Zlorabe duhovnih lulčkov

Ljuba Sopotnica,

To pismo si želim napisati že dolgo časa, končno sem pripravljena in dovolj močna. Zelo ranljiva tema je, a je prav, da se o tem spregovori na glas in ne hodi šepetaje po prstih okoli nje.

Pismo o čem?

O tem, kaj se na žalost, v tako zelo velikem obsegu, dogaja v svetu duhovnosti in samo pomoči. Na kaj moraš biti še posebej pozorna, ko si izbiraš učitelje, terapevte in pomočnike na TVOJI poti.

Kaj je nesprejemljivo in kje se tanka črta zlorabe začne. Tako zelo, zelo je tanka. Tako počasi se jo prestopa. In naenkrat si ujeta.

Iskreno in boleče pismo o tem, kako sem se na tej poti sama poškodovala in kako pozdravila.

 

OBLJUBIL MI JE, DA SEM VARNA

Kot deklica sem ob spremljanju mame po svetu  od blizu videla toliko manipulativnih duhovnih učiteljev, ki so na vse možne načine izkoriščali svoje sledilke. Očitne in podmukle. Nekateri tudi mojo mamo. Pa mene, punčko.

Zaradi vseh teh izkušenj sem bila kasneje prepričana, da imam radar za duhovne šarlatane in da jih bom na daleč zaznala, ter se jim na široko ognila.

Kako sem se zmotila!

Šestindvajset let sem bila stara. Ravno sem napisala knjigo (ki je bila pospravljena v predalu) - kjer sem se prvič, zelo preplašeno in oddaljeno, začela soočati s svojo preteklostjo. Ob pisanju se je odprlo toliko ran: smrt bratca, spolna zloraba maminega partnerja, ki je trajala več let … Tako sama sem bila. Sama z vsemi okostnjaki, ki so me zdaj začeli še bolj žreti - prej so bili potlačeni daleč, daleč v omaro moje podzavesti. Prezirala sem se in krivila. Doma nisem imela podpore. Bila sem poročena, a mi ji je bilo jasno in glasno povedano, da so določeni deli mene umazani in se o njih ne bomo pogovarjali.

Jaz pa sem rabila pogovor in podporo.

Globoko sem spoštovala to, kar uči.

Konec koncev je raziskoval iste teme, ki sem jih sama študirala od šestnajstega leta. Kot novinarka sem napisala prvi članek o njem, ter ga še mnogokrat predstavila širši javnosti. Zdelo se mi je, da je moje poslanstvo narediti ta znanja dostopna in znana.

Prvič v življenju sem prosila za pomoč. Želela sem odpreti omaro in jo počistiti. Nisem želela vodnika. Potrebovala sem samo vedeti, da ne bom sama, ko bo začelo strašiti.

Obljubil mi je, da me bo čuval. In da nikdar ne bom sama. Vedel je, kako poškodovana sem in kako strah se me je odpreti.  Zagotovil mi je, da sem varna.

Bil je prvi, ki je o meni vedel vse in me je z vsem sprejel. Imela sva redne terapije. Imela sem dnevno domačo nalogo. Dve leti sem mu morala vsak dan napisati sporočilo: najti nekaj lepega o sebi, nekaj na kar sem ponosna v zvezi s sabo. Pa česa me je strah, kje sem ranljiva.

Nikdar v življenju nisem niti za stotinko nanj gledala, kot na moškega. Klicala sem ga “Oblaček”. Zame je bil Bitje, ki mi je prišlo na pomoč.

 

DVE LETI JE NABIRAL INTIMNE PODATKE O MENI

Iz občutka hvaležnosti sem začela še bolj podpirati njegovo delo, njegovi tečaji so pokali po šivih.

Po dveh letih mi je na mojo popolno presunjenost, kot strela iz jasnega izpovedal večno, največjo ljubezen. Da sva duši dvojčici, nekaj posebnega in nad vsem. Da je to zapisano v vseh astrologinjah in da je najina povezanost nadzemeljska. Nič od tega nisem čutila. A on je to trdil in dokazoval … Počutila sem se, da sem mu dolžna za vse, kar dela zame …

Dve leti je imel priložnost zbirati najbolj intimne podatke o meni in me poznati bolje, kot kdorkoli. Vedel je, kje so moje šibkosti in kaj potrebujem. Kaj rabim slišati. Študiral me je in imel me je naštudirano.

Še mesece sem se upirala, potem pa sem popustila. Iz občutka dolžnosti. Moje rane, ki naj bi se z njegovo pomočjo zacelile, so se samo še bolj poglobile.

Sovražila sem se in samo jokala. Vedela sem, kako narobe je to vse, bila sem kot zakleta. Z največjo muko sem se izvila iz tega odnosa in ga končala. Tudi ločila sem se.

Nisem pa želela, da zaradi moje šibkosti, trpi njegovo poslanstvo. Še vedno sem verjela v znanje, ki ga je predajal. (In nisem znala ločiti, da je znanje čudovito, ne pa on.)

Prepričala sem se, da sem bila bolj njegova sodelavka, kot učenka - da ni prekršil mej in da je šlo (iz njegove strani) res za ljubezen, ki te strese in ki je ne moreš nadzirati.

Zelo natančno sem postavila nova pravila in mu dala jasno vedeti, da nikdar več ne bom šla na led. In nisem. Tudi on je postal do mene krasen. Boljši kot kadarkoli prej. Podporen prijatelj in korekten sodelavec. Prepričana sem bila, da sva oba dobila svojo lekcijo in da sva se iz nje nekaj naučila.

 

NI OPRAVIČIL ZA ODNOS S STRANKO!

Potem sem v Mehiki spoznala dr. Artura Peala. Edini moški učitelj, v joga centru polnem emocionalno poškodovanih žensk. Pomigal bi lahko s prstom in imel čisto vsako. V naprej sem ga določila, da je tak, ter se ga v širokem loku izogibala.

Vseeno sem ga srečevala ob obedih. Meja, ki jo je držal do vseh tečajnic, je bila neverjetna. Prav tako spoštljivost. Pa varnost, ki jo je oddajal. Po štirinajstih dneh opazovanja, sem si upala iti k njemu. V Ljubljani sem bila naročena na operacijo glasilk, on je eden izmed svetovno največjih strokovnjakov za rehabilitacijo, naj mi jih pogleda. Odvozlal mi jih je. (Operacija zato potem nikdar ni bila potrebna.) Predstavil mi je terapevtsko jogo. Povabila sem ga v Slovenijo.

Ko je prišel, smo mu pripravili veliko večerjo dobrodošlice. Tam je bila tudi moja prijateljica. Arturo je bil popolnoma samski in v celibatu že tri leta. Naslednji dan je bila naročena k njemu, na terapevtsko masažo.

Sredi večerje se ji je Arturo opravičil, da odpoveduje njen termin. Vsi smo bili začudeni. Razlog? Bilo mu je nerodno, a bil je kristalno jasen. Rekel je, da je ona prva ženska po dolgem času, ki mu je všeč. Ter da se strogo in brez odmikanj drži pravila, da vsaj dve leti, po tistem, ko je katerikoli pacientki naredil zadnjo terapijo, ne gre z njo na zmenek. Isto velja za učenke. Da pa si z mojo prijateljico želi zmenka. In zato odpoveduje terapijo.

(Z njo potem nista nikdar čisto nič imela, še vedno smo prijatelji, Arturo pa je leto zatem spoznal svojo čudovito Adriane, s katero sta eden najbolj krasnih parov, kar jih poznam.)

“Dve leti, po terapiji?” sem ga vprašala. “Vsaj dve leti, po zadnji terapiji fizične rehabilitacije. Če bi bil pa njen emocionalni terapevt, pa NIKDAR.

Ko se katerikoli učitelj ali terapevt intimno speča s svojo stranko, gre za ZLORABO POLOŽAJA in SPOLNO ZLORABO.

Moralo bi mu bilo odvzeto dovoljenje za terapiranje in/ali poučevanje.”

 

NORMALNO JE, DA PACIENT IZGUBI PRESOJO IN POVELIČUJE

Arturo je odločno nadaljeval.

“Pacient se svojemu terapevtu popolnoma odpre. Normalno je, da ob tem začuti neko naklonjenost. Naravno je, da naj začne gledati z očmi polnimi spoštovanja in občudovanja. Da v njem vidi samo dobre in nadnaravne lastnosti. Samoumevno je, da ima terapevt neko premoč. Logično je, da se pacient prvič počuti, da ga nekdo v celoti sprejema, ga vidi in mu daje tako zelo želeno pozornost. Vse rane se odprejo, zdrava presoja se lahko takrat zamegli. Lahko se zgodi, da na terapevta ne gleda, kot na pomočnika - ampak na odrešenika.

Terapevt je tisti, ki je ODGOVOREN, da ta proces vodi.

Terapevt je tisti, ki svoje stranke POD NOBENIM pogojem ne sme izkoristiti, ter njenih ran še bolj poglobiti. Terapevt je tisti, ki ne sme hraniti svojega ega in povečevati svoje pomembnosti v življenju svoje stranke. Terapevt/učitelj je tisti, ki svoje stranke nikakor, pod nobenim pogojem ne sme navezovati nase. Kaj šele kakorkoli manipulirati.

Če ni odgovoren v katerikoli izmed naštetih točk, gre za ZLORABO!”

je poudaril Arturo.

Začelo se mi je vrteti.

 

NI IZJEM, NI IZBRANK, NI POSEBNIH POVEZAV, NI POSEBNIH PRIMEROV

Arturo mi je povedal za svojo prijateljico iz Santa Barbare, ki je na to temo napisala doktorsko disertacijo. Tega je toliko! Toliko prestopanja mej!

Povedal mi je, da je NEMUDOMA nehal delati v prestižnem joga centru, ko je izvedel, da se lastnik, ki je tudi učitelj, spušča v razmerja z učenkami. Še prej pa mu je javno povedal, kar mu gre. Oba s Cheri ne prestopita vrat tistega centra, ne glede na mamljive ponudbe, ki jih dobivata od tam.

Ne smemo si zatiskati oči. Ne smemo opravičevati takih dejanj.

Ni opravičil, ni izjem, ni lukenj, ni izbrank, ni posebnih dušnih povezav, ni astroloških kart - ki bi bile nad to etiko.

Kakšna dva meseca kasneje, se je, sicer že ves čas vezano, Bitje Oblaček spečalo s še eno svojo učenko, ki pa je bila istočasno tudi učiteljica.

Bil je velik škandal, kar nekaj učencev ga je zapustilo. A se ga je opravičilo s posebno astrološko inštalacijo - zaradi zvezd se je to zgodilo, ni šlo drugače.

Ko sem ga povprašala po etiki je rekel, da sta bila oba na enakovrednih položajih.

Potem sem izvedela, da je zavedel še eno svojo učenko, ki je bila pa tudi moja stranka in je imela resne zdravstvene probleme. Tukaj so vsi izgovori o enakovrednosti padli.

Do svojih strank sem zaščitniška kot mama medvedka.

V istem trenutku, sem mu prepovedala, da še kadarkoli prestopi vrata mojega centra (in mu obljubila, da mu bom lastnoročno odrezala njegova duhovna jajčka, če jih), odpovedala sem vsa napovedana izobraževanja (navkljub zame veliki finančni izgubi, ki me sploh ni zanimala), vsako omembo njega in ga izbrisala iz svojega sveta. Nikdar več nisem več spregovorila z njim. Naučila sem se ločiti, da je znanje čudovito - on pa je navaden drek, ki skrit pod plaščem znanja, manipulira in izkorišča. Zame ne obstaja.

Sem pa naredila obširno raziskavo, ter spoznala par njegovih pacientk, ki jih je na iste in podobne načine najbolj izkoristil, jim, s svojim kot tampon majhnim lulčkom, bral astrološke karte, ter jim razbil družino.

Ne samo to, spoznala sem tudi terapevtko, ki mi je povedala, da je prišlo k njej že toliko poškodovanih strank, s strani tega Bitja, da bi ga bilo treba prijaviti. Da se nekatere punce nikdar ne poberejo in jo odnesejo tako dobro, kot sem jaz. A se ga vse bojijo in večina njih ga ščiti. Marsikatera se psihološko sesuje, po tistem ko jo popolnoma energetsko izčrpa (zato pa to delajo, da se nahranijo, kot vampirji) in v trenutku, ko emocionalno naveže nanj, odvrže.

Tudi moja stranka je potrebovala dve leti, da se je sestavila nazaj. Zavarovala sem jo in jo čuvala, da je sama sebe po koščkih nekako zložila nazaj. Bitje pa je nad mano izvajalo vse mogoče pritiske, a se mu nisem pustila ustrahovati.

 

KER SE ON NI ODZVAL, SE JE ZDRAVLJENJE ZAČELO

Zdaj, ko sem bila na naprednem izobraževanju terapevtske joge v Santa Barbari, smo ponovno govorili o zlorabah v duhovnem svetu. Cheri je povedala, kako se je enkrat ena učenka na njunem retreatu namenila, da bo zapeljala Artura.

Bil je neomajen in spoštljiv, kot vedno. Sprva je poskušala zlepa, potem je začela prihajati praktično gola na predavanja, nazadnje je začela delati scene pred celo skupino. Celo obtožila ga je stvari, ki se niso zgodile. Arturo je ostal varen, neomejen in spoštljiv.

Eno leto po tistem sta Arturo in Cheri dobila pismo te učenke. Napisala jima je, da je bila kot punčka spolno zlorabljena, s strani strica. In da celo življenje ni znala drugače dobivati pozornosti, kot s spolno energijo. Da je bila njena cela vrednost povezana le z njeno spolno privlačnostjo. Da je bil to edini način komunikacije, ki ga je poznala.

Pri Arturu je prvič naletela na neodzivnost. Počutila se je zvrnjena. Bila je besna. Kar naenkrat ni imela svoje moči. Vse njene rane so se odprle. Za vse je krivila Artura. A ker se on ni ne odzival, ne umaknil - je lahko v njegovem odsevu zagledala sebe. Takoj po tistem šolanju, si je poiskala psihoterapevtko. Zahvalila se je Arturu, da je bil prvi, ki je ni izkoristil, niti še bolj poškodoval. Pokazal ji je, na čem mora delati. Pred njo je bil še dolg proces celjenja, a končno je bila na pravi poti. Na svoji poti.

 

NAVADEN PRST, KI KAŽE PROTI LUNI

To so pravi učitelji in terapevti. Tisti, ki ti dajejo podporo in varen prostor, da stopaš po SVOJI poti. Ki te spodbujajo, a ne želijo ničesar od tebe. Ne fizično, ne energetsko. Ki ti nič ne vzamejo, samo dajo ti. Dajo ti dovoljenje, da živiš sebe!

Ki jasno vedo, da sami niso čisto nič posebnega. Samo en čisto navaden prst, ki kaže proti luni.

Luna si pa ti.

Ki vedo, da morajo biti do sebe totalno strogi in se ves čas samo opazovati.

Katerikoli učitelj/terapevt, ki misli, da je karkoli posebnega, se mora v hipu ustaviti.

V hipu!!!!

In dokler tega ne odpravi, ne sme in nima pravice učiti.

In če uči zato, ker prej v življenju ni dobival pozornosti (in punc), je bil zakompleksan in v ozadju - zdaj pa je to način, da je v ospredju, frajer in se počuti pomembnega; potem NE SME učiti.

In če uči zato, da v sebi nahrani kakršnokoli lakoto, potem mu je PREPOVEDANO učiti.

To velja tako za predstavnike moškega, kot za nas ženskega spola.

Kako se zavarovati? Tako, da delaš na svoji samo vrednosti. Nikoli ne bo nikogar, ki bi bil zate bolj pomemben od tebe. In ki bo od tebe bolj vedel, kaj je dobro in prav zate.

In čim ti nekdo pokaže najmanjši znak, da te želi voditi, usmerjati ali se postaviti nad tebe - se nemudoma ustavi in odmakni.

Ja, vsi rabimo pomočnike na svoji poti.

Sama sem zdaj v Santa Barbari z Arturom (ki ga spremljam in s katerim delam že pet let in je vedno 1000%) šla v globok terapevtski proces: holografskega novovzorčenja. (Super zakomplicirana beseda, vem.) Ker je bil terapevt na drugi strani 1000000% varen, sva lahko prišla do jedra zame pomembnega vzorca in ga razbila. Moje telo se je noro odzvalo, eno uro sem zehala brez premora, na vsake tri minute lulala … Totalno čiščenje …

Sicer bi me pa taka terapija samo še bolj poškodovala.

 

STOP ZLORABAM!

Dobra novica je, da ko enkrat najdeš popolnoma varnega terapevta, potem za vedno veš, kako je ta varnost čutiti.

Dr. Arturo Peal je bil zame prvi varen moški/učitelj/terapevt iz sveta duhovnosti - in zdaj točno vem, kje je meja, kaj je prav in kaj je narobe.

Zdaj imam okoli sebe same krasne učitelje in terapevte. Obstajajo, da slučajno ne bo pomote.

Zlorabe duhovnih lulčkov pa se morajo nehati!

In nehale se bodo tudi tako, da se začnemo o tem na glas pogovarjati. Mnogim izmed nas se je to že zgodilo! Mene je bilo toliko časa, do dna duše, sram same sebe. Zaradi tega sem bila nema.

A ne smemo biti tiho! Določene zadeve so nedopustne in nimajo opravičila.

Čuvaj se, sveta si.