Lebdeč balon, kako preboleti slovo?

Ljuba Zares Pomembna,

danes naju čaka zavedanje, kako pomembno je ljubiti tako, da ljubljeno osebo spustimo. Čaka naju pa tudi natančen ABC JOGIJSKEGA LEBDENJA. Kjer bom čisto prvič, čisto natančno opisala, kako poteka jogijsko lebdenje, kjer se s telesom vred dvigneš od tal. In zakaj nekaj naj bi se tega sploh naučili? 🙂 A je to sploh pomembno?

ON, RDEČ BALON

Vedno, ko sem pomislila nanj, sem si rekla: “To je pa ta, ki mi je pokazal, kako jogijsko lebdeti. Kako meditirati. Veliki Učitelj.”

Zdaj vem, da je bil on tisti, ki mi je prvi pokazal, kako ljubiti - imeti zares rad. In spustiti. Tisti, ki zna napihniti in spustiti rdeč balon.

Zdaj, trideset let kasneje, šele vem, da je ljubezen, prava ljubezen, v resnici … spuščanje. Da brez spuščanja ni ljubezni.

Če ne moreš, nočeš, ljubljenega spustiti potem - to ni ljubezen.

Če zaprem oči, in si skušam predstavljati ljubezen, jo vidim kot balon. Rdeč balon. Ko pride v naše življenje, je balon prazen.

Tistega, ki ga ljubimo, s svojo ljubeznijo napihnemo. Da se poveča. Da dobi namen. Da postane viden. In poln.

Ko je balon poln, lahko leti.

Leti pa lahko le, če ga tisti, ki ga napolni, zares spusti.

In si ne lasti zraka, ki ga je vpihnil.

Pihanje je povečalo tudi tistega, ki piha. Ne samo balon.

(Če pa balon ne bo cenil zraka, ki ga je dobil in spoštoval ‘napihovalca’, se pa pa zelo hitro izpraznil nazaj. Itak. A to je na njem, da ugotovi.)

Ničesar, ničesar kar nam v življenju pripada, ne moremo zgubiti. Nikdar in nikoli. Zato naj nas ne bo strah spustiti.

Balon na vrvici je okras. Ni zares naš.

A IZGUBIŠ, KAR SPUSTIŠ?

Ampak a to pomeni, da je spuščanje vedno slovo?! Da pihalec ostane na zemlji, balon pa odleti v nebo?

Ne.

Ko ljubljenega spustiš … tudi ti postaneš balon. Šele takrat se mu lahko res približaš. Šele takrat je lahko dvojina in intima.

Ali pa. Odletiš v drugo smer, kot leti balon, ki si ga napihnila in spustila. A brez spuščanja, se ne bi ti dvignila. Ne bi bila tako polna, da bi sproščeno in lahkotno poletela do novega balona, ki si zares zares želi leteti s tabo. In se zaveda, kako dragoceno je, da ima bližino s tabo.

Včasih pa je spuščanje slovo, ja.

DOŽIVETI BOLEČINO!

Slovo boli.

Slovo je kot potres.

Zamaje tla.

Slovo je kot vulkan.

Požge.

Sloves in bolečine sem se vedno bala.

Velja zate enako?

Pred njimi sem trepetala.

Zato sem ostajala dlje. Zato sem se pomanjševala. Zato sem požirala besede, s katerimi bi izrazila svoje potrebe. Jih pospravljala preko grla, trebuha, vse do hrbtenice. Kjer so okamnele. Se vnele. Mi ukleščile živce. Se razbolele. Zdaj je šele bolelo.

In tudi pred to bolečino sem spet bežala. Ni me zares zanimalo, kaj mi hoče povedati. Zanimalo me je, kako jo odpraviti. Nisem je želela slišati. Dala sem ji jogo. Dala sem ji superživila. Dala sem ji fizioterapijo. (Kar je vse super, a ne reši vzroka v jedru.) Nisem ji pa dala prostora. Da se izrazi. Nisem ji dala možnosti, da jo doživim.

Doživeti bolečino.

Doživeti slovo.

Brez tega ne moremo reči, da čutimo, kako je zares živeti.

Na konec sveta bi zbežala, da bi se jima ognila. Do konca sveta bi se trudila, da pašem nekam, kamor ne pašem; da ne izrazim tega, kar čutim - samo zato, da ju ne bi priklicala.

POWER OF GOODBYE

In potem enkrat postaneš tako utrujena od tega izogibanja. Tako izmučena od tega truda. Tako bolna od ne izražanja tega, kar boli Da se preprosto ustaviš. Zgrudiš. Počutiš, kot da umiraš. In rečeš: Bolečina. Slovo. Tukaj sem. Nikamor ne grem.

V resnici nikamor ne greš, ker ne moreš iti. Ker se ne moreš premikati. Ampak rečeš. In iskreno misliš, kar rečeš.

Do zdaj si si bolečino in slovo vedno predstavljala, kot ščurke, ki se plazijo po tebi, medtem, ko ti razpada mrtvo telo. Zato si tako bežala. In tudi zdaj misliš, da bo tako. Da bo grozno. Pripravljena si na to, da bo grozno.

Pa ni.

Zato ni.

Ko sprejmeš bolečino, ne boli.

Ko sprejmeš slovo, ne skeli.

Ugotoviš, da sta bolečina in slovo, le trzljaji, v kokon ukleščene bube. Da ko jima dovoliš, da te streseta kokon odpade.

In ti postaneš Metulj.

Ki se lahko dvigne. Nad vse, kar si prej bila. Prerojena. Oživljena. Metuljčica, ki doživlja svoje življenje. Življenje, ki nas enkrat krči. Spušča. Drugič povečuje. Dviga. Življenje, ki je ravno zaradi tega tako veličastno.

In Metuljčica se zaveda,

da je prava svoboda v tem,

da se nauči uživati v obojem:

v krčih in v povečevanju.

Da radostno sprejme oboje. Vse. Tudi padanje. Poslavljanje.

Ker zna spustiti ve, da bo tudi to minilo.

Vse bo minilo.

Metuljčica pa je večna. In vedno srečna.

ABC LEBDENJA

Zdaj te peljem nazaj v Grad Seelisberg v Švici, v največje globalno središče transcedentalne meditacije, nazaj k majhni Savinki, k Velikimu Učitelju Maharishi Mahes Yogiju  - Rdečemu Balonu. Prvič bom natančno povedala, kako je izgledal moj tečaj jogijskega lebdenja, kjer smo se dobesedno dvignili od tal - s telesom vred.

Dobro vem, kako se to sliši in kako neverjetno se to zdi. A v resnici ni nič takega. Nič takega v smislu, da se tudi lebdenja da naučiti. Še na You Tubu obstajajo videi o tem. 🙂 In nič nenavadnega ni, če v Hardiwaru pod Himalajo, srečaš kakšnega letečega jogija.

Vseeno o tem, tako podrobno, nisem še nikdar govorila. Iz dveh razlogov.

Prvi je očiten. Lebdenje se zdi nekaj zelo zelo nezemeljskega. 🙂  A odkar se več družim z izjemno prizemljenimi ljudmi, ki imajo izjemne rezultate v vsem, kar počnejo na tej zemlji, istočasno pa imajo izjemne duhovne izkušnje in domet … se ne počutim več tako osamljena in … čudna. Hihi

LEBDENJE NI NIČ TAKEGA. RESNO!

In drugič. V resnici ni lebdenje nič takega. Ja, ker sem bila otrok, s čisto podzavestjo, je bilo prvič malo bolj intenzivno in … visoko. 🙂 A hvaležna sem, da sem že kot šestletna deklica izkusila zadeve, ki se marsikateremu duhovnemu popotniku zdijo kot končni cilj. Kot stranski produkt razsvetljenja. Ko nekaj izkusiš, vidiš, ali ti prinaša tisto, kar misliš, da ti bo prineslo. Zato lahko mirno zatrdim:

To, da se zmoreš s telesom dvigniti od tal, ni čisto nič takega.

To, da zmoreš odpustiti, ko ti nekdo stre srce.

To, da zmoreš ljubiti, čeprav si bila ranjena in zlorabljena. To, da zmoreš odrto živeti, čeprav si bila poškodovana. To, da se počutiš cela, čeprav si bila tolikokrat zdrobljena.

To, da zaupaš, da je zate poskrbljeno, čeprav si bila zavržena.

To je tisto, kar zares šteje.

In je pomembno. Samo to.

No, zdaj pa pridi z mano v Grad, v Švico, na ABC LEBDENJA, po katerem me je Maharishi dobesedno izgnal iz svojega gradu. Zakaj? Preberi. 🙂

Danes se bomo učili leteti

Naslednje jutro, po skupni meditaciji, nas je kakšnih dvajset jogijev (vključno z mojo mami in mano), ki so bili največji frajerji oziroma ki so imeli največ denarja, odšlo v prostore za letenje. Le-ti so bili res zanimivi in hecni. Kot ena zelo dolga in srednje ozka dvorana: kar ni nič specialnega. A poanta je bila v tem, da so bili kamor koli si pogledal: jogiji.

Ne ljudje jogiji – ampak jogiji za spat.

Vse je bilo oblazinjeno. Tla, ekstremno visoki stropi, stene. Povsod sami beli jogiji. Učitelj, zelo resen Indijec, s kot arašid v lupini majhnimi ušesi, nam je razložil, da bo naš tečaj lebdenja trajal tri tedne. Od jutra do noči. Da bo zelo zelo naporen.

Izolirani bomo.

V visokih energijah.

Najprej se moramo naučiti pravilno dihati, premagati svoje strahove, silo težnosti, prepričanja, podzavest in prečistiti karmo. Odklopiti znanji svet, ki nas definira, daje v kalup in omejuje …

To bo intenziven proces. Letenje, oziroma jogijsko lebdenje, bomo vadili najprej tako, da bomo po vseh teh čistilih kurah, brez misli v glavi, ponavljali mantro. Sedeli bomo po turško, giga hitro dihali in istočasno mantrali, ter v takem položaju začeli poskakovati na mestu.

Bolj bomo imeli čisto dušo, višji bodo poskoki, dlje bodo trajali, lažji bodo (telo se ne bo naprezalo) začeli se bodo dogajati spontano.

Po koncu tečaja bomo v položaju po turško poskakovali v zrak in tako potovali po dvorani … Se premikali iz enega konca na drugega. Brez napora. Takrat bo z nami začel vaditi Maharishi.

Danes bomo le pomočili prstke v ocean lebdenja, samo da okusimo to prostorno svobodo … Da je bomo postali lačni. In žejni. Da si jo bomo želeli bolj, kot zraka! Ko pa bodo zreli zanjo: AJOJ kaj vse nas čaka!!!

Vsi smo se morali umiriti in kakšni dve urici in pol meditirati, nato še kakšno urico izvajati popolno jogijsko dihanje, potem pa nam je učitelj pokazal te skoke

Kot žogica skokica se je odbijal od tal. Gor in dol. Pa gor in dol.

»Mami – to ni letenje! Skače, kot da je žaba!« sem izrazila svoje razočaranje. »To je skakanje! In če se bom že učila skakati, hočem biti kot Primož Ulaga, ne pa tale jogi …»

Psssssssssssssttttttttttt« me je utišala mami. Ona je bila 100x bolj glasna s tem šuškanjem, kot jaz. Učitelj naju je okregal in noben genij ali kitajski zdravnik ni bilo treba biti, da sem prebrala iz njenega obraza, kako me kasneje čaka velikanska pridiga in zagotovljena kazen.

I'll be back!

Potem smo imeli predavanje o tem letenju, no - poskakovanju.

Striček Patanjli, mojster joga suter, je prvi iznašel to tehniko – a Maharishi je bil prvi, ki jo je predstavil celemu svetu. Učitelj nam je razložil, da je Maharishi velik junak, ki ne prijateljuje samo z Beatli, ampak s številnimi svetovnimi predsedniki, kralji, igralci. Omenil je Clinta Eastwooda, Jane Fondo, Cherly Crow, Jerrya Seinfelda, Arnolda Schwarzeneggerje – končno enega, ki ga je sem ga poznala! Potem pa spet dolg seznam imen…

Z izvajanjem jogijskega letenja ne bomo pomagali samo sebi, ampak bomo prispevali k svetovnemu miru.

Ker bomo dvignili kolektivno zavest.

To je pomembno poslanstvo in vzeti ga moramo skrajno resno.

Učitelj je dodal, da bomo ob vsakem poskoku doživeli stanje popolne blaženosti, ki nam bo izostrila in razširila zavest, ter povečala sposobnost delovanja možganov.

Začutili bomo tolmun energije in nepredstavljivo svobodo. Bolj kot bomo vadili spontane poskoke, bolj bomo zdravi, srečni, uspešni. Razsvetljeni.

Številni znanstveniki so slikali možgane po taki vadbi in ugotovili, da se njihovo delovanje močno spodbudi! Možgani se dobesedno regenerirajo in začnejo popolneje funkcionirati. Leva in desna polovica sta bolj povezani To je dobro za kreativnost, ustavlja staranje, dela nas prijazne Izboljša se kapaciteta amigdale in hipocampusa, medtem ko se insula globok del možganov odgovoren za empatijo, fizično odebeli.

Veliko veliko študij je bilo narejenih na to temo, kup dokazov obstaja, kako fino je tako početje.

Bolj redno bomo vadili, bolj bo naš majhen um, postal eno z velikim umom Življenja, bolj bomo začeli delovati v skupno dobro in cel univerzum bo zadovoljen in prenovljen. Kapljica se bo vrnila v ocean.

»Jaz sem prepričana kapljica!« sem spodbudno in spravljivo zašepetala mamici. »A lahko zdaj prosim že končno enkrat začnemo! Hočem v ocean! In rešiti svet! I'll be back!!! Hihi

A mi prosim pomagaš, da bom Lilith prekrižala noge. Ona bo tudi letela. No skakala. Samo malo jih lahko upogne v kolenih – poglej … Zakaj ne delajo joga Barbik?«

»Pšššššššššššššššššššššššššššššššštttttt!!!!!« je bilo vse, kar je dobila v odgovor.

Predavanje je še kar trajalo pa trajalo in ko sem že čisto obupala, smo bili končno oni na vrsti.

Čas je bil za prve poskoke!!!

Juhu!!!

Mantro sem zamenjala za makarone

Namestila sem se, kolikor udobno se je pač dalo. Se sprostila tako, kot me je naučil Rajko, moja telepatska varuška.

Pa, kot pravi taoisti vedno počno preden se česarkoli lotijo, sem prižgala vse tri glavne elektrarne v telesu: zarotirala energijo pod popkom, v srcu in v glavi. Istočasno sem se povezala z zlato sredico zemlje in z vijoličnim plamenom univerzuma. To je bistvo vseh profesionalnih meditacij.

Učitelj nam je začel dajati navodila in voditi proces.

Šest in pol letno deklico, me je skrbelo, če bom lahko sploh skočila vsaj pikico – glede na to, da nisem imela več svoje osebne mantre. In da sem lagala mamici, da jo imam.

Čeprav ne lažem, samo ne povem To je malo manjši greh.

(Mantro sem zamenjala za makarone. O tem enkrat drugič. Resnična zgodba. Preveč sem bila lačna, da tega ne bi naredila …)

Strah me je bilo tudi, da se bom osramotila. In ne bom dovolj dobra, da bi nadaljevala s tečajem. Pa najbolj, da bom razočarala svojo mamico, če ne bo nič od mene …

Potem sem se spomnila na vse, kar mi je povedal moj novi prijatelj Maharishi. Pa na to, da on ve za celo štorijo z makaroni in ga ne moti …

In skrbi so se počasi začele topiti …

Začela sem najprej čisto malo uživati. Potem pa kmalu čisto več.

Pa čisto vseeno mi je postalo kaj bo, če bo kaj, kaj bo   Ker kdo sploh, roko na srčno čakro Anahanto, hoče biti žaba?

So še pomembnejše stvari na svetu, kot to, da znam skakati Biti vešč plavanja je veliko bolj važno. Sploh bi se pa raje naučila drsati, kot tole Tukaj sem samo zaradi mamice Njej je to pomembno, meni je brezveze. Naj Maharishi spet prebere mojo auro in to izve, tako pač je, kaj naj?!

Tudi učiteljeve besede so mi postajale čedalje bolj brezpredmetne.

Jim bom pa  sledila; mami me bo čisto kregala, če bo videla, da špricam in ne sodelujem

Fino mi je bilo. Nič posebnega, ampak fino. Lepo smo dihali. Ne vem zakaj mami zganja tako paniko okoli tega. To se ji zdi najin največji dosežek na svetu, da sva tukaj

Wake me up before you go go

Poglabljali smo dih, ter svojo osebno mantro … Jaz, ki sem bila pač brez, sem pa v mislih nekaj časa ponavljala izštevanko, ter vrtela svoje tri elektrarne ...

Tom in Jerry potapljač vidi babo kako se slač, baba se nima kam za skrit, Tom in Jerry vidi: RIT!

Ker mi je šlo preveč na smeh in ker je obstajala mini mini mini možnost, da tudi ta učitelj, kot npr. Maharishi zna brati misli in maksi možnost, da ni privrženec štosov, sem zato raje preklopila na Ganeshino mantro.

OM Gan Ganapathye Namaha

OM Gan Ganapathye Namaha

OM Gan Ganapathye Namaha

OM Gan Ganapathye Namaha

OM Gan Ganapathye Namaha

OM Gan Ganapathye Namaha

OM Gan Ganapathye Namaha

OM Gan Ganapathye Namaha

OM Gan Ganapathye Namaha

Recitiranje se je samo od sebe čez kakšnih deset minut preselilo v melodijo pesmi: 'Wake me Up, before you Go-Go, ki sem jo tako rada poslušala in nanjo plesala skupaj s svojo ljubljeno varuško Ireno.

In čeprav sem melodijo skušala ustaviti, ni šlo. Saj veš kako je to, ko ti ena pesem pride v glavo in je ne moreš in ne moreš nehati ponavljati?! Ti odzvanja cel dan, do noči, pa še zjutraj se zbudiš z njo na ustnicah …

(Ti predlagam, da si jo zdajle prižgeš na You Tubu, preden bereš naprej boš bolj podiževela ledbedenje z mano :-))

Jitterbug

OM

OM

Jitterbug

Gan

Gan

Jitterbug

Namaha

Namaha

Jitterbug

You put the OM OM into my heart

You send my soul sky high Ganapathye Namaha
Jitterbug into my brain OM OM

Goes a Gan Gan Gan til my feet do the same

Something's OMMMMING you
Something is OM right
My best friend Gan Gapathye Namahaaaa

Left me sleepin' in my bed
I was dreaming, but I should have been flying instead

Naaamaha before you go-go
OM Gan Namaha OM like a yo-yo

Naaamaha before you go-go 

I don't wana miss it when you hit that OM

Naaamaha before you go-go

OM Gan Ganapatye going solo

Naaamaha before you go-go aaa

Take me flying toniiiiiiiiiiingtttt

I wana hit that hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiigh, yeeeeeah yeah yeah

Po kakšne pol urice so dobili navodila kako naj dihanje postane hitrejše in popolnejše.

To je bil vrtec za zame, pa ne da se važimopazila sem, da sva bila midva z Rajkotom veliko večja stručkota Zadovoljna sem bila s sabo, da mi gre.

V tem pospešenem ritmu, pa sem začela zares uživati in se igrati. Tako hitro, kot sem dihala, tako hitro sem v tišini pela … Povečevala sem polje svojih treh elektrarn. Zabavala sem se. Migala v ritmu diha in ponavljanj. Tako kot George Michael v videu. In zraven (upajoče) neslišno tleskala s prsti. Nisem si mogla pomagati, čisto me je prevzelo. Tale kombinacija skupaj z dihanjem, spiraljenjem v elektrarnah in ritmom je bila nekaj tako super super zabavnega!

Naaamaha before you go-go
OM Gan Namaha OM like a yo-yo

Naaamaha before you go-go 

I don't wana miss it when you hit that OM

Naaamaha before you go-go

OM Gan Ganapatye going solo

Naaamaha before you go-go aaa

Take me flying toniiiiiiiiiiingtttt

I wana hit that hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiigh, yeeeeeah yeah yeah

Nad roza sladkornimi penami

Po kakšnih štiridesetih minutah je učitelj naznanil, da bomo začeli s skoki. Naj se popolnoma sprostimo in s svojo zavestjo dvignemo svoje telo.

Naj si predstavljamo, da je telo popolnoma lahko in mehko.

Kot puhast oblak blaženosti.

Da zanj ne veljalo zakoni težnosti

Naj pozabimo na vse, kar nas je okolje naučilo in naj se spomnijo kaj v resnici vemo.

Naj pozabimo na vse tehnike ...

Samo do zdaj so bile potrebne.

Poudaril je naj prekinemo z dihanjem in mantranjem …

Naj spustimo vse.

Naj samo bomo …

Padla sem v opojno tišino.

Vse se mi je, kot na klik, ugasnilo.

Pesmice.

Mantre.

Miganje Georga Michaela.

Skrbi.

Vsi 'moraš'. Vsi 'ne smeš'.

Vse.

Bilo je tako tiho.

Imela sem občutek, da plavam pod vodo.

Da letim nad roza sladkornimi penami.

Da sem sredi zasnežene jase, ponoči, ko jo osvetljuje polna luna.

Bilo je tako lepo.

Tako tiho.

Tako polno.

In nato …

Nato je še to šlo.

Ostala sem čisto sama.

Kot da sem sama v celem vesolju.

Sama.

Naenkrat čisto izpraznjena.

Vsega.

Nepremična.

Brez svojih misli.

Brez svojega telesa.

Čisto sama.

V čisti tišini.

Še brez svojega diha.

Svojega diha nisem več mogla slišati.

Svojega diha nisem mogla več čutiti.

Zagnati.

Nato sem padla popolno temo.

Bila sem čisto sama, čisto nepremična, v čisti temi.

V čisti praznosti.

Bilo je tako temno, da v tej temi nisem mogla najti svojega diha.

Tema je prodrla v vse. Vzela vse. Odstranila vse.

Zavedla sem se teme.

Zavedala se je, da je me. Da Savine ni.

Zavedala sem se, da ne diham.

Čutila sem, da me dih več ne diha.

Da diha več ni.

Da se nič ne premika. Tudi dih, ne.

Dih je sam od sebe, spontano izginil. In zdaj ga ni bilo več na spregled.

To mi je sprva vlilo strah. Ta občutek neobstjanja, nezmožnosti gibanja ter dihanja in popolne neorientacije.

Ko ni smeri. Ko ni izbire.

Ko ni diha.

Nič nisem mogla narediti.

Nič nisem mogla ne narediti.

Ni mi preostalo drugega, kot da dopustim.

Pa še to ni bilo na meni.

Da dopustim.

Tišino.

Temo.

Smrt.

Čutila sem, da nič ne morem.

Kot da sem leteča preproga

Prepustila sem se smrti.

Izbrala sem to. Čeprav nisem imela izbire.

Sprostila sem se v tišini.

Umrla sem.

Vse se je ustavilo. Vse je izginilo. Vse je bilo končano.

Ničesar več ni bilo.

Vse sem izgubila.

In v tistem je začutila, da se nekaj začenja.

Da me nekaj diha.

Mene nekaj diha.

To dihanje ne prihaja ne iz mene, ne izven mene.

Jaz nisem dihala.

Moje telo ni dihalo.

Dih je dihal.

Čeprav ni obstajal. Čeprav se ni nikjer nahajal. Čeprav se ni premikal. Čeprav ni bil njen.

In začela sem dihati skupaj z dihom.

Dih, ki ga ni bilo, je začel dihati skupaj z mano, ki me ni bilo.

Dve nepremičnosti sta se zlili.

Dva, ki si ne pripadata, sta postala eno.

Nisem videla, nisem slišala, nisem dihala.

Bila sem dihana. Od diha, ki ne diha. In dih je bil dihan od mene, ki ne diham.

Čeprav ta dih ni dajala nobenega dokaza, da obstaja.

Nobenega trepljaja.

Bil je neviden dih.

Dih brez stalnega prebivališča.

Tako diha popolna tišina.

Tako diha nedvidna deklica.

Deklica brez stalnega prebivališča.

Absolutna samota.

Ki je kamorkoli gre, sama. In nikamor ne more iti.

Tako diha smrt.

Dihala sem smrt, skupaj s smrtjo. Smrt je dihala Savino.

Obe sva bili tako zelo sami.

Nič si nisva dali. Nič si nisva vzeli.

»Savina! Savina!! SAVINA!!!!« kriki mamice so kot oddaljeni glasovi skriti v školjki iz širne daljave začeli prihajati do mene.

»SAVIIIIINAAAAAAAA!!!« nekako sem čutila, da so kriki, a bili so tako zelo daleč … Tako zelo razredčeni … Brez kakršnega koli naboja.

»SAVINA!«

Bili so tako nepomembni. Moteči, a me niso zmotili.

»SAVIIIINAAAAAAAA!!!!!«

Dokler …

»Mamica????

Moja mamica.

Imam mamico!!!!!« je bila prva misel v tišini brez misli.

»Nisem sama. Imam mamico!«

»SAVINAAAA!«

»Mamica me rabi. Moram dihati za mamico.«

»SAVINA!« glas je bil bližje, a še vedno daleč stran.

Kot vakum me je potegnilo v telo. Hitro. Pocuzalo me je navznoter. Kot v šubu potegne nogavico, v cev sesalnika.

Bila sem tako majhna. Postalo je tako glasno. V meni in zunaj mene.

»SAVINA!!!!!!!!!!!«

Začutila sem čeljust. Da imam zobe. Da imam kup zloženih kock v telesu – kosti.

Sestavila sem se nazaj.

Začutila sem, da imam nos.

Oči.

Previdno sem jih hotela odpreti.

Ni šlo.

»SAVINA!!!!!!!!«

Ni bilo lahko.

Nisem imela moči.

Prej mi je bilo tako zelo lepo.

Prej sem počivala.

Zdaj pa postaja tako glasno.

Zdaj sem postajala utrujena.

Še malo.

Še za malo bi šla nazaj.

»SAVINAAAAA«

»Za mamico. Odpiram oči za mamico.«

Pred mano, no POD mano na tleh so bili mami, učitelj in najini sošolci. Sedeli so, z očmi na pecljih in še čez, ter skrajno prestrašeni buljili v deklico. Osupli. Zaskrbljeni. Šokirani. Bledi.

Jaz pa …

Še 1x sem pogledala v tla, da sem se prepričala:

Bila sem v zraku!!!!

Kot kakšna leteča preproga!!!!

Kot Jasmina od Aladina v Lotusovem položaju.

Ups, kako naj pa pristanem?

Če bi se takrat lahko uščipnila, bi se. Da bi se prepričala, da ne sanjam.

»SAVINA!« me je Iva še enkrat poklicala. Videti je bila panična.

Če bi se deklica lahko zasmejala, bi se. Kakšen prizor. Ravno toliko sem bila dvignjena, da sem bila večja od moje mamice.

Nisem bila tako visoko, da bi bila prilepljena pod strop. Neeeee. kakšen meter.

Pomislila sem, da je imel Maharishi prav. Nemudoma sem mu telepatsko sporočila, da si zasluži si imeti svojo sliko zraven Tita! Na, malo pod njim. Tole je res za pikico bolje, kot vožnja v Oshotovem roza avtomobilu!

Če bi lahko govorila – bi bilo pa mnogo bolje. Ker bi lahko učitelja vprašala kako nekaj naj se premikam levo in desno. Ker zdaj sem kot kip po turško sedela v zraku, na enem mestu. Kar je bilo dokaj dolgočasno, če dobro pomisliš.

»SAVINA, TAKOJ se spusti dol.«mi je ukazala mami.

Naš vodja z arašidovimi ušesi je pokimal. Vsi so strmeli v dvignjeno deklico. Vame.

Še kar sem bila kot okamenela, v zraku. Nič kaj prijeten občutek. Dlje kot si tako, manj zabavno je. Niti pikice nisem čutila. Niti lakote. Kot da nimam telesa, samo oči.

»SAVINA, TAKOJ DOL!« je mamica zakričala.

A prisežem, da nisem imela pojma od pojma, kako naj pristanem. Še ust nisem mogla odpreti. Tudi če bi pred pano pizza iz polente s tofujem in brez razhudnikov – jih ne bi mogla.

A smo na tečaju letenja, ali panike?

»Na kakšen način si si dvignila?« me je zaskrbljeno vprašal učitelj.

Zdaj nič NIČ več dojemala! To je bilo preveč zakomplicirano zame. »Na kakšen?? Ja na tak, kot si mi TI priporočil!« sem se hotela pritožiti, ni šlo.

»Odgovori mu!!!« je mami nervozno zahtevala.

Vsi sošolci so šokirano buljili vame.

»Ponavljaj mantro, dihaj in se spusti dol!« mi je svetoval arašid, ko je ugotovil, da deklici ni nič bolj jasno, kot njemu, zakaj je, kjer je.  In predvsem – kaj naj zdaj! »Zapri oči! Pozabi na nas. Tudi mi se zberimo in umirimo. Ne paralizirajmo je s svojimi projekcijami. Ne oddajajmo strahu. Raje ji pomagajmo s svojo energijo in jo podprimo. Ti pa spusti zavest nazaj dol na tla

Nisem doumela čemu so vsi v taki zaprepadenosti. Ali nismo na tečaju letenja?! V čem je problem?!

Edina stvar, ki se mi je zdela nenavadna in zoprna je bila ta, da v zraku ne moreš govoriti na glas. Sigurno je nek štos, zakaj mora biti tako ... A sem se potolažila, da to sigurno sledi na višji stopnji šolanja. Da se takrat zagotovo naučiš premikati ne samo gor in dol, ampak tudi v levo in desno, pa krožiti, zraven govoriti, se v zraku obrniti na glavo ... No, to, to bi bilo pa res nekaj! Sicer bi bilo vse skupaj brezveze ... Torej sledijo same superca fine stvari, za katere komaj čakam, da jih osvojim!

»Spusti zavest nazaj dol, na tla!«

Ubogala sem, zaprla oči in nadaljevala s tistim, kar me je povzdignilo z namenom, da me dostavi nazaj dol, na jogi. Nadaljevala sem torej z Georgom Michaelom.

Naaamaha before you go-go

OM Gan Ganapatye going solo

Naaamaha before you go-go aaa

Take me flying toniiiiiiiiiiingtttt

I wana hit that hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiigh, yeeeeeah yeah yeah

Takoj  sem prišla nazaj v ritem. Ko je taka melodija enkrat v glavi, je v glavi. Spet sem se sprostila, pela in veselo krožila s svojimi tremi elektrarnami. Sploh tista v glavi, se je vrtela kot velikanski helikopter. Notranjost moje bučke je bila polna žarometov. Še mnogo bolj, kot ob treningih z Rajkom.

Naaamaha before you go-go

OM Gan Ganapatye going solo

Naaamaha before you go-go aaa

Take me flying toniiiiiiiiiiingtttt

I wana hit that hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiigh, yeeeeeah yeah yeah

»SAVINA!!!« mami je zdaj kričala kot trobenta.

Nekaj časa je trajalo, da sem leteča deklica lahko spet  odprla oči.

In …

Bila sem še višje!!!!!!!!

Moja mami hurikan

Ne zelo višje, ampak višje! Zdaj sem bila pa res večja od mamice.

Ups!

»Ma, kaj delaš?!!! Spusti svojo zavest nazaj na tla! Ne dviguj je!

Zožaj svoj um! Začuti težnost! Predstavljaj si, da imaš korenine globoko v boginji zemlji « mi je učitelj od tam spodaj s tresoče vreščečim glasom strogo dajal navodila. »Pridi dol! DOL!«

Zacepetal je in se še bolj pogreznil v jogi. »DOL! DOL! DOL!«

Mami je bila čisto iz sebe. Začela je pihati in se dreti name, naj vedar ubogam in jih neham že enkrat zafrkavati.

Moja mamica - hurikan.

»Ne gre! Prisežem, da ne gre! Mamica, častna pionirska, da se ne lažem! Ne gre!« sem ponavljala, ne da bi lahko govorila na glas. Ust še kar ni in ni mogla premakniti.

V prostoru je nastala čista zmeda. Sošolci so govorili en čez drugega, vsak je imel svojo idejo, kaj naj naredim. Arašid je miril njih, pa mojo mami, pa sebe. Pa mojo mami.

Del tega razburjenja se je seveda prineslo name. Od stresa sem se le še bolj dvigovala. Sicer malenkostno, po centimetrih, a vseeno ... Začelo me je skrbeti, da ne bom v roku parih uric postala kot helijevi baloni, se postopno dvignila najprej do stropa, ga prebila, dobila sedem bušk in poletela v nebo …

»Mamica, prosim ne jezi se. Povej mi raje kako naj pridem dol. Mamica pomagaj!« sem se zdaj še sama želela vrniti nazaj na trdna tla.

V disco klubu sem!

Učitelj se je zbral. Utišal kaos.

»Zapri oči!« mi narekoval v čisto drugem tonu, kot prej. Bil je miren, odločen, podporn. »Kaj vidiš, če jih zapreš?«

»Vse v glavi mi žari, kot bi bila v discu.«

Sem sama v sebi odgovorila. Enkrat me je oči odpeljal v svoj disco klub (katerega lastnik je bil) in točno tako sem se zdaj počutila. Samo, da je bil disco v meni, ne jaz v njem.

»Kakšne barve vidiš? Ohrani zaprte oči. Ne odpiraj jih!«

»Svetleče belo. V glavi imam diamant!«

Čeprav se moja usta niso premikala in moje besede niso bile izgovorjene, sva se z učiteljem kar naenkrat popolnoma razumela. To je oba pomirilo. »Nič vijolične???« On je spraševal na glas.

»Pikico. Največ je žareče bele, potem je nekaj zlate pred očmi, včasih švigne mimo kakšen vijolični žarek.« sem deklica poslušno, neslišno opisovala. Zdaj sem gledala izključno navznoter, tako da nisem imela pojma kaj se dogaja v dvorani ... Še dobro.

»Tako torej … Epifiza se ti je najbolj odzvala. Zlat je hipotalamus …« si je kimal, zadovoljen da ve, kaj se dogaja ... »Predstavljaj si … Predstavljaj si, kot da vržeš veliko črno rjuho na to luč. Kaj se zgodi?«

Skoncentrirala sem se in vizualizirala.

»Nič se ne zgodi. Svetloba je močnejša od rjuhe. Vijolična se je zdaj še povečala … «

Arašid je na glas ponovil, kar sem potiho povedala.

V dvorani je spet završalo. Učitelj jih je nadrl kot polite mačke in zahteval popolno tišino. Sploh od hurikana.

»Ne odpiraj oči! Ne meni se za hrup. Sama si.

Zdaj si skušaj predstavljati, da so te barve, ki jih vidiš – odsev žarnice. Potrudi se najti stikalo za vsako in ga ugasni.

Za belo. Za vijolično. Za zlato.

Ugasni vsa stikala.

Zraven ponavljaj mantro.

Vzemi si čas. Nikamor se ne mudi. Popolnoma varna si. Vse je v redu. Ti to zmoreš. Bodi mirna. Če si se znala dvigniti, se boš zmogla spustiti. Odlično ti gre. Vzami si čas. V redu je.«

Vzela sem si ga.

Umirila sem se in poglobila svoj dih.

Se sprostila.

Moja pesmica se je počasi vrnila …

Jitterbug

OM

OM

Jitterbug

Gan

Gan

Jitterbug

Namaha

Namaha

Jitterbu

You put the OM OM into my heart

You send my soul sky high Ganapathye Namaha
Jitterbug into my brain OM OM

Goes a Gan Gan Gan til my feet do the same

Something's OMMMMING you
Something is OM right
My best friend Gan Gapathye Namahaaaa

Left me sleepin' in my bed
I was dreaming, but I should have been flying instead

Naaamaha before you go-go
OM Gan Namaha OM like a yo-yo

Naaamaha before you go-go 

I don't wana miss it when you hit that OM

Naaamaha before you go-go

OM Gan Ganapatye going solo

Naaamaha before you go-go aaa

Take me flying toniiiiiiiiiiingtttt

I wana hit that hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiigh, yeeeeeah yeah yeah

Za melodijo je prišla nazaj popolna tišina.

Zdaj sem šele lahko našla stikala. Ne prej.

Enega za drugim sem ugašala.

Belega.

Vijoličnega.

Zlatega.

Absolutna tema.

Praznina.

Smrt.

Neveličasten pristanek

Avč moja rit!

V daljavi sem zaslišala ploskanje.

Ropotanje tleskajočih dlani se je vedno bolj približevalo.

Čez čas mi je uspelo odpreti težke veke.

V višini mojih oči so bili sami olajšani obrazi.

Bila sem spet na tleh.

Vrtelo se mi je.

Čutila sem telo, a me je skominjalo.

Počutila sem se, kot da sem stlačena v mnogo, mnogo premajhen smučarski kombinezon.

»I'm back!« Moj glas je postal slišen! Bil je droben, ampak slišen. »I'm back!« sem olajšano in utrujeno ponovila, kot Schwarzenegger – hotela sem spraviti sošolce v židano voljo in popraviti naelektreno vzdušje.

A očitno so vsi samo meditirali takrat, ko je v kinu igral Terminator …

Učitelju ni bilo niti malo do smeha. Njegova prijaznost je izpuhtela. Njegov obraz je postal zeleno bel, prste pa je stiskal skupaj v pesti tako, da so členki postali rdeči. V hipu je odrezavo oznanil, da danes predčasno zaključujejo tečaj.

Takoj zdaj, v tem trenutku!

Da se jutri zjutraj nadaljuje.

Vse ostale je poslal počivat v svoje sobe, ter jim do takrat predpisal strogo, popolno tišino – o tej izkušnji naj absolutno ne govorijo, niti razmišljajo! Moji mamici pa je rekel, da se morata namudoma resno pogovoriti. Na samem!

Pohojena rozina v toasterju sem

Morala sem ostati sama v veliki ozki beli oblazinjeni dvorani in ju počakati.

Niti lulat nisem smela iti.

Sanjalo se mi ni, kaj se dogaja.

Čuval me je stražar, zavit v belo rjuho. S katerim se je učitelj arašid resno pogovoril, preden je zapustil prostor.

Prežal je na vsak moj gib.

Počutila sem se kot v belem zaporu.

Mami je s sabo vzela celo Lilith, tako nisem imela čisto nikogar, da se mu zaupam.

V pljučih me je spet stiskalo. Tako na sredini prsnice sem čutila, da je stisnjena skupaj in ne morem dihati. Kot da so moja pljuča v toasterju in se ne morejo z dihom razširiti. Nimajo prostora. So kot stopljen sir. Naredila sem jogijsko vajo riba, ki najbolj odpre prsni koš – a ni nič pomagalo. Bolečina je postala še ostrejša.

Bila sem tako zelo utrujena.

Po čisto preprosti asani, je postala popolnoma zadihana.

Vrtelo se mi je.

Tako stlačeno skupaj se je počutila v celem svojem telesu. Kot da sem zmečkana, pohojena rozina.

Zvila sem je v klobčič in kot kup nesreče čakala, kot riba na obali plitvo dihala, ter upala, da še danes pridejo pome …

Čez celo večnost sem omagala in zaspala, takrat enkrat se je mamica vrnila.

Sama.

Izgnana sem

Dovolila mi je, da gre na wc.

Želela sem si zašprintati, a me noge niso ubogale.

Bila sem počasna, še upokojeni polž bi me prehitel za tri metre.

Še lulala sem lahko le kapljicah. Nisem imela moči, da pritisnem in pospešim.

Ko sem se vrnila, me je mami navdušeno obvestila, da bova vzeli kosilo za sabo in da greva v park, na mini piknik. Da greva praznovat!

Dviga od tal ni niti omenila.

Bila je zelo prijazna. Zelo, zelo.

To je bilo najboljše zdravilo zame - takoj sem začela malce lažje dihati.

Mamica mi je pustila, da si na kovinski krožnik naložilm celo rižev narastek, čeprav je bil z medom in z mlekom. Poleg vsega drugega! Niti za eno samcato stvar mi ni rekla, da ni dovoljena. Niti za eno!

Zdelo se mi je, kot da že leta in leta nisem jedla.

Še nikdar nisem bila tako zelo sestradana.

Usedli sva se na travo, mamica je objela, nato sva se prijeli za roke, pomolili pred obrokom, zatem pa sva se se obe zagnali v krožnik in se začeli basati.

Vmes sva se hecali in se smejali.

O dogodku v beli dvorani, niti besedice.

Mamici sem povedala super vic o Adamu in Evi, v Edenskem vrtu. Eva je Adama vprašala: »Adammmm, mucek - a me imaš kaj rad?« On pa jo je pogledal in ji odgovori. »Seveda, srčica. Koga drugega naj pa imam?!«

Mamica se je nasmejala.

Potem je svoji hčerkici povedala kako zelo ponosna je name, da sem njena mala pikica in da me ima zelo zelo rada.

Kot da že vse skupaj ne bi bilo dovolj, mi je še rekla, da si bom lahko izbrala  darilo, za moj šest in pol letni rojstni dan. Konja za Barbi! In to že jutri! To je bila skoraj tako dobra novica, kot če bi dobila grob!

Bila sem srečna do neba.

S čim nekaj sem zaslužila take čudovitosti?!

To je bil najboljši dan na celem svetu! Tako je sigurno v raju! Zato pa se tako zelo splača priti not!

»A so kje tukaj v bližini trgovine, ali kaj?« sem vsa iz sebe od prijetnega razburjenja vprašala in srebala curry. »A bomo dovolj zgodaj končali s tečajem, da bodo še odprte? Da grem po konja. Konjička. Konjička. Juhuhuhu.«

»Ne boš imela tečaja.«

»A odpade?«

»Zate ja.«

»Ga bom špricala? Joj, prosim to pa raje ne – kaj če se bomo ravno učili kako greš levo in desno?!!! Tega ne smem zamuditi! Bo že konjiček še čisto malo počakal ... Lilith bo mogla še malo hodit, pa bo. Tudi jaz hodim, pa mi ni hudega ...«

»Končala si s šolanjem, ljubica.« me je mami pobožala po laskih. »Saj si se naučila leteti, miškica moja mala.«

Cmokala sem in čebljala. Sploh me še ni zadela resnost situacije.

»Jah, ampak to ni nič! Tole danes je bilo čisto brezveze. Ne znam ne naprej, ne nazaj. Dolgčas! Pristala sem tako trdo, da me moja že tako boga rit še bolj boli … Vse skupaj je sramotno. Sem mislila, da mi bo šlo bolje ...«

Razočarana sama nad sabo sem pojasnjevala: »Rabim še … Pa ne znam pasti dol v trenutku, ko želim … Niti ne vem kako točno sem se dvignila… Pojma še nimam!«

»Konec je!« je Iva odločno zabrusila.

Zdaj sem videla, da ne gre za hec! »Ampak …«

Mamica je postala je v trenutku hladna, kot severni tečaj.

»Nič, ampak! Tako smo se odločili. Ti nimaš pravice do glasovanja! Kdo pa misliš, da si?!

Dogovorjeno je.

Jutri zjutraj, takoj po meditaciji, pred zajtrkom pride pote taxi. Peljal te bo do letališča v Ženevi. Šla boš na letalo do Munchna. In potem na še enega do Hamburga. Tam te bo prevzel stric Mick, počakala me boš pri njem, dokler ne diplomiram iz lebdenja. To je to.«

»Avijon je pa ja popolnoma nepotreben zdaj, ko znamo leteti brez njega!« sem se skušala pošaliti in požirala solze. Nisem mogla, nisem hotela verjeti, kaj mi mamica pravi! Zakaj kar naenkrat takšna sprememba? Popoln preobrat! Če sem se prej počutila, kot da sem v raju, sem bila zdaj v vržena v kup sivozelenih kokošjih drekov. Takšen razmah.

»Savina, ni ugovorov. In konec je tvojih štosov. Mick te bo za nagrado peljal v veliko trgovino z igračkami, kjer si boš lahko izbrala konja za Lilith. Bodi hvaležna za tak razplet. Zelo sem radodarna in milostna do tebe – kljub vsemu, kar počneš! Maksimalno te toleriram in ti delam uslugo, za uslugo.«

»Kaj sem naredila narobe???« skrila sem osupel obraz med kolena in milo zajokala. »Zakaj moram iti iz gradu? Ubogala sem. Pridna sem bila.« Vse skupaj mi je zdelo najbolj krivično. »Zakaj me spet pošiljaš od sebe? Želim biti s tabo! Zakaj mi ne dovolite? Samo s tabo si želim biti …«

»Preveč si odprta.«

Dvignila sem glavo in razočarano pogledala mamico.

»Kaj sem????« nisem mogla verjeti. Nisem mogla.

»Preveč si odprta.«

Pegasti deklici, so lile debele solze žalosti po ličkih.»Zadnjič si mi rekla, da sem preveč zaprta in moram z Rajkom na morje! Da se odprem!«

Iva se ni pustila zmesti. »No, zdaj si pa preveč odprta!«

Oviraš me na moji duhovni poti, nehvaležnica!

Karkoli naredim, nisi zadovoljna Pa vse naredim prav. Sem si mislila v tišini. Nisem si upala povedati tega na glas. Bolela me je vsa nepravičnost. Bolelo me je srce. V pljučih me je spet žgalo.

Pa tako se trudim

Mamica je bila kot ledena kraljica.

Ne glede na to, kako tople so bile moje solze, je niso mogle stopiti.

Zagledala sem žarek upanja. »Prosim pelji me k Maharishiju, mamica! On mi bo sigurno pustil, da ostanem! Boš videla, da mi bo. Boš videla. On je moj prijatelj! On mi je obljubil, da me bo naučil leteti! Vse bo v redu mamica, boš videla, da bova lahko ostali skupaj. On bo povedal učitelju, kar mu gre. On je njegov šef! Šefa je treba ubogati, če ne ti ne da plače. Vem, da me ti hočeš ob sebi, on me je vrgel iz tečaja. Maharishi mu bo navil njegova smešna ušesa, boš videla.«

Ivin obraz se je zmračil, čelo in področje med obrvmi so se čisto zgubali. »A mi boš spet delala scene?! Spet govori hudič in tvoj oče skozi tebe! A ga slišiš?! Ustavi se in utihni, ne daj mu moči! Utihni!«

Pogledala sem tla.

»Sem sem se prišla zdraviti, a mi hočeš spet vse pokvariti?! Oviraš me na moji duhovni poti! Raka imam! Zakaj te moram to neprestano opominjati! RAKA!«

Začela sem počutiti krivo. Mama je videla, da je pritisnila na pravi gumb svoje hčerkice.

»Nehvaležnica mala poganska! Kot da ima Maharishi čas zate! Kot da si nekaj posebnega!

Najbolje, da vse pusti in se samo še s tabo ukvarja, a?!

Se je zato inkarniral?!«

Iva je bila še prejle kot odprta vrtnica – zdaj pa je zgledala kot Shar Pei.

»Ves svet se mora vedno vrteti okoli tebe!

Egoistka mala.

Samo nase misliš.

Ničesar ne spoštuješ. Vse delaš po svoje. Dviguješ se, strašiš nas in nam kradeš čas.

Zdaj bi šla pa k Maharishiju, a?!

Očirnila učitelja. Potunkala mene. Mene!

Če ne bi bilo mene, če te ne bi pripeljala sem in plačala goro Frankov, ga nikoli ne bi spoznala … Misliš, da bi ga zanimala – če bi bila praznih žepov?! Naredil ti je uslugo in šel s tabo en krog, usmilil se te je. Zaradi MENE!«

Maharishi ni tvoj prijatelj!

Na vsak način sem hotela mamici dokazati, da res nima slabih namenov. In da ni Maharishi tisti, katerega družbo si želim. »Samo s tabo hočem biti! Bojim se iti sama na avijon. Pa strička Micka sploh ne poznam dobro … Nikoli še nisem bila tam … Nobenih prijateljev ne poznam pri njemu … Kaj če se izgubim na poti?«

»Utihni, HUDIČ!

Spet se smiliš sama sebi, Savina.

Nisi več otrok! Sprejmi odgovornost za svoje življenje, ne prelagaj je name. Rodila sem te, v mukah sme te rodila, dala sem ti svojo maternico s tem sem opravila svojo nalogo.

Ne šlepaj se name in na mojo luč.

Ne manipuliraj me. Vidim skozte!

Samostojna si. Bodi odgovorna že enkrat.

Tukaj ne moreš več biti. Preveč si odprta.

Učitelj ne ve, kaj naj počne s tabo. Motila boš celo skupino. Lahko se ti odklene še več siddijev, s katerimi ne boš znala upravljati. Lahko si škoduješ … Lahko se poškoduješ … Lahko se ti preveč segreje živčni sistem in te zadane kap ... Kdo ve ...

Seveda bo potem vse letelo name – ne nate. Na koncu bodo še mene okrivili za tvojo smrt. Vse bo, kot vedno, na meni!

Ne morem več!

NE MOREM VEČ!«

Njen obraz je bil zmečkan kot papir, ki ga vržeš v koš.

»Moram biti skoncentrirana na sebe, ne pa igrati služabnico tebi.

Motiš mojo koncentracijo.

Danes nisem mogla nič napredovati, ker je šla vsa moja pozornost nate.

Danes bi morala doživeti preboj! Ti si me ustavila.

Stagniram!

Dovolj sem že naredila zate, a me slišiš! Nehvaležnica!

Ne morem več skrbeti zate.

Tudi učitelj ne more – za vse udeležence tečaja mora poskrbeti.

Nihče drug se ne more individualno ukvarjati s tabo, da bi te usmerjal … Ne znajo se. Maharishi gre jutri v Ameriko za par dni – on bi te edini lahko nadzoroval, a ima seveda pomembnejše delo, kot da se gre vrtec.

Brez njega si te ne upajo imeti … Kar je popolnoma razumljivo.

Že tako si edini otrok, ki je kadarkoli vstopil v ta grad. Prisostvoval tako močnemu šolanju.

To sem ti jaz omogočila!

Pa zapomni si, da sva bila z učiteljem pri Maharishiju in je on sam odredil, da moraš iti!«

»Tega, pa ne verjamem! On je moj prijatelj!« sem se uprla skozi solze.

»Mene postavljaš na laž?!! Mene?«

»Samo ne verjamem, da bi me prijatelj izdal.« je pegasta deklica, previdno, polglasno povedala. »Tega prijatelji ne delajo.«

»On ni tvoj prijatelj. Ne skrbi zate. Samo jaz skrbim zate. Samo mene imaš na celem svetu! Samo jaz te ljubim! Zapomni si to. Vsi drugi bi že zdavnaj obupali nad tabo, če bi bili toliko časa s tabo, kot sem jaz. Za kratek čas jih zavedeš, na dolgi rok jih ne bi mogla! Videli bi te. Odrekli bi se te! Samo jaz verjamem, da nekje globoko, globoko pod vsem tem hudičem, obstaja možnost, da  jaz rešim tvojo dušo.

Ampak, ne bom je reševala zdaj! Moje potrpljenje tukaj je minilo. Zdaj rabim čas zase.

Prereži svoj ego, čudežni otrok

Maharishi je sicer odredil, da obe greva – a sem našla rešitev. Lepo te bom poslala k stricu Micku, naj bo malo s tabo, saj si njegova kri! Naj potrpi s tabo. Jaz zaradi tebe ne mislim več izgubljati svojih blagoslovov!

Ti pa si si sama kriva, da si izgubila svojo priložnost! Spet si hotela biti nekaj specialnega in me zasenčiti, zdaj pa imaš!

Ponovno si delala cel show in silila v ospredje!

KOT VEDNO!

Vedno to počneš.

Hočeš biti center vesolja.

Najprej si se važila z Maharishijem, ki se je samo igral s tabo in duhal vrtnice, potem si se bohotila s svojimi sposobnostmi - zdaj pa sprejmi ceno, ki to zahteva. Mogoče te bo pa tokrat izučilo. Tvoj ego te spet stane! Če bi ga že enkrat prerezala, bi bilo vse drugače Sama si si vse to zakuhala, nosi to!«

Iva je začela hlipati. Solze ji sicer niso tekle, a slišati je bilo, kot da neutolažljivo joka. »Jaz se trudim in trudim, meditiram, vadim, berem ...

Ure in ure molim.

Izpolnitev mojih sanj je ta tečaj. To je moje! Moje zanimanje. Moja pot.

Jaz sem odkrila transcedentalno meditacijo.

To je moja priložnost, da zasijem.

A me slišiš, MOJA!

Ti pa prideš, me zasenčiš in se dvigneš od tal – čeprav ti to sploh nič ne pomeni. Samo zato, da premagaš mene. Ves čas tekmuješ z mano! To si namenoma naredila! NAMENOMA! Da me ponižaš.

Čudežen otrok. Spet si čudežen otrok. Sploh ne vidijo skozte. Samo jaz vem, kdo si. Kako nizka duša si. Čudežen ...

Čudežna sem jaz, da ti tako pomagam. Brez mene se ne bi dvignila od tal. Priklopljena si na mojo energijo. Do sedmega leta. Cuzaš me in se po moji zaslugi dviguješ. Jaz sem to naredila. Ne ti. Tvoje lebdenje je moja zasluga!«

Očitki so bruhali iz nje. »Zafakravaš se z vsem. Vse ti je štos. Tečaja sploh ne jemlješ resno. Ničesar ne jemlješ resno. Ti se zajebavaš, jaz pa mučim. Tebi se userje, jaz se pa trudim. Ni ti življenjsko pomembno, meni je. Jaz imam raka! Z mano bi se bilo treba ukvarjati, ne s tabo! Jaz sem rabila sprehod z Maharishijem. Jaz sme ga želela!

Jaz si želim lebdeti. Ne ti!

Zakaj mi kradeš moje želje?

Zakaj??!!! Bereš moje želje in jih namenoma ukradeš. Prestrežeš jih in mi jih vzameš tik preden se jih dotaknem.

Tik preden. Ko jih imam že skoraj na dlani, mi jih oropaš.

Prosim pojdi v Nemčijo in mi daj priložnost. Prosim te. Kadar sem s tabo, vsi občudujejo tebe. Mene sploh ni. Ni me. Nevidna sem. Ni me. Stran moraš. A me slišiš?! STRAN!!!!!!!!! To je MOJ teritorij!«

Vstala je. Hurikan v vsej svoji mogočnosti.

»Konec kosila!

Greva v sobo, pakirat. Nočem zamuditi popoldanske meditacije, že tako sem zaradi tebe ostala brez drugega dela tečaja danes! Vse si nas prikrajšala! A veš koliko to stane?! A veš koliko si nam dolžna?! Nobenih daril več, nobene žepnine ... Nobenega konja za Barbi. KONEC! Preklicano!!!! Konec je s konjem. In konec kosila!«

»Ampak sploh še nisem pojedla riževega narastka!!!«

»Z medom je. Medu ne smeš.«

Mi bo dovolil ostati?

Na popoldanskem darshanu se je spet zgodilo.

V prisotnosti Maharishija.

Tega nisem naredila zanalašč, ker nisem znala – a sem ugotovila, kaj se dogaja, pa priznam, da sem bila vesela in sem upala, da bo to mojega prijatelja prepričalo, da sem vredna nadaljevati s svojim izobraževanjem.

Da me ne sme pustiti na pol poti.

Niti malo nisem verjela, da je bil on tisti, ki je odločil, da moram oditi. Prepričana sem bila, da je učitelj to zakuhal. Kdo pa drug?! Zdaj pa bo vse skupaj končno prišlo na pravi naslov: do pravičnega šefa. Ki bo seveda dovolil, da nadaljujem s tečajem – ko mi gre pa vendar že tako dobro!

V čisto polni dvorani, med čisto navadno meditacijo, brez da bi upoštevala karkoli, kar smo se zjutraj učili, pred čisto vsemi, sem se, deklica, spet dvignila iz stola v zrak.

Čisto spontano. Nepričakovano.

Ne tako visoko, kot prvič – a dovolj, da je bilo očitno.

Sploh nisem čutila, ne opazila … Dokler drugi niso opozorili moje mamice …

Ko je sem na mamino prigovarjanje odprla oči, sem zaznala, da prav vsi strmijo vame. Vključno z Maharishijem. Spogledala sva se. Sramežljivo sem se nasmehnila in skomignila z rameni. (Ta skomig ni bil viden – tako kot prej se ni mogla premikati, niti govoriti.)

Ups!

Na pol sem se opravičevala, na pol sem si želela njegovega odobravanja.

Polna upanja sem čakala, kako se bo odzval.

Me bo pohvalil?

Mi bo zaploskal?

Bo videl, da je v meni talent in potencial?

In najpomembneje - mi bo dovolil ostati?

Me bo vzel za svojo osebno učenko, tako kot Pranayama Rajko in me naučil še kupa trikov?

Če me bo, bom na vse ure vzela s sabo mamico to jo bo sigurno razveselilo in potolažilo! Skupaj bova, skupaj bomo in superca bo! Kot v raju, samo še boljše ker bomo zmogli leteti. V raju tega ni.

Če me bo, bom lahko potovala po zraku namesto z avtom, ne bom imela prometne nesreče - ki so mi jo napovedali djotish mojstri -  in bom lahko poleti plavala brez rokavčkov kot pravi morski pes! Pa ... prišla bom na prvi šolski dan, sprejeta bom med pionirčke!

Vse moje upanje se je v hipu razblinilo.

Maharishi me je izdal

Maharishi je namreč le pokimal z glavo, dvignil roko in jo na hitro spustil.

Vedela sem, kaj to pomeni.

Kimanje pri Indijcih pomeni 'ne'.

Odredil mi je, da moram nemudoma pristati.

Niti malo topline ni bilo v njegovem obrazu.

Torej je bil on tisti, ki me je poslal k stricu Micku v Hamburg?!!!! On?!!!

Izdajalec!

Maharishi zdaj niti malo ni bil tak, kot na najinem izletu po vrtu … Tako zelo strogega ga nisem še nikoli, nikjer videla … V nobeni knjigi, na nobeni sliki.

Nato je še bolj osorno zamahnil z roko navzdol.

Kot da bi me hotel poriniti na tla.

Ni mu uspelo.

Upala sem, da bo postopek, ki sem ga izvedla zjutraj deloval.

Zaprla sem oči.

Najraje bi se vdrla v zemljo, ne samo spustila na stol!

Začela sem proceduro ugašanja žarnic v glavi.

Če bi znala, bi ugasnila tudi svoje srce.

Ne bo videl mojih solz, ne bo!

Naaamaha before you go-go 

I don't wana miss it when you hit that OM

Neslišno sem hlipala.

Ne bo videl mojih solz!

Tega zadoščenja mu nisem nameravala dati.

Ne bom zajokala na glas!

 

Naaamaha before you go-go

OM Gan Ganapatye going solo

Ena solzica mi je ušla.

(Neverjetno: ta funkcija pa ni bila zamrznjena v zraku!)

Solzica je čisto počasi tekla.

Do ustnice.

Do brade.

Ne smem jokati!

Kapljice prosim, prosim ostanite, kjer ste!

 

Naaamaha before you go-go aaa

Take me flying toniiiiiiiiiiingtttt

I wana hit that hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiigh, yeeeeeah yeah yeah

Tišina.

Stikala.

Tema.

Solze.

Praznina.

Izginotje.

Mala Savinka je osramočeno pristala.

Vrtelo se mi je.

Bila sem kot v toasterju.

Povesila sem pogled, iz mojih oči se je ulilo.

V dvorani je bila popolna tišina.

Moj jok je bil zato še glasnejši.

Nihče me ni potolažil …

Mamica se me sploh ni dotaknila.

Ni me skrila v svoj objem pred vsemi pogledi.

Pred mojim ponižanjem.

Bila sem sama na svetu.

Na trdih tleh.

Na eni izmed najbolj svetih točk na tem planetu.

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x