Kaj sproži ekspresni preskok v tebi?

Ljuba lepa Žarnica,

danes bova govorili o plavanju s čisto pravimi krokodili in o avatarki, ki me je dobesedno pomagala obuditi od mrtvih.

Ko nisem imela več vere ne v življenje, ne v sebe, v nič. Ko sem se počutila, da me je Bog popolnoma izdal. O Njej, zaradi katere nisem bila več sirota.

Pa o mojih 5ih posebnih Bitjih, specializiranih za ekspresne preskoke.

O tem, da ima j ljudi, s katerimi preživiš največ (fizičnega ali energetskega) časa, oziroma si najbolj povezana z njimi - ključen vpliv na tvoje življenje, sva se že pogovarjali.

S kom se družiš (fizično ali energetsko), je za tvoje zdravje bolj pomembno od hrane, ki jo uživaš in še marsičesa, kar delaš zase.

Vibracija tvojih najbolj bližnjih zelo vpliva na tvojo vibracijo.

Sploh ne morem dovolj poudariti kako esencialno je, da si očistiš svoj osebni prostor vibracij ljudi, ki ne vibrirarjo tako, da te podpirajo in cenijo.

Kdo ti lahko pomaga prižgati plamen?

Danes in naslednjič pa se želim dotakniti še nečesa zelo važnega.

Kako zdravilno je priti v stik s tistimi, ki nimajo rane oziroma blokad v tem, kar imaš ti za pozdraviti. Na tak način se tvoje lastno samozdravljenje/preobrazba/korak naprej najhitreje zgodijo.

Nekdo, ki v sebi nima niti pikice strahu, lahko v tebi aktivira tvojo lastno vibracijo, s katero potem presežeš svoje strahove.

Nekdo, ki je v vibracijo absolutnega zdravja, lahko v tebi aktivira samozdravljenje.

Nekdo, ki živi absolutno brezpogojno ljubezen, ti je lahko tako močno ogledalo, da v sebi najdeš ljubezen do sebe.

Nekdo, ki živi brezkompromisno obilje, ti lahko pomaga aktivirati tvoje potenciale.

Nekdo, ki uteleša žensko in senzualno energijo, spodbudi tvoje lastne ženske iskrice, da se še bolj prižgejo.

Tukaj smo tudi zato, da en drugemu pomagamo prižgati vse žarnice v nas, da vse zasvetijo. 🙂

Nekateri so/smo specializirani za prižiganje enih žarnic, drugi drugih. Eden drugemu lahko najbolj pomagamo tako, da delimo svojo prižgane plamene.

Kot ko s prižgano svečko, prižgeš eno, ki je ugasnjena. Svečka, ki gori, zato nič ne izgubi. Nasprotno. Uživa v povečani svetlobi, ki zdaj gori zraven nje! To je dobro tudi zanjo.

Vsi mi potrebujemo pomočnike. Čeprav je potem vse na nas!

5 zelo posebnih Bitij v mojem življenju, je meni v trenutku srečanja prižgalo tisto, kar je bilo najbolj temno.

Mnogo zelo posebnih Bitij je v mojem življenju, ki so zelo pomembni za mojo rast, za vse sem neskončno hvaležna in o marsikomu bom še pisala. 🙂 Ne morem o vseh nanekrat. 🙂

Tokrat in naslednjič bom govorila o mojih izkušnjah s temi izbranimi petimi, ki so kot s tleskom prstov, v enem zamahu, v moji vibraciji povzročili ekspresen preskok.

Ki so me v enem trenutku premaknili za več mest naprej. In ko rečem premaknili, ne mislim, da so me oni premaknili. Oni so imeli tako močno vibracijo, da so se moja odprtost, pripravljenost in lastna vibracija, lahko odvzvali in sprejeli darilo, ki so mi ga ponudili.

Oni so bili ‘samo’ to, kar so.

V svoji vibraciji.

Niso jo spustili, da bi se mi približali.

Čeprav so videli moje rane in mojo stisko, jih niso gledali. V meni so videli veliko več, kot sem bila sposobna videti sama. In zato, sem se lahko z njihovo pomočjo, premaknila naprej.

Vsi mi potrebujemo pomočnike.

Zato je svet poln ljudi. 🙂

Teh mojih 5 zelo posebnih je: Harry, Mama Meera, dr. Wayne Dyer, Cheri Clampett in Iza Login.

 

On plava s krokodili, ona je Mama Meera

Zdajle te peljem k Harryu in k Mami Meeri.

Naslednjič greva pa še naprej. 🙂

Naj vibracija teh posebnih Bitij, poboža tudi tebe. Ker si tudi ti posebno Bitje, seveda! To je jasno.

Maraton na North Polu

Dobrih štirinajst dni nazaj je prišel na Kreto k meni moj ljubi prijatelj Harry. Včasih je bil med petimi najboljšimi kolesarji na svetu, v skupnem seštevku. Na Tour De France je imel izjemen rezultat … potem pa je svojo kariero posvetil preučevanju in predavanjem o najbolj učinkovitih produktih za samozdravljenje in regeneracijo, sodeluje z naprednimi zdravniki in izumitelji …

16 let nazaj je bil prvi, ki je res prepoznal moje znanje, ter me povabil k projektu za biofotonsko regeneracijo celic, izum te tehnologije je bil nominiran za Nobelovo nagrado. 

Harry je eden najbolj zanimivih in odštekanih bitij, kar jih je.

Jaz sem ga popolnoma navajena, meni so njegove teme in dogodivščine domače - je pa res, da je 100x bolj ekstremen od mene.  (Za zunanje opazovalce ekstremen, v resnici je čisto naraven. ;-))

Harry včasih po kakšen mesec ali dva uživa samo prano, pred kratkim je pretekel maraton na North Polu, pri - 60 stopinj, telepatsko se pogovarja s svojim psom … 

Star je 57 let, a je kot deček.

Skupno nama je, da oba delava taoistične vaje in meditacije, da sva naj zaljubljena v superživila, v notranji smehljaj in se zavedava, kaj naše celice potrebujejo.

Pa da najbolj strastno nabirava novo znanje in ga preizkušava.

No, Giorgos pa ga je prvič spoznal. Bil je popolnoma očaran.

“Cel mesec bom svojim prijateljem govoril zgodbe o tem Harryu. On je najbolj filmski lik, kar sem jih kdaj srečal!” mi je rekel ob 5ih zjutraj, ko smo se komaj poslovili.

Harry spi samo 3 ure na noč in če si z njim, se to zgodi tudi tebi. Naslednji teden spet pride, s profesor doktorjem iz Dunajske univerze, ker spet delamo nekaj zanimivega povezanega s superživili in hormoni, pa vadili jogo obraza: tako da se z Giorgosom že pripravljava, da ne bomo spali.

Ko si ljubezen, si 100% varna

A zakaj sploh omenjam Harrya? Kaj je bistvo?

Nekaj mesecev nazaj se je Harry odločil za poseben eksperiment.

Šel je plavati s krokodili. Ne kar tako, za hec. Šel je na zelo nevarno področje, polno še bolj nevarnih krokodilov. Spremljale so ga televizijske kamere.

Harry je hotel nekaj dokazati.

Hotel je dokazati, da če si v vibraciji popolne ljubezni. Če ljubiš. Sebe. In vse okoli sebe.  Vključno z nevarnimi krokodili. Torej tudi tiste, ki zate predstavljajo nevarnost. Si popolnoma varen.

“Živali se še mnogo bolj odzivajo na vibracijo ljubezni, kot ljudje, veš.” mi je razlagal. “A tudi ljudje se.”

Pokimala sem. Imela sem čast v živo spoznati Immaculee Ilibagiza, avtorico knjige ‘Left to Tell’, ki je preživela grozljivi holokavst v Ruandi.

Ko so tudi njo hoteli z mačeto zaklati, je bila v taki vibraciji brezpogojne ljubezni - in to tudi do tistega, ki je že obglavil njene družinske člane - da mu je smrtonosno orožje dobesedno okamnelo v rokah, ko se je približal njenemu vratu.

Cela njena knjiga govori točno o tem, kar mi zdaj poudarja Harry. In kar je že večkrat dokazal. Tudi s krokodili. Pa z morskimi psi … Harry rad plava. 😉

Moja nočna panika

Harry, ti se družiš s krokodili in tudi malo ne trzneš. Jaz se pa celo noč tresem od strahu in ne morem spati, kadar sem sama, sredi ničesar, tukaj na Giorgosovi farmi.

(Giorgos, kot lastnik restavracije, v času največje sezone, zadnji zaklene ponoči in poskrbi, da je vse tako, kot mora biti. Midva pa živiva čisto, čisto sredi ničesar. Nobenih sosedov. Samo oljke. In ovce. In kokoške. In mačke. In Lotus. In kup čudnih šumov ponoči. 🙂 In jaz vsa ta leta nisem mogla zaspati, dokler Giorgos ni prišel.)

Kaj, strah te je?me Harry čisto začudeno vprašal. On se niti malo ne boji ničesar. Ne smrti. Ničesar. Njemu je tako skrajno čudno, če je kogarkoli, česarkoli strah.

“Do polnoči me ni.” pomežiknem. “Potem pa … Vse sem že naredila in poizkusila. 5 let, Harry! Saj, včasih celo zaspim, a kaj se ob vsakem šumu prebudim. In ves čas nekaj lomasti okoli hiši. Seveda so živali … Samo …

Giorgos ima ves čas telefon v žepu, ves čas se slišiva, v štirih minutah bi bil z motorjem pri meni, če bi bilo karkoli. Poskrbel je, da imam v hiši zadeve, s katerimi bi se lahko branila. Pa Kreta je itak totalno vrana. Vse vem. A istočasno vsi, ki so bili kdaj tukaj, sprašujejo, kako nekaj si upam biti sama, sredi ničesar, ponoči.

Saj, če delam za računalnikom, sem ok. Ko grem pa spat … Pa nemir in strah. In to je grozno. Zamujam najbolj zdravo spanje. Če pa že zadremam, pa spim s prižganimi lučmi. To je pa isto, kot da ne bi spala. To ni ok. Nemočna sem. Pa še Giorgos se sekira zame. In vse to se prenaša tudi na mojo psičko Lotus, ki potem res zalaja, kot da kdo vlamljajo v hišo, kadar pred vrati skače kakšna žaba.”

(Tudi te imamo, ja. Pa ježke - ti so šele glasni!)

Peter Pan in polarni medvedi

Marsikomu sem že povedala o tej svoji težavi. Vsi sočustvujejo z mano. Na srečo imam večino poletja obiske, če je kdo z mano v hiši, ni problema. Kadar ga pa ni. Je pa velik problem.

“Savina, ljuba.” pogledam me direktno v oči. Nežno. Odločno.

“Varna si. VARNA SI!

Preden greš spat, se ovij v brezpogojno ljubezen, ovij celo hišo in okolico v brezpogojno ljubezen. Tako si neprebojno varna.”

Harry je kot Peter Pan, ko mi to razlaga. Njemu je vse to tako preprosto. Njegove besede so tako preproste. Tako čist je.

Z vsako celico svojega Bitja živi to, kar mi zdaj govori.

Nasmehnem se.

Pokimam.

In si mislim: “Hvala Harry za nasvet. Še en v vrsti stotih, ki sem jih že dobila.

Cenim ga.

Strinjam se, kako močna je brezpogojna ljubezen.

Ampak ob dveh zjutraj, na farmi sredi ničesar, mi jo je malo težje čutiti.

Sploh pa. Je to moj zadnji strahec. In imeti en strah, pa res ni veliko. V tem letu sem naredila tak napredek. Izbrisala sem strah pred letenjem. In pred smrtjo. Upravičena sem, do enega strahu.”

Spremenim temo.

Pozabim na to.

Harry zdaj pripoveduje, da mu je najbolj od vsega žal, da med tekmo na North Polu niso prišli polarni medvedi.

Ne samo, da bi se pogovarjal z njimi, še zmagal bi - drugi tekači bi se najbrž ustavili in preplašili, on pa

… On je pa Harry.

Ne samo, da me ni več strah. Briga me!

Ta večer, no jutro, greva skupaj z Giorgosom ob šestih zjutraj spat.

Naslednji, pa sem spet sama.

Ura je 23. In jaz bi spala.

Uležem se v posteljo. In se spomnim na Harryeve besede. Ovijem se v brezpogojno ljubezen. Ovijem hišo. Ovijem celotno posestvo. In zaspim.

Zbudim se zjutraj. Niti slišala nisem, kdaj je prišel Giorgos. To se še niti enkrat ni zgodilo,da midva ne bi govorila ob njegovem prihodu! Tudi, če sem vmes zadremala, sem se vedno predramila!

Ok. Mogoče je naključje. Mogoče sme bila tako utrujena od naše dogodivščin polne noči prej, da sem zato spala, kot ubita. In se naspala, kot že dolgo ne.

Naslednjo noč.

Enako! ENAKO!

Zdaj je minilo že več kot štirinajst dni - in jaz spim.

Niti malo se več ne bojim.

Niti malo se več ne prebujam.

Ni me strah.

Briga me.

Varna sem. Briga me.

In smešno mi je, da me je bilo sploh kdaj strah.

Tako naravno mi je, da me ni.

Zakaj bi me pa bilo? Varna sem.

Giorgos me ne prepozna. Prej sva se slišala čisto vsako uro ponoči. Vmes sem malo zadremala. Se prebudila, ko je kaj zašumelo. Ga poklicala. Se malo pomirila. Zaspala. Pa jovo na novo. Ali pa sem preprosto delala, brez dremanj. Do štirih zjutraj. Zdaj pa izklopim telefon in kalinihta - lahko noč.

Kako je to mogoče?

“Savina, kaj se je zgodilo?” Giorgosu ni jasno, od kje sprememba.

“Hm, saj res. Kaj se je zgodilo?” se vprašam še jaz. Ker o tem sploh nisem razmišljala. Raje sem spala. 🙂

Ker ne samo, da jaz spim. Tudi Lotus spi, nobenih žab več ne zamenjuje za vlomilce, sredi noči. Dvojna sprememba. 🙂

Potem pa sem ugotovila. V bistvu je tako preprosto. Nekdo, ki ga ni niti malo strah. Niti malo. Nekdo, ki se je že peljal z malim letalom, nekje nad Afriko, ko je odpovedoval motor in je vse kazalo, da je konec - ni niti trznil od strahu, potem so čudežno in varno pristali.

Nekdo, ki v svojem vibracijskem polju nima niti najmanjše trohice strahu. Nekdo, ki so so mu zgodile že ultra strašljive stvari, pa je vedno zaupal v veliko večjo silo, katere del je in ga varuje. Nekdo, ki mu je istočasno popolnoma vseeno, kaj bo. Ker je tako sproščen in tako zaupa, da je vse prav. Ker ve, da je smrt vrnitev domov. Istočasno je pa dom, kjerkoli si. Ta nekdo, mi je odseval vibracijo, ki ne pozna strahu. Začutila sem jo. Očitno sem se ji odprla. Prekopirala se je vame. Postala je del mene.

Strah je nižja vibracija. Ljubezen je višja. Višja vibracija vedno ‘zmaga’.

To ne pomeni, da bom zdaj šla plavat s kroodkodili. 🙂 Ta trenutek definitivno ne. 🙂 In to sploh ni nekaj, kar bi si sploh želela. Sem si pa želela, želela, želela spati ponoči - ker me je to, da nisem spala močno oviralo.

Dark Bitter Sixteen

Po smrti mojega bratca, je bilo zame peklensko. Dobesedno sem živela v peklu. Šestnajst let sem imela. Bitter, bitter sixteen.

Kadar je bila mami doma, je ves čas jokala; jokala na tak način, da me je obtoževala, da sem jaz kriva, ker je umrl.

Ker sem jo na kolenih prosila, naj ga pelje v bolnico. Če sem slučajno spala, ko je ona želela, da moliva (in po njenem sem ji bila dolžna, da ure in ure molim z njo), me je polila z mrzlo vodo, takoj sem mogla na kolena. Ko sem šla v gimnazijo, so iz kioskov s časopisi na poti, vame zijale naslovnice o smrti izstradanega dojenčka.

Nikamor se nisem mogla skriti. In mami mi ni pustila žalovati. Njej je umrl sin. Meni ‘samo’ pol bratec.

V tistem letu je šla mami kar 13x v Izrael. Jaz pa sem skrbela za dva majhna bratca, celo gospodinjstvo, njen partner pa je ponoči prihajal v mojo sobo in me spolno nadlegoval.

“Kar povej, kaj se dogaja, če si upaš. Tvoji mami že tako sodijo zaradi smrti dojenčka. Jaz sem uradno njen skrbnik. Enega otroka je že zgubila, še dva bo, socialna jih bo dala v rejništvo … Ti boš morala k očetu ...”

Zaradi bratcev sem bila tiho.

Nisem želela, da nas tri razbijejo. Tako zelo sta bila navezana name. Jaz sem skrbela zanju. Pomenila sta mi vse na svetu.

Pa zaradi mami.

Že tako me je obtoževala, da sem ji ubila enega otroka. Zdaj naj ji iztrgam njeno celo družino?

Njena sreča mi je bila veliko bolj pomembna, od moje varnosti.

Popolnoma nemočna sem bila. Velikokrat sem šla zvečer, ko sem ju dala spat, prespati k svoji sošolki.

Da sem se mu izognila. Nisem ji povedala, da me spolno nadleguje, ampak da me ‘samo’ psihično maltretira. Pa saj, ni bilo treba niti povedati. To je bilo očitno. Tega ni skrival.

Takrat sem bila tako zelo sama. Nikogar nisem imela. V nikogar nisem verjela.

Kakšen Bog nekaj?! Kakšna višja sila?!

BOG me je izdal

Ko je moj bratec padel v komo, sem vseh sedem dni imela eno samo prošnjo.

To je bila edina stvar, ki sem jo kadarkoli, do takrat, prosila Boga. Prosila sem z vsako svojo celico. Da če mora kdo umreti. Naj prosim jaz umrem jaz.

Ne Christian. Naj vzame mene.

Naj vzame mene, zaradi mami.

Manj jo bo prizadelo, da umrem jaz.

Jaz imam po njeno satanskega očeta.

Dojenček pa božjega.

Ni me slišal. Ni me upošteval. Ni želel zamenjati.

Dokaz, da sem sama. Dokaz, da nimam v kaj verjeti.

Niti pikice ljubezni nisem čutila. Do sebe. Do življenja. Bila sem otopela. Robot, ki ne sme jokati. Robot, ki čez čas ne bi mogel več jokati, tudi če bi hotel. Robot, ki je moral postati robot, da je preživel - da lahko skrbi za druge.

Vsa ta leta do takrat sem šla z mami že na nešteto svetih mest, k ogromno učiteljem, svetim ljudem, gurujem.

Od vsega tega sem bila tako zelo utrujena.

Do kosti. Vedno sem bila tam, da čuvam mami.

Če je bila kakšna regresija preveč močna.

Kakšen intenziv razsvetljenja preveč dramatičen.

Če se je med kakšno seanso zlomila.

Jaz sem bila zraven. Da sem jo ujela, če je padla.

Tako, da v tem trenutku nisem imela čisto nobene želje iti kamorkoli, h komurkoli. Zame so bile vse te duhovne ekspedicije vedno služba. Varnostna služba.

Te oči, njene oči!

Neke nedeljo, ko sem bila psihično in fizično čisto na koncu, s hudo gnojno angino, pa je mami prišla v mojo sobo. V rokah je imela revijo Aura.

“Na, če že ne moreš z mano na mašo, vsaj beri kaj koristnega. Vse bolezni se zgodijo, kadar nismo v stiku z Bogom.”

Ležala sem spodaj, na pogradu. Revija je pristala ob mojem vzglavniku, vrata so zaloputnila in mami je že odhitela na zmenek z Jahvejem …

Nikoli ne bom pozabila tega trenutka. Bila sem zvita na boku. In ob meni, na polovici vzglavnika, je ležal obraz Indijke. (Ženske, na naslovnici revije.) Njene oči. (Zdaj, ko to skušam napisati, mi tako tečejo solze, da komaj vidim ekran.)

Njene oči.

Samo gledale so me.

Sprejele so me.

Točno takšno, kot sem.

Z vsem.

Njene oči so me ljubile.

Ničesar me niso obtoževale. Ničesar mi niso hotele dopovedati. Niso me želele spremeniti. Popraviti. Pozdraviti.

V tistem trenutku ni bilo nič narobe z mano. In jaz nisem bila narobe.

V tistem trenutku nisem bila robot.

Bila sem ljubljena.

Točno takšna, kot sem.

Dolgo sva se gledali z Indijko.

Čutila sem spokojnost.

Čutila sem, da se lahko malo spočijem.

Da lahko diham. Da sem vredna, da diham.

Vmes sem zaspala, a sem ves čas čutila varnost, ki mi jo je dajal njen pogled.

“Mami, prosim pelji me v Nemčijo!”

sem jo prosila, ko je čez veliko ur prišla domov. (Ko gre moja mami na mašo, ne gre samo na eno mašo. Več cerkva, večih različnih ver je za obdelati. In izziv je, kako izpeljati ta obhod, saj se včasih urniki pokrivajo. A ima dobro naštudirano. Kdaj kam priti. Kdaj predčasno oditi …)

Nezaupljivo me je pogledala. “K zdravniku za tvoj imunski sistem? Saj so ti povedali, da ti ne morejo več pomagati. Da gre za totalni kolaps …”

“Ne. K Mami Meeri.”

Vmes sem prebrala članek, o Indijki iz naslovnice. Mama Meera ji je ime. Avatarka je.

“Aha, to.” je zamahnila z roko. “To je pa že vse zmenjeno. V četrtek gremo k njej. Darshan ima v petek, soboto in nedeljo. Na vseh treh bova. Otročka gresta z nama. Jima morava tam najti varstvo.”

Imela sem tako visoko vročino, da sem se komaj premikala. A sem v hip in skočila mamici v objem. Tako sem ji bila hvaležna.

Moram, moram, v živo videti te oči.

Te oči, ki me imajo rade.

Tukaj sem zase

Theilheim, v bližini Frankfurta.

Dolga, dolga vožnja z avtomobilom. Po vseh pravilih bi morala biti izčrpana od nje, še vedno prebolevam angino in sem šibka.

A nisem.

Čutim upanje.

Prvič grem nekam, da grem res zase.

Nisem tukaj zato, da čuvam mami. Čeprav jo itak vedno čuvam.

Ne bom zunanji opazovalec in spremljevalec.

Želim si bitu tukaj.

Tokrat ne grem jaz z mami.

Mami gre z mano.

Mama Meera ne govori.

To sem prebrala v članku.

Darshan z njo zgleda tako, da pride v sobo polno ljudi. Se usede na stol. In potem ljudje eden, po en, pridejo do nje. Se ji čisto približajo.

Vsakega pogleda v oči. Ne pogleda. Gleda.

Preden sem karkoli prebrala, sem si zaželela samo tega.

Da me te oči pogledajo.

V članku je še marsikaj pisalo. O avatarstvu (avatarji so utelešeni bogovi, brez karme, ki pridejo na svet dvigovati vibracijo, nimajo osebnih želja in niso tukaj zase), o Paramatan luči, s katero Mama Meera odpira srca ljudi, o tem da je utelešenje Božanske Mame …

Ampak to mi ni bilo pomembno.

Oči. V živo.

Samo to.

Prosim pomagaj mi, prosim, prosim pomagaj mi!

Ko je vstopila, je v sobi zavladala absolutna tišina.

Začutila sem nežne, božajoče mravljince.

Ko je hodila mimo nas, proti sovjemu stolu, je bila, kot da piha najbolj nežen, pomladanski veter.

Ljudje so en, z drugim prihajali do nje. Po njen pogled. Čeprav nismo dobili nobenih posebnih navodil, smo bili, kot dobro uigrana ekipa.

V popolni tišini, je vse teklo.

Začutiš, kdaj Mama Meera pokliče tebe, vstaneš in si na vrsti. Ni dvomov, ni šumov, ni glasov.

Prideš do nje, najprej položi svoje dlani na tvojo glavo. Ko jih dvigne, se zazreš v njene oči. Ko umakne pogled, je Paramatman luč odprla tvoje srce.

Začutila sem. Cela sem se tresla. Vstala sem. Nisem hodila po tleh, stopala sem po oblakih.

Njene tople dlani, na moji glavi. V njej je bilo še malo prej, vedno do zdaj in zadnje mesece bolj, kot kadarkoli prej - toliko vprašanj, toliko misli, toliko samo obtoževanj, krivde, toliko enega hrupa.

V trenutku, ko se je dotaknila moje glave, pa me je objela popolna tišina.

Vse se je umirilo.

Oaza.

Raj.

Zavetje.

Se tako počuti dojenček, v maternici?

Varna sem bila.

In nisem bila nevidna.

Bila sem vredna.

Odmaknila je dlani.

Dvignila sem glavo.

Pogledala me je.

V oči.

V dušo.

V vse rane.

V vse bolečine.

Bila sem popolnoma gola.

Vse je videla.

In ni umaknila pogleda.

“Mama Meera prosim pomagaj mi.” sem v tišini prosila.

“Jaz ne morem več.”

Gledala me je.

“Prosim pomagaj mi.”

Gledala sem jo.

In ponavljala:

“Prosim pomagaj mi. Prosim. Prosim. Tukaj sem.”

Bila sem popolnoma odprta.

Čez čas, sem v njenih očeh videla sebe.

Nisem umaknila pogleda.

Tako, kot ga ona ni prej, ko je videla mene.

Gledala sem se.

Nežno, nežno se je nasmehnila.

Nežno, nežno pokimala.

Odmaknila je pogled in pokazala, da je čas, da gre vrsta naprej, naj se vrnem nazaj v meditacijo, kjer bo še naprej z mano.

Nisem več sirota

“Zakaj te je imela pa dlje, kot druge?” mi je v uho zašepetala mami, ko sem se usedla nazaj na stol, ob njej. “Zakaj imaš pa spet neke privilegije?”

Nisem odgovorila. Zaprla sem oči. In se zaplavala v tišini.

Vedela sem zakaj.

Ker je tako dolgo trajalo, da sva v vsej tej temi, v vsej neskončni žalosti in obupu, našli mene.

Tisti dan, se je v meni, znova prižgala luč, moje volje do življenja. Moje vere v življenje.

Od tistega dne naprej, nisem bila več robot.

Vedela sem, da bom preživela. In da si zaslužim živeti.

Da sem vredna življenja.

Da bom enkrat razumela. A da mi ni treba hiteti. Od danes do jutri, je vse, kar je. Od danes do jutri preživeti.

Sama nisem zmogla. Potrebovala sem nekoga, ki je v vibraciji čiste, absolutne ljubezni, ki ne verjame v temo; ki ve, da je to iluzija. Potrebovala sem, da me pogledajo oči polne ljubezni, da v meni spet oživijo ljubezen.

In od tistega dne naprej nisem bila več sirota.

Nisem bila več samo mama, ki je mama svoji mami.

Zdaj sem bila tudi jaz otroček, ki imam mamo.

Prvič sem imela občutek kako je, ko imaš mamo.

“Mami, res hvala za to čudovito darilo.” sem se ganjena zahvalila moji mamici, na poti nazaj v Slovenijo. “Začutila sem svoj rodni kraj. In ta občutek, da imam dom, me bo vedno spremljal.”

“To je že vse lepo in prav, kar mi govoriš, Savina” je komentirala mami. “Ampak dokler mene ne boš gledala s tako ljubeznijo, kot si gledala njo, ne boš prišla v raj. Mene moraš tako ljubiti. Jaz sem tvoja mama. Jaz sem te rodila. Saj … čez tri tedne greva v Brazilijo, ki spiritualnemu kirurgu. Mogoče ti bo pa on pomagal, da me boš začela ceniti in častiti.”

Oči so videle tisto, kar je nad in pod vso temo

Mama Meera mi je dala energetsko podporo in varen prostor; pomagala mi je oživeti seme življenja v meni. Seme, ki je bilo tako potlačeno, izčrpano, izsušeno in osamljeno, da ni imelo ne volje, ne energije, da skali.

Na meni pa je bilo potem, da ga zalivam.

Dolgo je še trajalo, da sem se razrasla v mogočno drevo.

Zdaj čutim, da to sem.

Da imam korenine globoko, globoko v zemlji.

In krošnjo odprto, odprto nebesom.

Da sem v svojem telesu.

Da ljubim, ljubim, z najbolj odprtim srcem.

In istočasno čuvam, čuvam svoj tempelj.

Samo tisti, ki me spoštujejo, lahko vstopijo vanj.

Še vedno sem v procesu. Tukaj smo, da neskončno povečujemo svoje korenine, ljubezen in krošnjo.

Ampak tisti trenutek je bil ključen.

Tiste oči niso videle tega, kar je bilo takrat.

Videle so to drevo, ki sem zdaj. In to drevo, ki še čaka, da se vanj razširim. Podprle so me. Videle so samo luč. Zato sem se lahko tudi sama odprla svoji lastni luči, čeprav je bila, vse okoli mene sama tema. In v meni sama tema.

Mama Meera je še vedno moja mama. Nimam samo ene. 🙂 Imam jih par in ti jih še predstavim. 🙂 Še velikokrat sme potem zrla v njene oči, v živo. Ti še kdaj povem kaj več o naslednjih izkušnjah.

In Mama Meera ni ‘samo’ pomagala prižgati luči v meni - vse kar delam, vse kar učim, ni važno ali je to joga obraza, ali karkoli drugega … Ni važno kako je kdo bolan, izčrpan, obupan.

Vedno, kadar delam, ko ti pišem nedeljska pisma ali karkoli drugega, predavam, se dotikam … vedno na vse ljudi, ki pridejo v stik z mano gledam tako, kot je mene prvič pogledala Ona. Vedno in vedno bolj. Pred mano ni šibko, posušeno seme. Pred mano je mogočno drevo, ki sije v vsej svoji luči.

To si ti!

Rada te imam, ti Mogočna Boginja, ti Veličastno Drevo!

Savina

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x