Naša šola ni kar ena šola, je veliko več! Tako kot je naša zlata Savina veliko več kot samo naša učiteljica. Na pogled tako nežna, mila in krhka, a hkrati tako velika, močna in mogočna. Hvala ti ljuba Savina, ker si nas popeljala na to čudežno potovanje. Na enem mestu 1000 žensk, ki smo šle pod okriljem Savine na to magično potovanje. Hvala ti draga moja, ker si se nam ves čas tako ljubeče in brezpogojno razdajala, nas vodila kakor mati, ki budno spremlja vsak otrokov korak z brezpogojno ljubeznijo in nežnostjo, hkrati pa si nam dala varnost katero si čuvala kakor levinja.
Skupaj smo jokale se smejale se podpirale. Vedno si bila tukaj z nami za nas. Ljubeče, a odločno si nas bodrila in podpirala, ko smo omagale; nas pocrkljala, ko smo se počutile osamljene, nevredne ali napačne. Bila si naša zavetnica in bojevnica. Naš varen pristan. Spodbujala si nas in verjela v nas tudi kadar niti same nismo verjele vase. Dajala si nam tolažbo, ko smo to potrebovale. Ujela v svoje okrilje kadar smo nemočno padale pod vso težo, ki smo jo nosile, nam dajala novih moči in nam vedno znova pomagala da vstanemo, nas nežno in ljubeče vodila.
Kadar smo nemočno obležale si nas zdravila s svojo milino in ljubeznijo, nam dala zavetje, ki smo ga potrebovale. Bila si tisti lahen vetrič poln miline in topline, a hkrati dovolj močan, da nas je dvignil iz najglobjih globin v višave.