. Druge od blizu.
Ljubim jih tako, da jih objemam.
Ljubim jih tako, da jih spuščam. Da odpuščam.
Ljubim jih tako, da jih sprejemam, da so kar so.
Moji niso. Svoji so.
Pridejo.
Gredo, kot vlak ob polnoči, brez potrpljenja.
Me ljubijo.
Me sovražijo, kot otrok, ki ne mara korenja.
Vse je dovoljeno: ni rdečih kartonov, ni gorečih spominov.
Ljubezen je tudi lunin mrk.
Ljubezen je tudi lunin mrk.
Ljubim, kot naiven bambi, ki še ne pozna sveta, ki ga ni sram in se ne zaveda, da je sam.
Ljubim tako, da pustim da boli in me raztrga sestradani volk,
ki je obljubil, da me bo vedno varoval.
Ljubim te volkec, čeprav si lagal!
Ljubim tako, da me enkrat ljubezen povečuje čez oblake do sonca in drugič razmetava, kot sipino kost na razburkanem morju in butne v skale, vso trhlo, da se razdrobim do konca.
Ljubim tako, da kot mrtvak plavam po valovih ljubezni, sproščena, gola, prepuščena, srečna …
naj me odnese, kamor me mora …
ker ljubezen je večna.
Ljubim tako, da brcam v valove in z vso silo hočem v drugo smer.
Dokler izmučena in zvita kot presta, milo ne ugotovim, da nimam izbire.
Se potopim.
Si niti zraka več ne lastim.
Na dnu morja pa padem na kolena.
In potem spet ljubim.
Potem le še bolj ljubezni sem zvesta.
Ker.
Lahko objemam. Lahko spuščam. Lahko jokam. Lahko trpim. Lahko žarim. Lahko sem pobegla nevesta. Lahko obtožujem. Lahko obožujem.
Lahko po prašnih tleh pobiram zdrobljene koščke svojega srca, vanje piham in jih sestavljam, kot puzzle.
Lahko brcam. Lahko diham. Lahko obupujem. Lahko kljubujem. Se plazim.
S selotejpom v roki lepim nazaj sebe in tebe, ko sva raztrgana.
S kladivom zabijam žeblje na križ, ki sem si ga oprtala.
Lahko stojim, pokončna kot muza. Stara, kot drevo, polno brazgotin.
Mlada, kot zvezdni utrinek. Lahko se jezim.
Lahko sprejemam. Lahko naredim velik ovinek stran iz moje poti.
Umiram. Se reinkarniram. Imam skrbi.
Sem počasna in lena, kot polž.
Lahko se povečujem.
Lahko se radostim. Lahko žalujem
Ne morem pa ne ljubiti.
Ne morem od ljubiti.
Ne znam. Nočem. Ne bom.
Ker.
Karkoli bom v življenju čutila … karkoli! ...
bom - v vsem, nad vsem, pod vsem - VEDNO ljubila.
PS
In ko tebi in meni kdo reče, naj napiševa seznam koga in kaj ljubiva najbolj in še … koliko časa bo trajalo, da na papirju zagledava svoje ime?!
Rada naju imam,
Savina