Savina Atai - lebdeča deklica, ki je zamenjala razsvetljenje za vibrator, zaživela svoje življenje in pomagala prižigati zlate hormone tisočim Ženskam.
Do svojega devetega leta krščena kar v šestih različnih verah, prejela več kot 100 duhovnih inciacij, se urila v najnaprednejših jogijskih, taoističnih in šamanskih tehnikah je kasneje celo zaprisegla, da se nikoli in nikdar ne vrne v duhovne vode.
"Bila sem uradno skregana z duhovnostjo. Vzela mi je vse. Vzela mi je mamo. Mamo, ki jo je bolj kot lastna hčerka zanimalo, kako bo kupila čisto vse loterijske srečke, ki obstajajo, do večnega, zdravega in razsvetljenega življenja. Ker le tako, bo ena zadela glavni dobitek in njej bo zagotovljen raj."
Kot mala deklica namesto Coca Cole pila zelene sokove pšeničnih kalčkov, namesto Gardalanda med počitnicami obiskalala Maharishijev dvorec in se učila lebdeti in meditirati, namesto otroških knjig prebirala Oshota in pri svojih 9-ih letih prejela usodno življenjsko napoved, ki ji je obrnilo življenje na glavo.
Prva leta življenja sem bila - prezgodaj rojena in zastrupljena nedonošenka - veliko po bolnicah, kasneje ves čas v cerkvah, v templjih in ob stopalih največjih gurujev.
Zlatolasa deklica s pegicami, ki je spila toliko svete vode, da bi z njo lahko napolnila ocean.
Še preden sem šla v osnovno šolo, sem se učila jogijsko lebdeti (napredni siddhi tečaj, yogi flying), pri Maharishiju Mahesh jogiju, očetu transcendentalne meditacije, v gradu Seilsberg, v Švici.
Na poti iz Medžugorja, vasice, kjer se prikazuje Mama Marija smo imeli prometno nesrečo.
Mami mi je takoj povedala, da smo se zaleteli, ker sem po nekaj urni molitvi, utrujena in željna zraka, odšla iz cerkve. Božji srd. Jaz sem kriva.
Po amaterski operaciji v Bosni, so me nezavestno pripeljali v Ljubljanjski klinični center. Šlo je za tako globoko vnetje, ki se je že začelo spreminjati v gangreno. Grozilo mi je, da bom nogo izgubila, da mi jo bodo odrezali.
Tako so se ukvarjali z mojo nogo, da so spregledali zdrobljen del križnice, ki se je po dolgem ležanju v bolnici narobe zarasla. Mami me je obiskovala skupaj z misijonarji, bioenergetičarkami in Jehovinimi pričami. Molili so, ter mi nosili sok rdeče pese.
Namesto na fizično rehabilitacijo, me je mamica odpeljala v Ameriko, na dolgo duhovno-nutricionistično ekspedicijo. Bila sem stara sedem let in pol.
V Ameriki sva živeli pri kraljici klorofila in izumiteljici zelenih sokov, Ann Wigmore, v zdaj slovitem Hippocrates Health inštitutu. Za zajtrk, kosilo in večerjo, smo jedli samo in izključno kalčke, za sladico smo imeli pšenično travo.
Devet let sem bila stara, ko sem mamici povedala, da me njen partner na zelo čuden način objema. In otipava.
Pogledala me je in mi hladno, očitajoče rekla: “Me ne preseneča. Kaj pa hodiš v spodnjih hlačah po stanovanju! Ti ga skušaš zapeljati. Mi ga ukrasti.”
Ko ti oseba, ki ti je najbolj sveta, ki jo imaš najraje in ki najbolje ve, kaj je prav zate in kaj ne - reče, da si ti kriva, to verjameš. Dojameš, da si nepomembna.
Otipavanje s strani te iste osebe, se je stopnjevalo in vleklo še leta.
Ko je moj 10-mesečni bratec dobil drisko in začel hirati, mu je mami dajala korenčkov sok in molila. Čez tri dni sem šla na kolena, ter jo prosila, naj ga pelje v bolnico. Naslednje jutro ga je res odpeljala. Čez sedem dni je v bolnici umrl, možganska odpoved.
Mami je za njegovo smrt okrivila mene. Tako se je trudila izbiti seme mojega hudičevega očeta iz mene, vsa ta leta se je tako trudila - pa ni uspela. Jaz sem ji rekla naj ga odpelje v bolnico, tam je umrl. Pa drla sem se nanjo. In s svojo negativno energijo pripravila porovo solato. Vse to skupaj ga je ubilo.
