Nisi kriva, ker ne zmore

Ljuba Ti, ki Ljubiš;

Kaj vse bi naredila za ljubezen?

Bi ljubila tudi tistega, ki ne zmore?

Ki preprosto ne zmore.

Biti ob tebi. Biti za tebe. Biti ob sebi. Živeti za sebe. Iti čez svoje strahove. Čez svoje rane. Travme.

A zmoreš ljubiti tistega, ki ne zmore? A zmoreš ljubiti tiste, ki ne zmorejo?

Ki se vdajo in obupajo. Ki nočejo. Ki ne zmorejo zato, ker res ne zmorejo. Ali pa ne zmorejo zato, ker nočejo.

A zmoreš ljubiti sebe, ko ne zmoreš?

Jezus je ljubil tiste, ki so ga pribili na križ.

Kdo je izgubil svoje življenje? Tisti, ki je ljubil? Ali tisti, ki je zabijal žeblje? Ljubezen je vendar nesmrtna.

Danes bom s tabo delila mojo izkušnjo s tremi mojimi ljubljenimi (mama, prijateljica, partner iz preteklosti), ki niso zmogli. In izkušnjo sebe, ki včasih zmorem, včasih pa ne zmorem sprejeti, da nekdo pač ne zmore. In včasih zmorem, drugič pa ne zmorem - se ne kriviti, da moja ljubezen ni dovolj, da bi se odločali zase, ne za svojo rano.

Prepričana sem, da sva si tukaj tako podobni. Da nam je ženskam to tako zelo skupno. Da skupaj nosimo na ramenih tiste, ki ne zmorejo. Do te mere, da zaradi tega velikokrat poškodujemo sebe.

Zakaj se me krivimo, ko nekdo ne zmore

Vedno berem vsa vaša pisma. Kakšno zaupanje je med nami. Prejšnjo nedeljo me je spet raztrgalo.

Tretje pismo o samomoru ljubljene osebe, v zadnjih mesecih.

Sin. Mož. Oče.

Za njimi ostaja pogorišče. Toliko neodgovorjenih vprašanj - nikdar, nikdar, nikdar ne bo odgovora nanje. To je najhujše. Ko ne veš in ne boš nikoli izvedela. Zakaj.

Me se krivimo, ko nekdo, ki ga ljubimo ne zmore. Zakaj se krivimo me? Nismo krive.

Nihče ni kriv. Nihče. Ne on. Ne me.

To potem odpišem, skozi solze, z največjimi črkami, s klicaji, ponavljam, ponavljam, ponavljam:

NISI KRIVA! NISI KRIVA! NISI KRIVA! NISI! NISI KRIVA!

Nisi.

NISI KRIVA! TI NISI KRIVA!!!!

Ja, mogoče si naredila kakšno napako. Vsi jih. Vsi jih bomo. Vedno. Ampak na tej zemlji smo, da se soočamo. Ne, da bežimo.

NISI KRIVA!

Samo bodi tukaj, zmoreš

Vem, da je to vse, kar bi moral meni nekdo povedati, ko sem bila majhna deklica.

Ko sem čakala in čakala, polna upanja, vedno polna upanja - da bo pa zdaj, zdaj moja mamica zmogla. Da bo zmogla vreči vse vere in ves beg v smeti, da se bo usedla k meni in bila, vsaj za nekaj trenutkov, moja mamica. Z mano. Samo tukaj. Samo z mano. Nobenih rajev, nobenih biblij, nobenih krstov, nobenih makrobiotik, nobenih prejšnjih življenj, porok z duhovniki, hoje po žerjavici … nobenih pobegov in umikov … Samo tukaj. Samo z mano. Samo s sabo. Pa ni zmogla.

In jaz sem se krivila. In jaz sem jo čakala. In kasneje sem jo krivila. In kasneje sem jo še kar čakala.

Leta in leta čakanja.

Že odrasla jaz. Sedela sem ob telefonu, trepetala zanjo in čakala nanjo. Zdaj pa bo. Obljubila je, da je zdaj to zadnje potovanje, zadnje iskanje Boga. Da bo potem tukaj. Živela. Me imela rada.

Pa ni zmogla. Ni je bilo. Bila je v svojem telesu. A je njene duše ni bilo v njem.

“Pridi nazaj! Zmogla boš!”

Pa ni.

Nebotičnik, mamica,
genija

In potem, tri leta nazaj, sem živela v Nebotičniku. 4 leta se že nisva videli. Tik pod mojim oknom, na steni stavbe, je bil kip Genije. Boginje, ki gleda v prihodnost. In zmore. Zmore iti naprej. Naprej. Čez svoje travme. Čez svoje strahove.

In je prišla k meni. Izsilila je ta prihod. Grozila je, da ga je dobila. Ker ni razumela in ne razume. Da jo ljubim. Ljubim. Ljubim.

Ampak jo moram ljubiti na razdaljo - ker bližina ni varna. Zame. Zame, ki nikoli nisem obstajala. In me nihče ni zavaroval. Zame, ki se zdaj učim, da sem istočasno odprta in da ljubim, a obenem čuvam sebe.

Ker le to je prava ljubezen. Da čuvaš sebe (ne zapiraš - čuvaš!) da spoštuješ svoje potrebe in sebe: in ljubiš, ljubiš, ljubiš.

Ker ti si ljubezen. In sebe prikrajšaš, če dovoliš kamorkoli drugemu, da te prikrajša za to, da si ljubezen.

Odklenila sem bela vrata. Vstopila je. Mimo mene je šla. Moja mamica. Na policah so bile škatle superživil z moji imenom. Na knjižni omari sta bil knjigi, ki sem ju napisala, pa DVD-ji, ki sem jih posnela.

“A vidiš mamica?

A me vidiš mamica?

A si ponosna name?

A me vidiš?”

Ni me videla.

Ni je doma, ni je v telesu

Usedli sva se. Miza. Pod oknom. Pogled na grad.

“Mamica a vidiš, tako kot iz moje otroške sobice. Enako je. V katero koli najemniško stanovanje grem, vedno je pogoj, da gleda na grad. Da lahko ponoči, ko ne morem spati, sedim. In ga gledam. Tako, kot ko sem bila majhna. Ko sem te čakala. Še zdaj te čakam, mamica. Gledam na grad in te čakam. A si zdaj prišla?

Pogleda me s tistimi svojimi najlepšimi smaragdno zelenimi očmi. Najlepšimi. A je ni. Moje mamice ni v teh očeh. Prazne so. Motne so.

Čakam jo.

Včasih je prišla. Ko sem bila punčka. Pred poroko z duhovnikom. Preden ji je umrl otrok. Za nekaj minut je prišla. V svoje telo. In to je bilo vredno vsega.

Njene najlepše oči so oživele. Bila je doma. Bila je tukaj. In bila je moja mamica.

Potem je spet šla.

In zdaj, leta in leta in leta je že nisem videla. Nje, v njenem telesu.

ZMOGLA SEM ZATE, A VIDIŠ?!

Govori mi. Govori mi. O Bogu, o Jezusu, o tem da bom šla v pekel, če ne bom pokorna. O Mormonih. Oni imajo najboljši krst. Cerkev Jezusa Kristusa. Poročiš se za vsa prejšnja in naslednja življenja. Krstiš in opereš vseh grehov za naprej in za nazaj. Moram se krstiti v tej cerkvi. Če ne bom šla v pekel.

Ampak midve sva tukaj. V Nebotičniku. Pred nama je hotel Slon, kjer sem bila na dan žena, leta 1980 spočeta. Kjer se je borila za ljubezen mojega očeta in jo izgubila. V majhni sobi.

“Mami moje ljubezni nisi izgubila!”

Tukaj sva. Na drugi strani ceste. Tam je preteklost. Tukaj je nov začetek. Kip Genije je na najini strani. Genije, ki gleda v prihodnost. Ki zmore. Ki zmore.

“Mami poglej, jaz sem zmogla. Rekli so mi, da ne bom hodila, saj veš - pa hodim. Zlorabljena sem bila, saj veš - pa sem si upala pogledati v svoje rane, ter se odpreti življenju.

Zlomljena sem bila, saj veš - ti si me zlomila, ko si mi govorila znova in znova in znova, v moji majhni sobici s pogledom na grad, da sem kriva za smrt tvojega otroka. Ker sem te na kolenih prosila, da ga pelji v bolnišnico. In si ga.

Mami zmogla sem, da nisem končala svojega življenja, saj veš, da sem ga hotela, saj veš - ker si mi rekla, da sem jaz kriva, da sem bila zlorabljena.

Mami zmogla sem, da te še kar ljubim. Da še kar ljubim. Da drugim pomagam, da zmorejo.

Vse to delam, mami, tudi zato, da ti vidiš. Da tudi ti vidiš, da je varno priti v svoje telo, ne glede na to, kaj je bilo. Da je mogoče spustiti svojo rano. Da si tukaj. Z mano. S sabo.

Ne rabiva ver, mami. Ne rabiva raja. Ne rabiva ničesar. Nikamor bežati.

V ničemer iskati odrešitve. Tukaj sva. Samo ena drugo rabiva. In vsaka sama sebe. Zmoreva.

Mami poglej, jaz sem zmogla. Zmogla sem zate. Daj prosim te, daj, zdaj pa ti, zmoreš. Zame. Pridi nazaj.

A ti bo na smrtni postelji žal?

Ni je. Govori. Govori mi o tem, da bi morala biti Božja ženska.

Njene besede se mešajo s šumom zelenih avtobusov pod oknom.

Oni se premikajo, premikajo naprej, v novo postajo.

Jaz pa sedim tukaj, z okamnelo žensko, ki me je rodila. Če hočem iti naprej, moram iti brez nje. Če hočem biti z njo, moram postati okamnela, kot ona.

Zdaj moje besede dobijo glas.

Pogoltnem slino. Pogoltnem solze.

Pogledam proti gradu. Potem pogledam v njo.

“Ko boš na smrtni postelji, mami. Ko se bo tvoje življenje odvrtelo pred tabo, a ti bo kdaj žal? Žal, da si izgubila sebe in mene?”

“Zame ne bo smrti, vstala bom, kot Jezus.”

A boš takrat sprejela odgovornost za svoje življenje in je nehala prelagati na Boga, mamica?

“Bog je moje življenje, ljubica. Druženje z Bogom je višji življenjski cilj, kot vzgajanje otrok. Saj si bila srečna. Saj si imela petke v šoli. Imam slike s tabo, kjer si se smejala, kot deklica.”

“Obstajajo tudi slike otrok v koncentracijskih taboriščih, ki se smejijo. Mami zlorabljena sem bila, leta in leta je prihajal v mojo sobo in ti to veš.”

Samo rad te je imel. Jaz sem Božja ženska. Božja ženska odpušča. Jaz sem mu odpustila. Božja ženska stoji za moškim v dobrem in v slabem.

Pa če zato žrtvuje svojega otroka?

Ja.

Zadnje slovo

Tako je izbrala. Da ne bi bila sama. Moram sprejeti njeno izbiro. Njena je.

“Postani še ti Božja ženska, Savina.”

Ne morem verjeti. Da to dela meni. Ki sem sad njenega telesa. Da to dela sebi. Nama.

“In kaj naj Božja ženska naredi?” jo vprašam. Samo iz vljudnosti.

Zavedam se, da jo zdaj vidim zadnjič. Da nikoli več ne bo dobila stola pred mano. Da če želim živeti in dihati in biti zdrava, ne smem več odpirati svojih vrat tej ženski. Tej lupini, v katero je včasih, včasih, včasih prišla moja prava mamica.

Zdaj pa … je nikdar več ne bo.

Moja mamica je v oblakih, v soncu, v zvezdah, v gozdu, v poletju, v pomladi, v snegu, ki pada in pobeli ljubljanski grad, v mojem telesu, v mojem dihu. Tam jo bom iskala. Tam jo bom srečevala.

Pogleda proti kuhinji. Pod pultom je okrogel rdeč tepih. Mehak in muckast. Topel. In poln plišastih igračk, ki jih je tja prinesla moja psička.

Pogleda tepih. Pogleda mene.

Božja ženska pomete pod preprogo. To naredi tudi ti.

Kot v transu vstanem. Pospremim jo do izhoda. Lupino.

Zaklenem. Sesedem se na tla ob belih vratih. Gledam rdečo preprogo. Solze mi tečejo. Vem, da je to najino slovo. Da sem jo videla zadnjič. Da sem jo zadnjič pogledala v motne oči. In da sem sem zmogla sprejeti njeno izbiro, čeprav je ne bom nikdar, nikdar, nikdar razumela.

“NISI KRIVA. Nisi kriva Savina, da ona ne zmore. Nisi je premalo ljubila. Nisi je premalo čakala. Nisi kriva.” ponavljam in ponavljam.

Pred vrati. In potem v postelji, ko me trga jok.

Nisi je premalo ljubila. To ni krivo. Kolikor bi jo ljubila, je ne bi spremenila.

Vse, kar lahko naredim je, da živim, kot bi živela ona, če bi zmogla. Da tako skrbim zase, kot bi si želela, da ona skrbi zame. Da tako skrbim za druge. To je edino, kar lahko naredim zanjo. Da jo ljubim na razdaljo.

Če bi mogla dati definicijo, kaj je to raj.

Če bi mogla opisati raj. Bi rekla, da raj nima preprog. Nič ni skrito. Zanikano. Potlačeno. Vse je soočeno. Golo. Celo.

Naslednji teden se je moja psička Luna polulala na tisto rdečo preprogo. Zavila sem jo v velik tulec in jo odnesla iz stanovanja. Moj dom je raj. Nič skrivanja.

Prijateljica s samosabotažo

Letos. Konec julija. Ljubljana.

Sem na Gyrotonicu vadbi. Zatika se mi. Moje telo mi vedno pokaže, kje procesira določene emocije.

“Kaj se ti dogaja?” me takoj ujame Tina Šifrar, ki me uči.

Povem ji, da me boli v srcu. Ko gledam svojo ljubo prijateljico, ki je ena največjih strokovnjakinj na svetu na svojem področju, kako se samo sabotira. Tik preden bi poletela novemu življenju naproti, svojemu poslanstvu, svoji sreči - ki jo čakajo, ki so tukaj zanjo se ona ustraši. Skrči. Skrije.

Tik preden bi se povečala, se umakne nazaj v svojo majhnost in podre vse novo, kar si je zgradila. Naj bo to v poslu. Naj bo to v intimnih odnosih. V svojem zdravju.

Boli me zanjo. Žalostna sem zanjo. Jezna sem nanjo. Jezna, ker je tako velika. Tako mogočna. Tako talentirana. Tako lepa. Tako popolna. Pa ne verjame vase. Pa ne naredi koraka naprej. In še nas vse, ki jo imamo tako zelo radi - odriva stran. Da je ne bi spominjali na to, kdo je v resnici je. In kaj si počne, ko ne živi sebe.

“Kaj pa, če ne zmore?” me nežno vpraša Tina.

“Kako ne zmore?” sem ogorčena. “Če je pa pred njo vse, kar si tako zelo želi. Če je pred njo sanjska priložnost, ki bi jo izstrelila točno tja, kamor spada. Kjer je uresničitev njenih sanj?! In zdaj … zdaj bo spet pustila, da gre vse mimo nje.”

“Kaj pa, če ne zmore?” Tina ponovi.

Rahločutnost, a ne ovinka okoli travm

“Ja, vem, da ima ta prijateljica velike rane in travme iz preteklosti. Ampak vsi jih imamo. Tina, tudi jaz jih imam. Pa zmorem, kljub njim, iti naprej. Ne pustim, da bi zaradi svojih ran iz preteklosti izgubljala svoje sanje v sedanjosti. Če jaz zmorem, zmore tudi ona!” se upiram. Ker jo imam tako rada, ker želim, da zmore.

Tina se usede k meni na Gyrotonic mašino in me jasno vpraša. “Ko si prvič, pred tremi leti prišla k meni na vadbo. Kaj si mi najprej povedala?”

Nasmehnem se. “Natančno, na dolgo in na široko, sem ti naštela vse svoje poškodbe. Na to ciljaš, a ne?”

Pokima.

“Naštela sem ti, da sem imela zdrobljeno križnico. Da imam eno nogo krajšo. Da zaradi teh posledic prometne nesreče, ne morem narediti upogiba naprej. Da ne morem spustiti nog dol, ne da mi padejo - ker nimam oživčenega določenega dela križnice … Da imam išias …”

Pokima. “Zakaj si mi vse to razložila?”

Ker sem bila v bolečinah. In ker sem želela, da upoštevaš moje poškodbe. Da prilagajaš vaje tako, da se mi ne bi razbolele.

“In kaj sem jaz naredila?” poizveduje.

Začnem se smejati. Ignorirala si jih. Nisva trenirali okoli mojih poškodb, ampak sva šli skozi njih.

Pritrdi. “Zato so se rehabilitirale. Bila sem rahločutna do tvojega telesa. Nič nisva delali na silo. Vseeno pa nisva pustili, da te poškodovano telo omejuje.

Ko si prvič prišla, si mi povedala česa vse ne zmoreš. Ampak a veš, kaj si mi še rekla?”

Da sem tukaj. Da si želim iti skozi. Ne glede na to koliko časa bo trajalo. Kako majhni bodo koraki. In kako bo bolelo. Da zdaj ne zmorem marsičesa, ampak sem tukaj. In sem pripravljena iti čez. Da ne bom zbežala. Da sem se odločila, da se utelesim v svoje telo, ne glede na rane, ki so ga poškodovale.

A ti zmoreš sprejeti?

“Tako je. Ti si se odločila. Ti si prevzela odgovornost. Jaz sem bila samo tukaj zate. Rahločutna do tebe. Včasih res nisi zmogla, nisem te silila. Včasih si mislila, da ne zmoreš -  takrat sem te spomnila, da ni res. Vsakič, kadar si se pa res odprla in me spustila, da te primem, da te nastavim v vajo tako, da se ti telo na novo nastavi, takrat pa sva šli res čez. In si dosegla novo dimenzijo gibanja.

“No vidiš, zmogla sem.”

“Ne vedno, Savina. Jaz kot trener sem se vedno odzivala samo na to, koliko si bila odprta. In včasih nisi bila pripravljena prestopiti naprej. Narediti preskoka. In to ni nič hudega. Ko si pa bila, sem bila pa ob tebi. Pomagala sem ti čez. Vedno sem morala spoštovati tvojo izbiro.”

Gleda me naravnost v oči. “A razumeš? A zmoreš sprejeti, da nekdo ne zmore? Da včasih res ne zmore. A zmoreš biti ob njem - seveda in obvezno, da je to varno zate, iz take razdalje iz kjer je varno zate! - in biti rahločutna do njega. A ti zmoreš? A se zmoreš ne kriviti? Ne jemati osebno?

Vidiš, tudi ti ne zmoreš vedno. Sprejmi, ko drugi ne zmorejo. Sprejmi sebe, ko ti ne zmoreš. Svobodna boš.

In sva vadili naprej. Gibi so stekli, telo je sprocesiralo.

Potem sem zmogla dati prijateljici takšno podporo, kot jo je potrebovala. Bila sem tam. Razumela sem jo. Ne ujčkala. A niti na silo potiskala v nekaj, na kar ni bila pripravljena - čeprav si je točno tega najbolj želela.

Enkrat bo čas. Enkrat bo zmogla. Vsak najmanjši premik šteje. Te je treba opaziti.

Ko pa partner ne zmore

Mojo prijateljico je popolnoma varno ljubiti. In spodbujati. In čakati.

Ko pa v intimnem odnosu čakamo nekoga, ki ne zmore

Do kdaj čakati? Do kam čakati?

Do kje je varno čakati? 

Zadnjič sem ti povedala o moji filmski ljubezni, pred Giorgosom.

Oboževal me je. Najlepše mu je bilo z mano. Čisto nov svet se mu je odprl - tudi v zvezi z njim in z njegovim ustvarjanjem. Bila sem njegova kraljica in inspiracija. Obe leti, ko sva bila skupaj. In še zdaj pravi, da bo to za vedno ostalo.

Pred mano je bil poročen. Prepričan, da srečno. Potem pa je enkrat prišel domov, na čisto navaden dan. Ko sta se z ženo zjutraj, kot vedno, poljubila, preden sta šla svojim obveznostim naproti. Ter se kramljala o tem, kaj bo za večerjo. In ko je čez nekaj ur prišel domov. Je bila hiša prazna. Ni bilo več nje. Niti nobene njene stvari. Vse izseljeno. Nikoli več je ni bilo nazaj.

Eno leto je vegetiral. Ko je dobil nazaj malo moči, si je zaobljubil, sveto zaobljubil, da nikdar, nikdar več ne bo odprl srca. Se predal ženski. Zato, da ga nikdar več ne bo tako bolelo. Zato, ker ta bolečina ni šla nikamor.

Kar lep čas kasneje, sem prišla jaz. Nepričakovano za oba. Bilo je tako močno. Oživel je. Ni verjel, da bo lahko še kdaj čutil. Da bo njegovo srce še kdaj utripalo - zdaj pa je plesalo.

A kolikor se je povečalo sonce v njemu, toliko bolj se je oglašala tema. Njegova rana. Želel je nadzorovati svoje srce. Ni mu pustil, da bi se preveč povečalo - čeprav ga sploh ni ubogalo. Ni mu pustil,zato  da se srce spet ne bi ustavilo in on spet ranjen obležal.

V postelji z njegovo rano

Razumela sem ga. In sočustvovala z njim. Istočasno sem mu pa povedala, da si nihče na svetu ne zasluži, da zaradi njega zapremo srce.

Da, ko odpremo srce, to naredimo zase.

Ja, odprto srce velikokrat tudi boli. Ampak živi. Odprto srce je živo. Zaprto srce je mrtvo.

In on je oživljal. Vidno. Kreativno. Spet je zacvetel. In potem se je na silo, proti sebi, proti svojemu srcu, ubijal. Zapiral. Nadzoroval. En korak naprej. Dva nazaj. Dva naprej. Tri nazaj.

Naredil si je tisoč pravil, s katerimi se je nadzoroval. Pravil, ki so poškodovala tudi mene. Pravil, ki so bila tako nenaravna. Tako proti najinem toku. Oba sva se utapljala zaradi njih.

Nikdar me ni hotel poškodovati, sveta sem mu bila, a je z nama v postelji vedno ležala tudi njegova rana.

Tako se je poistovetil s to rano. Postala je njegova identiteta. Ni je želel spustiti. Ni je zmogel spustiti. Od mene je zahteval toliko zagotovil. Toliko pogojev je bilo na meni. Svojo rano je preložil tudi name.

Najina sedanjost je morala klečati zaradi njegove preteklosti.

 

Vsak se mora odločiti sam

Ležala sem ob njem. Zlita sva bila. Oba tako odprta. Pogledal me je s tistim najbolj nežnim in ljubečim pogledom. Gledala sva se. Samo midva sva obstajala. Potem pa. Potem so se njegove oči zožile. Dobile drugačen lesk. Njegove roke so popustile objem.

In sem vedela. Ne vidi več mene. Vidi njo, ki ga je ranila. Vidi, da ga bom ranila jaz. Čeprav sem tukaj, gola in odprta. Vidi, da ženske ranevajo. In karkoli bom naredila, kolikor ga bom ljubila, kolikor ga bom čakala dokler se on ne bo odločil, da spusti svojo rano, da se odpre življenju ne bo to nič pomagalo. Ni bilo na meni.

To spoznanje, da ni na meni, je bilo ostro kot meč. Tako poraženo sem se počutila.

Kako ne more moja ljubezen zaceliti njega?

Lahko bi ga. Seveda ga bi lahko. Počasi. Samo on bi se moral odločiti za ljubezen, ne za rano. Zase bi se mogel odločiti.

“Zase spusti to rano.” sem mu tolikokrat rekla. “Da boš ti svoboden.”

“Tudi ti me boš zapustila, tudi ti boš šla.” je bil vedno njegov odgovor.

“In zato raje izbiraš rano, ker bo vedno s tabo?

To je tvoj za vedno?”

Odločitve drugih je treba spoštovati

Tako dolgo sem skušala tekmovati s to rano. Jo premagati. Živeti z njo. Se je navaditi. Potem sem dojela. Da on ne zmore. Do kam on zmore. Do kam pa ne. V resnici noče. V resnici se noče niti za milimeter premakniti od te rane, četudi ga ločuje od življenja in ljubezni, ki si ju najbolj želi.

Na njegovo odločitev nisem mogla vplivati. Lahko pa sem sprejela, da ne zmore. Ter nehala kriviti sebe, da ga ne zmorem pripraviti do tega, da zmore. Ko sem to res sprejela, sem postala svobodna.

Lahko sem se poslovila. Z ljubeznijo. Ter našla takšno razdaljo, kjer mu lahko še vedno pošiljam najlepše misli, a jaz ob tem nisem poškodovana. In lahko sem spoznala nekoga - ki je bil tudi ranjen, tako kot mi vsi - pa se je odločil, da se bo vseeno odprl. Odločil se je, da bo zmogel. Zato ni boljši. Samo drugačno odločitev je sprejel.

Naša usoda je odvisna samo do naših odločitev. Nismo boljši. Nismo slabši. Samo odločamo se drugače.

In ne moremo vplivati na odločitve drugih, ne glede na to, koliko jih ljubimo.

Ljubi tiste, ki ne zmorejo

Prej sem napisala, da je Jezus zmogel ljubiti celo tiste, ki so ga pribili na križ.

Jezus je zmogel še nekaj. Zmogel je ljubiti tiste, ki ne zmorejo. Zmogel jih je sprejeti točno takšne, kot so. Od njih ni pričakoval, da so karkoli drugega, kot točno to, kar so. Istočasno je pa popolnoma ignoriral njihovo trenutno stanje majhnosti, skritosti, bolečine in bolezni.

Videl jih je v njihovi popolnosti. Veličastnosti. Vedno. Ne glede na vse.

Zato so se v njegovi prisotnosti ozdravile najtežje bolezni in naredili največji premiki.

Ker je zmogel ljubiti tiste, ki ne zmorejo. In zaradi te ljubezni so zmogli. Ali pa ne. V vsakem primeru so bili ljubljeni. In v vsakem primeru je on ostal ljubezen. Iz kakršne koli razdalje že.

A zmoreva to tudi jaz in ti?

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x