Ljuba Temna Ženska;

Drugi del moje triologije bi moral že iziti; pa je nekaj manjkalo v njem. Manjkal je tisti najbolj temen del mene, ki sem se ga najbolj sramovala, pa je najbolj potreboval moj objem. Del, ki ga bi bilo veliko bolj ugodno izpustiti in o njem ne govoriti. A zaradi njega sem, kjer sem.

Manjkala je kozmična kurtizana v hotelski sobi v Maleziji, poslikana s kano. Nad njenim najbolj intimnim delom telesa pa je bilo z umetniškimi črkami napisano njegovo ime.

Ime njenega strupa, zaradi katerega je pustila polno predavalnico zdravnikov v Indiji in preletela ocean, zato da ga napoji. Strupa, ki jo je poklical samo, ko se je izsušil. Ter jo potem z največjim užitkom do konca izpil.

Strupa, s sloveči imenom velikega guruja, od katerega je bila tako odvisna, da je bilo zanjo skoraj usodno. Ko se je poslovila od njega, je lahko začela spoznavati sebe. In to poslavljanje - je bilo nekaj najtežjega, ker je bila prepričana, da se poslavlja od  svoje domovine.

KAJ BO REKEL GIORGOS, KO BO BRAL?

Vse me jo imamo. Tot temno žensko. Ta ranjen del nas. Poškodovano žensko, nosilko naših nepozdravljenih travm in potlačenih čustev iz otroštva, ki išče ljubezen, se plazi za njo in na kolenih prosi za kapljico vrednosti - ker ne vidi, da je sama izvir. Vse jo imamo, to žensko, ki se izčrpuje v teku stran od sebe - ker se boji pogledati in objeti svoje rane. Ker ne zna kako, ker jo nihče tega ni naučil. Zato se samosabotira, ponižuje, otopi s hrano, z odvisnostjo od odnosov, z zatiranjem svojih potencialov, z životarjenjem v megli, z vlogo žrtve in s pomanjševanjem sebe.

Zato ne zna postaviti mej in reči 'NE!'; in/ali pa od sebe odganja tiste, ki jo imajo resnično radi – ker se boji, da jih bo izgubila, pa jih raje že prej, preventivno odžene.

Ne morem ti pisati o kretskem soncu in mojem kralju, o zdravi ljubezni in zlatih mejah, dokler ti ne pokažem, čez kaj sem šla, da sem tukaj. In kdo je šel z mano. Temna Ona.

Ne sme me skrbeti, kaj bo moj Zeus rekel, če bo to bral. Ker šele, ko sem priznala svojo temno žensko, ko sem z njo ostala in od nje nisem več bežala; sem lahko njega kot magnet priklicala.

Skupaj s svojo temno žensko sem cela. Bolj, kot je ženska cela - več lahko da svojemu moškemu.

 

KO SE STOPIŠ KOT SLADOLED, TVOJA DUŠA DOBI PROSTOR

Moja edina naloga je, da se ljubim celo. Da ljubim tiste dele mene, ki mi jih je najtežje ljubiti. Moje edino poslanstvo je, da se ljubim tako zelo celovito, z vsem in v vsem; da se vsa moja preteklost, vse moje zgodbe, stopijo kot sladoled na soncu in izhlapijo. Ne zato, ker sem jih kam potlačila in iz sramu pospravila - nasprotno! Zato, ker sem jih dala na vidno mesto. Na toploto ljubezni.

Šele takrat, ko prinesem svojo temo na zlatem pladnju, v beli dan in se ljubim z njo tako strastno, tako močno, tako pogumno - postanem to, za kar sem tukaj. Ljubezen. Ljubezen brez zgodbe. Brez zgodovine. Brez sodbe. Sebe ali kogarkoli. Postanem prosta in svobodna. Postanem svoja duša dvojčica - saj se moja duša lahko utelesi v telo. Šele zdaj dobi prostor.

 

TVOJA PIN KODA DO PRAVE LJUBEZNI

Moja temna Ženska je moja zaveznica. Moj most do sonca - ki nikogar ne rabi, je sam svoj vir in sveti, sveti, sveti.

Tvoja temna ženska je tvoja zaveznica.

Tvoja temna ženska je pin koda do tvojega sonca.

V tem pismu je natipkana moja pin koda; v drugi del triologije je morala posijati: moja temna Ženska.

Peljala te bom v Malezijo, pa v Kanado …

KURTIZANA V ŽIVEM BLATU

Love made me do it.

Se prepričujem, ko kažem svoj potni list pri vstopu v Kuala Lumpur.

Cel polet smo bili ujeti v nevihto, vsi so molili. Že druga nevihta v tako kratkem času; to ni več naključje. A tista nevihta nazadnje ni bila nič, napram tej. Zdaj nisem klicala Kostka v mislih na pomoč. Nisem vrtela japa male. Ljudje so jokali, jaz nisem.

Prepričana sem bila, da bomo strmoglavili. Tisto zadnjič je bilo opozorilo, tole zdaj bo kazen brez pomilostitve. Nimam pravice jokati, če sem šla absolutno čez sebe in čez vse svoje vrednote, da sem se vkrcala na to letalo. Zaslužila bi si, da vame trešči strela, moje v prah razpršene kosti pa padejo v Indijski ocean.

Uradno sem v Bombaju; zjutraj predavam nevrokirurgom; popoldne učim direktorja Indijske borze.

Carinik mi da štempelj! Fuck, fuck, fuck! To ni dobro! Na to sploh nisem pomislila, da se lahko zgodi! Kaj če moj mož pogleda v moj potni list? Kako bom razložila svojo Malezijo?

ZDAJ JE PREPOZNO, PADLA SEM Z VRHA SVETA

Vse je prepozno.

Kakšna ljubezen, on je droga. On je moja rana. On je moja tema.

Moje brezno je.

V živem blatu sem in to vem.

Ars Dev je moje živo blato. Stran od njega ne morem, ko se usmerim k njemu, pa sem kot silovita puščica, ki potepta vse, samo da pride na svoj cilj. In ko pride, se še bolj pogrezne v živo blato.

Kako je to možno, da sem še bila štiriindvajset ur nazaj na vrhu svojega sveta?

Tako sem uživala v vsaki sekundi uresničevanja svojega poslanstva. Tako v trenutku sem bila. Nisem brez zraka čakala, če mi bo pisal. Dihala sem.

Spet sem na turneji po Indiji, vsak dan na dveh letalih, zjutraj sem učila jogo obraza v enem indijskem mestu, zvečer že v drugem. Bombaj, Luknow, Hardiwar … Od kraljeve družine, do terapevtov za pomoč otrokom z downovim sindromov, od vrhunskih programerjev, do Young World Leaderjev cele Azije, v Goi.

Prepričana sem bila, da sem se končno ozdravila od Ars Dev virusa.

Da me je Hotel Slon ozdravil.

Da me je Kanada očistila.

Končno sem bila spet jaz, jaz.

Tedne mu nisem pisala. Tudi on mi ni - jezen je bil, ker sem izbrala Graceland in Kostkota namesto njega.

Tako me kaznuje. Moj Oblaček. S tišino. Prvič nisem moledovala, se opravičevala in se pomanjševala. Ostala sem tiho.

Včeraj zvečer sem s svojo indijsko managerko Minal in njeno družbo sedela v elitni restavraciji, kamor prideš samo s povabilom, na strehi predmonsunskega Delhija, da se malo sprostiva, preden nadaljujem z učenjem v Sinai bolnici …

Včeraj zjutraj se prvič po najini pretrgani komunikaciji nisem zbudila s krčem v trebuhu, od tega, ker ga tako pogrešam. In zdaj sem jedla in jedla, svobodna, svobodna.

Z roko sem zajemala gosto omako iz zrelega omamno dišečega svežega manga in jo mešala z rižem, ter pekočim jastogom.

To, da znam jesti z roko (da s prsti naredim žličko, palec pa uporabim, da si elegantno potisnem zajeto vsebino v usta, ne da se umažem – kot pravi Indijci) pa da uživam v najbolj pikantni hrani; to moji gostitelji tako zelo obožujejo. Spet mi to povedo. Da je takšna radost opazovati Savino – jedoče božanstvo, v svojem elementu. Hočem zajeti nov grižljaj, ko mi zapiska telefon.

STRUPENI KRIK IZ GLOBOČIN

Njegovo sporočilo.

‘Rabim te, moja Kozmična Kurtizana. Tako zelo te rabim.

TAKOJ!

Izčrpan sem. Predam sem. Ne morem več brez tebe. Tudi sekunde ne morem več.’

Standadni copy paste SOS krik na pomoč.

A ko pride, pride tako resnično, kot je vode željan izgubljenec v puščavi. Kadar me res želi, potem je golo iskren. In takrat se jaz - njegova oaza vedno navlažim, ter v njegov studenec spremenim.

Je začutil, da se je popkovina moje odvisnosti razrahljala? Da sem spet samostojna?

Moj urnik je za naslednjih deset dni do zadnje pikice zaseden. Ko pridem v Indijo, pridem delat in učit. Niti enega dneva nisem prosta. V naprej polna predavanja. Rezervirani termini za raziskave za jogo obraza. To je takšna čast, da lahko učim tako čudovite ljudi, ter da mi v zameno pomagajo pri razvoju mojih programov.

Še eno sporočilo.

‘Čakam te v Kuala Lumpurju. Vročino imam, na pol se mi blede … od želje po tebi, od tega kako mi manjkaš, od vseh naporov zadnje mesece. Ne ustavim se. Bežim. Samo s tabo se umirim. Samo s tabo sem doma. Vse, kar si mi kadarkoli rekla … vse si imela prav. S tabo napojim svoje korenine, da lahko potem razširim svojo krošnjo. Rabim te. Moja voda si.’

Strese me. V prah se je podre vse, kar sem zgradila. Vsa moja Ars Dev pritietelesa so v tem hipu odvrgla ščite in puščice.

V drobovju, v kosteh me fizično zaboli, ko berem: moram biti ob njem! Moram ga rešiti! Napojiti.

Nisem več bojevnica, nisem več tista ki se brani, ki se umika, ki se je odločila zase, ki se poslavlja, ki ima standard, ki ima zdravo pamet, ki ima spomin - spremenim se v rešilec, vse luči v meni utripajo, ne bom se ustavila, nič me ne bo ustavilo, moram, moram, moram priti do njega. Ne gre se za življenje samo njemu - moj namen je, da sem ob njem! Dokler ne bom ob njem, ne bom dihala.

Včasih sem bila rešilec svoje mamice, zdaj sem njegov? A je to to? Ali obstajam samo, ko rešujem? Ko me nekdo potrebuje? A samo zato obstajam?

LAŽEM IN TEPTAM NAJDRAGOCENJEŠI PORCELAN

Gledam svoj žig v potnem listu.

Znak, da sem se spet poteptala.

Zakaj mi ga niso vgravirali na čelo?!

Kako je možno, da sem v trenutku vse spustila, vse ogrozila, vse izdala, od vsega pobegnila, da sem zdaj tukaj? Na dnu.

Zlagala sem se svoji managerki, ki se mora zdaj opravičiti celi katedri zdravnikov.

Zlagala sem se svojemu možu.

Lažem se sama sebi.

Kot slon teptam svoje delo – svoj porcelan, ki ga sicer tako zelo odgovorno, skrbno in predano opravljam, z vsako celico.

Zapiram si vrata, za katera sem tako zelo hvaležna, da imam odprta in vem, kako težko je dobiti čast, da se odklenejo.

Tudi če bi mi žig vžgali na čelo, ga ne bi videla!

V takih trenutkih se ne morem gledati v ogledalo.

Ne morem si pogledati v oči.

Dokler me on ne pogleda, me ni.

Zrla sem ji v oči in ji lagala.

To njegovo sporočilo mi je z varekino opralo možgane in izbrisalo vse obljube, ki sem jih dala sebi, pa Burtu v Kanadi, pa Kostkotu.

Istočasno sem si pa mrtvo hladno mojstrsko izmišljevala popolno zgodbo, zakaj moram nujno, nepričakovano odpotovati. Da sem dobila izjemno priložnost za individualne ure z najbolj poznanim svetovnim učiteljem kitajske metafizike in diagnostike. Na katero sem tako dolgo čakala. Da se je slučajno odprla priložnost in kako neverjetno, da sem tako blizu Malezije, pravzaprav. To je znak, da moram iti. Da bom čez dva dni nazaj. Samo pet ur leta je. Da je to tako pomembno in dragoceno za moje delo; tega ne smem zamuditi. Vse bom nadoknadila. Vse.

V resnici dobro pozam tega učitelja. Pogovarjala se celo, da napiševa skupaj knjigo kombinaciji moje joge obraza in njegovega branja obraza.

A … jaz bom skrita v hotelski sobi. Niti vedel ne bo, da sem tam. Ars Dev je na izobraževanju pri njem.

Jaz sem samo nevidna kurtizana na stan byu.

On prižiga ‘play’ in ‘pause’.

Gumb za ‘stop’ je izpulil iz mene.

NJEGOVO IME - LASTNIK MOJEGA SVETIŠČA JE

Preden me je Minal oddala šoferju za na letališče, sva šli na ajurvedsko kozmetično nego. Drobna Indijka je vsak košček moje kože tako močno predrgnila s kratačo, kot da sem bela preproga, po kateri se je polilo rdeče vino.

Vse me boli. Ona me polira.

“Prosim, zdrgni iz mene mojo željo po njem.” ječim sama v sebi. “Prosim. Naj si premislim. Naj odpovem let.”

Nato me je celo premazala s kurkumino pasto.

“Tako pripravimo neveste na poroko.” mi pove.

“In kurtizane na pogreb.” sama sebi ironično dodam.

“Želiš, da ti narišem še mindi?”

Dobro vem, da ni priporočljivo, da te poslikajo s kano po stopalih in dlaneh, tik pred poletom. Minal mi je že večkrat razložila, da to ni dobro za imunski sistem; kana naj bi zelo shladila telo, nekaj dni kasneje je organizem izjemno občutljiv …

Vseeno rečem: “Ja.”

In dodam. “Pa … pa še eno ime mi boste napisala … nad mojo … nad mojo yoni.”

Da se bo videlo, komu pripadam.

To ga bo pozdravilo.

Njegova zdravilka sem, njegov dom, njegovo pristanišče; samo tukaj se lahko odpočije.

Verjamem si. Verjamem si, da sem tako pomembna zanj. Majhna, nepomembna deklica, ima ta trenutek vrednost. Nič na svetu mi je ne da – razen tistega, ki me najprej razvrednoti, potem pa povzdigne.

V porisani roki držim poštempljan potni list.

Vseeno mi je.

Tukaj sem.

UROČENA PUŠČAVA

Oblečeno imam oprijeto dolgo ciklamno obleko z zlatimi rožami. Pariško zapeljiv kroj, z indijskim vozrcem in barvami, priznane oblikovalke iz Delhija. Moje dlani in stopala so poslikane s kano, roke in gležnji polni zlatih žvenketajočih zapestnic. Lase imam spuščene, zaradi vlage so popolnoma skodrani. Sredi čela imam piko s ciklamnim kristalom in zlatimo obrobo okoli.

Pod obleko nimam hlačk. Da ne bi njihov rob razmazal njegovega imena. Mindi se še suši.

Hitim proti izhodu, proti zraku. Moj zrak je Ars Dev. Ustavi me skupina stevardes Arabskih Emiratov.

“Tako si lepa. Kot kraljica si.” me iskreno občudujejo. Presenečena sem nad njihovo odprtostjo, komplimenti in komunikativnostjo. “Tako žariš.”

“Če se bomo spet srečale, ko se bom vračala, me ne boste niti opazile.” si mislim. “Izpil me bo. Izsušena bom.

Jaz bom postala puščava, v katero zdaj tečem, da jo napojim.”

To vem. Pa vseeno grem.

K njemu grem.

Na vlak.

Ne pride pome.

Pomembnega predavanja pa že ne bo izpustil zaradi mene. (Odkar ve, da pridem, je njegova vročina čudežno izginila, mi je napisal. Je že nazaj na izobraževanju …

Vseeno imam s sabo polno torbico ajurvedske prve pomoči …)

Na letališče v Bombaju me je pripeljal zasebni šofer, mi pomagal izstopiti iz avta, nosil moj kovček …

Zdaj … saj vozi vlak direktno do centra.

Vlak.

Nekaj mesecev nazaj sem se v snegu z vlakom peljala k njemu, da bi prvi dobil mojo sveže natisnjeno knjigo.

Vso svežino, ki jo imam, odpeljem k njemu.

Kako se je to zgodilo?

NJEGA BOM REŠILA! USPELO MI BO. TOKRAT MI BO!

Burtu sem sveto, sveto obljubila, da se mi nikdar več ne bo.

Se se spomniš Savina? Se spomniš, kaj si si prisegla v Kanadi, na letališču?

Spomnim se, ampak zdaj je drugače. Ni važno, da me je že tolikokrat izpil in opekel, zdaj sem močna, močna, zdaj sem polna polna, zdaj je nov začetek, preteklosti ni, bel list sva; zdaj me potrebuje, nežen bo z mano, čuval me bo.

Burt nima pojma. Kostko nima pojma. Butasti djotish mojster, h kateremu me je Minal peljala v Bombaju, ki me je svaril pred njim in mi je napovedal to SOS sporočilo, nima pojma. Ja, zadel je, da ima moja mami zlomljeni obe roki (ker se je upirala policistu); ja, nisem mu verjela, pa sem potem dobila klic svojega brata, da se je zgodilo do pikice vse, kar mi je rekel. Ampak … nihče, nihče, nihče ne pozna Arsa, kot ga poznam jaz. Vidim v tisti del njega, ki je cel. In če bom dovolj dolgo gledala, če ne bom šibka, če ne bom umikala pogleda – bo tak tudi postal.

Mamice nisem mogla rešiti, njega bom.

Pri mamici umikam pogled, pri Arsu ga ne bom.

(Se nadaljuje naslednjo nedeljo.)