To mi je predal, nato je umrl

 

Ljuba Doma,

Rodila sem se, ko sem vzljubila vse, česar me je bilo prej strah.

In, če citiram Elif Shafak in njenega Rumija iz Štiridest Pravil Ljubezni:

Bujno je tvoje življenje, polno in izpolnjeno, dokler ne pride nekdo in povzroči, da spoznaš, kar si ves čas pogrešal. Kakor ogledalo, ki odseva tisto, česar ni, namesto tistega, kar je, ti pokaže praznino v tvoji duši - praznino, ki si se jo upiral videti. Ta človek je lahko ljubimec, prijatelj, duhovni učitelj. Včasih je otrok, za katerega moraš skrbeti. Pomembno je, da najdeš dušo, ki bo dopolnila tvojo. Vsi preroki so dali isti nasvet: najdi tistega, ki bo tvoje ogledalo.

Par tednov nazaj, sem sedela med grmi žajblja.

Bolj natančno, klečala sem, na sivem prašnem pesku, z iPhonom v žepu, okoli mene žajbelj, v meni pa srce, ki je krvavelo in bolelo.

Takšna žalost.

Solze so me parale na pol, pa spet na pol in na tisoč koščkov.

Rumi bi to opisal tako: “Potopila sem se v svoje srce, da vidim, kako je. Nekaj tam povzroči, da zaslišim cel svet, kako joče.”

Jokala sem zase. Jokala sem za cel svet. Jokala sem vse, kar ni bilo izjokano. Meje med mojim in tujim, ni bilo.

Blagoslovljena sem, da sem našla svoje ogledalo.

Blagoslovljena sem s šestimi zelo izjemnimi Bitji na tej zemlji, ki me v takih (redkih) trenutkih popolnoma razumejo, čutijo in sprejemajo.

(Moje štiri Čarobnice, moj Čarovnik in Buda, hvala, da ste!)

In blagoslovljena sem z dvema zelo posebnimi Bitjema, ki pa nista več na tej zemlji, ki sta jo že zapustila - in ju v takšnih trenutkih tako zelo pogrešam. Moj Wayne in moj Guruji.

In vem, da je smrt samo spremenjena oblika. In čutim, da me še vedno čuvata. Ampak v takšnih trenutkih, me to ne zanima. Niti malo! Rabim slišati njun glas. Rabim čutiti njun objem. Rabim!

In blagoslovljena sem neskončno, neskončno, neskončno, z neskončnim, za kar sem hvaležna.

Blagoslovljena sem tudi s Tabo.

Ta teden sem v intervjuju v reviji Jana prvič spregovorila o tem, da sem bila kot najstnica nekajkrat na oknu, z napisanimi poslovilnim pismom, odločena, da končam svoje življenje.

Po tem, ko mi je umrl bratec, ko so se začela sodišča za mami, ko se me je zlorabljalo tako spolno, kot na način, da se me je zjutraj prebujalo tako, da se me je polilo z mrzlo vodo - nisem več našla razloga, da bi živela.

Ni ga več bilo.

VREČA POLNA TENIŠKIH ŽOGIC

In čeprav sem preostala dva bratca ljubila bolj, kot vse na svetu. In se bila zaobljubljena skrbi njima … tudi onadva včasih nista bila več dovolj prepričljiv razlog, da bi vztrajala.

Ponoči, ko se je za hip vse umirilo, ko so zaspali, sem sedela na rdečem radiatorju, skozi okno gledala ljubljanski grad in razmišljala, da je edina moč, ki mi je še preostala - moč, da odprem okno in skočim dol. Dol iz šestega nadstropja.

Nekajkrat sem celo vrgla skozi okno zavezano vrečo, polno teniških žogic, da bi videla to spuščanje. Ta padec.

Tako svobodna se je zdela, ko je poletela.

Temna noč. In bela plastična vreča.

Padla je do grmovja kislic. In potem izginila v njem. Nobenega hrupa ni povzročala. Samo izginila je.

To sem si želela zase.

Da bi samo izginila.

Brez hrupa. Brez sledi.

Da me ni več, kot da me nikoli sploh ni bilo.

S svojim odhodom nisem želela nikogar obremeniti.

Skočila nisem iz dveh razlogov.

Ker sem globoko v sebi čutila, da bo enkrat vse, kar se mi dogaja, dobilo smisel.

In ker bo moja smrt neprijetno obremenila tiste, ki so me polivali z mrzlo vodo in na meni lomili kuhalnice.

Zaradi njih, tudi v odhodu in po njem, ne bi bila tako svobodna, kot vreča polna teniških žogic.

 

ZAČUTILA SEM, DA SEM DOMA

Eno leto kasneje, ko mi je bilo 17 let, me je mami odpeljala s sabo, k brazilskim šamanom, v vasico Alajabagana. Ko sem se ji uprla, da ne bom pila ‘zvarka’, ki ga je bilo potrebno spiti pred obredom polne lune, sem bila, po njeno, spet jaz tista, ki vse kvari, zakomplicira in ovira duhovni napredek.

Spila sem. Da bo mir.

Čez pol ure, sem postala svobodna, kot vreča polna teniških žogic.

Prosto se padala.

A ne navzdol.

Navzgor.

Kmalu sem bila doma.

Svobodna in doma.

Nikoli se ne bi vrnila, če ne bi videla, kako je to, da se je moj srčni utrip začel ustavljati in da je okoli mene kup zaskrbljenih šamanov, ter moja zaskrbljena mami - obremenilo vse okoli mene.

Kaj vam je?! Pustite me! Doma sem!!!!

A nek glas (najbolj domač glas, ki sem ga kadarkoli slišala … in ja, vem kako čudno se to sliši racionalnemu umu :-), edino takrat sem slišala ta glas ;-)) mi je zašepetal:

Doma boš, ko boš zares prišla domov. Zdaj si doma. A nisi zares doma.

Šamani so me oživljali. In jaz sem se vrnila.

Od takrat naprej si nikdar, nikdar, nikdar, niti za mili hipec nisem zaželela, da bi umrla. Ne glede na to, kako hudo mi je bilo.

Vedela sem, da je dom v meni - ne glede na to, kje sem.

A sem živa, ali sem mrtva. In da je moja edina naloga, da sem doma, kjerkoli sem. Ne glede na vse.

Vedela sem, da nikamor ne morem zbežati.

In par tednov nazaj, ko sem na kolenih jokala med žajbljem, nisem želela nikamor zbežati. Zaželela pa sem si, konca. Konca te dimenzije. Da grem v drugo. Na drugo tirnico. K Waynu. K Gurujiju. In to je to. Samo preselila bi se, ne zbežala. In še vedno bi bila v stiku z vsemi, na zemlji. In še vedno bi bila hvaležna za vse.

Prosila sem ju, naj prideta pome.

 

VSE BO DOBILO SMISEL

V tistem me je poklicala moja Helena.

Nič mi ni treba, ji posebej razlagati, saj kot astrologinja in nad intuitivna čarobnica točno ve, da sem na vrhuncu Sade Sathija, obdobja, kjer umira vse, kar nisem jaz in se rojeva nova verzija mene.

“Kar umri, ljubica moja.” mi je rekla. “Tako ponosna sem nate.

A ni ti treba zapustiti fizičnega telesa za to, da se premakneš v novo dimenzijo. Niti slučajno. Nasprotno.

Sprejmi bolečino in solze, skozi njih pojdi, vzljubi česar te je strah - in boš na novo rojena. Na novi tirnici. Tukaj in zdaj. Enkrat bo vse, kar se ti zdaj dogaja, dobilo smisel.

Točno to sem naredila.

Zavedla sem se, da ne Wayne, ne Guruji ne moreta priti pome.

Samo jaz lahko pridem k njima.

Tako, da nikamor ne grem.

Da sama vstopim na novo tirnico. Da jo utelesim. Ne da zbežim. Da grem skozi.

 

Po enem tednu solz - je vse dobilo smisel.

Nekaj izjemnega se je rodilo iz te smrti. Novo poslanstvo. Nove povezave.

Na novi tirnici sem.

Življenje je premikanje po tirnicah navzgor.

 

Prejle, ko sem se usedla za računalnik, da bi napisala nedeljsko pismo (za katerega je mišljeno, da bo imelo čisto drugo, z bikini eliksirjem povezano vsebino) sem našla ta tri leta star zapis.

Kjer sem zapisala dogodek izpred še treh let prej, ki se je zgodil tri dni, preden je moj Guruji umrl.

(Tri, tri, tri. 🙂 Ni namenoma, da je tako simbolično.)

Ko se je prišel posloviti od mene.

Nikdar ga še nisem objavila.

To je (bil) moj spomin na najin zadnji pogovor.

My treasure.

Takrat nič ni imelo smisla.

Na tako zelo zelo drugi tirnici sem bila.

On pa je vedel.

On pa mi je povedal.

In vse, kar je napovedal, se je zgodilo. Tudi njegova smrt. Točno tako, kot je rekel, da bo. Je bilo. Je. In bo.

Tako daleč mi je tista Savina, od takrat. Savina izpred šestih let.

Tako blizu so mi njegovi poslovilni napotki. Bolj blizu, kot kadarkoli. Tudi, ko je bil še na zemlji, ga nisem ne slišala, ne čutila tako, kot ga čutim zdaj.

Vse ima smisel.

Vedno, vedno, vedno.

Tukaj je dobesedni zapis, najinega zadnjega pogovora.

Glede na to, da je (bil) Guruji veliki avatar, je tudi najin dialog temu primeren. Popolnoma preprost.

Četudi zveni duhoven - je zelo praktičen.

Je pa energetsko zelo gost.

Počasi ga vsrkaj.

Ni ga treba razumeti.

Samo začuti ga.

Vem, da bodo njegove zlate besede v blagoslov tudi tebi, na tvoji poti SKOZI. Stuširana boš z njegovo vibracijo.

Čutim, da mi dovoli, da ti jih/jo predam.

Da si to želi.

Vsaka njegova beseda, je namenjena (tudi) tebi.

(Nič nisem ne krajšala, ne popravljala. Ta izsek sem mislila uporabiti v že napisani knjigi, za katero pa sem lani poleti odločila, da v taki obliki ne bo izšla. Niti slučajno, slučajno si nisem mislila, da jih bom danes delila s tabo!!! In glej … polna luna je. Nič več me ne preseneča. ;-))

Hvala, Guruji.

In hvala Tebi,

Rada vaju imam,

Savina

 

 

Avatar in Zvezdica Zaspanka

TU TU TUUUUUUUUU

TU TU TUUUUUUUUUUU

Skype zvoni.

Zunaj je že dan.

Moj telefon je ugasnjen. A v kovčku zvoni tablica.

TU TU TUUUUUUUU

TU TU TUUUUUUUUU

Skobacam se dol iz postelje in tauham i-Pada. Vmes me zaskrbi, da sem zamudila letalo.

TU TU TUUUUUUUU

O moj bog!!! Klic iz jame v Himalaji! No, bolj natančno O moj ljubi Guruji!

Jap, Vodafone Indija ima super signal, seže v vsako, še tako oddaljeno meditativno jamo. A to, da me Guruji kliče, da kogarkoli kliče in zmoti svojo meditacijo, je več kot najbolj najbolj posebna in redka priložnost.

Zadnje štiri mesece je v izolaciji in tišini, decembra se bo vrnil v svoj mali ašram.

Pritisnem na rdeč telefonček. »Kostko moj, Kostko! Kostko moj!« srce mi poje od veselja. »Kostko moj ljubi – a me slišiš?!« Ta vzdevek sem mu dala kot punčka, ko je po hudi prometni nesreči čudežno prišel k meni v bolnico. Nato je za 20 let izginil in me še bolj čudežno našel: na nebu, sredi oceana, ko sem s svežo diplomo iz joge obraza v žepu potovala iz Amerike proti Parizu. Takrat mi je bil uradno predstavljen. V resnici ima osem imen. Je Shri Vidya sledilec (sledilec Najvišje Boginje). V svojem življenju je postal mojster več kot 10 Maha Vidyi (10 energij  Boginj piramide). Potem mu je Maha avatar Babaji dal dikšo (najvišjo iniciacijo) in prižgal sveti ogenj v njegovi kronski čakri.

(Babaji je mojster luči, ki je med drugim učil Jezusa, Sri Jukteshwarja – Joganandinega guruja. Vsake toliko časa se že tisočletja pojavlja v enakem, božansko lepem telesu, v Himalaji.)

Kostko je ena največjih luči in frekvenc na tem planetu, the real deal. Vendar/zato njegova naloga nikoli ni bila, da uči množice. Inkarniral se je za delo druge vrste.

(Pa to 'ena največjih luči' ne pomeni, večja od drugih. Čisto vsi mi, čisto vsi smo enako velika luč. Sestavljeni iz enake ljubezni. Razlika je samo v tem, da se npr. Kostko in Babaji tega zavedata in neprestano ohranjata to zavest.)

»Kostko moj, a me slišiš?!«

»Slišim te, slišim Zvezdica Zaspanka! Odlično te slišim!« me poboža najlepši, najbolj nežen glas v vesolju. Ta vzdevek mi je pa dal on, ko sem mu v bolnici znova in znova brala pravljico o zlatolasi kaznovani zvezdici, ki je prespala svojo službo. Vzgojni Boter Mesec, ki jo je zato disciplinsko in z ljubeznijo poslal na zemljo, mu je bil tako zelo všeč. Najboljše ga je oponašal.

S to pravljico sem se vedno nekako najbolj poistovetila. 😉

Ko je bil Kostko ob meni, me goreča poškodovana noga nikoli ni bolela.

Potem ga še zagledam na ekranu. Najčudovitejše in najbolj preprosto Bitje. Ki še zdaj obožuje pravljice.

»Nisem spala. Saj veš, da ne.«

Tako, kot je nam popolnoma naravno, da imamo določene čute, je popolnoma običajno, da Bitja, kot je Kostko vidijo in vedo vse.

Za nazaj, za zdaj, za naprej. 

Za vsa življenja od vseh naenkrat.

To jim ni nič posebnega: logično jim je.

Niti jih ne obremenjuje, niti ne intrigira.

»A vseeno rabiš budnico. Še eno uro časa imaš, preden te pride iskat taxi za letališče - dovolj za miren zajtrk. Tudi na to pozabljaš! Pa nič ne bi bilo narobe, če bi kakšno noč zares spala, veš. Tako bi lahko lepo prišel k tebi v sanje, se moram pa matrati s pisanjem pin kode.« Pove tako zelo nežno in smešno, da se topim.

Kadarkoli sanjamo sveto osebo, to niso sanje. Res pride k nam, nam predati sporočilo. Če bi to naredila, ko smo budni naš živčni sistem tega ne bi prenesel.

Mora biti sproščen, ne sme biti adrenalina in kortizola v žilah, parasimpatično živčevje mora biti vklopljeno (ne pa simpatično – aktivno), da se tovrstno srečanje lahko zgodi.

Ker je Kostko po več mesecev naenkrat v jami, smo ga komaj prepričali, da s sabo vzame iPhone, ter dve rezervni bateriji. Če je kaj nujnega. In očitno je zdaj nekaj nujnega!

Očitno sedi pred jamo na Hardiwarom, odlično se ga vidi. Več kot 90 let že ima, a je še vedno kot otroček. Vedno bolj. Njegovo majhno telo je tako zelo suhcano, zato njegove že tako ekstra dolge roke in noge zgledajo še daljše. Kot smejoč pajkec je. Moja najlepša suha južina. Kako je luškan, luškan! Ogromne dlani ima. Največja stopala. Velikanska ušesa. Njegov obraz je trikoten. Najvišje čelo, kar sem ji kadarkoli videla.

(Velika ušesa so znak, velikih zalog vodene/ledvične energije – veliko čelo pa srčne/ognjene; ko je obeh dovolj, se lahko zgodi uparjanje/razsvetljenje. Just saying ;-))

Kot avtocesta dolg nos. Zaradi njega ima usta čisto dol, pri bradi. Malo puhastih belih las ob ušesih. Temno sive brke. In dolga bela štrenasta brada. Potem pa njegove oči. Temno čokoladno rjave. Sveže. Ogromne. Tako zelo sijoče, kot da so pravkar rojene. Čiste. Nedolžne. Tako zelo ljubeče. Tako zelo iskreče. Oči so vse kar vidiš, ko ga pogledaš. Same oči si ga. Njegove očke so kot velika čokolada z lešniki. Pa njegov nasmešek. Kot da je iz marcipana. Nagajiv, otroški, poln čudenja. Veselja. Videti je kot škratek radosti, najsrečnejše Bitje. Luškan, luškan. Tudi zdaj, ko govori z mano, ima tako kot vedno ko je v stiku s komurkoli, dvignjeno desno dlan –

»Kako zanimivo, da me po tej čudni noči še ti kličeš. Mislim, najlepše je. Hvala, hvala, 100x hvala!

Sploh ne veš koliko mi to pomeni! Kakšen balzam je to, da te vidim. Ampak trikrat v življenju sva se slišala takole. In mora biti še kakšen drug razlog, kot ta, da me razvajaš s svojo prisotnostjo, da si prekinil svojo meditacijo in priklopil i-Phone?«

»Moja meditacija ni nikoli prekinjena, vedno sem povezan na svoj innernet.« se smejčka in miga z glavo levo in desno. »A prav imaš, Savina. Kličem te zato, ker potrebujem uslugo.«

Dlani si položim na srce. »KARKOLI!« Guruji samo daje, daj, daje in daje. Toliko mi je dal. Toliko je dal svetu. Nikoli ni nič vzel zase. Čast in blagoslov je, če bi lahko karkoli naredila zanj. A več kot verjetno, ta usluga ni namenjena njemu.

»Prosim, da greš nekoga obiskat.«

»Z veseljem. Čez 10 dni bom nazaj v Sloveniji. Kje pa živi ta oseba? Tukaj, ali v Ameriki, kamor potujem?«

»V Kanadi je. Nujno je. Kdaj končaš s predavanji v Houstonu?«

 

Hecno se je pogovarjati z Bitjem, ki vse ve.

In ji odgovarjati na vprašanje, za katerega že pozna odgovor.

Ko je hkrati tudi jasno, da nobeno vprašanje ni postavljeno zaman.

 

Sodelujem. »Mmmm, čakaj. Najprej učim od petka do nedelje. Potem pa spet v sredo, nevrokirurge. Nato grem v četrtek za tri dni na Univerzo, kjer delajo raziskave za jogo obraza.«

»Pridna si! A to zadnje prosim preskoči. V sredo zvečer odpotuj v Vancouver. Čim prej kupi karto, samo še pet mest je pri Delti.«

»Prav!« pokimam. Niti ne trznem na podatek o kartah. Itak se vedno izkaže, da je vse, kar Guruji pove, tako, kot Guruji pove. 🙂 Sploh ni za razmišljati. Karkoli Guruji reče je v najvišjem interesu za vse. Tudi če to pomeni, da moram nepričakovano leteti do Kanade in mi bo to skravžljalo urnik.

»Najdi Burta Hardinga in mu predaj moje sporočilo.«

»Ok. Ampak …  Kdo je Burt Harding in kako naj ga najdem?«

»Na You Tubu.« reče popolnoma resno, jaz pa bruhnem v smeh.

90 letni avatar (avatar je poosebljen bog, ki je na svetu izključno za pomoč dvigovanja frekvence planeta), nastanjen v mali jami nad Hardiwarom, mi preko iPhona in Skypa sporoča naj nekoga najdem na You Tubu.

»Na You Tubu???« oba se smejiva. »A Facebooka nima?«

»Ima, ima.« se hahlja ironiji. »Burt je učitelj Advaita Vedante, iz linije mojega prijatelja Ramana Maharishija. Na You Tubu ima svoj kanal, spodaj je njegov kontakt, lahko pa mu tudi pošlješ zasebno Facebook sporočilo, ja.« pomežikne. »Ampak raje mu piši na mail in uporabi največji font črk. Burt zelo zelo slabo vidi, zaradi mrene. Drugače ima pa 81 let in je še pravi mladenič.«

»Dogovorjeno. In kaj naj mu povem?« Če tudi na videz ni smisla v Gurujijevi prošnji, je absolutni smisel zanjo, ki se bo slej, kot prej izkazal. Popolnoma brezpredmetno bi bilo spraševati, zakaj se mu on ne javi, ga pokliče, obišče telesno ali v meditaciji … karkoli.

»Sporočilo mu moraš predati v živo. Ne prej! Ne smeš mu povedati zakaj prihajaš, dokler ne boš tam!«

»Prav, Guruji. Zmenjeno. Lahko računaš name. Prinesla mu bom tudi superživila za oči: rhodiolo, šisandro …«

»Odlično.

Ko ga boš srečala, mu povej, da sem odšel v samadhi.«

reče z najbolj običajnim glasom, kot da gre za nekaj najbolj vsakodnevnega.

»PROSIM?« Začne se mi vrteti. »Ampak Ampak nisi odšel. Živ si. Živ boš!«

Moj obraz je v trenutku moker od solz. »Decembra pridem k tebi, Kostko. Kupila sem ti še zadnjega Harrya Potterja, ki ga še nisi prebral. Pa nogavice. Volnene. Belo rdeče. Da te ne bo zeblo v jami.« hlipam. »Veš kako sem težko dobila take velike, za tvoja slonja stopala. Kot Božiček boš v njih. Živ si. Živ boš. Čez en mesec se vidiva!«

»Hvala.« sliko obrne navzdol, da vidim kako je nameščen v lotosovem položaju. Slišim ga: »Poglej, sedim na blazini, ki si mi jo prinesla. Res je meditacija zdaj bolj mehka!« Spet se prikaže njegov obraz. Muza se.

»Zadnjič si mi rekla, da velika stopala, veliko smrdijo.

Si mi zato zdaj kupila še nogavice?!«

Zaradi tega, ker me skuša razvedriti, samo še bolj jokam.

Potem se zresni. »Babaji je prišel pome, Savina. Čas je.«

Zdi se mi, da bom izhlapela.

»In … Kdaj boš umrl?«

 

VSE KOSTI BO VZEL S SABO

Skozi odejo solz vidim, da nekam nasloni telefon – zdaj je cel pred mano. Začne šteti na prste, z levo roko. Desna je še kar v blagoslovu obrnjena vame. Kazalec in sredinec sta stisnjena skupaj, prstanec in mezinec odmaknjena. Čutim božajoča elektriko, ki jo pošilja vame.

Guruji KDAj boš umrl?!

»Čez pet dni. V nedeljo.« Spet šteje na prste. »Enaindvajsetega. Na polno luno. Pojedel bom še kosilo, potem pa počasi odklopil določene fizične funkcije Saj veš kakšen je protokol «

Guruji je s tako hvaležnostjo in gracioznostjo, kot da pleše. Vsak dan ima enako kosilo, to je njegov edini obrok v dnevu: zaužije en sam samcat čapati s špinačo in eno jabolko, ter popije kozarec mleka. To je to. Čeprav vsa leta uživa identično hrano, se jo vedno razveseli, kot da je pred njim čisto nova, umetniška gurmanska kreacija. Zraven prede od zadovoljstva.

Protokol … Ah … Večina velikih bitij umre zaradi t.i. srčnega infarkta, ali pa jim 'poči srce'. A v resnici se najprej odklopijo od fizičnega telesa in razširijo v svojo večjo dimenzijo, kar navidezno (za nas laike) prekuri srce.

A v realnosti se srce le odpre, kot lupina oreha.

Zgodi se veliki pok.

Rojstvo novega vesolja.

Povečanje.

Smrt je ‘samo’ povečanje nazaj.

 

»Ampak …« nočem sprejeti slišanega.

»Samo umrl bom, ne izginil, Zvezdica.« me skuša potolažiti. »Ne bo prvič.«

Zadovoljno dvigne glavo. »A veš kako dobro, mi že gre!?!«

Če bi zmogla ustaviti solze, bi jih. Jezne solze so to. Jezne! Kako lahko tako brezbrižno opisuje, da ga VEČ NE BO????!!!!!!!

»Življenje je kot puščava s čudovitimi sipinami. Z zvezdnatimi sipinami najlepših oblin. Kamorkoli pogledaš, svetleče sipine. Neomejene, rajske. Predstavljaj si, da hodiš po tej popolnosti.«

Obraz si skrijem v dlani, da ne bi videl, da iz oči le še bolj kaplja žalost prihajajočega slovesa.

»Prosim Zvezdica Zaspanka, za hipec se umiri, ustavi in si predstavljaj!

Hodiš po zlato rumeni čarobni puščavi.

A si predstavljaš?

Blešči se od sonca.«

Pokimam skozi skrite solze.

»In potem enkrat v puščavi naenkrat začne deževati. Debele, mehke, polne, biserne kapljice, nežno padajo nate. Začuti jih! A jih čutiš?«

Čutim jih! A ne morem govoriti …

»Sipine se nenadoma začno spreminjati v valove. V srebrno modre valove. Božajo te po razgreti koži. In ti … zaplavaš po svilnatem oceanu. Nate dežuje dišeč žameten poletni dež, medtem ko plavaš, svobodna kot otrok. Vriskajoča zaradi tega doživetja.

Vrnjena si nazaj v sokove maternice.

Preskrbljena si.

Priklopljena nazaj na svoj izvor.

Doma si.

DOMA SI!«

Pogledam ga. Še bolj sije, kot kadarkoli. Dobesedno vidim ožarjeno polje okoli njegovega suhega teleščka.

»Smrt je, kot da se žejen in pregret potopiš v sladek, mrzel izvir.

Brez žeje, ne znaš užiti vode.

Brez vode, ne preživiš v puščavi.

Če umreš, ko si še živ, je tvoje življenje polno.

Če živiš, ko si mrtev, si v enosti.

Še naprej bom živ in mrtev, mrtev in živ. In vmes.«

Spet me vrže nazaj, v um. »Če je prišel Babaji pote … To pomeni … Da bo … zadnjič.«

»Ja!« je navdušen.

»Vse kosti bom vzel s sabo!«

Njegovega telesa ne bomo našli.

Niti prahec ne bo ostal za njim.

To nakazuje samo eno. Globoko izdihnem. »Potem je to tvoja zadnja inkarnacija.« Če ne bi bila, bi tako kot njegovi sveti prijatelji, natančno napovedal koordinate kje in kdaj se bo znova rodil, katerim staršem.

»Če pogledava skozi kalejdoskop zožene zemeljske zavesti, ja. Če pokukava v pravo sliko časa, ki niti slučajno ni linearen ampak je hkraten, potem zdaj naenkrat živim vsa svoja življenja, vse oblike, na vseh planetih in vse svoje smrti. Vse manifestirano in nematifestirano. Vzroke in posledice. Ter svobodo pred in po tem. A vidiš to veličino?! Vsi mi živimo to hkratnost! Vsi mi smo ta veličastnost, povezana v mandalo enosti!«

Zdaj sem spet majhna deklica, ki potrebuje zavetje. Kot mali bambi sem, ko ga zaprosim:

»A lahko vzameš s sabo še iPhone, prosim prosim? In me vsake toliko časa pokličeš?«

»Kaj pa če te namesto tega vedno spremljam? Vsakič, ko boš v vibraciji radosti do sebe, v svoji vrednosti in veličastnosti, boš čutila mojo prisotnost. Bolj bova povezana, kot kadarkoli. Še bolj bom živ, kot kdajkoli prej, še bolj te bom lahko imel rad, še bolj ti bom na voljo!

Pa zagotovo te kaj obiščem v sanjah! Če bos začela kaj spati - seveda.« Njegov glas postane tak, kot ga ima Boter Mesec. »Ni ga boljšega obeda, kot je spanca polna skleda!«

»Saj veš, da imajo Zvezdice ponoči službo, da ne spijo …« mu ugovarjam, a me meče ven iz pravljice. V glavi imam škripajoč vlak brzečih misli. »Vsi maha guruji odhajate Vsi avatarji Samo še par jih je. Vsi greste. Zadnje inkarnacije …«

 

ČLOVEŠTVO JE POSTALO POLNOLETNO

Pomaha z roko in za nekaj trenutkov ustvari popolno tišino v mojih pregretih možganih. Hoče, da ga slišim. »In zakaj je to razlog za solze, namesto za praznovanje?! Človeštvo je postalo polnoletno! Ne rabi nas več. Ni se več treba ne nas, ne boga držati za rokav. Nismo več potrebni. Lahko se upokojimo. Z bogom na čelu.« pove z velikansko zadovoljnostjo.

 »Vsi mi lahko začnemo brezskrbno igrati golf na oblakih in piti vijolični sok iz nebeških pomaranč.« se muza.

»Ja, zdaj vas (in mene v vas in vas v meni) še malo meče najstniška destruktivnost. Uporništvo. A tudi to je faza. Pred samostojnostjo. Mi starši smo neskončno ponosni na vas.« Pomežikne. »Ne glede na to, koliko srebrnih las nam povzročate.

Ni nam lahko, vas spustiti. A moramo. Čas je. Zdaj se boste učili eden od drugega, sami od sebe, vsi od vseh.

Čas je, da prevzamete popolno odgovornost za svoje misli, dejanja in čustva. Za svoj planet. Za svoje vesolje. Z svoje in tudi za misli, dejanja in čustva čisto vsakega prebivalca tega planeta in vsega solarnega sistema. Noben morilec ali svetnik ni slabši do vas. Noben morilec ali svetnik ni boljši do vas. Čas je, da se vzljubite, najprej sami sebe, nato sami sebe v vseh oblikah, ki se pojavljajo okoli vas. Kamorkoli pogledate vidite izključno ogledala vas samih.

Seveda vas bomo spremljali in bodrili. Golf nas ne bo polno zaposli. A niste lutke, da bi vas upravljali. Ne potrebujete ne daljinca, ne avto pilota. Niti navodil za uporabo. Bog ima drugo funkcijo v vašem obstoju, dovolite mu jo.

Bog je tukaj samo zato, da se razširite vanj.

Bog je stanje duha, je brezpogojna ljubezen, ki je čisto v vsakem izmed vas.

Šele ko se boste zavedeli, da je vse vaše in vse izhaja iz vas, boste zares zadihali s svojimi pljuči. Ko boste vzljubili sebe. Vse svoje sence, vse svoje žarke. Ko boste sočutno vzljubili vso temo, ter vso svetlobo vsakogar na zemlji, bo misija zaradi česar smo mi vsi tukaj – izpolnjena.

Zato bom vzel svoje zemeljske kosti s sabo, v samadhi. Tudi moja naloga ni popolnoma izpolnjena, dokler niso realizirane naloge vseh ljudi, ki zdaj živijo in so kadarkoli živeli na zemlji. Tudi jaz je ne morem še popolnoma zapustiti, čeprav sem jo osvobojen.

Naloga nas vseh pa je tako zelo preprosta. Najti lučko ljubezni v sebi. Do sebe. Jo povečati. Povečevati. Še povečati. Svetiti navzven. Svetiti na vse. Svetiti navznoter. Zase. Ko bo vsak košček v mandali človeštva na svojem mestu zasvetil, bomo naredili to, za kar smo se tukaj rodili. Niti en košček ne sme manjkati. Niti en košček ni nepomemben. Vsak delček je enako odločilen.

Naša naloga je prižgati sebe in svetiti zato, da lahko vse in vsakdo okoli nas zasveti. Dokler ne svetimo mi, cel svet trpi. Ko se vzljubimo, celo vesolje zažari in praznuje.«

 

GUŽVA NA NEBU

Um mi spet zaklokota. »Ampak ti mene čuvaš. Ti si moja podpora. In zdaj te več ne bo. Jaz te še rabim. Bolj kot kadarkoli. Bolj kot takrat v bolnici. Ko si me rešil, da mi niso odrezali noge.«

Njegov glas postane odločen. »Nisem te rešil!«

»Kaj pa si naredil?« mu kljubujem.

»Tam sem bil. Dal sem ti samo varen prostor, da si se lahko sprostila, povečala in začutila svojo čarobnost.

Vse si naredila sama!

Ti si čarobna!«

Počutim se stara tisoč let. Posušena. Kaznovana. Vsa igrivost, vsa vera, vse je izpuhtelo. »Kostko, izgubila sem jo. Čisto. Ne verjamem več vanjo. Niti v vijolične pomaranče. Ne verjamem več vase. In zdaj še ti greš. Ko sem v največji temi.«

Njegov glas je nežen, kot orhideja. »A veš kako je videti zvezdnato nebo? Poleti. Avgusta. Ko je največja gužva na nebu?«

Odkimam.

Zamahne z roko - pred mojimi očmi se pojavi jasno temno nebo, polno zvezd in utrinkov. Sobe ni več. Pred mano, nad mano, pod mano, okoli mene, povsod je neskončno nebo. Kakšen mir in lepota!

»Seveda veš!« ga slišim med občudovanjem vizije.

»Se ti zdi, da so zvezde razmetane, nametane in potrebujejo nekoga, da jih pospravi in uredi?

Zloži po vrsti?

Vzgoji?«

Zamislim se.

»Ne razmišljaj o astronomiji.

Bodi otrokec.

Kako je videti zvezdnato nebo, v katerem si tudi ti, Zvezdica Savina?«

Moja besede so slane od solz. »Kot da bi špricnilo srebrno črnilo na črn papir.«

»Ja, deklica. Brez da karkoli veš o njih, o vas, o zvezdah: ali vidiš red ali kaos?«

Opišem to, v kar gledam. »Vidim čarobnost.«

»In zakaj hočeš potem sebe in mene prepričati, da si jo izgubila?!«

 

ATROFIRANE MIŠICE ZA SREČO

Čez čas slika neba izgine. Spet sem v sobi, v prsih me stiskajo črni oblaki.

»Nisem je vredna. Tudi moje srce je tako kot pri razbojniku Ceferinu! Iz kamna je. To kamenje je prestreljeno in krvavi. Ubijam sama sebe. Padla zvezdica sem. Okamenela zvezdica.«

Guruji zna gledati skozi oblake. On vedno zre v sonce. »Ko si bila nazadnje na plaži in nabirala svoje ljube kamenčke - to kar vedno počneš - ko je tvojo pozornost ujel določen kamen, ko si ga pobrala in občudovala; se ti je kamen zdel živ ali mrtev?«

Otožno se nasmehnem. »Zdel se mi je lep.«

»Vidiš. Še vedno si ta punčka. Vedno si in boš zvezdica. Nikoli se ne boš izgubila! Ne rabiš nikogar, da te uredi in spravi v red. Točno tam kjer si, taka kjer si, si popolna. Na svojem mestu si. Nikogar ne rabiš, da te oživi.

Večna si. Dovolj si. Vredna si. Zaklad si. Sonce si. Sij. Nič ti ni treba. Tvoj obstoj zadošča. Nič ti ni treba dobiti, narediti, biti, jesti, piti, moliti – da bi postala vredna tega, kar že si. Če pa to si. Tega ne moreš ne dobiti, niti izgubiti. Ne prislužiti, ne zakockati. To si ti. Vedno ista. Enako vredna. Vredna. Zaklad. Tvoj obstoj je darilo. Sam po sebi je dovolj. Dovoli si to začutiti. Samo odpri se tej zavesti. Samo prepusti se tej veličini. Naj to vedenje poskrbi zate. Ti pa se sprosti. Nehaj truditi in boriti, da bi postala nekaj, kar ti že od nekdaj in za vedno pripada. Dovoli si že enkrat biti srečna. Vesolje potrebuje to, da si srečna.

To je tvoja edina zadolžitev v tem življenju: blaženost kar tako.

Srečna samo zato, ker si. Tvoja sreča in tvoj užitek sta darilo celemu stvarstvu.«

Prvič vidim kapljico žalosti v njegovih očeh.

»Zakaj na zemlji v večini nočete trenirati mišic za srečo?! Čisto atrofirane so. Vsi pravijo, da si jo želijo, ko pa jo dobijo, jo takoj izpustijo. Zakaj jih tako malo zdrži v sreči?! Kot da je potopljen pod vodo, ko jo najde, hitro zbeži nazaj, na površino samo sabotaže, da se ji izogne. Treba se je navaditi ostati v sreči. Tudi ti!

Zaslužiš si jo. Sprejmi jo. Treniraj jo. Razširi se v njej. Utelesi se v njej. Dovoli si jo.

In zapiši si za uho za vedno: ljubim te.

Ljubezen ne umre. Ne more umreti. Ljubezen je večna. Ljubezen je vse. Povsod.

Ljubezen je tvoja esenca. Tvoja frekvenca. Tudi tvoja duhovna družina te ljubi. Obožuje te! Vse stvarstvo te neskončno, najbolj in še bolj obožuje. Dovoli si začutiti to ljubezen.«

»Črna ovca te družine sem, Kostko. Nisem je vredna.

Kaj sem se naučila?! Nič. NIČ! Še bolj sem se izgubila. Tebe imam. Tebe! A veš kakšno darilo si ti? Brez, da sem si te zaslužila, si prišel. Toliko sem dobila. Toliko blagoslovov. Pa se samo smilim sama sebi. Vidim samo tisto, česar nimam, namesto tega, kar imam. In se pogrezam v temo. Mislim, da se cel svet vrti okoli mene.

Da sem vredna več. Enkrat se sama sebi zdim boljša od vseh. Drugič slabša. Vedno prepričana, da so moji problemi najhujši. Da jih imam samo jaz. Da zaradi njih nič ne morem. Da sem determinirana. Da me okoliščine ovirajo. Oklepam se svoje zgodbe. Svoje preteklosti. Tako posebna sem zaradi tega. Tako sem si pomembna! Istočasno se mi zdi, da sem trajno poškodovana zaradi nje in se nikoli ne bom mogla rešiti iz njenih krempljev. Identiteto iščem v trpljenju. Držim se za rokave svojih strahov.

Uživam v pomanjševanju sebe. Kdaj sem si nazadnje zavihala rokave in res kaj naredila?! Ne pa, se samo smilila sama sebi? In naštevala izgovore? Nastopala sama pred sabo?  Pred vsemi? Kdaj sem si dovolila samo biti, brez da zraven tunkam v egoistično blato sebe in vse okoli mene?

Kdaj sem nazadnje ponavljala mantro, ki si mi jo dal?«

»Vsakič, ko te trese na letalu, jo.« po pravici pove s spodbudnim nasmehom, ne s posmehom.

 

»Sploh so pa vse mantre samo pot, ne cilj. Samo pomagajo ti, da se spomniš kdo si. Samo to. Ničesar ti ne prinesejo, kar že nimaš. Noben bog ti ne da ničesar, kar že nimaš. Samo osvetli temo na podstrešju, da spoznaš kakšne zaklade nosiš v sebi.

Vsi bogovi in  religije so samo lučkarji in električarji.«

 

»No vidiš. Toliko vem – pa poglej me. Kje sem?! Dobro veš, kje sem. Zakaj sem v tej hotelski sobi. S kom sem bila. In kakšna napaka je to. Delam ovinke. Namenoma se ugašam. Iščem izgovore. Skrivam se. Samo zato, da mi ni treba prevzeti odgovornosti zase. Pogledati vase. Stati na lastnih nogah. Samo zato, ker se tako zelo bojim biti sama. Bojim se svoje luči. Reva sem. Tudi pišem ne, čeprav si to želim. Namesto tega delam vse, kar nočem. Da se zamotim. Da zavlačujem. Zapravljam svoj čas. Tvoj čas. Čas celega vesolja. Vem, da ko nisem na svojem mestu – v svoji frekvenci, s tem podiram ekvilibrium vsega stvarstva. Da to velja za čisto čisto vsakega posameznika. Namenoma izbiram daljšnice, namesto bližnjic. Vse bom naredila, samo da mi ne bo treba živeti svoje naloge. Svojega življenja. Svoje samostojnosti. Svoje luči. Samo, da bom dokazala, da je nisem vredna. Pljuvam v svojo lastno skledo.«

»Lame pljuvajo, ne ovce. Odloči se kaj si.« mi spet mežika.

»Nehaj Guruji, to ni smešno.«

»Zakaj se potem smejiš?« mi nagaja in me s tem res spravi v smeh. »No prav, no prav. Naj bo po tvoje: če se že tako zelo hočeš primerjati z živaljo, potem si: bivol.«

 

ČE SE NE LJUBIMO V NEVIHTI, SE NE LJUBIMO

»Bivol?«

»Ko se začne bliskati in rumeno rdeča strela razpara nebo, začno krave bežati stran od nevihte. A bivol se ustavi. Posluša kje treska. In ko ugotovi, začne teči direktno v jedro. Sooči se s temo nevihte. Ne zavlačuje, ne odlaša, ne boji se je. Vanjo gre. Ve, da se pride ven iz nevihte samo tako, da se gre skozi njo!

Ti si zdaj v svoji nevihti, Zvezdica Zaspanka. Po rdeči krvaveči zemlji, ki se ti udira, pogumno stopaš v jedro svoje nevihte. Ko si začela pisati prvo knjigo, ki ima neviden naslov 'LJUBA MAMA', si nehala bežati. Začela si se soočati. Začela si dobivati sočutje do sebe in bivanja. In potem je prišel On, da bi te spravil iz poti. Ustavil. Obrnil stran od sebe. Te pogreznil nazaj v močvirje krivde. Pa mu ne uspeva. Tudi to bo, kot vse, minilo. Lahko te premami v to sobo. Lahko te študira in zato manipulira. Ne more pa te odpeljati iz tvoje poti. Ne more ugasniti tiktakanja tvojega srca. Ki vedno bolj bije. TIK TAK. TIK TAK. In vedno bolj bo bilo.  TIK TAK. TIK TAK.

Tudi ti se ne moreš obrniti stran. Ne moreš se ugasniti. Lahko se ugašaš, ne moreš pa se ugasniti! Zato se predaj! Upočasni se.

Ostani v nevihti, deklica moja. Izpusti vse, predaj se. Ostani v nevihti. Naj se bliska. Naj se para. Ne trzaj. Ostani na mestu. Počivaj v nevihti. Počivaj v temi, v svojih strahovih.

 

Počivaj v vsem, kar preziraš v sebi. Sprosti se v vsem, česar te je strah. Počivaj v svojih pošastih. V svoji sramoti. Počivaj v svojem egoizmu. V tem, da ne pišeš.

Srkaj vonj po zažganem, po medenjakih, po brinu saj veš kako dišijo nevihte! Okušaj nevihto, poliži veter strahov dol s črnih oblakov, naj bodo tvoja sladkorna pena. Popij ognjeno strelo samosabotaže iz neba, na dušek, kot da je sveže hladno mleko.

Ljubeče se umij in namazili s točo svojih bolezni - postale bodo tvoje zdravilo! Ljubi se s svojimi pomanjkljivostmi, preobrazile se bodo v krila. Bodi nežno mazilo na ranah, ki si jih sama zadajaš.

Ne stopaj ven iz svoje sence – za tabo bo šla.

Ostani v temi.

Si kdaj opazila, da nas v temi še sence zapustijo? V temi ni senc.

Ostani v temi. Sprejmi jo. Ljubi se z njo.

Ljubezen do sebe je sprejemanje sebe. V vsem. Ljubezen do sebe je objemanje lastne samo destrukcije. Če se ne ljubimo v nevihti, se ne ljubimo. Če ne ljubimo nevihte, nismo ljubezen. Luč in senca sta zlita plesalca v plesu ljubezni. Enega brez drugega ni. Ko se sprostimo v njunem plesu, forma izgine, ostane samo ljubezen. Mi smo ljubezen. Ti si ljubezen. Zato samo bodi, kar si. Samo to. Odpri se. Vsrkaj svojo senco. Sočutno jo objemi. Ne boj se je. Izgubljaj. Dobila boš vse. Zasvetila boš cela.

Samo veliki ostanejo v temi. Samo veliki ne umikajo pogleda, ko se soočijo s svojo črnino. TIK TAK. TIK TAK.

Samo veliki gredo do konca.

Do zadnje pike.

Povsod.

V odnosih.

Ne tipajo po površini. Ne držijo fig v žepu. Predajo se.

Celi.

Dajo vse. Napišejo vse. Odprejo se življenju v vseh barvah. Življenje brez črnine ni živo. Odprejo s vsem tonom muzike. Ni glasbe brez tišine. Pustijo, da jih ta odprtost ubije – šele to je res živost. Dovolijo, da jim poči srce od žalosti; da eksplodira oklep in se razgali mehkoba.

Vsi mi smo rojeni zato, da smo veliki. To smo mi.

Ti daj vse, kar imaš. Tudi tistemu, ki te ropa. Tvojega pravega zaklada ne more nihče ukrasti. Verjemi tistemu, ki ti laže. Umij stopala tistemu, ki te srka. Ker to si ti! Ti si vera. Ti si sočutje. Za nikogar, nikoli ne zavrzi tega, kar si.

 

Nastavi vrat vampirju, s prtičkom ga obriši, ko konča. Poljubi ga na čelo, bodi mu mama. Potrebuje jo. Isti je kot ti, enako vreden, enako potreben ljubezni. Samo viden si želi biti. Nič drugega. Samo prezrt noče biti. Ko boš, kar si – se bo tudi on našel. Ne izgubi se, zavoljo izgubljenih. To nisi ti. Bodi, kar si! Ne zavrzi se, ko se izgubiš. Bodi kar si, kjerkoli si.

Pojdi do konca. Vedela boš, kje je konec. TIK TAK. TIK TAK. Na koncu boš zaslišala svoje golo srce. Verjemi mu. Nikomur drugemu ne verjemi. Samo sebi. Vse možnosti sprejmi, a hkrati v vse dvomi. Samo vase zaupaj. V sebi išči resnico. Samo bodi ti. Vse bo minilo, a to je večno.  Ti si večna.

Enkrat boš ugotovila. V čisti temi, v jedru nevihte, bo nastala oaza miru.  Neskončno velika oaza v tebi. Popolna gladina, v kateri boš končno ugledala svoj pravi obraz. Svojo lepoto.

Vsa gobava koža, ki ni tvoja, se bo odlevila.

Ubilo te bo, vendar ne boš umrla – znova se boš rodila.

Ko boš v oazi, boš na svojem mestu. Bodi na svojem mestu, na dlani nosi cel univerzum in ga poljubljaj.

Kaj lahko izgubiš, tam kjer ni smrti, kjer ni življenja? Kjer je samo ljubezen?

Kdo te lahko izčrpa, ko si vir polnosti in ko si praznina?

Kdo ti lahko kraljuje, ko ne potrebuješ vodstva? Kdo te lahko izpolnjuje, ko rabiš nič?!

Vsi, ki so te hoteli spraviti iz tvoje poti in te ukradli na njej, bodo spoznali, da so ti samo pomagali. Vsi, ki so ti hoteli škodovati, so ti toliko dali. Vse, kar se ti je kadarkoli zgodilo, je darilo.

Samsabotaža se ti bo ponižno poklonila.

Nihče ti nikoli ni vzel ničesar in nikomur nisi dolžna nič vrniti!

Ostani v temi. Ostani zvesta sebi. V središču nevihte. Pojdi do konca! TIK TAK. TIK TAK.

Vse, kar si želiš postati, si že. Zato bodi brez strahov. Samo bodi. Samo bivaj. Osrediščena.

Pomij posodo za tistim, ki je pojedel tvojo dušo.

V največji temi, ko bo vse okoli tebe ugasnilo, boš ugledala svojo luč.

Videla jo boš v luži krvi tvojega srca.

In potem boš vedela. Za vedno boš vedela. Dovolj si. Vredna si.

Ženska si. V tem je tvoja moč. Ranljiva si. V tem je tvoja varnost. Si maternica vesolja. Rojevaš. Sprejela si svojo kri. Z njo čistiš. Z njo blagoslavljaš. Celiš. Tišina boginje mame je v tebi.

Tega mira ti nič in nihče več ne bom moglo vzeti. Tega bivanja nič ne bo več zmotilo. Ti boš Bivanje. Ti si bivanje. Tvoj obraz bo sijal. Že zdaj ga vidim. Tvoj obraz sije. In vem, da ga boš tudi ti videla. Da se boš srečala. Da boš pisala in pisala. Predavala in predavala. Da boš gledala v luno. Žarela, žvrgolela in cvetela.  Bila tiho, spokojna. Vem, da boš vstopila vase. V svojo srečo.

Enako srečna boš, ko ne boš imela niti enega razloga za srečo in ko jih boš imela sto in sto. Vsak dan se boš igrala z lučjo univerzuma, nedolžna in radovedna, kot otrok. Tudi ko se boš oddaljila, se boš znala vrniti.

Nikdar ne boš več izgubljena. Odkrila boš svoj individualni zaklad, svoj lastno pot, svoj obraz – ki ni nikomur podoben in ne potrebuje ugajati nikomur. Ne boš več živela življenja svoje mame, ne želja svojih učiteljev, ne vizije tvoje menagerke, ne pravil in zapovedi, ne projekcije strahov, ki niso ti – ti boš ti! Ti si TI! To je vse, kar moraš vedeti. Bodi TI! Samo TI, si lahko TI! O kako si lepa! O kako si vredna! Poklonim se ti. Ljubim te in ponosen sem nate. Za vedno.«

Tiho sva. Gledava se.

Tiho sva. Počivava.

Dvignem svojo desno dlan. Čutim njegove prste, kako se kot žameten plastelin zlijejo na moje. Skupaj sva. Toplo je. Lepo je. Mir je.

Čez čas pove:

»V tem trenutku moram iti, se pripraviti na smrt.«

Tako preprosto to izreče, kot da gre na vrt, po kumarice.

 

POJDI DO KONCA, ŽENSKA!

Pokimam.

»V večnosti sva vedno skupaj. Vedno sva tukaj. Kopava se v slapu ljubezni, ki nima ne začetka, ne konca.

Zapomni si, da ko se boš naučila upravljati s svojo energijo in šla do konca v tem svojem življenju, boš spremenila potek vseh svojih prejšnjih in sedanjih življenj.

Pripomogla boš k ravnovesju celega Univerzuma. Ko se rehabilitira ena Ženska, se zacelijo vse ženske. Rana vsake Ženske, je tvoja rana. Pojdi do konca. Ne samo zase. Za vse ženske sveta. Pojdite do konca vse ženske sveta! Ko boste šle do konca, bo nov začetek tega planeta.

Novo rojstvo. Nova skupnost. Vstajenje. Večno življenje! Vaša edina obveznost je, da ste osrediščene, zaljubljene vase, zveste same sebi in da se prepustite nežnim rokam vaše veličine-univerzuma, da vas božajo, obožujejo, razvajajo, negujejo. Pojdite do konca, v to kar ste - Veličastne!«

Roke sklene v molitev.

Najina v eno zlita polja, se kot milini mehurček odlepita nazaj v dva.

»Pojej zajtrk, pozdravi Elwisa in pojdi v Vancouver, moja Zvezdica Zaspanka. Obriši si solzice, piši in praznuj; saj kot pravi čarovnik Dumbledore, je smrt za človeka, ki ve, kaj hoče, le še ena pustolovščina! Jaz jo komaj čakam! Smrt je proces največjega zdravljenja! Prosim te, veseli se z mano! To je razlog za proslavo!”

Kako se posloviti? Kaj naj rečem za konec – za ta nov začetek? »Rada te imam. Hvala za vse. Hvala, moj Kostko. Lepo potuj, DOMOV! V svojo novo pustolovščino. Rada te imam. Spustim te. Čutim tvoje veselje. Hvala ti. Hvala. Hvala. Moj Kostko. Moj zlati zlati Kostko …«

Desno dlan da spet v blagoslov.

“It is now, or never.” pomežikne, kot zna le on.

Trese me od energije, ki jo pošilja v moje polje. »TIK TAK, TIK TAK, Savina!« 

Skype slika se prekini, a njegova podoba, njegove čokoladne oči, marcipanov nasmešek in roka, ki blagoslavlja, ostajajo za večno.

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x