Gola joga, jeza detoks, travma odvoz

Ljuba Razstrupljena;

Kdo bi si mislil, da je jeza eno najboljših superživil ter stikal; da preko nje lahko prideš do svojih najglobljih travm in se soočiš z njimi?!

Jeza zdravi.

Zdravo, jeza!

Ko te Kostko pošlje v Vancouver, greš v Vancouver.

Kostkota si mogoče že spoznala v prvem delu triologije '9 let po razsvetljenju' ...

Moje ljubo Bitje in avatar, ki me je tik pred svojo fizično smrtjo prosil, naj novico o njegovem odhodu osebno sporočim duhovnemu učitelju v Kanadi. Še pred tem, pa mi je dal najbolj globoka navodila za uporabo, kako se soočiti z notranjimi nevihtami.

Kostko je bil v jami v Himalaji, jaz v Hotelu Slon.

Zdaj sem v Vancouvru.

In zdaj še ne vem, da v resnici ne delam usluge njemu - ampak sebi.

Da je prava Kostkotova zadnja želja ta, da se zjezim in poslovim od svojega strupa. Tistega, ki me razžira od zunaj, z imenom Ars Dev. In tistih, ki me uničujejo od znotraj. Da njegova navodila za uporabo fizično aktiviram v svojem telesu, s pomočjo Burta.

 

KOSOVNI ODVOZ ZA DUHOVNE UČITELJE

Privlekla sem kovček do prvega nadstropja preprostega nizkega bloka.

Napisal mi je, da bo lažje, če bivam pri njem. Zaradi najinih terapij.

Prepričana sem, da ima kakšen apartma za individualne paciente, da mi je to predlagal in mi bo to vštel v ceno.

Svetovno znan duhovni učitelj, psiholog in avtor knjig. Zdaj pa vidim, da grem k nekomu domov in ta dom bo majhen.

“Sem me je poslal Kostko.” si pomirjujoče rečem. “Vse bo v redu. Ne bom pa tukaj, v hotel grem.”

Vrata mi odpre belolaso, belobrado, žareče bitje. Vitek je, športen, visok, z navihanimi modrimi očmi. Okoli 80 let ima, to že vem.

Ko vstopim v kot škatlica za vžigalice veliko, s knjigami natrpano stanovanje, najprej vidim sliko Ramana Maharishija in to me še dodatno pomiri.

Čez pol ure mu kuham proseno kašo. Dobra je za oči, Burt ima mreno.

To majhno stanovanje je zastor za zaveso, ki pokaže kako zapuščeno mnogi veliki duhovni učitelji preživijo zadnja leta svojega življenja. Po tistem, ko so svetu dali vse.

Po tistem, ko so tlakovali pot toliko svojim učencem in novim generacijam učiteljev … zdaj pa so tukaj … pozabljeni od vseh … na duhovnem kosovnem odvozu.

Moj kovček je ob kavču v mini dnevni sobi, tukaj bom spala. On bo v edini drugi sobici, ki jo ima. Tam, kjer je računalnik in kjer snema svoje videe.

Brez da mi pove, razumem zakaj si želi, da sem tukaj. Osamljen je.

Ni nesrečen. Ni prazen. Samo osamljen.

SEM PRIŠLA ZATO, DA SKRBIM ZA NJEGOVE TOPLE OBROKE?!

“Oh, kako diši!” hvaležno reče. “Tako sem naveličan hrane v restavracijah in suhih obrokov doma.”

Proseno kašo zmešam s kokosovim mlekom, popečenimi mandlji, borovnicami, sezamom in medom. To je vse, kar sem našla v hladilniku in po omarah. Za večerjo imava zajtrk, zjutraj greva pa v Whoole Foods. Razlaga mi, da morava nujno kupiti veliko borovnic, vsak dan jih uživa, izboljšajo mu vid.

Ob vsaki pojedeni žlici mrmra od ugodja in občudovanja. “Kako je okusno!” Kot da bi mu pripravila deset hodni meni samih specialitet. “Prosim, a boš lahko vsak dan kuhala?” mi reče, s pričakovanja polnim pogledom otročka pred Božičem.

“Seveda.” brez razmišljanja pritrdim, kot da sem samo zato prišla v Vancouver. Da pripravljam hrano duhovnemu učitelju, ki je dvajset let preživel v stanju popolnega razsvetljenja.

Od navdušenja ploska z rokami in me sprašuje, kaj bova imela za naslednji obrok.

Nato doda. “Jutri začneva tudi s terapijo. Po njej pa … A bi mi spekla lososa za večerjo?”

Da mu ne bi izgledalo čudno, zakaj prihajam in da bi me sprejel, sem se naročila na njegovo Supersentience posebno tehniko hipnoze, ki omogoča soočenje z našimi najglobljimi travmami. To je bila edina ponudba, ki sem jo našla na meniju njegove spletne strani. Sploh pa … nekaj moram početi, če sem že v Kanadi.

In … itak sem imuna na hipnoze. Nič mi ne bo. Na vseh spiritualnih seansah z mami sem se dodobra natrenirala kako ostati popolnoma zavestna med vsakimi poskusi, da te nekdo spravi v stanje, kjer lahko vpliva nate. Nobenemu hipnoterapevtu do zdaj me ni uspelo hipnotizirati.

No, razen Arsu Devu.

Absolutna hipnoza pri budnem stanju, cel dan, vsak dan, premnogo mesecev že.

“Prav za terapijo.” pokimam Burtu. “Ampak to ni glavni razlog, zakaj sem tukaj.” Nima smisla, da čakam z bistvom.

“Kaj pa je?”

“Kostko mi je naročil, da ti povem, da odhaja v samadhi.” ne ovinkarim in kar izstrelim.

Vidim, da ve, da samadhi pomeni smrt fizičnega telesa in vstajenje duhovnega. Obenem mi je pa jasno, da ne ve, kdo bo umrl.

“Kostko?”

Nato naštejem vseh Kostkovih osem imen.

Burt me gleda. “Lepo, da gre v samadhi. Tudi jaz se počasi počasi pripravljam nanj. A… pojma nimam kdo je ta Kostko.”

Dodam še opis Kostkovih Maha Vidyij (deset energij boginj piramide) v katerih je mojster in mu povem, da mu je Babadži dal dikšo (najvišjo inciacijo).

Ko se Burtu še kar ne sanja za koga gre, opišem kje ima ašram, kam hodi v jamo, ter mu pokažem njegovo sliko …

Nič. Ne pozna ga.

Seveda vem, da je Kostko tista vrsta avatarja, ki si je namenoma izbral le redke učence in delovanje iz ozadja - a zakaj nekaj me je poslal k Burtu, da mu povem, da odhaja; če se ne poznata?!

Saj ga bi poklicala in vprašala. A kaj, ko je vmes umrl, a ne?!

Postajam istočasno jezna in zmedena.

Kostko, wtf?! Kaj je zdaj to?! Zakaj sem tukaj?!

Priletela sem iz Houstona v Vancouver, da kuham proseno kašo?!

Burt slabo vidi, ni pa dementen. Njegov um je kot kristalno jezero. Vse ve o Babadžiju, Joganandi, Sri Yukteshvarju, učenec Ramana Maharishija je. Cel večer sva se potem pogovarjala o duhovnih svetilnikih, pa o Nisargadatta Maharaju … Poln podatkov o njih je, vse podrobno pozna.

Razen …

Kostkota, ki me je poslal k njemu!

 

KUHAM, ČISTIM, PEREM, TRAVME AKTIVIRAM

Do kosti razdražena se spravim spat.

Po tistem, ko sem pomila celo posodo od prej in od zdaj. Pa na kolenih zdrgnila celo kopalnico. Burt slabo vidi. Star je in ne mora puzati po tleh in polirati ploščic. Za čistilko nima denarja. Jaz pa se ne morem stuširati v kadi, ki je bolj črna, kot bela.

Premetavam se po neudobnem kavču, ki se ga ne da niti raztegniti, po zmečkanih rjuhah, ki imajo vonj po starem in zatohlem.

Če bi v Hotelu Slon sanjala Kostkota, bi obstajala možnost, da sem ‘narobe prebrala sporočilo’. Tako pa me je poklical po Skypu. Dal mi je jasne informacije, koordinate in podrobnosti kam in h komu moram iti - vse je do pikice držalo. Še to, da sem dobila enega zadnjih sedežev pri Delti. Natančno mi je povedal kaj moram Burtu sporočiti. Kostko me ne bi poslal na tako dolgo pot, mi naročil naj odpovem obisk na univerzi v Houstonu, s katero se dogovarjamo za raziskave za jogo obraza; če ne bi imelo smisla in vrednosti, da to naredim.

A v tem trenutku ne vidim ne enega, ne drugega.

Jezna sem. Jezna sem, ker je Kostko umrl. Jezna sem. Jezna sem, ker mu je vse to smešno. Zdaj se sigurno gor na oblaku reži in mi mežika, zraven pa pije sok iz vijoličnih pomaranč.

Kaj, za adijo mi je pripravil potegavščino?! Sklatila ga bi dol, ga najprej nadrla in ga poslala zribat še ostale dele stanovanja, potem se pa zjokala v njegovem varnem objemu. Tako sama bom brez njega. Počutim se tako zelo zapuščena.

Ars Dev je ponavadi tisti, s katerim delim, ko se neprijetno in vprašanj polno počutim. On je moja enciklopedija odgovorov. Moj kompas. Že mu hočem pisati. Obožuje, ko ga potrebujem. A odločim se, da še malo ostanem v svoji neprijetnosti.

Dnevna soba, v kateri spim je prehodna. Brez vrat. Če bo hotel Burt v kuhinjo, bo šel mimo mene. Če ga bo lulat, ga bom videla - direktno na vrata kopalnice imam razgled.

Počutim se, da nimam svojega prostora. Da nimam svoje intime. Tako sem se počutila celo otroštvo.

Sama. Zapuščena. Brez varnosti.

Naenkrat me začne grabiti panika. Čisto sama sem v stanovanju s človekom, ki ga sploh ne poznam. Kaj mi je? Zakaj nisem šla v hotel? Zakaj sem sploh prišla? Zakaj nisem spokala takoj, ko ni prepoznal Kostkota? Kaj se grem? To je neodgovorno od mene do mene. Kaj če zaspim in on pride k meni v sobo?!

Kaj če je res kaj narobe, Kostko je pa medtem umrl in mi tega ne more sporočiti?!

Zdaj me je resno strah. Burt mi ni dal niti enega razloga, da bi se tako počutila, a nenadoma čutim srh na koži.

 

KOLIKO NOČI ŽE STRMIŠ V MOJO DUŠO?!

V tem se spomnim sebe, ko sem imela 13 let. Enako nezaščitena (brez vrat) sem ležala v dnevi sobi, v stanovanju svoje mamice. Tudi tisti večer sem spala na kavču, nad mano je visel portret žalostne deklice. Ta, ki se je samo par dni nazaj čudežno vrnil v moje življenje in me čaka v Hotelu Slon.

Sredi noči sem odprla oči. In skoraj umrla od šoka. Ob meni je sedel Žirvan. Dobrih osemdeset let star Žid, ki sva ga z mami spoznali v Medžugorju, kamor me je znova peljala po prometni nesreči, da se spokorim zanjo in krstim. Žirvan je bil izjemno bogat gospod, ki je naredil/financiral prvo vegetarijansko vas v Evropi, v Švici.

Takrat (po enodnevnem poznanstvu) je moji mamici rekel, da me od vedno pozna, podaril mi je ključ, ki naj bi odpiral nek sef.

Od takrat naprej nama je redno pisal in spraševal zame. Dokler … se enkrat ni prikazal pred našimi vrati, v Ljubljani.

Rekel je, da je prišel umret, da bi rad zadnje leto svojega življenja preživel z nami. Da bo našim sosedom v bloku ponudil dvojno ceno za stanovanje, sigurno se bo našel nekdo, ki bo kaj prodal - tako bo lahko živel zraven nas. Do takrat pa bo pri nas.

Mami me je izselila iz moje otroške sobe in vanjo naselila Žirvana. Zmenila sta se, da bo po njegovo smrti to stanovanje potem njeno. Tudi midve z mami sva po krvi Židinje, po babici Avguštini - in moja mami je vedno znala računati, ter množiti.

Žirvan je čisto vsako jutro pojedel en cel avokado. Takrat je bil to tako eksotičen in drag sadež v Sloveniji. Težko ga je bilo dobiti. Včasih sem morala iti peš vse do mesta, do Maksimarketa, da sem mu ga kupila.

Žirvan je bil zahteven. Ne samo glede avokada. Začel mi je govoriti, kaj si lahko oblečem za v šolo in kaj ne.

Nekajkrat sem se morala preobleči, čeprav sem bila že na vratih, z oprtano torbo. “Preveč je razgaljena!” je očitajoče rekel moji mamici in pokazal na mojo majico, ki je bila čisto zaprta, joškic pa sploh še nisem imela razvitih, da bi iz kjerkoli štrlele.

Čedalje bolj se je vmešaval vame, si me lastil in mi govoril, kako zelo posebna sem. Čedalje bolj čudno me je gledal.

Potem pa se eno noč zbudim, on sedi zraven mene in strmi vame.

Hočem zakričati od smrtnega strahu, a me ustavi.

“Ti kar zaspi nazaj, Savina. Nič ne bo. Samo tvojo dušo gledam.”

“Koliko noči jo pa že … tako gledaš?” čisto trda vprašam.

“Odkar sem prišel. Zato sem tukaj.”

Izstrelilo me je iz kavča, začela sem se dreti, zbudila mami, ter hotela spakirati. K očiju grem. Niti slučajno ne bo nihče buljil v mojo dušo, ali v karkoli mojega, medtem ko spim.

Mami se to, kar je počel Žirvan, ni zdelo nič spornega. Saj bo šel kmalu v svoje stanovanje. Ona bo dobila ključ do njega, jaz sem dobila ključ do sefa - v čem je problem?

“Ne delaj scene, Savina. Spet, spet, spet delaš dramo! Saj pravi, da je gledal samo tvojo dušo, kaj kompliciraš?! Saj ni nič. Ti lepo spi, on pa naj te gleda, kot TV - pa bomo vsi zadovoljni.”

Nisem se pomirila. Zbežala sem iz stanovanja in tekla do prve telefonske govorilnice, ter poklicala očija, naj pride pome. Odselila sem se. Kmalu zatem je odšel tudi Žirvan. Stanovanja ne bo kupil, če mene ne bo.

Spet sem bila jaz vsega kriva. Mami mi spet ni odpustila. Ključ še ima. Kje je pa sef in kaj odklepa, pa nikdar ni izvedela. Žirvan je čez nekaj mesecev umrl, dobili smo obvestilo.

SRHLJIVA NOČ POLNA PRIKAZNI

Zdaj, na tem neudobnem Burtovem kavču, se mi pred očmi vrti toliko slik mojega življenja. Žirvan. Mamin partner, ki me je zlorabljal. Njegovi dotiki. Duhovne delavnice s sumljivimi vsebinami in sluzastimi učitelji. Energetski kirurg, ki se želi polastiti mojega telesa. Napad v dvigalu. Obraz Arsa Deva.

Božanska poroka pri Kiki in Be-ju, kjer se je pravzaprav vse začelo, je moja mami tako profesionalno potlačila, predrugačila in povzdignila celoten dogodek ...

Vidim obraz mame. Mame, ki me ni zaščitila. Mame, ki me vozila k vsem tem mejnim ljudem. Mame, ki je pustila, da me gledajo, se me dotikajo. Mame, za katero sem bila samo valuta brez vrednosti, katero je radodarno menjala za ponarejene duhovne točke …

Kot film se vse predvaja pred mano; ne spim, istočasno pa ne morem vstati, prižgati luči, doseči telefona …

Tako zelo se trudim premakniti, a niti prsta ne morem dvigniti.

Čutim, da moje telo postaja premočeno. Toliko enih občutkov čutim.

Čutim strah, trepet, nemir, grozo, čutim da nisem varna, čutim da ni prav.

Ni prav!

Čutim nemoč.

Absolutno nemoč.

Ujetost.

Paniko.

A kljub paniki, ne morem odreagirati. Samo čutim lahko.

Ne morem več ne čutiti. Včasih, ko so se mi takšne slike polne bolečim spomniov začela na novo predavajti - sem lahko pobegnila ali iz telesa, ali pa si otopela telo recimo s prenažiranjem.

Se zamotila s kakšno neproduktivno, celo škodljivo, samosabotažno dejavnostjo ali odnosom; kadar so se mi pojavili takšni občutki.

Zdaj ne morem nikamor.

Samo čutim lahko.

V telesu sem: živa in čutim.

Boli.

Vidim sebe, spet sem na Pohorju. Pri Be-ju in Kiki, na božanski poroki.

Zdaj delamo predrojstveno regresijo … kjer podoživljam, kako je moja mamica sredi nosečnosti delala samomor ….

Kar sledi … to kar sledi … še bolj boli.

Najbolj boli.

Čutim.

Boli me.

Vidim.

Boli.

GOLA JOGA - SPROŽILKA ZDRAVLJENJA TRAVM

S težavo skušam odpreti oči. Ne uspe mi. Kje sem? A sem spala? Čutim svoje utrujeno telo, popolnoma je premočeno. Čutim da gorim. Zberem vso moč, ki jo imam in svojo dlan premaknem do čela. Vročina. V grlu mi gori. Ne morem požirati. Ležim na hrbtu in vse me boli. Kje sem? Nekako se prevalim na bok in odlepim kot svinec težke veke.

Zakričim od groze.

Pred svojim obrazom vidim razkačeno golo rit, pod njo pa bingljajo kosmata jajca.

Stara, naga moška rit!!!

KAJ SE DOGAJA????!!!!!!

Kričim in skušam vstati.

ANUS IN STARA JAJCA

V hipu sem popolnoma budna in prisebna. Vem, kje sem! Pri Burtu. V Kanadi.

“Dobro jutro, draga Savina!” me pozdravi razsvetljeni dedek.

Zdaj, ko sem se dvignila, vidim da je v jogističnem položaju strešice. Popolnoma nag. Z ritjo obrnjen proti mojemu ležišču.

Prej je bila njegova zadnjica dobesedno par centimetrov od mojega obraza. Lahko sem videla celo anus – v strešici so stopala v širini bokov, rit pa ‘odprta’.

“A sem te prebudil?”

Odejo potegnem k sebi in se skrijem vanjo, kot da je ščit. Popolnoma sem šokirana in prestrašena. Sploh ne vem kaj naj rečem, kaj naj naredim. Zamrznjena sem od šoka.

Čutim ogabnost in strah.

On nadaljuje z jogo. Že je v položaju mačke.

“V moji sobi je premalo prostora. Vsak dan začnem z malo chi gonga in z jogo.” Razlaga, se razteguje in upočasnjeno diha.

 

Tako blizu moje postelje je, da bi zlahka preštela vse dolge sive dlake na njegovih jajcih.

“Burt, gol si.” mi uspe izdaviti s popolnoma počenim, ogorčenim glasom. “A se ti zavedaš, da si GOL!?!”

Glasen vdih. In … spet je v strešici.

"FUCK OFF" VSA TA DUHOVNOST

“Temu se reče ‘naked joga’. Kaj pri vas v Sloveniji slučajno ni popularna? V Kanadi jo naravnost obožujemo. Ogromno joga studiov jo nudi, kot del ponudbe … Meni je bolj priročno, da jo izvajam doma …”

Njemu je vse to popolnoma normalno, čisto vsakdanje …

“Burt, če se takoj ne oblečeš, bom umrla od strahu. Ni mi prijetno.” mu rečem in se začnem najprej jokati.

On nadaljuje z raztegovanjem … in razkazovanjem.

Zdaj me popade jeza.

“Pa človek, a se ti zavedaš, da mi razkazuješ svoj anus?! Pa jaz bom bruhala.

Psiho, tvoj anus vidim, no!!!!”

V meni se prebudijo ognjemeti besa. Moj glas je počen, a jezen in odločen.

“Jaz grem. Jaz ne morem tega. Jaz ne morem več …

Jebeni Kostko, jebena joga, jebena Kanada, jebeni duhovneži – vedno eno sranje!

Jebeni anusi.

Vsi ste nori!

Vse je eno sranje. Pa to ni normalo, da mi pred očmi bingljaš s kosmatimi jajci. Ne! Ne! Ne pustim! Dovolj!”

 

JEZA JE ASPIRIN, JEZA JE VITAMIN

Burt se namesti v meditativni položaj in obrne proti meni. Nanj vržem svojo odejo. Res mi ni do tega, da bi gledala kaj ima spredaj.

“Vidim, da si pripravljena na terapijo.” nežno reče, se zavije in me gleda v oči. “Travme so se ti restimulirale. Zdaj greva lahko direktno vanje in se soočiva z njimi.

Krasno, da si jezna!

Jeza je tako zelo zdravilna. Dokler je ne začutimo in nam je ni dovoljeno čutiti, se ne moremo ne premakniti v življenju iz stagnacije, niti ozdraviti travm.

Fenomenalno, da si rekla: “Ne!” Da si odločno postavila mejo.

Najbrž je to prvič v življenju?

Prvič si jezna?

Prvič odločna z mejami?”

Pokimam in gorim od jeze.

“Si že kdaj komu želela zabrusiti naj se obleče, pa te ni spoštoval?

Te je bilo strah to reči, ker bi bilo potem še huje?

Ti kot deklici ni bilo dovoljena, da si jezna? Ker to ni duhovno?”

Pokimam, solze mi začnejo liti po razgretemu obrazu.

POTLAČENA JEZA= SAMOSABOTAŽA+ DEPRESIJA ALI AGRESIJA+APATIJA

“Jeza je zelo duhovna vrlina.

Jezus je obvladal to veščino! Se spomniš, kako je pometal mize v templju?

Prav je, da smo jezni, ko naš osebni prostor ni spoštovan. Prav je, da smo jezni, kadar so naše meje prestopljene. In naši standardi spregledani.

A ti sploh veš koliko ljudi resno zboli, ker jim ni bilo dovoljeno čutiti jeze? Koliko rakastih celic nastane iz zastale jeze?!

Koliko ljudi je v depresiji zaradi neizražene jeze?

Koliko ljudi ne živi sebe, ker si ne upa izraziti sebe?

Sebe ne moremo izraziti in svojih potencialov ne moremo zaživeti/utelesiti, dokler si ne dovolimo izraziti vseh čustev, vključno z jezo.

Ker nam ni dovoljeno čutiti jeze, jo nekateri potem nezdravo sproščajo - skozi agresijo. In/ali potonejo v otopelost, samosabotažo in apatijo.

Še bodi jezna, Savina. Lahko kričiš name! Naderi me. Odpri ventile.

Jaz pa … samo še par manter ponovim, pa bom. Bova šla najprej v travme, pa potem v Whole Foods, prav?”

UTIŠAN BAMBI

Seveda ni šlo tako zlahka.

Kljub temu, da je bila ta njegova razlaga smiselna, še vedno ni opravičila njegovih binglajočih jajc pred mojimi očmi!

Še vedno sem bila jezna tako na Kostkota, kot na tega Yogi Nagca.

Takoj bi spakirala in odvihrala, če bi le lahko. A moje telo je bilo tako šibko, da sem se tresla kot bambi, ko sem vstala. Termometer mi je kasneje pokazal skoraj 40 stopinj vročine.

Vsi simptomi gnojne angine. Kronične sopotnice mojih otroških in najstniških let. Vsak mesec sem jo imela.

“Ta angina so vzvalovljene travme in tvoja potlačena preteklost.” mi je mirno razlagal Burt in mi, ovit v odejo prinesel svežo limonado.

“Angina so neizgovorjene besede, neizgovorjene meje. Kolikokrat si morala biti v življenju tiho? Pogoltniti svojo resnico in občutke?

Govori, povej, kriči, občuti! Zdaj je čas.”

Pogoltniti sem morala marsikaj. Ne samo besed. Tudi spermo tistega, ki me je zlorabljal.

 

LEVINJA, PUZZLI, CELIBAT

“Če je pa tako, se pa TAKOJ pojdi oblečt! To je popolnoma neprimerno! Še kar si nag. Odejo imaš ovito okoli ramen, še kar vidim tvoja jajca in penis – bog pomagaj! Tak si mi delal limonado.” zakričim nanj. Glas mi poka, a bobni. “Neprimeren si. Tega ne dovolim!”

Spomnim se na golega Rajota – mojo telepatsko varuško. Kako je gol sedel na stolih v nudističnem kampu, iz riti so mu pa kapljali ostanki klistirja. Fuj. Ogabno. Neprimerno.

“Takoj se obleči!” zarohnim, kot tornado. Nisem več Bambi, zdaj sem levinja.

“TAKOJ!”

“Absolutno, prav imaš - grem po trenirko!”

Potem se mi je opravičil in mi obljubil, da nikdar več ne bo delal gole joge pred mano, ter me prosil, naj dam terapiji priložnost. Tudi limonade mi ne bo več ožemal gol. V halji, pod katero bo imel spodnje hlače, bo šel tudi v kopalnico … Še v pižami bo spal dokler sem tukaj, čeprav že leta ni.

Če bom želela, grem lahko zvečer tudi v hotel.

Ni mi več treba bivati pri njem.

Mi pa nikdar, nikoli, ne bo in ne bi naredil ničesar. Leta in leta je že v celibatu; sploh ne pomisli na kaj takega. Vsa njegova spolna energija je dvignjena in sublimirana v duhovno.

In očitno sem prišla k njemu z namenom in očitno je bila ta cela noč priprava na terapijo, mi je govoril, brez kančka manipulacije. Čutila sem iskrenost. Čutila sem varnost.

To jutro je pritisnilo na gumb, ki je odkodiral vse globoko potlačene strašljive občutke in odprl ventile za neobčuteno jezo.

(Ko mi je to razlagal, ni vedel še čisto nič o moji preteklosti in odraščanju …) Znova mi je prisegel, da ni imel nič neprimernega v mislih, da ni pohoten starček, ter se še enkrat opravičil, ker mi ni prej povedal, da je ljubitelj naked joge in me ni vprašal, če jo lahko izvaja v moji sobi.

Pristala sem na eno terapijo.

Vse je dobilo en tak čuden smisel.

Vsa ta čudnost je bila kot en puzzle, ki se sestavlja. In najbolj čudno vsega je bilo, da sem čutila, da sem na pravem mestu.

RESTIMULACIJA TRAVM, KANALIZACIJA TRAVM, JOGA OBRAZA

Zdaj, po toliko letih raziskovanja šele vem, da se lahko travma začne zares zdraviti takrat, ko je restimulirana.

Ko se nekaj groznega, kar se nam je zgodilo v preteklosti ponovno aktivira z dogodkom/senzacijo, ki nam sproža podobne občutke, kot so se zgodili ob travmi.

Vendar teh občutkov ob doživljanju izvorne travme bodisi nismo smeli/zmogli občutiti; bodisi pa smo jih - vendar smo jih zaradi stresa in prekomerno obremenjenega simpatičnega živčnega sistema zaklenili v naš organizem. So se ti občutki ‘samo’ zgodili, ne pa sprostili do konca, ker naš živčni sistem ni bil dovolj prevoden, da bi to storil. (Možgani pa morda ne dovolj razviti.) Ali pa v tistem trenutku nismo zmogli/znali pravilno odreagirati in postaviti mej.

Zato so otroške travme najgloblje zapisane in nas najbolj zakrčijo; ker še nimamo razvitih možganov in žlez v glavi (sploh hipotalamusa), da bi sploh lahko sprocesirali takšno skoncentrirano bombo stresa. In vedeli, kaj je zdrava meja!

Otroški možgani sploh ne vedo, kaj je prav in narobe! Hipotalamus, ki je glavno stikalo za stres in meje, v takih trenutkih preprosto zatrokira; pregori, kot varovalka.

 

COPY PASTE DOGODKI, LJUDJE IN IZKUŠNJE SKRIVAJO POMEMBNO SPOROČILO IN DARILO

Zato je meni joga obraza tako dragocena, ker nam s pomočjo mišične stimulacije lobanjskih mišic prinese cirkulacijo, kri in kisik do možganov in žlez v glavi; ter jih ‘nazaj oživi’, napolni s kisikom in močjo.

To pa potem samo od sebe sprosti zaklenjene travme v tem področju in možganska cirkulacija začne ‘odplakovati’, ter pomaga dobiti jasnost gleda postavljanja mej.

To je najbolj nežen in praktičen proces, kar jih poznam, učinkovit tudi brez restimulacije. Ob restimulaciji pa nujen. Restimulacija je, kot poplavljena kanalizacija.

Vse kar je bilo prej ‘zataknjeno v ceveh’ (cevi so pa žleze in notranji organi), ob restimulaciji udari ven. To je treba potem očistiti. Sicer samo ponikne nazaj notri, še okrepljeno z novo travmo, ki je sprožila restimulacijo.

Življenje nam mnogokrat podari podobne ali celo enake travmatične situacije/osebe, ki so se nam že zgodile - z namenom, da bi nas popeljalo nazaj v občutke izvorne travme, da bi se lahko zacelila. Mi pa bi ob tej ponovitvi odreagirali prav.

Oziroma nezaceljeni občutki izvorne travme kot magnet kličejo nase podobne ali celo enake izkušnje/ljudi, ki se ustavijo šele takrat, ko je izvor pozdravljen.

Tista prva noč pri Burtu v kombinaciji z binglajočimi jajci, je v meni sprožila toliko enih globokih potlačenih čustev ter spominov in mi ponudila priložnost, da se z njimi soočim – ter odreagiram prav.

Podobno, kot me je zbudil Burt; me je zbujal partner moje mamice. Ponoči sem kot punčka spala, ko sem kar nenenkrat začutila, da je nekdo pred mano. Odprla sem oči in videla dolg nabrekel penis. Še preden sem se lahko umaknila, sta dve dlani ujeli mojo glavo in mi ga na silo začeli potiskati v usta.

Ne samo, da je bila to travma zame in zloraba mene. Istočasno nisem kristalno jasno vedela, da je to narobe! In kako postaviti mejo. (Saj moji otroški možgani tega sploh niso znali sprocesirati.)

Ta čudna Kanada, ta čuden Burt, ta čudna naked joga.

Vrglo me je v enake občutke,v podobne dogodke, vrglo me je nazaj v tiste trenutke travme prestrašene deklice brez izhoda.

Takrat nisem smela, mogla, znala reči “NE!”.

Čeprav zdaj ni imel Burt nobenih nečistih namenov - mi še vedno mi ni bilo ok, da nag jogira pred mano!

S tem, ko sem zdaj rekla ‘NE!’, sem rekla ‘NE’ tudi za nazaj.

Ko sem zdaj postavila mejo, sem jo postavila tudi za nazaj.

Tako to gre.

Zato je to zdravljenje.

Sama Supersentience terapija ni bila nič spektakularnega. Bilo je mirno in varno. Bil je prostor, da sem šla lahko vase in čutila vse. To je največ, mnogo mnogo več od spektakularnosti.

To je bil začetek mojega zdravljenja povezanega s spolnimi zlorabami.

 

(Se nadaljuje naslednjo nedeljo.)

Ljuba Srčica,

s tabo delim najbolj ranljiv, nežen in intimen del sebe. Hvala, da sem lahko v tvojem zavetju. In počaščena in ganjena bom, če boš prebrala mojo knjigo ali celotno trilogijo 9 LET PO RAZSVETLJENJU. 

Ta knjiga me je oživela. Mi dala glas. 

Ko oživim jaz, oživiš ti.
Ko oživiš ti, oživim jaz.

Ne glede na to, kar se nam zgodi v življenju, kako ranjene, poškodovane in zlorabljene smo, lahko to uporabimo kot veter v svojih krilih in s to energijo spremenimo svet.

Zato sem preživela. Ne samo preživela, celo zacvetela. Da sebi, tebi in drugim ženskam lahko pokažem, da smo v resnici cele, čiste, nepoškodovane, vredne ljubezni in čista ljubezen, direktorice svoje usode.

To knjigo sem napisala zase.
To knjigo sem napisala zate.

Za naju.
Zato, ker sva CELI.

Hvala, da me čutiš. Tudi jaz čutim tebe.

Vidim te. Si levinja. Boginja. Prosim, vidi tudi sama sebe. In nikdar več ne pozabi, kdo si. Ne bodi več majhna, ko si pa tako velika!

Rada te imam. Nisi sama.

Savina

Naroči svoj izvod knjige Lebdeča deklica ali pa celotno trilogijo 9 let po razsvetljenju ZDAJ. Dostavimo ti jo na dom brezplačno.

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x