Ljuba Rdeča Boginja,
“Hvala, da sem dobila dovoljenje za obstoj še druge polovice sebe, ki sem jo do zdaj zatirala. Končno se počutim cela in sprejemam oba dela mene.”
To je bil samo eden izmed ganljivih stavkov, ki ste mi jih napisale v številnih pismih. Odziv na “Sneta rožnata očala in tvoja zdravilni mehanizem” je bil ogromen. Hvala!
Zdaj nisi več sama v tem, kako se počutiš.
V tem, kaj potrebuješ.
Zdaj nisem več sama.
Vse smo narejene iz istega čarobnega prahu, naša senčna in naša sončna plat nas dela tako edinstvene.
Šele ko objamemo in sprejmemo svoje sence, pa ta prah resnično oživi in se sestavi v čudovito kreacijo.
Tvoje sence niso nič slabega, nikoli niso bile. Le če jih zatiraš, se povečujejo in začnejo nagajati - samo zato, da bi jih opazila.
Danes smo prišle do četrte faze naše cikličnosti.
Tako dolgčas bi bilo, če bi bile ves čas enake.
Še ena prednost tega, da smo Ženske. 🙂
Pri fazi krvavitve smo. Oziroma v dnevih prazne lune - če si že v drugi pomladi/menopavzi.
Isti trenutek, ko začutiš prve kapljice krvi.
Oziroma isti moment, ko vidiš, da lune praktično ne vidiš.
Isto sekundo si - NA POČITNICAH.
Na takšnih počitnicah, kjer delaš - NIČ.
Vem, vem, kaj boš rekla. Da niti slučajno ne moreš, da ti obveznosti, družina, služba ... ne dovoljujejo. Še prideva do sem, obljubim!
A preden greva na druge, na to kaj se dogaja zunaj, pa se prosim usmeriva navznoter.
A se slučajno počutiš krivo, če delaš NIČ?
Kdaj si si nazadnje dovolila, cel dan preživeti v postelji - in nadoknaditi ves počitek za nazaj + si nabrati zaloge za naprej? (Brez da bi zbolela. In ne, da bi se počutila krivo potem.)
Kdaj si si nazadnje dovolila, da ti cel dan nič ni treba? Da se ti nikamor ne mudi? Da nimaš za nič slabe vesti? In da ti ni treba nič odkljukati?
Kdaj si se nazadnje, za 24 ur, čisto ustavila? (Brez da bi te karkoli zunanjega v to prisililo!)
Kdaj si pustila svetu, da se vrti, kakor se vrti - in te ni skrbelo, da se bo ustavil brez tebe? Da bo kaj pomembnega šlo mimo tebe?
Kdaj si se odklopila od vsega zunanjega in usmerila samo vase, skoncentrirala izključno na svoje potrebe?
Glej, čisto vse, kar sprašujem tebe, sprašujem tudi sebe. Skupaj sva v tem.
Ženske smo narejene tako kot narava. Tudi narava se ustavi. Mora se ustaviti. Če ni mirovanja in zime, ko ni nič vidno in je seme skrito globoko pod zemljo, potem ni razcveta.
Ko nastopi cikel mirovanja, ga je treba spoštovati.
Če ga ne, se slej kot prej iztrošimo, zbolimo in hormonsko posušimo.
Mene so celo življenje menstruacije tako noro bolele, da nisem mogla niti hoditi. Ker pa je cel sistem narejen tako, da ne samo, da moramo ženske cel mesec hoditi - ves čas moramo šprintati, sem pač v osnovni šoli in gimnaziji vzela tableto, ali dve, ali tri, da sem ja lahko migala.
Nisem spoštovala svojega cikla, ker me nihče ni tega naučil, niti ga nihče ni spoštoval. Edino včasih me je kdo pomiloval. Komu sem se smilila, ker me, revico, ta grozna menstruacija tako boli.
Kasneje sem spremenila prehrano. Pa začela uživati superživila. In začela hoditi na psihoterapijo, zaradi spolne zlorabe, ki sem jo bila deležna skozi najrosnejša leta in puberteto (kar logično še toliko bolj energetsko zapre in poškoduje rodila).
Nato je prišla še terapevtska joga - ki res sprošča križnico in maternico …
Vse skupaj je zelo pomagalo, ne morem reči, da ne. Vendar mene je še kar bolelo. Še kar mi je bil prvi dan neprijeten in grozen. Pa drugi tudi. Želela sem ju preskočiti. Menstracija mi je bila motnja.
Potem sem pogruntala, da če si namešam kurkumo s kajenskim poprom, vodo, cimetom, limono in malo medu; če to počasi, po slamici, pijem skozi ves dan - da je to boljše kot vsaka tableta in najbolj prežene bolečine. Samo res takoj prvi trenutek je bilo treba začeti piti, ne pa čakati, da se krči že razbohotijo …
Če sem dodala še magnezij in po jedi vzela železo, je sploh pomagalo …
Enkrat pa sem se usedla sama s sabo in si priznala: vse kar delam, vse kar mešam, pijem, jogiram … delam izključno zato, da bi lahko na prvi dni menstruacije bila v enakem pogonu, kot skozi cel mesec. Da bi imela isto energije. Da bi lahko skakala naokoli in bila super aktivna superženska.
Vse kar sem delala, nisem počela iz spoštovanja svojega cikla - svojega zdravilnega mehanizma. Ampak proti njemu.
Iskala sem luknje in krivine. Svojo naravo sem hotela prinesti naokoli!
Potem sem vse spustila. In se prepustila svoji naravi.
Zdaj, ko zagledam prvo kapljico krvi, od navdušenja zavriskam. Začele so se počitnice!
Tako sem hvaležna, za priložnost in podporo svojega organizma, da se lahko ustavim in popolnoma razbremenim.
Zdaj komaj čakam menstruacijo.
Res.
(Naslednjič se bova pogovarjali o tem, kako to izvesti, ko si zasuta z delom, ko imaš družinske zadolžitve, otroke … Danes najprej delava premik v glavi. Dajeva si sploh dovoljenje. Na krvavitev gledava iz drugega zornega kota. Če tukaj ne narediva spremembe, bodo tudi vsi ostali napotki - ki pa absolutno sledijo in so pomembni - brezpredmetni.)
Zdaj si že tako planiram urnik, da ga takrat, ko pričakujem krvavitev, nimam.
Ker pa včasih pride kakšen dan prej, ali pozneje - in ker ne morem imeti več prostih dni - takoj, ko vidim, da sem začela krvaveti, odpovem vse, kar se da.
Nemudoma tudi obvestim Giorgosa, da sem dobila menstruacijo. In če slučajno spontano reče: “Boga.” (Ker ve, da me je prej bolelo. Moške moramo me naučiti, kaj v resnici pomenijo ti dnevi in kakšna je njihova vloga, da nam lahko sploh pomagajo. O tem ti bom pisala naslednjo nedeljo, komaj čakam.) Če se mu torej zasmilim, ga takoj popravim, da nisem uboga, da je to moj poseben, prost dan. Da me danes ni. Za nič in nikogar. Sprejemam samo crkljanje in razvajanje. Želim si biti pa čim bolj sama. Danes sem tukaj 100% zase.
In potem sem cel dan v postelji. S kakavom. S presno čokolado. S čajčkom. Z juho. S termoforjem. S knjigami. Kot otrok na prvi dan počitnic, lenarim. Gledam, kar mi paše - film, nadaljevanke … Spim, ko mi paše in kolikor mi paše.
In veš kaj je najbolj presenetljivo? Odkar si to dovolim, ta en dan umika, me menstruacija niti pikice več ne boli. Prisežem. Včasih mi je kar malo čudno - tako navajena sem bila peklenskih krčev. Kot bi odrezal, kot bi bila druga oseba, me čisto nič ne boli. Pa ne pijem nobenih posebnih superživil. Nobene specialne vaje ne izvajam. Nobene meditacije … Samo delam: NIČ. Vse mi je dovoljeno. Nobenih pravil ni.
Da ne boš slučajno mislila, da mi je bilo lahko, kar takole spustiti vse. In delati nič. Vsakič sproti si moram dovoliti izklop. Lažje bi mi bilo delati vse, kot nič. Prav borila sem se sama s sabo. Z občutki krivde. Neuporabnosti.
Vendar bolj kot sem študirala žensko naravo in delovanje hormonskega sistema skozi mesec, bolj kot sem opazovala nas ženske in preučevala starodavne mojstrice in rdeče šotore, bolj sem videla, da je počitek na (vsaj) prvi dan menstruacije (oziroma na prazno luno, ko si v menopavzi) NAJMOČNEJŠE ZDRAVILO.
In še zdaleč ni nujen samo za tiste, ki nas boli (oziroma nas je bolelo), ZA VSE ŽENSKE je nujen. Tiste, ki smo podvržene močnim krčem in bolečinam imamo samo glasnejši mehanizem in bolj trmasto maternico, ki NE DOVOLI, da gremo čez sebe. Ki nas HOČE ustaviti. Mi pa še kar bezljamo in bezljamo.
Tudi zato nas boli, ker smo šle že neštetokrat čez sebe.
Ženske nasplošno počivamo izključno takrat, ko res tako zelo zelo zbolimo, da tudi hoditi ne moremo. Sicer gremo pa čez sebe. 100x in 1000x čez sebe.
Včasih naša maternica potem obupa. Utihne. In samo užaloščena zboli.
A veš da Louise L. Hay že desetletja, en dan na teden preživi v postelji?
In dela nič. Uživa v nedelovanju in počiva. Glede na to, da pri svojih 89ih letih prekipeva od energije, zdravja in vitalnosti, pa da je njena založba vsako leto močnejša, njena predavanja pa fantastična - že nekaj dela prav.
Jaz in ti za začetek začniva pri enem dnevu na mesec. Potem pa to raztegniva na štiri, ok? 🙂
In veš kaj je najbolj luštno? Ko si dovolimo in si res vzamemo ta en dan počitka; potem skozi ostale dni ne pršimo energije za brez veze. Takrat, ko jo pa imamo za ustvarjanje in akcije - jo res izkoristimo.
Če se pa ne spočijemo (in ženske se moramo spočiti do kosti, ne samo do površja!), potem se pa cel mesec vlečemo kot megla, trudimo dohiteti same sebe in potem so naše obveznosti večje od nas, namesto da bi bilo obratno. V ničemer zares ne uživamo. Četudi imamo več kot dovolj razlogov za zadovoljstvo.
Če se ženske ne spočijemo do kosti, izgubimo veselje do življenja. Svojo luč. In naš moški nas ljubi zato, ker smo njegova luč. Vse pride k nam, ko smo luč.
Lao Tuz, oče taoizma in mojster, ki je najbolj spoštoval žensko naravo, je tako lepo povedal:
“Nič ne delam, pa je vse narejeno.”
Ko se Ženske naučimo delati nič, se vse zloži na pravo mesto. Naše fizično, ter psihično zdravje se prenovita.
(S tem, da delamo vse, sploh nimamo problema. Tega se nam ni treba naučiti.)
Objemam te in tako sem srečna, da skupaj odkrivava svoje moči!