Na nitki življenje MOJEGA KRALJA

Ljuba Gola,

Vsa pisma, ki ti jih pišem so iskrena in doživeta. Drugače nočem in ne znam. Tole zdaj bo najbolj intimno. Toliko je razlogov, da bi to preizkušnjo, ki sem jo doživljala zadnjih 14 dni zadržala zase. Kako se sploh lahko opiše nekaj tako velikega in tako neverjetnega? Kako se to sploh razume?!

Zadnjih 14 dni je Giorgosovo življenje viselo na nitki.

Odhajal je.

A imam pravico, da se dotaknem nečesa tako ranljivega?

Ali imam dolžnost, da sem s tabo, s tabo ki ti pišem; s tabo, ki me bereš;  s tabo, ki me čutiš in s tabo, ki te čutim - popolnoma gola?

Letos sem si pod glavno novoletno namero zaobljubila, da bom VEDNO, ne glede na vse, poslušala izključno sebe.

Da bom čutila sebe. Iz globin.

Iz maternice. Ter iz tam delovala.

Toliko sem že plačala, kadar se nisem. In kadar nisem.

Najbrž sem se že tolikokrat rodila in tolikokrat umrla, pa šla vsakič znova in znova in znova čez sebe. Zdaj je tega dovolj.

Že poslušati sebi pri ‘majhnih zadevah’ je izziv.

A ko gre za nekaj največjega. Za življenje. Življenje nekoga, ki ga ljubiš. In za tvoje življenje.

DOKAŽI, DA MISLIŠ RESNO!

A sem pripravljena za ceno življenja poslušati sebe?!

Univerzum to želi vedeti od mene.

Univerzum želi od mene dokaz, da sem se zaobljubila z vsako celico svojega bitja.

Ne samo z besedami.

Ne samo za takrat, ko bo lahko.

Univerzum zahteva od mene, da žrtvujem sebe in vse, kar naj bi bilo prav, za zvestobo sebi.

A pa zmorem?

Ali bom ostala na istem?

Nazaj itak ne morem več.

Ko se enkrat odločimo, da gremo naprej, se vsa pot za nami izbriše. Za vedno.

Nikoli več, se ne moremo vrniti nazaj, ko se enkrat odločimo, da gremo naprej po poti širitve sebe. Lahko se pa ustavimo.

Kot Lotova žena okamnimo na mestu.

To niso vice.

To ni pekel.

To je hujše.

MORAŠ SKOZI NAJHUJŠO TURBULENCO, MORAŠ!

Bom okamnela? Bom ostala v megli?

Ali bom prodrla naprej?

Prodor naprej izgleda kot najhujša turbulenca na letalu.

Kako preiti preko megle, oblakov, preko sivine, preko cone udobja, preko cone samosabotaže, preko dušečega strahu, preko cone zanikanja sebe, preko cone tlačenja svoje intuicije naprej in navzgor; nad oblake - brez da te noro trese?

Ne da se.

Kako predreti, brez da misliš, da (ti) bodo odpadla krila in bo odpovedal tvoj motor. Brez da se ti zdi, da ti je odpovedala navigacija.

Popolnoma odpovedala. Da te pelje narobe.

Kako prodreti naprej, brez da čutiš, da nimaš več nadzora nad ničemer, da ne moreš ničesar nadzorovati, na nič vplivati?!

Na NIČ.

Dve leti nazaj sem na predvečer praznika Žensk, letela iz Beograda proti Ljubljani. Naslednje jutro, sva imeli z Zvezdano poln Dobro Jutro studio močnih Žensk. Zaradi hudega neurja nas je metalo po zraku. Potniki smo en drugega držali za roko - tudi tisti, ki se nismo poznali.

Eni so bruhali. Vsi beli smo gledali drug drugega, zunaj pa je sijala velika polna luna.

“Če želim biti jutri v studiu odprta, prisotna in pretočna. Če želim, da jutri Ženske ne sporočimo samo besed, ampak preko ekranov prenesemo energijo … potem se moram odpreti. Zares odpreti.” sem se mislila, ko sem z največjo močjo stiskala roko Jana, ki je sedel zraven mene. Jana, s katerim sva se ravno spoznala in mi je ob vzletu zatrdil, da on se pa niti malo ne boji letenja, zdaj pa se me je oklepal in me spraševal, če bomo preživeli.

“Res bo bedno, če bodo na 8. Marca na Dobro Jutro morali govoriti o letalski nesreči, namesto o moči Žensk.” sem mu odgovorila. “Je pa zelo verjetno, da bo tako.”

“Če želim biti odprta.sem si mislila. Potem se moram nehati tako krčevito oklepati svojega življenja. Potem se moram nehati skrivati za svoje strahove.

Letalo je skušalo pristati. Videle so se že lučke od Brnika.

A zdaj nas je šele začelo metati in zanašati.

“U pičko materino! U pičko materino!” je za mano na glas klel nek moški.

Obrnila sem se nazaj k njemu in ga resno opomnila:

“Gospod.

Zdaj ni čas za kletvice.

Zdaj je čas za molitev.”

TVOJA VOLJA NAJ SE ZGODI, NARAVA!

Ko jaz molim, ne molim po šabloni. Ne prilizujem se Univerzumu, niti se ne ponižujem pred njim.

Moja molitev je:

“Tukaj sem. Tako me je strah. Ampak sem tukaj. Cel scenarij imam v glavi, kaj bi bilo prav in kaj si želim. Toliko razlogov obstaja, s katerimi te lahko prepričam, Bog/Univerzum/Narava, zakaj mora biti po moje. Zakaj si zaslužim izpolnitev želenega. Kaj vse bom naredila z njo. A jaz bom zdaj tiho. Tukaj sem. Predajam se. Fucking strah me je. Vseeno sem tukaj. Ne borim se. Sprejemam. Tvoja volja naj se zgodi.”

In potem sem tiho.

Jan zraven mene je govoril.

Najini roki sta bili tako potni, skoraj sta zdrsnili ena iz druge.

Letalo pade za nekaj metrov.

Pa spet gor.

Motorji ugasnejo.

Samo še jadranje.

Saj bo kmalu Brnik.

Samo, a bomo prišli dol raztreščeni, ali v kosu?

Še malo.

Molim.

Ne za rezultat.

Ne za izpolnitev želje.

Za odprtost.

Da bom sprejela ne glede na to, kaj bo.

Še malo.

“Toliko si še želim narediti v Življenju.” me prešine. Oklenem se nazaj želje, po preživetju. “Toliko imam še za dati. Pa knjig za napisati.” hočem prepričati Univerzum, da sem koristna. Uporabna.

Nasmehnem se sama sebi.

Vse to je nepomembno. Edino kar šteje je: ali sem odprta ali ne.

Če želim biti odprta Življenju, moram biti odprta tudi Smrti.

Eno sta.

Luči se ugasnejo. Motorji so ugasnjeni. Tudi mi vsi ugasnemo. Jan utihne.

Letalo se neha spuščati.

Obstane v zraku.

V zraku, v sneženem neurju, v vetru.

Nato se dvigne.

Dviganje pa izgleda tako, da te vrže malo dol, pa spet gor in dol in gor.

Čez eno uro, čez eno večnost, pristajamo v Zagrebu.

Drugo letališče.

Pogoji so isti.

“U pičko materino! Jebote opet smo tu.” gospod za mano glasno robanti.

Spet nas meče. Spet naz ziba.

Enako kot prej.

Zdaj mu nič ne rečem. To je očitno njegova molitev.

Meni je pa vseeno.

Vseeno mi je - je zdaj moja molitev.

Odprta sem.

Življenju in Smrti.

PREIZKUŠNJA ZADNJIH DVEH TEDNOV

Zadnjih 14 dni, je bilo zame kot to turbulentno pristajanje z letalom.

Samo, da dve leti nazaj nisem imela izbire.

Bila sem ujeta na letalu in nisem imela možnosti odločanja.

Tukaj, zdaj, pa sem jo imela.

Tudi tukaj, zdaj, je treslo.

Ni bilo več motorja.

Ni bilo več navigacije.

Ni bilo luči.

Zdaj sem bila jaz pilot.

Sully, ki mora izbrati, ali bo pristal na reki Hudson, ali bo obrnil.

Sully, ki ve, da ni več nobene varnosti, da ni nobenih varovalk. Da je to zdaj to. In da njegova odločitev odloča.

Ko sva z Giorgosom dva tedna nazaj prišla iz Thessalonikija, je izgledalo, da sva se v mrzlem hotelu in v še bolj mrzli savni oba prehladila. Samo da sem bila jaz čez dva dni že ok. On pa je postajal vedno bolj rumen.

Moj Kralj ima dve hudi avto-imuni bolezni. Za luskavico ve že 15 let, saj jo vidi. Šele ko sva se midva spoznala, smo na moje vztrajanje našli 10 let nediagnosticirano najhujšo obliko Hashimota (vnetja ščitnice). Kljub pregledom, ga ves ta čas niso odkrili, ker niso pregledovali reveznih hormonov. To neodkritje je naredilo že kup trajne škode.

Pa njegov način življenja (lastnik ene najbolj priznanih restavracij na Kreti, ki mora zjutraj odkleniti in čez 20 ur zjutraj zakleniti restavracijo), ter okolje v katerem živi (na Kreti se ves čas, za vse, nazdravlja z alkoholom, vsak teden pa sva vabljena na dve ali tri poroke); absolutno ni podpiral, ampak je še bolj podiral njegovo zdravje. (Obe bolezni sta dedni in v njegovi družini.)

“Veš, jaz ne bom tvoj policaj, niti tvoja medicinska sestra.” sem mu povedala, ko sva postala par. “Jaz sem tvoja Ženska.”

“Ko boš začutil, da si pripravljen in da rabiš veliko prenovo in detox telesa, mi povej. Pripravila ti bom najboljši program. In nov boš. Ampak sam ga boš moral slediti. Na tebi je.”

Ko se mu je stanje na koži po enem ogromnem stresu noro poslabšalo, je bil pripravljen.

“Tukaj sem.” je bil odločen. “100% bom vsemu sledil.”

In je. Z nami se je, moj grški Zeus, do pikice natančno držal akcije 100 Dni za Popolno Žensko, ter jemal čisto vsa individualno predpisana superživila in dodatke, ki sem mu jih določila.

Čez 100 dni je bil nov. To so pokazali krvni testi, hormonski testi, tehtnica, ogledalo, počutje, energija. In to so potrdili vsi, ki so ga poznali. Luskavice ni bilo več.  Čez brazgotine je rasla nova koža. Po 10ih letih je lahko nosil kratke hlače in bil na plaži.

Potem pa ga je spet tempo življenja in dela posrkal vase. Pozimi in spomladi delo na farmi, pa oljke. Spomladi, poleti in jeseni delo na farmi, restavracija, trgovine, oljke … 4 ure spanja …

Saj sva pila smoothije s spirulino. Saj sem mu dajala dodatke za energijo in regeneracijo. Saj sva delala jogo. A to ni bilo to.

To so bili obliži na napačen ritem in izčrpavanje. In jaz sem bila tista, ki je bila motor. Jaz sem pazila. Jaz sem skrbela. Jaz sem opominjala.

Zdaj je bil tako rumen, da so ga zadržali v bolnici.

V Thessalonikiju so zaradi snega počile cevi za vodo, celo mesto je imelo težave - kaj če gre slučajno za hepatitis?

Najbrž je hepatitis od vode.

Mine, če počivaš.

Giorgos se čez štiri dni odklopi iz infuzije in na lastno odgovornost podpiše, da gre iz bolnice.

Ne strinjam se.

Proti sem.

Ampak sem njegova Ženska, ne njegova lastnica.

Strah me je. Šibek se mi zdi. Vedno bolj rumen.

Ponoči gledam, če diha. Ne spim. Čutim smrt.

Prepričujem se, da je to moja panika.

Prepričam ga, da gre nazaj v bolnico in še enkrat naredi vse teste.

Tokrat ga ne želijo zadržati.

Ostane naj doma in počiva.

Naj bo doma in počiva.

KAR ŠLA SEM, NO!

Sreda zvečer je.

Za četrtek zjutraj imam kupljen let za Slovenijo.

V petek imamo BaZi delavnico.

Vsa logika in vse, kar je prav - mi pravi, da naj ne grem.

Globoko v maternici čutim, čutim - da moram iti.

Ja, več kot 100 Žensk bo, super bo, da sem tam - ampak ni nujno.

Ja, te informacije so zlata vredne, ampak Helena je moja prijateljica, seveda jih lahko dobim tudi drugače.

Prav je, da sem s svojim Moškim. Da ga negujem. Da sem ob njem. Da držim svojo roko na njegovih jetrih, izpihujem medicinski zvok za razstrupljanje le-teh, ter ga ovijam v zeleno svetlobo.

A čutim, da moram iti.

Da mora biti sam.

Potrebuje me, si razlagam z umom.

V meni pa glas, naj se umaknem.

Naj nabiram svojo energijo, ker mu bom edino tako lahko pomagala.

Pa to nisem jaz! Jaz sem skrbnica. Skrbim za vse. V trenutku, ko bo nekaj z nekom, ki ga imam rada, se bom usedla na deset letal, da bom od njem. Zdaj pa me vleče na tri letala - stran od njega?!

Stran???

“Če boš šla ti na Bazi, bom šel jaz samo pogledat na sejem v Atene - kjer tekmuje moje olje.” mi reče.

“To ne gre. Tam so virusi. Ti si šibek. Še stati ne moreš. Bolj oranžen si od Donalda Trumpa!”

Ne posluša. “Če greš na BaZi, letiva skupaj do Aten. Pojdi na BaZi prazvaprav, ker jaz grem do Aten.”

To je noro. To je nevarno. To bi mogla preprečiti.

Namesto tega rečem:

“Prav. A obljubi mi, da greš pred sejmom, v Atenah, dati kri - v najboljšo privat bolnico. To je deal.”

Obljubi.

Pakiram in ne morem verjeti, kaj delam.

Ura je tri zjutraj. Eno obleko dam v kovček, dve ven.

Naj grem? Naj ne grem?

Na letališču v Atenah sva. Zdaj, med ljudmi, šele izgleda oranžen. Njegove oči so živo rumene.

“To ni ok. Z njim grem. Ne morem ga pustiti samega. Saj bosta tam njegova mama, pa sestra … A mene rabi.” si mislim.

Čutim pa drugače. Da moram iti.

“S prvim letom bom nazaj, če bo karkoli. Takoj po delavnici.” ga objemam.

Posloviva se. A še enkrat stečem nazaj, da se ga oklenem.

Nočem spustiti.

Ko sem v Beogradu izvem, da so ga urgentno zadržali. Stanje je alarmantno. Jetra so popolnoma vneta.

Obračam se na letališču, a čutim, da moram naprej, ne nazaj.

Kaj je zdaj to?!

Ves čas sva na telefonu.

Delajo vse mogoče preiskave.

Vse mogoče slikajo.

Navajajo najbolj zaskrbljujoče mogoče diagnoze.

Delavnica mine.

Njegovo olje dobi prvo nagrado v celi Grčiji - trume novinarjev na sejmu, on pa v bolnici.

Jaz pa sem še kar v Ljubljani.

Ves čas sem z Giorgosom, a iz daljave. Sva na telefonu. Z nikomur se ne dobivam, nič ne delam, vsi sestanki odpovedani. Umaknjena navznoter. Zjutraj hodim za dve uri nabirat energijo na Gyrotonic, zvečer sem v stiku s svojo maternico. To je vse.

ČUDEŽ JE, DA JE PREŽIVEL

Zdravilka Mateja Vavtar mi pove, da je zelo resno.

Ne razumem, kaj mi govori. Kako resno je.

Obe s Cheri mu delata terapije na daljavo.

Tudi jaz.

Čez en dan mi Mateja reče, da je bilo vse skupaj mejno. Da je njegovo življenje viselo na nitki.

Takoj ga pokličem in mu povem.

Vem.mi reče. Ravnokar so mi zdravniki na konziliju to povedali. Čudež je, da sem preživel.

Tla pod nogami, se mi podrejo.

“Decembra, ko sem zaradi operacije zoba jemal antibiotike skupaj s protibolečinskimi tabletami, so se mi zaradi avto-imunih bolezni vnela jetra. Stvar je šla tako daleč, da se je zastrupila tudi kri.

Čeprav sem izven življenjske nevarnosti, se stanje jeter še čisto nič ne izboljšuje. Ne vedo več, kaj naj mi naredijo.”

Solze mi lijejo, ko rezerviram prvi možen let.

Čeprav vem, da ne bom spala, grem v posteljo.

Kot pajčevina v kotu, name preži krivda.

Povečuje se.

Pade name in me ovije.

Ujeta in zalepljena sem v krivdo.

Umazana sem.

Čeprav znotraj čutim čistost, brcam po njej in jo hočem umazati.

Nisem čista!

Zakaj me ni tam?

Zakaj sem šla?

Zakaj se poslušam?

Kaj mi je?!

Kaj se grem?

Borim se sama s sabo, obtožujem se.

Včeraj sem šla celo gledati Antigono, namesto, da bi bila tam.

A sem kamen?

A je to ljubezen?!

Jokam.

Lahko bi umrl, mene pa ne bi bilo zraven.

Rabi me, mene pa ni.

EDINO TO JE LJUBEZEN

Ob treh zjutraj me strese največja turbulenca v mojem življenju.

Ne morem več.

Predam se.

Umiri mi jok in mi poravna hrbtenico.

Čas je za molitev.

Najgloblje molitve so, ko poslušaš Boga/Univerzum. Ne, ko mu ti govoriš.

“Mora biti sam!” slišim.

“Mora se sam odločiti zase.

To je njegovo.

Ne vmešavaj se!

S tem, ko nabiraš svojo energijo, se pravilno odločaš tudi zanj.”

Namesto, da bi mu delala terapijo na daljavo, celo prerežem energetske nitke med nama.

To je noro.

To je nevarno.

To je loterija.

A poslušam.

Glas, brez glasu.

Občutek v moji maternici.

Neotipljiv. Nelogičen. A tako zelo živ.

Predam se.

Do konca grem.

Prepuščam se.

Naj se zgodi, kar je prav.

Čista sem.

To sem jaz.

Iskrena sem do sebe.

Vse ostalo bi bila laž.

“Prvič odkar sem tu, so se moja jetra odzvala.” mi zjutraj reče Giorgos. “Končno se vidi, da se odzivajo.

Veš, ponoči sem sanjal moje mrtve sorodnike.

Držali so me za roko.

Na meni je bilo.

Odločil sem se zase.

Celo noč sem pihal medicinski zvok za jetra, ki si me ga naučila.

Jaz sem to moral narediti.

Šele zdaj so mi povedali - za par ur je šlo.

Če ne bi prišel v bolnico, bi v parih urah umrl.”

Spet sem na kolenih.

Če ne bi šla na BaZi …

Če ne bi poslušala sebe …

Če bi šla čez sebe …

Bi Giorgos ponoči, v najini hiši, umrl.

Če bi ostala z njim v Atenah.

In jaz pihala zvoke namesto njega.

Če ne bi bil sam.

Če se ne bi sam soočil s smrtjo.

Ga tudi mogoče/verjetno ne bi bilo več tu.

Zanj je zdaj začetek čisto novega življenja.

Ko se mora postaviti na prvo mesto.

Urediti svoj ritem, svoje delo, vse.

Popolnoma bo okreval, če bo skrbel zase.

KONEC JE

Zame je zdaj konec.

Konec dvoma.

Vame.

V mojo maternico.

V moj občutek.

Zame je konec, da delam, kar je prav - če čutim drugače.

Da delam, kar se od mene pričakuje, če tega ne čutim.

Konec je logične Savine.

Obstaja samo še to, kar je naravno.

Zdaj bom ob njem, mešala bom smoothije, dihala z njim in mu delala terapevtsko jogo.

A samo ob njem bom.

Ne bom namesto njega.

Grški bogovi pa nama bodo zavidali.

Ker … kot bi rekel Homer.

“Povem ti največjo skrivnost.

Nekaj, česar te ne učijo v cerkvah.

Bogovi nam zavidajo.

Zavidajo nam, ker smo smrtni.

Ker je vsak trenutek, lahko naš zadnji.

Vse je tako zelo lepše, ker smo obsojeni na smrt.

Nikoli ne boš čudovitejša, kot si zdaj.

In nikoli več, ne bova točno tukaj.”

Hvala, da sva tukaj. Goli.

Ostaniva taki, vedno.

V Življenju in Smrti.

Savina

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x