My love story in izpust iz kletke duhovnosti

Ljuba Sama v Vesolju,

So me najbolj ljubili tisti, ki so me spustili?

Večino svojega življenja sem imela/imam občutek, kot da sem sama na svetu. In potem vsake toliko časa srečam nekoga, ki je tako sam, kot jaz.

Tisti, ki se počutimo same, se zavohamo, a ne?

Pokimamo si. Postanemo prijatelji. Za vse življenje. Ali za en odsek. Mogoče postanemo partnerji. Mogoče si samo pomežiknimo in gremo dalje. Z vedenjem, da še nekje obstaja nekdo, ki je čisto sam. Ki paše povsod. Pa vendar ne spada nikamor.

In se je zdaj počasi v tem naučil celo uživati.

Samotarji še bolj čutimo dvojino

Najbolj sama, sama v vesolju, sem se počutila, kot majhna deklica. Nikdar nisem čutila, da bi moji starši pregnali mojo samoto. Z enim in drugim, sem samo še bolj čutila osamljenost.

Moji najboljši prijatelji v otroštvu niso bili otroci. Ampak veliki duhovni učitelji. Tako je naneslo. To je bil moj svet. V katerega sem bila neprostovoljno vržena. In smo se zavohali. Med množico ljudi, ki so jim poljubljali stopala, ter jih okraševali z venci rož, sem jaz prepoznala, kako so v resnici sami.

To nas je povezalo. Vedeli smo, da smo sami, da temu ne moremo ubežati - ampak da včasih pride na našo pot kdo, s katerim je malo lažje biti sam.

Prvi tak samotar je bil Maharishi. Prvi, ki me je izpustil nazaj v samoto. Izpustil iz duhovne kletke, na najlepši možen način, ki ti ga bom v naslednjih odstavkih opisala.

Tako sva se, mnogo let kasneje, pri mojih šestindvajsetih letih in pol, točno deset let nazaj, ‘zavohala’ z dr. Wayne Dyerjem.

Tako zelo naravno je, ko se srečata dve samotni duši.

Tako zelo intimno je.  Bolj kot veš, da si sam bolj čutiš dvojino. Bližino. Manj se je želiš okleniti in jo zadržati. Nato spustiš še sebe. Taka intimnost boža in boli. Ko se sreča, se že poslovi.

Moja filmska ljubezenska zgodba

Še malo kasneje, po moji ločitvi, sem spoznala še enega volka samotarja. Ta pa je za dobri dve leti postal moj intimni partner. Skrita in zelo, zelo filmska veza. Takšna za romantične filme. Brez pretiravanja. Ki bo sigurno dobila mesto v moji prihajajoči knjigi. Ne zaradi romantike … izključno zato, ker me je pomagala izoblikovati v to, kar sem. Ker sem zaradi nje potem napisala tisti ‘slavni’ 32 strani dolg seznam in si zmanifestirala Giorgosa.

Daleč najlepša stvar, ki jo je ta zelo poseben moški naredil zame je bila ta, da me je izpustil.

Pa je delal zelo, zelo posebne stvari zame. Ne verjamem, da me bo kdo kdaj tako zelo oboževal, kot me je on. Na tak način.

(Da ne bo pomote. Tako čisto in močno, kot me Giorgos ljubi, ni primerljivo z ničemer. Veza, ki jo zdaj opisujem, pa je bila bolj pesniška, filmska, valujoča, kompleksna, zakomplicirana in intenzivna.

Giorgosova ljubezen je naravna ljubezen, preprosta ljubezen - in to je prava ljubezen.)

Najlepše možno slovo

Prepričana sem, da mi ne bo nikoli nekdo pisal takšnih čutnih ljubezenskih pisem/sporočil, kot mi jih je on.

(Izmed petih jezikov ljubezni, so ‘besede’ jezik ljubezni, ki se mene najbolj dotakne.)

Na najlepši možen način sva se poslovila. V učbenike bi moralo iti, kot vzor tega, kako se zavestno poslavlja. Z ljubeznijo. S soočenjem.  Z najbolj golo iskrenostjo. Nisva bežala. Nisva se obtoževala.

Oba sva jokala. Bila sva tam. In skupaj sva šla čez. Trgalo naju je. Ne samo na dan slovesa. A sva vedela, da je prav. In on je bil tako pravičen, tako zelo me je spoštoval - da je vedel, da bi bila ob njem ujeta. Da ne bi mogla slediti svoji poti. In jaz sem bila tako zelo pravična, da sem vedela, da mu ne morem dajati obljub, ki jih ne bom mogla izpolniti. Ga varovati pred spremembami, ki bi bile nujne zanj. In po prstih hoditi okoli njegovih travm.

Čeprav bi jih bi bilo tako lahko dati in ga varovati in hoditi po prstih ... samo, da se ne bi končalo. Da ne bi bila spet sama. Da ne bi izgubila dragocenega prijatelja, s katerim sem se lahko ure in ure pogovarjala, s katerim nama ni nikoli zmanjkalo tem in je …najbolj od vsega … prižigal moj intelekt.

Prava ljubezen in spoštovanje sta zame to, da nisi skupaj samo takrat, ko se začne, ampak da si skupaj tudi, ko se konča! Da greš tudi čez to skupaj skozi.

Zadnjič sva se videla. Nekaj mesecev nazaj. Slučajno. Na eni prireditvi. On je pač človek žarometov. Po petih letih in pol. Vsake podrobnosti se spomni. Nisem hotela, da mi detajlno opisuje najine skupne prizore, kot da so živi. Kot da se zdaj dogajajo. S fotografskim spominom jih je nanizal. Jasno je bilo, da si jih večkrat vrti v filmu svoje domišljije. Nisem mu pustila.

“Tega mi pa ne smeš in ne moreš vzeti!” je odločno rekel.

Ko bom star 80 let, z demenco, ko se ne bom več spomnil kako mi je ime, in kje stanujem - se bom še vedno spomnil vsake podrobnosti naju. In to je moje. Za vedno.

Hvala ker si me izpustil!

Tako prav je, da sva oba točno tukaj, kjer sva.

Niti slučajno nisva bila namenjena za več časa, kot nama je bil odmerjen.

Zdaj so se najine poti še toliko bolj razširile vsaka v svojo smer, da res nimava nič skupnega. Niti čustev. Samo globoko spoštovanje. Globok spomin. Darila, ki sva si jih dala z bližino, ki so naju osebnostno preoblikovala in naredila prostor za novo poglavje v življenju. In predvsem: globoko lekcijo popolnega slovesa.

Hvala, ker si me izpustil.sem mu ganjeno rekla. Da sem šla lahko naprej.Tam, sredi množice.  Ker si me tako kraljevo izpustil.

Pokimala sva si. Z vedenjem, da sva bila enkrat dva samotarja, katerih pot se je prekrižala, da naju je pripravila za naslednje pomembno križišče.

Ali sva se na njem ustavila, ali pa pogumno šla naprej - v neznano - je bilo na vsakemu posebej. Naloga najine bližine je bila samo tja, da naju je spravila do križišča.

Ljubezen, smrtonosno orožje

Če pravočasno ne izpustimo ljubljene osebe, če vemo, da je čas - pa čeprav jo ljubimo - potem jo ujamemo v kletko. Postane zver. Besna. Ali pa poražena. Izgubi žar v očeh. In izgubi sebe.

Tam v Maharishijevem gradu, sem prvič dobila lekcijo o kletkah. O tem, kako nevarno je nekoga ujeti - pa čeprav ga loviš z namenom, da ga boš zavaroval in ljubil.

Varnost in ljubezen v tem primeru postaneta smrtonosno orožje. Dobila sem prikaz kako zlahka je pohabiti metulja, ki mu je namenjeno leteti.

Dobila sem zavedanje, da si tisti, ki res ljubi, nikogar ne lasti. Ničesar ne pospešuje. In ničesar ne oblikuje. Ne glede na to, kakšne legitimne razloge ima, da bi to lahko storil. Ljubezen ne želi nikogar udomačiti. Niti prilagoditi sebi tako, da paše v popolno sliko.

Pustiti, da pade v prepad!?

In ljubezen - in to je najtežje doumeti, a najpomembnejše narediti! - je tudi to, da kdaj nekoga spustiš, čeprav vidiš, vidiš, da pada v prepad. Vidiš, vidiš, da se bo raztreščil.

Vidiš, vidiš kakšna bo usoda. A se ne vmešaš vanjo. Ker to ni tvoja usoda.

Ker mora, mora ljubljena osebe iti sama čez svojo usodo, da jo bo lahko enkrat presegla. Sicer je ne bo nikoli.

Lahko si z njo. Lahko si ob njej. Seveda jo neizmerno podpiraš. Ljubiš. Varjemaše vanjo. Nikoli, nikoli pa nisi namesto nje. Nikoli ji ne smeš ti določiti tempa. Pospešiti. Ustaviti.

Maharishi je vedel. Videl je mojo usodo. Videl vse, kar me je na poti raztreščilo. Raztrgalo.

Vse bi dal, da mi me obvaroval. Ampak je vedel, da me ne sme.

Edino tako sem se naučila, da se zdaj znam sama obvarovati. In da ne iščem več (vsaj večino časa ne ;-)) varnosti izven sebe.

Preberi si kako in zakaj me je Maharishi izpustil iz duhovne kletke. Ter kako ga je ob tem trgalo.

Vse je prav. Vse je vedno prav. In če tega zdaj ti in jaz, v najini trenutni življenjski situaciji slučajno ne vidiva - verjemi, da bova. Enkrat se bo vse sestavilo. Najino življenje so popolni puzzli.

Maharishi je pri meni izgubil vse točke

Po tistem, ko sem se, šest in pol letna deklica, v Maharishijevem gradu, med meditacijo spet spontano dvignila iz stola, kot smo se učili na tečaju jogisjkega lebdenja, veliki guru ni čisto nič komentiral. Tudi pogledal ni male jokajoče deklice, ko je dajal navodila, kako naj se njegovi učenci spet potopijo vase …

Jaz pa sem pogumno stremela vanj. Očitajoče. Čakala sem! Hotela sem se soočiti z njim.

Naj me jutri zjutraj izžene iz gradu, če si tako želi, če je tako ukazala naj me ob tem gleda v oči!

Ni me.

Niti enega samega pogleda nisem bila vredna.

Kot da je to, da letim čisto brez veze!

Kot da je to, da se borim nepomembno.

Kot da je to, da dajo otroka stran od svojega starša samoumevno.

Je pa prišel učitelj lebdenja do mamice in ji nakazal, da mora svojo hčerkico do konca seanse držati v naročju – da se ne bo spet dvignila …

Vsa naveličana me je potem objemala tako močno, da mi je skoraj naredila čežana iz že tako stisnjenih pljuč.

Kasneje so mamici naročili, da mora deklica za večerjo pojesti trojno dozo, se res napokati; da se maksimalno prizemlji. Pa nobenih ajurvedskih zdravil nisem smela vzeti.

Prej bi bila zame to nagrada, zdaj pa je bila pekoča kazen.

Apetita sploh nisem imela.

To se mi ni še nikdar zgodilo!

Tudi jutranja meditacija ob sončen vzhodu mi je bila prepovedana.

Želeli so, da deklica res čim prej zapusti grad.

Baje je Maharishi to osebno odredil.

Izdajalec izdajalski!

Ponarejeni prijatelj.

Osho mi nikoli ne bi naredil česa podobnega.

In sem ga zapustila.

Še prej pa sem čisto vsaki sliki Maharishija, ki je visela v gradu pokazala jezik.

In rožičke.

Dobro sem vedela, da bo sporočilo prišlo do njega!

Pa počečkala sem knjigo z njegovimi učenji.

Mami mi je navila ušesa in me zlasala – ampak je bilo vredno.

Šla sem s košarico polno sadja.

In z roza kovčkom.

Odhod, ki se je spremenil v obisk

Mami je svojo hčerkico pospremila do taxija, jo na hitro objela, ji še 1x razložila, da jo bo voznik v Ženevi pospremil do oddaje prtljage, tam jo bo prevzela ena gospa iz letalske družbe, jo odpeljala do letala za Hamburg, kjer jo bodo čuvale stevardese … Mami se pač ni imela časa voziti do letališča – to je vendar brez veze, če pa sama nikamor ne gre ...

Vozniku je dala šop dinarčkov zaradi katerih bo pazil na nanjo, kot na princesko … Ter jih razdelil še med druge, ki bodo malo Savino prav tako čuvali.

Potem je svoji hčerkici znova poudarila, da sem mora večno zavedati kako čudovito mamo ima, ter da je na svetu na milijone in milijone otrok, ki niso tako privilegirani. Da je Savina najbolj srečna deklica na celem planetu - niti ena mamica ne naredi več za svojega otroka!

Da ne sme tega nikoli pozabiti, ter se mora obvezno vsak dan v molitvi zahvaliti Bogu zanjo, ter ji ves čas pošiljati dobre zdravilne misli. Ona bo začutila, če tega ne bom počela!

In že je odhitela na lebdenje. Že tako je zamujala zaradi nje.

Vso svojo žalost sem pospravila v mehurček v sredino prsi in otopelo gledala kako velikanski bel grad postaja majhna siva pikica v objemu belih klobukov gora …

Globoko v sebi sem bila jezna, najbrž. In razočarana, verjetno. Na površini pa popolnoma sprijaznjena z usodo.

Maharishi je pri meni izgubil čisto vse točke.

Ni čudno, da so se Beatli skregali z njim!

Ko je pikica gradu čisto izginila, je avto na hitro zabremzal in se ustavil. Z glavo sem butnila v sedež.

Nekdo je potrkal na okno.

Kdo bo z mojo mami, če bo začela umirati?!

Bil je Maharishi!

Maharishi je prišel!

Si je premislil?

A me že pogreša?

Mu je žal?

Mi je prišel naviti meridijane, ker sem mu tolikokrat pokazala jezik?

Ga jezi, ker je Osho spet zmagal?

Nad svojo belo haljo je imel ovito bež odejo. Po mojih predvidevanjih je bila zanj to jakna.

Njegova velika črna ladja na kolesih je stala ob cesti.

Ne da bi me karkoli vprašal, je prisedel k meni.

Nato ji je dejal, da se bo z mano peljal do letališča.

Aha, to …

Kakšna čast! V obratnem smislu.

Zabrusila sem mu, da ga nočem in ne maram – a se vseeno ni pobral ven.

Prtljaga je ostala v njegovem vozilu, ki je nato peljalo za nama.

Užaljeno sem mu obrnila hrbet in gledala skozi okno.

»Saj nisi mislila, da boš kar odšla, ne da bi se midva poslovila, mala Metuljčica?« me je Mahiarishi močno stisnil k sebi in me pobožal po ličkih.

Njegov glas je bil spet nežen, živahen, prijazen.

Moja jeza se je pomešala z razočaranjem, razočaranje z žalostjo, žalost z zavrženostjo.

»Zakaj si me vrgel iz gradu? Nisi pravičen! Še veliko regrata boš moral pojesti v življenju - sploh se ne znaš obnašati!« izmuznila sem se mu iz objema in ga odrinila.

»Nisi bil prijazen do mene včeraj v dvorani! Mislila sem, da si moj prijatelj. Pa od Lilith. Pa nisi. Obe si prizadel! Stran od mamice si me poslal. Sam si mi obljubil, da me boš naučil leteti! Nisem te jaz prosila. Obljuba dela dolg. In nos ti bo zrastel do Slovenije, ker si se zlagal. Pa še tri bradavice boš dobil na njem! Verjela sem ti, pa si me pretental. Nobena spoved ti ne bo pomagala.«

Punčko je v prsih stiskalo od razočaranja in strahu pred potovanjem v neznano. Vse je izbruhnilo iz nje.

»Otroci moramo biti z mamicami! Zaradi tebe sem spet brez nje! Zakaj si me nagnal stran do moje mamice? Kaj če bo umrla zaradi raka, jaz pa ne bom ob njej?

Ko nekdo umira, mu moraš masirati teme, ter maziliti olje nanj. Le tako se odprejo vrata do mostu skozi katera se lahko duša odpelje naravnost v nirvano. Če ostanejo zaprta, mora izstopiti drugje in se spet zatakne v karmo!

Moja mami mora poleteti v svobodo, če jo bo rak premagal. Mora postati angelček. Le tako bova lahko za vedno skupaj in bo lahko pazila name!

Kdo bo moji mamici masiral teme, če mene ne bo?!«

Nekaj pomembnega ti imam za povedati

»Ne bo umrla, piščanček. Ne skrbi.«

»Nič ti ne verjamem! NIČ! Kaj če se ji kaj zgodi? Kdo jo bo čuval? Ti že ne. Mojo mamico! Tako kot mene nisi varoval, ne boš nje. Ne maram te več! Nisi zmagal. Na zadnjem mestu od vseh si! Še Rajko je pred tabo! On je gospod napram tebi!

Ne zaslužiš si biti niti v isti sobi, kot Tito! Upam, da bodo ljudje še naprej prdeli v tvoji dvorani – še bolj!«

Njegov glas je bil miren in spravljiv. »Zate je dobro, da nista ves čas skupaj z mamico, ti sladka mala lebdeča deklica. In zate je dobro, da v tem trenutku ne nadaljuješ s tečajem.«

Mala Savina je bila kot ranjen vulkan.

»Pojma nimaš, kaj je dobro zame Maharishi Mahes! Ne pridigaj mi, nisem od včeraj. Jaz te ne rabim, da mi govoriš kaj je dobro zame! Pojma od pojma nimaš! Moral bi mi pomagati! Mislila sem, da sva zaveznika! Vrgel si me v past! To je slaba karma, da veš! Tudi guruji odgovarjate za svoja dejanja!«

»Dobro vem, da nimamo privilegijev in gurujske poslanske imunitete.« se je skušal pošaliti, a je dosegel nasproten učinek.

Snela sem si njegove zapestnice, ki mi jih je tako ljubeče podaril na najinem skupnem sprehodu po njegovem vrtu in jih vrgla vanj …

»Kar sam nosi posušeno kravje lulanje na roki, jaz ga več ne bom, da veš!«

(Mnogi veliki guruji pomočijo zapestnice v kravji urin, za blagoslov.)

»Poslušaj me za hip, ljuba Savina.« mi je nežno rekel, pobral zapestnice, ujel mojo dlan, ter jih nadel nazaj. »Samo poslušaj prijateljica, kar biti rad povedal in če boš potem še jezna name, bodi.

Vso pravico imaš, da si huda! Ampak, daj mi priložnost, da ti razložim. Potem mi lahko spet naprej kažeš jezik, če boš želela.«

Zmečkana metuljčica

Spet sem bila spet obrnjena v stran, ne da bi se strinjala, je začel pripovedovati:

»Veš deklica, nekoč je živel mož, z belo brado in tako dolgimi brki, da je spominjal na mroža. Vsi ljudje so ga spoštovali in govorili, kako moder je. Iz celega sveta so prihajali k njemu po odgovore.

Vsako popoldne je sam sedel na svojem vrtu, ter občudoval rože.

Nekega dne je na svoji najbolj čudoviti cvetlici opazil bubico.

Majčkeno, prikupno bubico.

Videl je, da se muči, da slači svoj oklep -  začela se je preobražati v metulja.

Zadovoljen in čisto zatopljen jo je opazoval vse do sončnega zahoda.

Ko se je zjutraj sonček prebudil, je takoj spet stekel na vrt, pogledat, če je bubica že postala metuljčica.

A ni.

Cel dan je prisostvoval njenim prizadevanjem, ki jim ni bilo videti konca.

Trgalo se mu je srce, ko je gledal njeno bolečino, a se je tolažil, da je nujen del procesa preobrazbe.

Naslednji dan je bilo enako.

Od jutra do večera. Niti za hip se ni premaknil od nje. Čutil je njene muke, sočustvoval z njo.

Tretji dan pa se mu je zazdelo, da je bubica nehala napredovati. Da ji ne uspeva. Da ni nič bližje svojemu cilju. Da se je ustavila. Da samo trpi brez pomena.

Čakal je in čakal in postajal čedalje bolj prepričan, da je tako. Zato je izvlekel nož in prerezal njen ovoj.

Bubici so se razprla krila.

Postala je metuljčica!

Kamen se mu je odvalil od srca, presrečen je bil, da ji je pomagal do svobode! Da jo je rešil!

Ampak …

Ko je nehal praznovati, je opazil, da so njena krila zmečkana, njeno telo pa ukrivljeno.

Mož z belo brado se je prepričeval, da je to le začasno.

Da je ravnal pravilno.

Da se bodo krila zdaj zdaj zlikala sama od sebe, se razprla.

Da se bo metuljčica zravnala in poletela v prostost.

A nič od tega se ni zgodilo.

Ne ta dan.

Ne naslednji.

Ne še naslednji.«

»Nikoli?« se nisem več mogla zadrževati. In se vprašujoče obrnila proti njemu.

»Čisto nikoli.

Metuljčica ni čisto nikoli poletela. Celo življenje je ostala na njegovem prečudovitem vrtu, a se je plazila po tleh, s pohabljenim telesom in z zmečkanimi krili.

Nikdar ni spoznala svoje lepote. Svoje narave. Veličastnosti. Razgleda iz višav.

Sveta izven vrta. Svoje svobode.

Mož z belo brado jo je dan za dnem opazoval in žaloval.

Ter jo gledal, ko je umrla, brez da bi sploh kdaj zares zaživela.«

Ne bom te pohabil! Ne bom!

Maharishijev obraz je postal otožen in zamišljen.

Močno je stisnil mojo majčkeno dlan.

Požrl je slino.

»Moder mož je ugotovil je, da bila njegova dobrota egoistična. On ni prenesel pogleda na mučenje bubice. Na njeno lastno pot. Na njen proces.

On jo je hotel zaščititi - ker je NJEGA bolelo. On je hotel postati njen rešitelj. Njen zavetnik. Imeti metuljčico v svojem vrtu! SVOJO metuljčico.  On je hotel občudovati njeno lepoto, preden je bil čas, da se razcveti. On je bil tisti, ki je bil neučakan.

Spoznal je, da je bil njen napor naravna zakonitost, v katero se ne bi smel umešati.

Čeprav je proces preobrazbe boleč, bubici omogoča, da potisne tekočino iz telesa v krila, da bi se lahko krila razširila in da bi metulj lahko poletel v vsej svoji veličini.

To traja. Ne gre čez noč. Niti čez dve. Niti čez tri.

A tako mora biti.

In je vredno. Brez tega ne gre. Bolečina je nujna – iz nje se rodi svoboda. Skozi njo se razvijejo vztrajnost, pogum, razumevanje, sočutje, ljubezen in skozi njo najdemo v sebi modrost.

Kajti če bi nam bilo dano, sprehoditi se skozi življenje brez vseh ovir, bi nas to pohabilo.

Ovire pa nas ravnajo. V njih postanemo to, kar smo. To, za kar smo prišli sem. Brez njih ne bi bili nikoli tako močni, kot smo. Brez njih se nikdar ne bi naučili leteti.«

Gleda sva se iz oči v oči. Maharishi zdaj ni bil, kot otroček. Bil je kot edini prebivalec osamljenega mesta. Mene je spustil vanj. In bil je star.

»Savinati mala lebdeča deklica, sploh ne veš kako zelo, si mi prirasla k srcu. Kako zelo te čutim. Kako manj sam sem, ko sem s tabo. Kako zelo bi si te želel zaščititi.

A vem, kaj bi s tem naredil. 

Na srečo vem.

Ti me ne rabiš.

Nikogar ne rabiš. Čeprav ti vsi pomagamo. Morala si priti k meni, izvedeti kar si izvedela, videti svoje sposobnosti …  Dobila si vse, kar si rabila. Ampak zdaj pa moraš iti naprej svojo pot.«

Bil je bojevit, bil je silovit

V njegovih očeh sem videla domače ognjišče in oddaljeno vesolje. Hkrati je gledal direktno vame in skozi mene.

»Kaj, naj te zadržim v gradu in kot malega genija razkazujem svetu?

Hočeš biti božični okrasek tega gradu?

Leteča klovnesa?

Naj te dam v vato oblazinjene sobe?«

Njegov obraz se je zgubal, kot svilen prt, ko ga povlečeš iz mize.

»Naj iz tebe naredim gledališko predstavo?

Naj te tam gojim, kot vrtnice na svojem vrtu?

Hočeš, da te razkazujem množicam, ki te bodo hodile gledati kot Taj Mahal, ter opazile le lupino, ne pa vsebine?«

Bil je zaščitniški in bojevit kot sam Bog Krishna. Tako silovit.

»A sploh veš, kaj bi ti to naredilo? Kako zelo bi te to pohabilo?

Ali naj te naučim vsega, kar vem?

Hočeš postati punčica mojega očesa, moja kopija, moja kreacija?

Vem, da bo vse znanje padlo na plodna tla. Tako učenko bi si želel vsak učitelj.

Tak učenka bi vsakemu učitelju dvignila ceno.

In napolnila ašram.«

Njegove črno rjave oči so se lesketale, kot polna luna v temni noči.

»Ko sem rekel, da te bom naučil leteti, si nisem niti slučajno mislil, da te bomo že prvi dan klatili dol iz stropa!

Še bolj odprto srce imaš deklica, kot si lahko predstavljam.

Še bolj čisto dušico.

Še nihče ni vstopil vanjo.

Tudi jaz ne bom!

NE BOM!!!!!«

Ne boš moja last!

Njegov glas je postal kot top, besede pa kot puščice. Vso svojo moč je dal vanje. A mislim, da niso bile namenjene meni:

 »A me slišiš:

NE BOM!!!!!!

NE BOM!!!!«

Izmučeno je zaprl veke.

Zavzdihnil je.

»In samo molim lahko, da se bodo tudi drugi, ki ti bodo predajali zanje zmogli tako samo-obvladati.

Da si te ne bodo hoteli polastiti!

Da si ne bodo zaželeli eksotične ptice v habitatu, ki je ne podpira.

S tem bi ti vzeli tvoj let in sebi svojega!

Samo molim lahko, da se ti ne boš pustila, ko bodo oni klonili!«

Nato je obmolknil.

Oba sva potrebovala nekaj tišine.

Avto je drsel mimo gora z belimi kapicami, midva pa sva obsedela neprivezana v dirkališču življenja, z vedenjem kako nevarno se je ustaviti in kako usodno je potovati.

Najbrž izberemo to, da nimamo izbire.

Šest in pol letna deklica in sedemdeset letni guru, oba sprijaznjena, a ne vdana.

Zlata tla duhovnega zapora

»Moja žareča bubica, prosim razumi, da si tem trenutku res preveč odprta.« je čez čas prekinil tišino, čeprav sva se tako zelo udobno počutila v njej.

»A nisi preveč odprta v slabem smislu. Le zgrajena še nisi. Nimaš še korenin – in dokler jih nimaš te nihče ne bi smel priganjati, naj ti zrastejo krila.

Tvoje energetsko polje nima ne oken ne vrat, bolj bi ti ga pomagal povečevati, bolj bi lahko vstopili tisti, ki bi te želeli uničevati.

Rodila si se zato, da imaš meje iz njih izkušaš neomejenost.«

Bil je kot očka ptiček, ki hoče zavarovati svojega golička pred jastrebom, medtem ko ga predčasno poriva iz gnezda, da ga ne poje mama.

»To, kar tvoja mama počne s tabo ni prav.

To, kar tvoj mama dela s tabo, je škodljivo!

A nje ne morem ustaviti.

Le sebe lahko nadzorujem in krmilim.

Nisi še šla čez svojo preobrazbo. Ki bo samo tvoja. Zaradi katere boš postala original.

Močan metulj, ki upravlja s svojo energijo.

Vse, kar bi ti v naprej podaril, bi ti škodovalo. Med drugim bi postalo orožje tvoje mame, s katerim bi te še bolj zasužnjila in odrezala od sveta. Ti zmešala glavo.

Te prikrajšala za otroštvo, ki ga že itak ne poznaš.

Tvoj namen ni, da živiš za belimi stenami.

Si sploh predstavljaš kako hitro bi talent lebdenja postal tvoja identiteta in kako bi se razbila na sto koščkov, ko ga bi izgubila?! Ker ga bi. Začela bi dvomiti, tako kot vsi. Čez nekaj let, bi strahovi in meglica sveta prevladali. Padla bi na tla in se ne znala več dvigniti. In to bi te tako zasenčilo, da nikdar več ne bi hotela poiskati svojega sonca.

Ta krila zdaj niso tvoja.

Zato jih ne spodbujam.

Čeprav so zrasla iz tebe.«

Zadnji napotki pred slovesom. Pred poletom za katerega je vedel, da njegova lebdeča deklica nima kril. Prostovoljno in preprosto jo je spremil na rob prepada, ni imel druge izbire.

Savina nima druge izbire. Tukaj bi bila požrta v hipu, tam bo letela preden se bo raztreščila. Tudi let navzdol je potovanje. In smisel je v potovanju.

»Težko je to razložiti …

Moraš mi zaupati.

Ne želim, da postaneš ujetnica. Četudi je tvoja kletka prostrana duhovnost.”

Ne bom te udomačil! Živi sebe!

“Tukaj si zato, da zaživiš nebo in zemljo, krošnje in korenine, sonce in sence, višine in nižine. Nismo prišli na svet, da bi samo leteli. In razsvetljenje ni stvar višav in gradov, ampak vsakdanjega življenja.

Tukaj smo zato, da smo tukaj. In da tukaj postane ljubezen.

Ljubezen pa ravnovesje vsega.

Potem se lahko učimo lebdenja … Potem lebdenje ni poanta življenja …

Tvoje poslanstvo ni, da kot jogi letiš. Tvoj namen je, da živiš. Iz tega se bo rodilo tvoje pravo letenje. Tvoja prava svoboda. Vse ostalo bi bilo puzanje pohabljene bube, po zlatih tleh duhovnega zapora.«

Enkrat se bo vse sestavilo, kot puzzli

Gore z belimi kapicami so ostajale v trenutku, naju je požirala večnost.

»In čeprav si zdaj huda name, čeprav morda ne razumeš, boš enkrat razumela. In mi boš hvaležna, da te nisem zadržal, da nisem prisostvoval pri tvoji udomačitvi.«

Od mene se je že poslovil. Začela sem leteti navzdol.

»Iz tvojega obiska sem se ogromno naučil. Zdaj vem, da moram še nekoga izpustiti. Brez očitkov. Ni njegova pot, da nosi mojo zastavo. Vedno bo moj sin, a sin je vedno boljši od očeta. Njegov čas prihaja, moram se mu umakniti iz poti. Ga podpreti, ne pa zapreti v svoje dogme.«

»Vem o kom govoriš.« sem prikimala. Vedela sem, kdo je njegov najljubši učenec, ki naj ga bi nasledil. Hodila sem na njegova predavanja o ajurvedi. Nisem bila edini ptiček, ki je potreboval izpust. Najbrž tudi on ni bil pripravljen na to, kar ga čaka.

»Vem, da veš.« se je nasmehnil.  »To bo izziv zame.

Tudi meni je včasih težko iz svoje kože, deklica. Tudi jaz sem sam na svojem vrtu. In včasih si želim, da ne bi bilo tako.

Ti si prav tako sama. Nikomur ne pripadaš. Nikomur se ti ni treba klanjati in poljubljati nog.

Najdi svojo pot. Vse ostalo je prehodno. Vsi ostali smo prehodni.

Le tako boš vzletela. A si že neomejena.«

Vem za koga si lebdela!

Spet me je močno stisnil k sebi. Zdaj se mu nisem izmikala. Pogreznila sem se pod njegova ramena. Dišal je po pačuliju.

 »Ko sem videl kako so gledali vate v polni dvorani Kot v fatamorgano

V deveto čudo sveta

Jaz sem bil edini, ki sem videl otroka.

Majčkeno ljubko punčko.

Ki leti samo zato, da bi jo mamica opazila.

Samo zaradi nje in zanjo si se dvignila, pa te tudi takrat ni niti zaznala.«

Dišal je po pačulijevem gozdu. V katerem je pravkar začelo deževati. Težke kaplje so padale na malo Savinko. Maharishi je jokal.

 »Samo zanjo …

Vse bi naredila zanjo …

V tem je tvoja posebnost, metuljčica. Redkost. To je tvoja moč. Da jo tako zelo ljubiš, da bi zanjo naredila čisto vse. In namesto nje.

Brezpogojno jo ljubiš!«

Njegov glas je postal  oddaljen. Tresoč, a odločen.

»Ne bom te ujel na tak trnk.

Ne bom ti vzel tvoje čistosti.

Ne bom!

Ne bom dal tvoji mami atomske bombe.

NE BOM!

Pojdi iz gradu in živi.

Blagoslavljam te!

Bodi običajna deklica.

Vsaj za trenutek.

Vsaj povohaj ta zrak.

Itak ne boš. Itak nisi.

Življenje te bo bolelo, ampak bo trgalo tvoj oklep.

Jaz pa te bom iz daljave spodbujal.

Mislil bom nate.

Držal pesti zate.

Pojdi iz gradu in živi, Savina moja.

To je edino in največ, kar ti lahko dam, ne da bi ti karkoli vzel!«

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x