“Šele se soočimo z vsemi svojimi čustvi, smo svobodni.” govori Ana in na steno lepi rumene listke. Na vsakemu modre črke.
Od spodaj navzgor.
APATIJA 0%
ŽALOST-OBŽALOVANJE 0%
STRAH 0%
JEZA 10%
UPOR 20%
NEVTRALNOST / DOLGOČASJE 30%
PREVIDNOST 50%
INTERES 70%
NAVDUŠENJE 100%
“Šele, ko narediš prostor za vsa svoja čustva, si v resničnem stiku s sabo, s svojo energijo in poslanstvom.”
Mirno me pogleda.
“Za VSA!”
Ana, ki uči terapevte v največjih svetovnih humanitarnih organizacijah in na kriznih vojnih območjih, je specializirana za osvobajanje travm in dvigovanju po čustveni lestvici.
“Ujetost v katerem koli čustvu, ali ne čustvovanju, je ujetost.
Tudi, če je to čustvo navdušenje.” spokojno doda, njene sinje oči, pa zrejo v mojo dušo.
Pove mi zgodbo o fantku iz Libanona, ki je bil zaradi posledic ekstremne travme, ki jo je doživel med vojno, ujet v čustvu navdušenja. Ves čas, 24 ur na dan, je bil navdušen. Ekstatičen. In zato nefunkcionalen. Ni mogel delovati v realnem svetu. Travma ga je držala v krempljih in mu pila možnost, da kadarkoli zaživi svobodno.
Ko se zapremo pred enim samim samcatim čustvom, je kot da postanemo invalidni. Kot da imamo del telesa odrezan.
Pred več čustvi se zapremo, večja je invalidnost.
Moramo si pripeti vse odrezane čustvene ude nazaj, na svoj trup, če želimo biti zdravi in živi.
Ne glede na to, ali to čustvo vrednotimo kot pozitivno, ali negativno.
Čustva so energija. Kakršna koli blokada energije, je blokada. Ujetost.
Namen čustev je, da se gre skozi njih, ne okoli njih.
Kaj pa ti in čustva?
Je bilo tebi, ki to bereš, dovoljeno čustvovati vsa čustva?
So ti med odraščanjem dovolili, da vsa svoja čustva polno izražaš?
Ali si morala biti samo pridna?
Samo dobre volje?
Si bila sprejeta izključno, ko si bila dobra?
Ali nikdar nisi bila dovolj dobra, da bi bila sprejeta?
Ti je bilo sploh dovoljeno, da čutiš?
Da se izražaš?
Si bila obtožena, da čutiš preveč?
In da to ni dobro?
Ti je bilo potem kdaj kasneje, ko si vrsto let upoštevala, kar so ti dovolili in v tebi potlačili, rečeno, da premalo čutiš in si otopela?
In ti potem nič več ni (bilo) jasno?!
Ko sem bila stara 6 let, so me v gradu guruja Maharishija Mahes Jogija, očeta Transcedentalne meditacije, učili lebdeti.
Nihče, pa me nikoli ni učil čutiti.
Prepovedano mi je bilo čutiti.
To, da sem čutila, je bilo tretirano, kot bolezen.
Kadar sem čutila veliko, nisem bila pobožana. Bila sem odrinjena, kot da sem gobava.
Vsa duhovnost, v katero sem bila kot deklica vržena, je bila v bistvu en velik ovinek okrog čustev.
Izogibanje čustvovanju.
Umikanje resničnim čustvom, temu da se sploh čuti, beg v raj, v srečo, v ekstazo …
Nič od tega ne more biti resnično, če ni zgrajeno na temelju čutenja celotnega spektra čustev: apatije, žalosti - obžalovanja, jeze, upora, nevtralnosti - dolgočasja, previdnosti, interesa in navdušenja.
Sploh jeza.
Ta je bila na najbolj črnem delu, črne liste.
Nerazsvetljena. Nebožja. Nedovoljena.
V resnici pa jeza vsebuje 10% duše/zavesti.
In brez jeze ni premika naprej.
Ni spremembe.
Ni gibanja.
Dokler ne gremo skozi jezo (si jo ne dovolimo čutiti), nimamo resničnega dostopa do višjih vibracij.
Je bilo tebi dovoljeno, da si jezna?
“Si bila ti kadarkoli v življenju sploh jezna, na svojo mami?” me je leto in pol nazaj vprašala Asja Širovnik, klinična hipno in regreso terapevtka.
“Seveda, da ne.” sem bila ponosna na svoj odgovor.
“Razumem jo. Odpuščam ji. Rada jo imam. Kljub vsemu, jo imam rada.” sem v isti sapi pridala.
“Šele ko boš začutila tudi jezo do nje, bo to, kar mi govoriš, resnično.”
“Savina, razjeziti se moraš.” mi je malo zatem svetovala tudi Cheri Clampett, mama terapevtske joge, ko sem se soočala s kopijo moje mame, samo da je šlo za odnos poslovnega partnerstva. “Dokler se ne boš, se ne boš mogla izviti in dvigniti iz te situacije. Biti svobodna.”
Savina in jezna.
To vendar ne gre skupaj, sem si mislila.
To vendar ni skladno z ljubeznijo, z vsem, kar je dobro.
Pa je.
Še kako je!
Odprla sem vrata jezi, jo čakala in čakala. Nekaj tednov. In ko je končno enkrat le prišla na plan, sem ji dala prostor.
Sprva je bila plašna in sramežljiva.
Potem pa je postala odločna!
Brcala sem v rdeče kretske kamne in jezi dala zeleno luč, da se izrazi.
Najprej sva bili tujki … potem znanki nato sva se zlili.
Ko sva se, sem postala (v tistem ranjenem delu) cela. Šele takrat sem si lahko izborila svojo poslovno svobodo.
Vsa čustva so naravna, so življenje
Tudi moja dragocena prijateljica Ana, mi zdaj govori, kako pomembna je jeza.
“Ko se soočiš z enim čustvom, pri katerem si bil prej zataknjen, se vzpostavi pretok. To ne pomeni, da boš ves čas jezna in agresivna; pomeni samo da gre energija lahko skozi jezo do višjih čustev. Do višje zavesti.
In da lahko jezo z lahkoto uporabiš kadar želiš in kadar situacija to zahteva.
Vsa čustva so naravna in so le vibracije.
Problem je samo kadar čustva obvladajo nas.
In cilj je , da mi obvladamo čustva, tako jih lahko uporabljamo kadar mi želimo.
Najvišje čustvo je čustvo samo odločanja.
Torej da se mi odločimo, da bomo jezni in mi odločimo koliko časa bomo jezni.
V bistvo želimo doseči da so naša čustva naše orodje za doseganje tega, kar želimo. Kar postanejo, kadar jih obvladamo. Obvladamo jih kadar smo se pripravljeni soočiti z njimi.
Razlog zakaj se s kašnimi čustvi ne soočimo, je to da smo naučeni, da se ne smemo, da so kakšna čustva prepovedana, ali pa so povezana s kakšno bolečo izkušnjo iz preteklosti, ki je še nismo predelali. Oziroma s katero se še nismo soočili.
Čustva so vibracija in ne moramo obstajati brez njih.
Razen, ko smo mrtvi, takrat naše telo ne vibrira.”
27 let brez čustev
V pismu ‘To mi je predal, nato je umrl …’ sem napisala, kako me je moj Kostko, napotil v Kanado, k Burtu Hardingu.
Burt je po globoki izkušnji z Ramanom Maharishijem doživel prebujenje in sedemindvajset let preživel v stanju popolne blaženosti.
Se pravi, da je bil sedemindvajset let ves čas v razsvetljenju.
Človeški del sebe je tretiral kot individualno zavest – zatorej je bil zanj neresničen.
Kar pomeni, da ni imel čustev.
Kadar so se čustva pojavila kateremu izmed njegovih bližnjih, je šel kar stran. Pobegnil je.
Bil je srečen.
Bil je sam.
Enkrat, ko je njegova partnerka jokala in trpela, on pa jo je spet ignoriral in se ji umikal, pa ga je spreletelo:
»Kako koristen sem, če živim v trenutku, na vse nevezan – in neobčutljivo pustim, da se ona lomi pred mano?!
Ko je pa njena bolečina zanjo resnična!
Kdo sem jaz, da si upam soditi, da je iluzija!? Da so čustva nepomembna?
Saj sem vendar človeško bitje. Namen človeškega dela mene je, da čuti in sočustvuje. Da uteleša Bitje - zavest. Utelešen si pa samo, ko čutiš. Ko čutiš VSE. Cel spekter čustev.«
Objel jo je in se ji odprl. Začutil je to, kar čuti ona. Dovolil si je čutiti. Bolečino. Prvič ni pobegnil. In neskončno lepo mu je bilo spet čutiti.
Ganjeno in s solzami v očeh mi je zaupal, da se je v tistih nekaj trenutkih sočustvovanja in bolečine, naučil več kot prej v vseh sedemindvajsetih letih razsvetljena skupaj.
Bolj povečal, kot kadarkoli prej.
Utelesil je, da je vse eno.
Vsi smo eno Bitje.
In prav čustva nas povezujejo v to celoto.
Živ je, a je mrtev
Poznala sem duhovnega učitelja, ki je bil najbolj ponosen na to, da nima čustev. Da ga čisto nič ga ne more ne razveseliti, ne zamajati, ne navdušiti, ne razžalostiti.
Da mu je za vse mu vseeno: če bo, bo, če ne bo – ne bo.
Da ničesar ne želi spodbuditi, nič upočasniti. Da nima strasti, da je le ravna črta. Lahko si ga užalili, kolikor je največ mogoče, pa mu kakor ni bilo mar. Za nič mu ni bi bilo mar; je govoril. Niti za pohvale in nazive.
Ko je šla enkrat sredi zime moja mami v pripor, kar je povzročilo gore komplikacij, je bil on edini, na katerega sem se obrnila s prošnjo za moralno podporo.
Le za nekaj minut sem si želela biti nemočna;
se razjokati, biti ranljiva.
V telefon sem jokala solze, napojene z zaskrbljenostjo in žalostjo … na drugi strani pa le tišina.
Nobenega sočutja. Niti pikice.
»Zakaj nič ne rečeš?« sem ga milo zaprosila. »A ne vidiš, da te potrebujem?«
»Ker ni nič za reči,« je z brezbarvnim glasom povedal. »Itak veš, kako si odporna! Da te vse krepi.«
»Ja! To vem! Ampak hkrati sem pa zdaj šibka in prestrašena. Prosim te, sprejmi me tako! Dovoli mi, da sem takšna!« sem hlipala.
»Zame si nezlomljiva!« je ostal neomajen. “Zame si Sonce.”
»Nezlomljiva sem zato, ker si dovolim zlomiti se!«
Prekinila sem zvezo in vrgla mobitel v zasneženo travo.
“Sonce sveti zato, ker si upa v temo!”
Ni me poklical nazaj. Niti tisti dan, niti kasneje. Niti malo ga ni zanimalo, kako se spopadam z naporno situacijo in z veliko preizkušnjo. Itak sem bila tega že navajena. Še vedno do tedaj je šel stran, ko sem imela čustvene turbulence. Tak je bil do vseh. Ko sem se absolutno umirila, pa je njegova pozornost spet bogato deževala name.
Če sem mu kdaj očitala, da njegovo ravnanje ni fer, je odgovoril:
»Čustva niso moje krmilo. Ne obvladujejo me!«
»Ja pa te!!!« sem mu skušala dopovedati.
»Sicer se jih ne bi tako zelo bal! In stisnil repa med noge, vsakič ko se prikažejo!«
Ta učitelj je tako zelo zatiral svoja čustva in sebe, da se je kasneje popolnoma zataknil v temo. Tako se je trudil biti brezbrižen, nečustven, skuliran in ves čas razsvetljen, da so ga njegove sence začele popolnoma obvladovati.
Tako zelo je zanikal, kar čuti in da sploh čuti - da je ugasnil sebe.
Razbil je nekaj zakonov, čustveno trajno poškodoval nekaj svojih učenk, ter uničil sebe.
Propadel je.
Zdaj je debel, zavaljen, brez žara, brez energije in … še kar ima alergijo na čustva. Popolno neodpornost.
Živ je - a je mrtev. Ne vibrira.
Kje je začetek tvoje čustvene kepe?
Bolj, kot smo čustveno neodporni, nižja je naša vibracija.
Bolj bežimo.
Stran od sebe.
Stran od priložnosti.
Stran do svojih potencialov.
Stran od ljubezni.
V nezdravo hrano.
V površinske odnose.
V odvisnosti.
Stran od blaginje.
Stran od zavesti.
V destrukcijo.
V samosabotažo.
Najmočnejši, najbolj srečni in najbolj zavestni ljudje, ki dvigujejo ta naš planet in ga zdravijo; so najbolj v stiku s svojimi čustvi.
Z VSEMI svojimi čustvi.
In najlažje je začeti na začetku.
Tam, kjer se je zgodila prva kroglica potlačitve.
Kroglica iz katere je potem nastala velikanska snežena kepa potlačenega čustva, ki zdaj ovira pretočnost našega življenja.
Bolj smo pretočni, bolj smo živi.
Bolj smo živi, več doprinesemo temu svetu.
Bolj doprinašamo, bolj sijemo.
Tukaj smo zato, da doprinašamo in sijemo.
Bolj sijemo, bolj sprejemamo.
Bolj sprejemamo, bolj nas lahko cel Univerzum podpre.
Unverzum podpira čustva.
Univerzum komunicira preko čustev.
(Namesto besede ‘Univerzum’ mirno uporabi katero koli drugo, ki vibrira s tabo: Bog, Kreator, Stvarnik, Boginja, Narava …)
Več čustev, kot imamo; bolj si upamo iti skozi njih in jih začutiti - bolj smo zliti z Univerzumom.
S sabo torej. S svojim najvišjim Jazom.
Grem skozi
Zato sem se odločila.
To poletje, grem skozi.
Skozi vsa svoja čustva.
Čisto do svoje majhne deklice.
Iz nje.
Pogovorila se bom z njo. Pogovarjam se z njo. Tako, da jo čutim. Da pišem. Da si položim dlani na srce in ji dam dovoljenje, da pride na površje. Da mi pove, kako je bilo. Da mi zaupa, da jo bom varovala tako močno, močno - da lahko prvič v življenju čuti. Čuti vse.
Ni ji treba biti pridna. Ne bo ji treba biti velika. Ni ji treba biti odrasla. Ne bo ji treba biti prijazna. Nič o tega, ji ni treba. Karkoli je, je. Karkoli bo, je lahko. V vsem je in bo sprejeta. V vsem bo ljubljena. Vse lahko izrazi. Varna je. Čuvam jo.
Nikdar ji ne bom rekla, da čuti preveč.
Več, kot čuti, večja je.
In čuti lahko vse.
Vse, kar ji bom zašepetala, je: “Tukaj sem. Sprejeta si. Z vsem. V vsem.”
To, kar sem si celo življenje želela, da mi rečeta starša.
Da mi pove partner.
Da mi nudi duhovni mentor.
Vse to, si zdaj dajem sama.
Sama držim varen prostor sebi.
Dovolj sem močna.
Dovolj sem.
In točno zaradi tega, se bo celo moje življenje še bolj sestavilo in zlilo.
Tukaj je začetek
Tukaj se začenja zgodba moje male punčke. In nadaljevala se bo, skozi poletje. Skozi vsa čustva.
Delim jo s tabo, z eno in edino namero: da se tudi ti začneš počutiti dovolj varna, da izraziš celo sebe.
Da sama sebi nudiš varen prostor. Da z žarki svojih čustev stopiš vse svoje zasnežene kepe, ter še bolj, bolj, bolj zasiješ v svoji celi vibraciji.
Da bova skupaj sijali. In skupaj, pozdravljeni in povečani v svojo edinstvenost, zdravili celo mamo Zemljo.
Samo skupaj to zmoreva. Samo skupaj to zmoremo.
Mala Savinka
»Ven, takoj ven! Poberi se!«
Stal je za prižnico okrašeno s kristali in s prstom kazal na mojo mami.
Vse te kristale kupila ona. Skupaj sva jih izbirali …
»Ne grem!« gledala ga je v oči in šobila svoje srčkaste ustnice.
»V to cerkev, v ta sveti prostor nimaš več vstopa, grešnica!
TAKOJ ven!«
»Ne grem! Cerkev brez božje ženske nima duše! Potrebujete me! Na prižnici!«
»Zaničujemo te! Nisi več izbranka Nove Dobe! Izbočena si iz naše skupine! Bisere mečeš svinjam. Pojdi k njim, tja spadaš!«
Njene smaragdno zelene zenice so dobile jezne strele.
»Če boš preklel sveto žensko, boš ti pogubljen!«
»Prekleta si že, ni ti pomoči!«
Imel je črne skodrane lase, ki jih že pošteno izgubljal na vrhu buče. In dolgo brado z nekaj sivimi kocinami. Vili mu je bilo ime. Kot od čebelice Maje. Nisem ga marala. Niti malo! Ko je nazadnje prespal pri moji mamici, sem se zanalašč vrgla dol iz pograda, na glavo.
Mamica je takoj pritekla k meni – to je bil namen. Dala mi ji je obkladke s kisom na buške, mi naredila reiki, ter spala z mano v postelji celo noč, da me ne bi spet 'tlačila mora'.
Ja bila sem potolčena, a sem bila tudi v devetih nebesih: mamica je bila čisto moja.
»Zadnjič ti lepo rečem, da se sama poberi ven iz maše! Če ne; boš šla na grdo. Od danes naprej nisi več članica Evangelizatorjev Vodnarjeve dobe. Nisi pokorna, ne zaslužiš si biti tukaj! Kadarkoli v prihodnosti ti je prepovedano prestopiti prag te cerkve!«
Prijela sem mami za roko.
»Pridi mami, greva. Na teh mašah tukaj je itak veliko bolj dolgčas, kot kjerkoli drugje …« sem ji zašepetala v uho.
Zamahnila je, se izvila iz prijema, ter začela uporniško strmeti vanj.
»NE GREM!«
Opazovala sem, kako je Vilijev obraz postal zelen, njegova avra pa temno siva.
Za njim na prižnici je bila zlata zvezda. Ob njem veliko sveč. Zaželela sem si, da bi ga katera izmed njih zažgala.
Velik hotel Slon in umrli duhci
V hotelu Slon smo bili. Na prav vseh vratih je bila kljuka iz kovinskega slončka. Pritisnil si najvišji gumb na dvigalu, ki sem ga dosegla šele, ko me je mami dvignila - pa si bil pri njih. Vsako nedeljo sva bili tukaj, pri maši. In sredo, po moji angleščini, na tantri.
Obakrat je bil glavni Vili. Tudi analizirati umrle duhce nas je učil. Ob polnih lunah. Pa včasih ob ponedeljkih. Samo ni imel pojma. Nikoli mu ni uspelo priklicati moja babice, čeprav sem ga to vedno vztrajno prosila. Namesto z njo sem morala komunicirati z neznanci, ki me sploh niso zanimali. Pa z nekom, ki je skočil dol iz sosednjega Nebotičnika in je bil zdaj ujet med svetovi.
Strički in Vili so prišli do moje mamice.
Bili so veliki, s strašnimi pogledi in s spačenimi mimikami. »Mami prosim, pojdiva - bojim se!«
Mami se je z rokami zagrabila ročaja stola. Ter napela celo telo.
Oni pa so jo prijeli za ramena in jo začeli stresati.
Od groze sem zaprla veke, pokrila obraz z dlanmi in začela na glas recitirati molitev Nadangela Mihaela, ki jo je treba povedati vsakič, ko se usedeš v avto, na avtobus ali pa na letalo - pa se ti nikoli nič ne zgodi.
»Gospod Angel Mihael bodi spredaj pred mamico,
Gospod Angel Mihael bodi zadaj za mamico,
Gospod Angel Mihael bodi levo od mamice,
Gospod Angel Mihael bodi desno od mamice,
Gospod Angel Mihael bodi nad mamico,
Gospod Angel Mihael bodi pod mamico,
Gospod Angel Mihael bodo vedno z njo.
Ona je tvoja Ljubezen, Zaščitena je.
Ona je tvoja Ljubezen, Zaščitena je.
Ona je tvoja Ljubezen, Zaščitena je.«
Zdaj bi morala še z mislimi narisati Vijolični varovalni plamen okoli svoje mamice; a se zaradi prerivanja nisem mogla dovolj zbrati, da bi si odprla tretjo čakro in iz tam vzela lila tempere – kot sem si zamislila in kot so me naučili. Pokukala sem.
Vsi strički so kričali na mami naj vstane in gre, ter jo še kar stresali. Ona pa je imela čisto bele roke, tako zakrčeno se je držala. Niti malo ni kazalo, da se bo vdala.
Vili se je začel dreti, da si bo za vedno zapomnila, kako je skrivnostno zanje božjih izbrancev prenesla v drugo skupino, raztrobila zaupne podatke – ključe njihovih obredov.
Kakšna izdajalka je, ker hodi še drugam na seanse, ter v cerkve … In to ne samo v Sloveniji, se samo v Jugoslaviji, ampak hodi celo v TUJINO!
Nato so s skupnimi napori dvignili stol, na katerem je sedela.
Ter …
Ojoj …
Jo začeli nositi proti izhodu!
Tudi ta stol in vse ostale je kupila ona … Skupaj sva jih nabavili. V Lesnini, na Gospodarskem razstavišču …
Čisto nič nisem mogla narediti.
Samo gledala sem lahko.
Tresoča. Brez diha.
Mami je bila kot kraljica, na prestolu.
Najlepša kraljica.
Visoko nad vsemi.
Kot puhast oblakec na nebu.
Oni pa so se napenjali z obrazi, kot da jih tišči kakat - pa ne gre in se potili.
Ko so prišli do izhoda, je mamica spustila roke iz držala, jih dvignila, razprla, se zagugala in zakričala, da je zabobnelo čez celo dvorano: »Blagoslavljam vas, odpuščam vam - saj ne veste, kaj delate!«
Eden izmed nosačev je klecnil, tovor se je zamajal, videti je bilo, da bodo vsi skupaj padli …
Nekako in zibajoče jim je potem le uspelo izginiti skozi vrata …
Vzela sem mamino modro vegansko torbico z resicami, svojo barbiko in Janezov evangelij, ki sem ga čisto podčrtala in okrasila z rožicami, srčki in mini miškami - ter s sklonjeno glavo zapustila prostor.
Kaj bi dala, da bi bolj pozorno poslušala svojega mojstra pranayame Rajkota, ko mi je razlagal tehniko nevidnosti - ker bi tokrat bi mi pa prišla še kako prav!
Obljubila sem si, da naslednji teden, ko bo Rajko spet moja varuška in greva na morje za dolgo časa (vse dokler bo mami v Ameriki kjer si bo zdravila raka) ne bom sedela na ušesih!
Na vratih sem se srečala z utrujenim zariplim Vilijem in njegovim prepotenimi tremi mušketirji – naj ga bo sram!
Ko bo spet pri nama doma, mu bom pljunila v miso juho in prdnila v polšter iz ajdovih luščin!
Kot sladoledna lučka
Na modrem tepihu, s kockami, pred srebrnimi vrati dvigala, je zlomljeno sedela moja mami.
Očitno je obstala v enakem položaju, kot so jo stresli s stola.
Še tega ji niso pustili. Morali bi ji ga, saj ga je vendar kupila.
Bila je tam, kot odvržena smet.
Nič več našobljena.
Nič več močna.
Kot prazen olupek od banane.
Nič več odločna.
»Mamica moja!«
Njene oči so postale steklene.
Telo težko in zakrčeno.
Kot da bi zrla v daljavo. A ni.
Ni je bilo.
Stekla sem k njej in jo objela.
»Mamica lepa, zlata!«
Trda je bila. In hladna.
Kot preveč zmrznjena sladoledna lučka.
»Oprosti, ker mi ni uspelo priklicati Mihaela, da bi te rešil!«
Ni se premaknila.
Začela sem jo božati po obrazku.
»Mamica lepa!«
Umaknila sem ji fru fru iz čela. Ji drsela čez lička. Pa čez njene mehke lase barve čokolade.
Bilo je, kot da crkljam posušeno granatno jabolko.
Trdo površino, v kateri ni življenja.
Moje lepe mamice ni bilo. Le njeno telo je ostalo. Kot kip iz cementa.
Začela sem ji masirati ušesa – na šoli za kitajske zdravnike smo se učili, kako se na tak način oživi in pozdravi čisto vsak organ. Tudi srce.
Mami pridi nazaj
Ni pomagalo.
»Mamica moja.« sem ji šepetala, ter jo klicala.
Ni se odzvala. Ni me videla.
»Mamica lepa. Oprosti mi. Oprosti.«
Začela sem ji dajati lupčke na obraz. Na očke. Na nos. Pa nosek ob nosek. Kot Eskimi.
Nato sem ji zlezla v naročje. Kot majhna mucka, sem našla prostor zase, se zvila in tesno privila k njej.
Slišalo se je, da za zaprtim vrati cerkve pojejo.
In kako Vili fuša.
Vzela sem njeno mrtvo roko in se z njo božala po svojem čelu.
Težka je bila. Neodzivna.
»Mami, prosim prosim pridi nazaj!« sem jo klicala in prosila, še dolgo po tistem, ko se je pesem že končala.
Jaz te čuvam
Vili je imel govor. Potem so spet peli …
In nato enkrat, kar naenkrat, sem začutila, da se je mamici telo začelo tresti.
Pogledala sem proti njenemu obrazku – ustnice so ji trepetale v kotičkih.
Moja mami se vrača!
Začela sem jo spet lupčkati in božati.
Se drgniti ob njena ramena s svojo glavo.
V njenih najlepših zelenih očeh, se je ledeno steklo začelo počasi topiti.
Čez čas so ji zavibrirale trepalnice.
Usta so začela dobivati nazaj barvo …
Svojo glavo sem položila v njeno naročje.
Dala njeno dlan na svoj obraz.
»Mamica, lahko prideš nazaj. V redu je. Prosim, pridi zame. Jaz te čuvam!«
Mami se je zdrznila.
»Jaz te varujem.«
V tem je name padla ena kapljica.
Pa še ena.
Pa še.
Iz maminih oči je začelo deževati.
Vedno bolj.
Njene solze so bile tople in mehke.
Prihajale so od daleč.
Vedno več jih je bilo.
Kot da ne jokajo samo mamine oči, ampak njeno celo telo.
Mamin jok se je spremenil v tuljenje.
Kot sirena ob sobotah ob dvanajstih je jokala.
Kot velika levinja, ki umira s prebodenim srcem.
Držala sem jo za roko.
Nič nisem mogla narediti.
Skrbelo me je, da se mamica nikdar več ne bo mogla potolažiti.
A čez čas so se njene solze, kot da bi odrezal - ustavile.
Odrinila me je iz naročja, vstala, si pogladila lase in obleko, ter mi rekla:
»Vidiš, tako se je počutila Eva, ko je bila izgnana iz raja!
To so bile njene solze! Kanalizirala sem jih.
Tudi ti nosiš v sebi njeno bolečino! Njene rane. In njene grehe. Tudi ti si prekleta!«
Dvignila sem se. Razumela sem, da je čas za odhod.
Prižgali sva luč na dvigalu in se odpeljali dol.
Za gumb 'P' pa sem bila že dovolj velika, da sem ga lahko sama pritisnila!