Eno leto, preden sem spoznala Giorgosa.
In eno leto, po moji ultra grdi ločitvi.
Po vseh kategorijah, je bil idealen fant. Po pravilih. Za poročit. In imeti 2,5 otroka z njim, vikend in vrt. Priden, lep in profesionalni jadralec.
Še moj oči je bil navdušen - končno me čaka varno, mirno, ustaljeno in predvidljivo življenje.
Končno bom živela tako, kot je prav.
Vse je bilo tako, kot bi moralo biti.
Mene pa je v prsih dušilo.
Ko mi je po manj, kot dveh mesecih poznanstva dal zaročni prstan, so me začela pljuča fizično boleti.
Ni razumel, da mi je prehitro in da ga ne morem nositi.
Krivila sem se, da je z mano nekaj narobe. Vse je tako, kot mora biti, jaz pa ne čutim, kar bi morala čutiti. Kako sem lahko taka?!
IZ MENE BO NAREDIL VRTNICO
Ko sem mu povedala, kaj čutim, mi je tudi on potrdil, da je z mano nekaj narobe.
Potrdil mi je to, kar so mi govorili že celo življenje.
To, kar čutiš, je NAROBE.
Borila sem se sama s sabo.
In tlačila.
Nekdo, ki je idealen, me hoče.
Moram biti hvaležna, pridna in se prilagoditi. Moram se naučiti, da bom spadala tja, kjer je vse, po vseh kategorijah.
Moram osvojiti te kategorije. To se je samo treba naučiti, pa je. Pa bo. Saj bo.
Tudi on me je učil. Učil me je, da moram po stanovanju hoditi v copatih, ne bosa. Če sem bosa odcepljala v drugo sobo, je prinesel copate za mano. Tako je bil zadovoljen, če sem jih dala gor. Pa sem le učljiva.
Učil me je, da zjutraj, ko se zbudim, ne smem prižgati telefona, dokler ne spijem čaja z njim. Ubogala sem in sedela z njim na dolgih zajtrkih - ker je tako prav. Bilo mi je dolgčaš, ampak kaj pa jaz vem, kaj je prav.
En dan mi je sočutno in pokroviteljsko rekel, da me bo on naučil vsega, kar je prav.
Zaradi svoje preteklosti, nomadskega življenja, vseh religij in vsega kaosa, me nihče v življenju ni naučil najpomembnejšega.
Objel me je, ter mi spodbudno povedal, da bo iz mene naredil vrtnico. Da sem prej živela razpršena, neukročena in nevzgojena, kot plevel. Zdaj pa mi bo pomagal, da bom postala vrtnica.
Da me razume, zakaj sem taka, kot sem.
In da bom kmalu, kmalu vrtnica.
Aha in PS, najbolj všeč sem mu, ko nosim belo srajco. Tako, ki je nimam v omari. In sem jo slučajno/v hecu imela za Dobro Jutro, ker smo se šli labaratorij superživil. In sem se hecala, da sem resna gospa. No, tako. Te naj nosim.
Naslednji dan sem dobila hudo vnetje dihal.
3 tedne sem ležala, komaj dihala, vmes pa se mi je zgodila še alergija na koži in na antibiotik. Taka alergija, da sme po celem hrbtu imela gnojne ture in nisem prenesla dotika. In taka druga alergija, da sem bruhala kot žaba in zraven mislila, da bom umrla.
Nobeno superživilo, niti zdravilo mi ni prijelo. Stanje se mi je samo slabšalo ... Sploh nisem vedela več, kaj naj.
Dokler nisem v enem vikendu pogledala vseh sezon Seksa v mestu naenkrat.
To je bila edina stvar, ki mi je prijela. 😉
Naslednji dan sem imela končno toliko moči, da sem se lahko usedla k zajtrku.
Prstan sem položila na mizo.
In popolnoma ponosno rekla.
“Jaz sem plevel.
In ostajam plevel.”
POSEBNA SEM, KER SEM PLEVEL
Bosa sem šla prižgat telefon, ter dala svojo psičko nazaj na posteljo (kamor prej ni imela vstopa, saj to vendar ni higienično).
Prišel je za mano.
Ponovila sem. (Ter psički dovolila, da zleze celo končno spet nazaj, pod kovter. Kamor spada!)
“Jaz sem plevel.
Ostajam plevel.
V tem je moja moč.
Ravno zato, ker sem plevel - sem preživela svoje težko življenje.
In me ni ubilo. Ker plevela nič ne ubije.
Nobena religija me ni mogla poškodovati, ker je plevel samosvoj. Samo sebe posluša.
Jaz sem regrat.
Zrastem tudi iz dreka. Zrastem iz najmanjše luknje v betonu.
Ogradi me - pa najdem svojo pot.
Ne da se me ujeti.
Moja korenina, steblo in cvet so zdravilni.
Nisem samo okras. Sem tudi moč.
Ko se me izpuli; pač drugje pokukam ven.
Preživim.
Vedno preživim.
Povsod preživim.
Ravno zato sem posebna.
In ravno zato, si ne želim biti obrezana, ograjena vrtnica.
Zaljubil si se v ta plevel.
Zdaj pa se bojiš te moči.
Jaz sem plevel.
To, kar čutim, je PRAV.
To, kar čutim je, PRAV!
Moja ČUSTVA so PRAVILNA!!!!
In PS:
Plevel ne nosi belih srajc.«
V parih urah sem bila zdrava. Resno. Alergija se je pomirila, dihala so se sprostila. Dovolj sem bila močna, da ga spakiram ... (Pa je bil drugače čisto super in krasen fant. Samo ne zame.) Spet sem bila bosonoga Pika Nogavička, ki ima lahko noge na polštru, zato da lahko njeni palci migajo ponoči - če ji to pač paše.
Sprejela sem se, taka kot sem.
Začela sem 'ownati' to, da sem plevel.
Začelo se mi je zdeti fino, da sem kar sem.
Cool je biti plevel!
Kmalu sem spoznala Giorgosa, ki pri meni najbolj obožuje ravno to, da sem, kar sem. Ne skuša me spreminjati. Sprejema me. V celoti. Dovoli mi, da čutim, kar čutim. Zato skupaj rasteva.
Ne vzgaja me. Ne šola me. Ne želi me prilagoditi tako, da bi ustrezala kakršnim koli njegovim ogradam. Podpira me, da sem, kar sem.
Plevel.
In zato sem lahko vse. Tudi vrtnica.
Ampak divja vrtnica. 🙂
KAKŠNO "CRAZY" NAPORNO LETO!
Leto 2016 je bilo težko, težko, težko leto.
Omg, kakšno težko leto je za nami, a ne?!
Leto potresov in rušenja.
Leto kazanja pravih obrazov.
Leto prevzemanja odgovornosti.
Leto poslavljanj.
Sam pa prepričana, da ti je 2016 zelo natančno izkristaliziralo tudi to, kdo si.
Da ne moreš več ne čutiti tega, kar čutiš.
ZDAJ JE KONEC!
Konec je, da pustiš komurkoli, da te vzgaja in spreminja, po svojih zamislih.
Konec je, da te kdorkoli nadzoruje.
Konec je, da ti kdorkoli žuga s prstom in te pomanjšuje.
Konec je tega, da kdorkoli bolje od tebe ve, kaj je dobro zate.
Konec je tega, da ti kdorkoli pove, kaj je prav zate.
Kakšna bi morala biti.
Kaj bi morala čutiti.
Zdaj si ti TI.
Nikdar več ne tlači svojih občutkov.
Tvoji so.
Zaradi njih si tako zelo pomembna.
Dovoli si čutiti vse, kar čutiš.
Ni ti treba čutiti samo tega, kar je prav. Kar bi morala čutiti.
Točno tam, kjer si - je tvoj najbolj idealen poligon, da zrasteš v to, kar ČUTIŠ, da je tvoja smer.
Želim ti, da letos prerasteš gozd vseh ‘moraš’ in ‘ne smeš’, ter se dvigneš nad vse, kar te drži v ogradi navidezne varnosti.
Samo navidezna je, verjemi.
Samo kletka je.
TI SI MOGOČNA SEKVOJA
Ti si mogočna Sekvoja. Tvoja krošnja je tako velika. Tvoja krošnja izstopa. Štrli ven.
Tvoje korenine so tako močne - ker si v stiku s svojimi čustvi. Bolj si v stiku s svojimi čustvi, bolj rasteš.
Ni vsiljenih pravil zate. Ni omejitev. Ni poti, ki so ti jih začrtali drugi. Ni več samo sabotaže. Ker si dovoliš čutiti to, kar čutiš. In ker poslušaš svoje občutke, si zaščitena pred samo sabotažo.
Ni ti treba več bežati v hrano, v slabe odnose, v samo destrukcijo, v samo zanikanje, v pomanjševanje, v razprševanje energije, v tlačenje svojih želja in ciljev - tja si bežala in sem bežala - ko sva se bali čutiti to, kar čutiva.
Ker sva se bali biti to, kar sva.
Mogočna Sekvoja je sama. Sama stoji. Odgovorna je za vse, kar se ji zgodi. Njena samota ni osamljenost, ni odsotnost drugih - njena samota je prisotnost sebe.
Mogočna Sekvoja ima ogromno osebnega prostora.
A istočasno preko malih, prepletenih, udomačenih krošenj drugih dreves pod njo, vidi tudi druge mogočen Sekvoje. Ki tako izstopajo, kot ona. Ki si tako upajo biti, to kar so, tako, kot ona.
Najprej traja, da dvigne svoje povešene veje. Da se iz majhne bonsajke, postavi nazaj v svojo veličino. Najprej traja, da se znebi vseh okov.
Potem pa zraste. Zraste vase. In šele, ko zraste, naenkrat dobi novo družbo. Pridružijo se ji vse Sekvoje, ki so se tudi upale biti to, kar so in čutiti to, kar čutijo.
Mogočna Sekvoja zna biti sama. A v resnici ni nikoli sama. Vse ostale mogočne Sekvoje jo varujejo, spodbujajo in občudujejo.
Ostalo pa je nepomembno.
To, kar ČUTIŠ je prav!
Bodi obkrožena samo z ljudmi, ki ti pustijo, da čutiš, kar čutiš.
Ti pa jim dovoli, da oni čutijo, kar čutijo.
In sledi svoji nameri, moja ljuba Sekvoja.
A si si jo postavila, za letos? Če še ne, si jo postavi. Kor raketa, te bo dvignila.
"DOWNLOADANJE" ENERGIJE
V prejšnjem nedeljskem pismu sem ti obljubila, da ti bom zaupala svojo namero.
Takrat je bila res v enem stavku.
Zdaj se je malo razširila. 🙂 In dobila še malo več moči.
Ta teden sem se res poslušala.
Poslušala sem, kar sem čutila, da rabim.
Rabila sem samoto.
Rabila sem umik navznoter.
Rabila sem tišino.
Rabila sem polje PRAZ(NIČ)NOSTI, kjer se staro poslavlja, novo prihaja - ampak še ni prišlo. Rabila sem biti nekje vmes. V praznem.
Meni ljubi citat to tako dobro opiše:
ČASTI PROSTOR
MED
'NIČ VEČ'
IN
'NE ŠE'.
Dovolila sem si začutiti ta prostor.
Se posloviti od 2016 verzije Savine in čakati na verzijo Savina 2017.
Se zahvaliti zanjo. Se pripraviti na novo.
Najprej sem samo spala.
Potem pa tri noči sploh nisem mogla spati.
Ne podnevi, ne ponoči.
Pa ne v smislu hiperaktivnosti.
Sprva sem skušala na silo zaspati, nato pa sem se prepustila.
Ko je bila najbolj temna noč, sem se usedla v meditacijo, ali ulegla v položaj terapevtske joge …
in v meni so se dobesedno vrteli vrelci energije.
Zdelo se mi je, kot da se moje telo širi, vibriralo je.
Ko me je zjutraj Giorgos vprašal, zakaj ne morem spati; sem skomignila in odgovorila, da očitno nekaj ‘downloadam.’
Moje polje se je povečevalo. (Kolikor hecno se to sliši.)
To nam prinaša leto 2017. Povečanje našega polja.
To prinaša tebi.
Ta občutek zna biti sprva neprijeten.
Plazilski del možganov, te bo skušal povleči nazaj. Saj povečevanje pomeni sprememba. Zapuščanje starega. Ustaljenega.
Povečevanje pomeni več moči. Več sreče. Več stika s sabo. Več blaženosti. Več občutkov. Več občutljivosti.
In občutljivost je totalno cool. Bolj si občutljiva, izbirčna, višje standarde imaš – bolj živiš sebe!
GPS, MOJA NAMERA, TVOJA NAMERA
Ne ugasni prosim svojega procesa povečevanja, ljuba Sekvoja.
Normalno je, da se ob tem pojavi tako strah, kot vprašanje, če zmoreš.
ZMOREŠ!!!
Zmoreš.
Vdihni to.
In izdihni, ter izkriči ven (če je treba), vse ‘ne zmoreš’, ki so ti jih vsilili drugi.
Sploh niso tvoji.
To je največji hec.
Sploh niso tvoji!
Vrni jih komurkoli že pripadajo.
Izdihni jih iz sebe.
Ker ti zmoreš. Ti globoko, globoko, globoko v sebi (če ne drugje) ČUTIŠ, da zmoreš. In prav imaš!
Tvoje želje in tvoja čustva, so samo najboljši možen GPS na svetu. Tvoj lastni, zate narejeni, unikatni GPS. Ki ga znaš samo ti upravljati.
Ki je tukaj samo zate. Uporabljaj ga. Vse ti pove. Vse ti pokaže. Rasti. Rasti v korenine. Rasti v krošnjo. Rasti v vse smeri in iz vseh smeri, kot plevel.
Dolgo je trajalo, da so odkrili, da ima plevel veliko več vitaminov, kot ‘udomačena’ zelenjava.
Veliko več življenjske in zdravilne sile, kot lepa solata ima neukročeni regrat!
Želim si, da to letos sama ugotoviš. Kako bolj polna življenja in zdravja si, ko rasteš in se povečuješ v vse smeri.
Evo, moja namera leta 2017:
Zaobljubljam in predajam se svojemu poslanstvu;
Zaobljubljam in predajam se svojemu užitku;
Delam le to, kar v meni prižiga strast in radost,
VEDNO poslušam sebe in svoja čustva.
Kakšna je pa tvoja? Bom vesela in počaščena, če jo deliš z mano. Tako, bo postala še bolj resnična in fokusirana. (Če jo deliš, napišeš, poveš. Pa seveda ni treba, da nujno z mano. :-))
Potem ti pa še svetujem, da si še napišeš, kako se želiš letos POČUTITI.
Bolj kot vadiš svoje želene občutke in se v njih potapljaš, bolj uresničuješ svoje želje. Tako preprosto je to.
Še ko sem bila v Santa Barbari, mi je dr. Arturo Peal pomagal izkristalizirati želene občutke:
Popolnoma sem varna.
Živim v svojem telesu.
Širim svojo luč.
Gibam se.
Včeraj sem združila svojo namero leta 2017 in svoje izkristalizirane občutke. Ko sem to dala skupaj, se mi je energija sestavila. In urnik za naslednje leto popolnoma spremenil. 🙂 Pa spet sem (za)spala, kot dojenček.
Ne bom se več skrivala in delala majhnih stvari.
Danes sva z Mantakom Chio dorekla pogodbo z knjigo.
Joga obraza gre v svet. Širim svojo luč.
In te najbolj, najbolj, najbolj, najbolj, najbolj podpiram, da tudi ti širiš svojo.
Varna si.
Tvoja čustva so PRAVILNA.
Rada te imam. Vsak dan. V vsem, kar čutiš.
Dobrodošla v 2017!
Savina
