Kako kraljevsko nositi svojo usodo

Ljuba Usodna,

Tako rada bi tebi in sebi zagotovila, da bo vedno vse v redu. Da bo od zdaj naprej vse samo še izključno lepo. Tako res je, da si zasluživa vse najlepše in najboljše v življenju, da si zasluživa da se končno blaženo spočijeva na blazini iz mehke vate sreče, pokrite z odejo ljubezni, s sproščeno glavo na blazini miru.

Ne morem nama tega zatrditi, ker ne bo vedno tako.

A obstaja način, da bova vedno, VEDNO, VEDNO - in to ti obljubljam! - nepoškodovani in zavarovani, ne glede na to, kaj se nama bo zgodilo., skozi kakšne preizkušnje bova še šli. Obstaja način, da bova vsak dan še bolj svetili, še bolj čutili in še bolj ljubili.

Bilo mi je manj kot 6 let, bila sem v gradu Seilsberg, ki so ga Maharishiju Mahesh Jogiju kupili Beatli -  in ravnokar so mi njegovi trije osebni djotish mojstri (mojstri indijske astrologije) popolnoma direktno, brezkompromisno in brez čustev napovedali usodo.

Majčkena pegasta deklica, pogreznjena v velik bel fotelj, je dobila natančno napoved svojega življenja, vse krute detajle, vse boleče podatke …

K tej napovedi se bom še vrnila.

A najprej si preberi, kako me je, obteženo s svojo usodo, nanjo potem pripravil Maharishi …

On mi je zagotovil, da bom VEDNO VEDNO varna. In čeprav se je do pikice natančno usoda odvila, čeprav ni bilo nič lažje - kvečjemu težje, kot mi je bilo napovedano - sem, v resnici; nepoškodovana!

Tudi ti si.

Nihče ti nikoli ni mogel vzeti tvoje celosti.

Cela si.

Maharishijeve besede so namenjene tudi tebi. Prav tako pravljica o prijaznem jogiju Ajaritu, ki je vsako jutro molil ob reki Ganges in strupenem pajku Latishu. Začuti jo in vsrkaj njeno sporočilo.

Vsi guruji so iz iste firme

Močno sonce naju je zaslepilo.

Vrt je bil pravljičen. Poln živo rumenih in svetlo roza rožic. Pa vrtnic. Čudovit, čudovit je bil. Tudi Lilith, moja barbika, je bila navdušena. Nekaj časa smo se v tišini sprehajali. Potem pa se nisem mogla več zadrževati.

»Saj vem, zakaj sva tukaj! Sem nisem priplavala po lasiju! Odločaš se, če lahko ostanem, ali ne, a ne?! V živo me preučuješ, če sem pobalinka, ali miška. Dobro vem, kako to gre!«

»Ah, to pa res ni stvar vprašanja.« je Maharishi ležerno odgovoril in naprej duhal oranžne vrtnice. »Seveda ostajaš, cel kup dela imaš … Poleg tega me moraš naučiti še kakšno dihalno vajo …«

Zresnil se je in me pogledal oči.

»Vendar pa: a ti je sploh všeč pri nas, ti pobalinka metuljčica?« Nežno me je prijel za brado. »Te to kdo sploh kdaj vpraša?«

»Po pravici hočeš vedeti, če mi je všeč pri tebi??«

»Po pravici.«

»Pri Oshotu mi je bilo veliko bolj simpatično. Oprosti. Vem, da je iz druge firme.«

Skomignila sem rameni. »Tudi Lilith pravi isto. Že od jutra nerga. Obe bi se lahko zlagali, če bi hotel, pa nisi. Kar je dobro, zdaj nama ne bo zrasel nos. Pa še k spovedi nama ne bo treba. Daleč najboljše spovedi so v Sloveniji. Ne vem kako ste z njimi v Švici …«

»Vsi mi smo isti prst, ki kaže proti luni. Ne pa luna. Vse je ista firma.«

Parkirala sva se na belo klopco iz katere sva imela popoln razgled na cel bel grad.

Lilith sem posedla, ter jo obrnila proti soncu. Rabi malo D-vitamina, če bo hotela imeti s Kenom otroke.

»Takoj jutri zjutraj začneš s tečajem levitacije.« je veliki guru slovesno oznanil, ter mi pomižiknil, “Pa bomo potem videli, pri komu ti bo bolj všeč.”

»Upam, da bo res zabavno, ker … tale djotish …” požrla sem solze, ki so prihajale na plan in se kot vedno, skušala reševati s humorjem.

“Tudi Lilith se je zdel djotish izguba časa. Saj bi ti ona povedala, ampak je zaspala, poglej … BaZi nama je veliko boljši, veš. Tam izveš, če si sonce, rožica, drevo, biserček … Jez sem veliko Sonce Bing, Lilith je pa Ocean. Ko ji bom izbirala Kena, mora biti nujno velika gora po BaZiju, če ne bo, se bosta samo kregala!”

Resno sem si pokimala.

»Nobenih slabih novic ne izveš pri BaZiju. Noben ti ne reče, da se bo tvoja mami poročila s pošastjo. Pa da te princ ne bo rešil, ampak še bolj potunkal v blato. Tu ni logike, vedec Maharishi! Življenje mora biti tako, kot pravljica. Ja, vmes naj bo malo naporno, če že vi Bogovi to hočete. Prav, da se nekaj naučimo, kaj doživimo, pa da ni ravno dolgčas - kot v raju, kjer je non stop enako vreme in imaš ves čas oblečene kopalke. Kjer niti malo zapiha, da se ne moreš niti pošteno prehladiti.

Saj, dokler nista Adam pa Eva zafrknila si bil v raju lahko celo nudist, ampak zdaj to ni več mogoče.

No, ampak potem, potem pa se mora dobro končati!”

Moj ton je postal zaskrbljen. Nisem mogla več skrivati svojih resničnih čustev: »A pa ti res res, čisto zares verjameš, vse kar ti trije kralji djotisha povedo?

Čisto vse?«

Sramežljivo in polglasno sem vprašala: »Te ni nič strah, ko dobiš take novice?«

Gledal me je, kako se kot biblijski David mala, drobna, suhcena deklica z levjim srcem, pogumno soočam, s kot Goljat veliko močjo usode.

»Jaz jim niti malo ne verjamem, veš Maharishi. Mislim, da so me samo strašili in hoteli kaznovati zaradi mantre ... Pa prepričana sem, da znam toliko enih čarovnij in molitvic, da lahko vse hudo spremenim v lepo …«

Opogumila sem se. »To je zdaj moja naloga, da odčaram vse, kar mi hoče usoda ušpičiti!!!! Meni in moji mamici! Za obe bom dovolj močna! Kot Popaj! Še močnejša! On je samo špinačo, jaz se pa nalivam s spirulino! Vse grde prerokbe bom izničila, boš videl! Uspelo mi bo!«

Guru je bil še kar tiho. Ljubeče me je gledal v oči, ko sem se prepričevala in se bodrila.

Dal mi je prostor. Dovolil mi je vsa čustva. Ne samo tista, ki so označena za pozitivna. Dovolil mi je biti otrok.

»Ampak …

Kaj pa … če bo vse res? Kaj pa če so mi zares povedali kaj me čaka?!«

Pogledala sem v levo in desno, da se je prepričala, da sta sama, ter zašepetala:

»Kaj pa če čisto slučajno ne bom znala vsega izbrisati … ?«

Prvič sem začutila, da sem dovolj varna, da sem lahko šibka. Da lahko čutim in izrazim svoje strahove. Da mi ni treba, tako kot po navadi, pogoltniti in pospraviti globoko, globoko – tja, kjer jih nihče ne bo opazil. Kjer ne bodo nikogar motili.

»Kaj če se mi bo kje zataknilo …?

Če bom naredila kakšno napako pri odčaranju?

Ali pa če bom prepočasna?

Tako kot takrat v cerkvi v hotelu Slon, ko mi ni uspelo narisati vijoličnega plamena okoli mami in so jo vseeno vrgli ven?

Kaj potem?

Kaj pa če moje čarovnije sploh ne bodo delovale?!«

Čisto čisto potiho sem vprašala:

»Kaj bo potem z mano?«

In še tišje.

»Kaj bo potem z mami?«

Maharishi me je še naprej samo gledal.

Postala sem obupana.

»Bi šla raje nazaj v svoje deveto življenje, kot pa tole. Pa dobro veš, kako naporno je bilo!”

»Vem, vem.« Objel me je in me začel božati po zaskrbljeni kodrasti glavici. »In ne. Ne, verjamem jim – prerokbam. Tudi tebi ni treba verjeti, metuljčica. Pozabi na detajle.«

Usodna ni zanka okoli vratu

Maharishi ne verjame v djotish?!

»Djotish mojstri imajo vedno prav, verjamem jim pa ne. Ker usoda ima na nas vpliv le, dokler je ne presežemo. Dokler ne identificiramo in natančno ne izbrusimo česa si zares želimo. Dokler ne izkristaliziramo zavedanja o sebi. V sedanjem trenutku ni ne karme, ne preteklosti, ne prihodnosti. Sedanji trenutek ni nič drugega, kot stanje, kjer ni upora.

Popolna kontrola nad našo vibracijo, ne glede na okoliščine. Predvsem pa – na to večina ljudi pozabi – sprejemanje popolne odgovornosti nad vsem, kar se nam dogaja.

Zavedanje, da smo mi vratar, ki odpiramo vrata VSEMU, kar prihaja v naše življenje v najožjem in najširšem smislu. To je bistvo vsega! Bistvo tega, da smo tukaj. V taki obliki. Ko zmoremo živeti sedanjem trenutku, smo svobodni.

Mi smo kreatorji. Mi smo kreatorji svojih emocij. Naše emocije pa so kreatorji naše realnosti.

Dokler nismo svobodni, pa nam usoda pomaga, da to postanemo. Namen usode je, da nas pripelje vase. Poanta usode je samo osvobajanje, deklica. Naloga usode je, da nas odpre do te mere, da dovolimo sebi, da se v celoti, tukaj in zdaj, utelesimo.«

Objel me je in mi nežno razlagal.

»Usoda je naša prijateljica, ne zanka okoli vratu. Prinesli smo jo s sabo – iz prejšnjih življenj. Vsi pridemo s kovčkom preteklosti na ta svet. Naš namen je, da ga razpakiramo, ne pa še bolj natrpamo.

Djotish samo naredi popis, kašno prtljago smo prinesli s sabo, od prejšnje osebnosti. Sicer je vsako naše življenje kot muha enodnevnica, majhno in nepomebno: istočasno pa vse kadarkoli doživeto, želeno in narejno ostane za večno.

Vedno lahko spremenimo usodnost, v ugodnost – če jo sprejemamo, namesto, da se borimo proti njej.

Usode se ni za bati. Je pa treba biti buden. To je namen djotisha. Da zazvoni budilka. Da te zgane.

Naš odziv na usodo ključen. Kakor se odzivamo in delujemo, takšno življenje imamo.«

»Se pravi jo lahko odčaramo, a ne? Tako, kot sem si zamislila?« sem polna upanja vprašala.

»Ne, metuljčica. Vsega se ne da odčarati.« je moral biti iskren. »Obstajata fiksna in variabilna usoda.

Določenih dogodkov ne moremo spremeniti. Nimamo vpliva nanje. Tudi če smo energetsko že ven iz tovrstne vibracije, včasih pridejo za nami, kot valovi.

Sprožili smo jih že dolgo nazaj, pa nas šele zdaj dohitijo. Oziroma nam pokažejo kje smo, četudi mislimo, da smo že ven. Pridejo do nas, z namenom da nas dvignejo, še bolj vase!

Z nalogo, da postanemo še bolj pozorni na to, kar kreiramo. Čeprav jih ne moremo spremeniti - pa lahko izberemo, kako bomo reagirali nanje.

Kaj bomo odnesli od njih. Če se bomo zaradi njih zaprli. Ali le še bolj odprli in povezali s svojimi močmi.

Če se ob takih preizkušnjah obrnemo vase in prevzamemo odgovornost – namesto, da kažemo s prstom navzven, potem se usoda spoštljivo prikloni, zadovoljna, da smo dojeli bistvo.

Naša izbira je, ali se bomo v svojih strahovih utopili, ali pa videli da so blagoslovljeni splavi.

Po žilah nam teče usoda. Če hočeš zamenjati svojo kri, to nisi več ti. Lahko pa jo prečistiš.«

Zavzdihnila sem.

»V resnici nas to, kar se nam je in bo zgodilo nikdar ne opredeljuje. Niti ne omejuje našega širjenja. Na življenje lahko gledamo skozi dve prizmi. Da je vse čudež in nam v darilo; ali pa da ni nič čudežnega in da nas nič ne podpira.

A čudeže si je treba zaslužiti. S svojimi odzivi. Čudežnost je pravična!

Bolj delujemo iz svojega ega, bolj je naš svet določen. Več kot je duha v osebnosti – več je svobodne volje.  Dvig zavesti povečuje svobodno voljo.

Le z dvigom zavesti se lahko dvignemo nad usodo. A brez usode ni dviga zavesti!

Za glavne življenjske lekcije nikoli ni ne pomilostitve, niti možnosti izogiba. To pa ne. Vse kar se da narediti je, da jih z dvigom zavesti prepoznamo in osvojimo, ko nežno trkajo na nas. Preden nas stresejo, kot elektro šok.

Pa, če si na tresljaje pripravljen, te ne presenetijo, zato se prej končajo ...

Medtem ko Sade Sathi, je Sade Sathi. To je to. Največje duhovno učenje in napredovanje – preko katastrof. Najhitrejša in najnevarnejša avtocesta, najučinkovitejša za naš razvoj.«

Zaječala sem. »Dobro poznam zgodbo o tem, da se je še bog Šiva skril pred Atijem Osatijem. Še on se ga je bal.« (Namesto Sade Sathi sem vedno govorila Ati Osati. :-))

»Spoštoval ga je. Ni ga podcenjeval.« je pridal Maharishi. »In se kar za celih sedem in pol let se je umaknil pod gladino Gangesa, pred Šanijem.«

»Se pravi tudi on ni zmogel odčarati usode? Čeprav je bil bog? Tudi on ni bil svoboden pred njo?« sem bolj ugotovila, kot vprašala.

Maharishi me je pobožal po zaskrbljeni glavi in srčno rekel.

»Vsi mi smo svobodne duše, obute v od prej pošvedrane čevlje usode. Če ne bi bili, ne bi bili na zemlji.«

»A pa se jih da sezuti?« Kljub vsemu še nisem čisto čisto izgubila upanja.

Ljubeče se je nasmehnil in skomignil z rameni. »Saj vidiš, da čevlji pridejo za tabo. Tudi, če jih namenoma pozabiš v gradu – te najdejo.«

Guru me je prijel brado in se spet zagledal v moje oči. Po nekaj trenutkih tišine je dejal:

»Lahko pa hodiš tako, da te ne tiščijo.

Tako, da kraljevsko prenašaš svojo usodo.«

Kali in Bronhi bomboni

Nato sva dolgo sedela v tišini in jedla bombone. Maharishi jih je imel polne žepe. Rdečih, oranžnih, rumenih. Vsak nama je obarval jezik. In vsakič sva si ga pokazala, ter se smejala barvnim spremembam.

Čez čas sem se spomnila …

»Ojoj. Spet jem bel sladkor, spet sem zafrknila! Zakaj me nisi ti ustavil?Zakaj ga ješ tudi ti? Pričakovala bi več od sebe! Če bi bila stara šest let, bi si še oprostila. Pri šestih in pol si pa takih kiksov ne bi smela več privoščiti!«

Moja strogost ga je seveda nadvse zabavala.

»Ti pa si teatralna! Avtentična Kali!« S ponosom in ljubeznijo me je pobožal po glavi. »Niti malo razredčena Kali.«

Nisem se pustila zmotiti. »Če bi vsaj jedla Bronihje, bi bilo vsaj vredno, tako pa je ta prekršek čisto nepotreben. Moja mami bo zelo razočarana nad nama, veš! Kaznovana bova! in to ZELO.”

Njegov obraz se je skremžil.

»Punčka, ti nisi vzrok za razočaranja tvoje mamice. Ti si njeno sonce!«

»Saj ona je tudi sonce, po BaZiju. Tako kot jaz. Ampak njeno ne sveti, pravijo kitajski astrologi.«

Otožno in šepetaje si je zamrmral. »In zato hoče ugasniti tudi tvojega … Ne more se sprijazniti s tem, da bi bila na nebu dva sonca. Ne vidi, da ji ti le povečuješ njen sijaj, da si ona ... «

Seveda sem slišala in nemudoma okregala »Ne govori grdo o moji mamici! To ni lepo, da veš. Dela me žalostno. Najrajši na svetu jo imam. In ko se bo pozdravila, bo še boljša! Boš videl!!!«

Nato sem očitajoče pristavila. »Sploh pa je ne poznaš tako dobro, kot jaz in nimaš pojma, kako odlična je že zdaj. Če bi ti toliko pretrpel v življenju, kot ona … Tebe bi pobralo. Na mestu bi se spremenil v prah! Od tebe ne bi ostale niti kosti – da te še pokopati ne bi mogli, da veš. Vsi so jo izkoristili, mojo mamico. Vsi ji delamo težave. Za vsemi nami mora popravljati, kar naredimo narobe. Za vse je sama. Nihče je ne ceni! Noben ni na njenem nivoju!«

»Ah metuljčica.«

Božal me je po glavi.

Naprej ni vedel, kaj naj odgovori. Nato se je spomnil, kako mi lahko na najnežnejši mogoč način pove to, kar si v resnici želi in kar vidi. »Vajina usoda je takšna, kot zgodbica o prijaznem jogiju Ajaritu, ki je vsako jutro molil ob reki Ganges in pajku Latishu.«

»Povej mi jo, povej mi jo!!« sem začela poskakovati. »Povej mi jo prosim, prosim, prosim! Že celo večnost nisem slišala nobene pravljice!«

»Celo večnost v tem in v vseh prejšnjih življenjih, a ne?« me je dražil.

»Točno tako! V prejšnjih življenjih pa res nisem imela časa za pravljice!«

Kdor se poistoveti s tem, da je žrtev je v hipu mrtev

Usedla sva se na travo. Lilith sem pospravila v žep. In z odprtimi ušesi poslušala gurujevo pravljico.

»Neko sredo, ko je jogi Ajarit molil ob sončnem vzhodu, je v vodi Gangesa zagledal pajka.

Bil je strašno strupen.

Mešanec brez rodovnika.

Latish po imenu.

Njegova mama je bila Črna vdova. Oče pa Tarantela. Od obeh je pobral najnevarnejše. Z enim pljunkom je lahko pobil petinšestdeset kober.«

»Petinšestdeset???« so se mi razprle oči.

»PETINŠESTESDESET!« je pokimal Maharishi. »Če je kihnil, so v hipu odpadle glave vsaj šestim Bengalskim tigrom v provinci. Vsi škorpijoni in komarji so se mu vsako jutro priklonili.

Latish je blazno rad plaval. Se šopiril in skakal na glavo. Brez rokavčkov!

Tisto sredo je bil še posebej drzen.

V zelo globoki vodi je delal prevale.

In se začel potapljati. Izgubljati zrak. Utapljati.

Jogi Ajit je to opazil in ga zadnjo sekundo rešil pred gotovo smrtjo.

Vzel ga je na dlan in ga osušil.

Ko ga je hotel, zdravega in živega, položiti nazaj na tla, ga je Latish z vso silo močno ugriznil v mezinec!«

»Resno?« sem bila šokirana.

»Čisto resno! V jogija Ajita je porinil ves strup, ki ga je premogel. Bilo ga je veliko. Ker je Latish pridno skrbel za imunski sistem in zadnje čase ni nič kihal. Niti ni pljuval iz objestnosti. Zato se mu je nabralo toliko močnega strupa.

Jogi Ajit bi po vseh pravilih moral na mestu pomodreti in umreti. A ni. Ker so njegove molitve za svet izničile učinek strupa.

Naslednji dan, v četrtek se je zgodilo enako.

Latish je spet odčofotal predaleč in se delal frajerja, ter se začel utapljati.

Jogi Ajit pa je prekinil molitev, da ga je lahko rešil.

Pajek ga je za zahvalo spet ugriznil. Še bolj močno. V prstanec.

A nič.«

Postala sem čisto tiho, neskončno radovedna.

»V petek se je zgodilo do pikice isto. Le da je Latish odplaval v res najgloblji del reke in da se je moral jogi Ajit še posebej namučiti in namočiti, da je sploh prišel do njega. Pajek je izgubljal zrak, dolgo je trajalo, da se je opomogel na jogijevi dlani. Ko je prišel k sebi, pa se je razburil.

»Zakaj me vsakič znova rešiš, jogi neumni blesavi bosonogi??? A ne vidiš, da te za zahvalo skušam ubiti?!! Zakaj si prijazen do mene, čeprav veš, da ti hočem škoditi in te zastrupiti?«

Jogi Ajit se je ljubeče nasmehnil.

»Zato, ker tak sem. Zato, ker to počnem.«

In ga potrepljal po razpenjeni kosmati glavici. Dlakav je bil čisto po očiju.

Izpustil ga je, zaprl oči, ter pustil, da je Latish spet zaril svoje strupene zobe vanj. Med tem se je blaženo prepustil molitvi.

Življenje s tvojo mamo te bo grizlo in zastrupljalo Savina, moja velika, modra metuljčica.« me je Maharishi pospravil v svoj topel objem.

»A ostani to, kar si. In vedno boš varna. Tudi tvoje življenje je pravljica, a djotish mojstri so te opozorili na določene pretrese, v upanju, da jih boš lahkotnejše prenesla.

Ne zato, da bi ti jemali dih in povzročali strah. Hoteli so ti reči, da ne obsojaj pajkov, niti se jim ne pusti zmotiti. Ne izgubljaj svoje luči, ne glede na posledice. Ne zapri se, ne glede na poškodbe.

Tako boš za vedno zavarovana; navkljub vsemu, kar se ti bo zgodilo. Nič te ne bo zlomilo.

To, da si, kar si – je pomembnejše od ugriza. Ne izgubi čarobnosti in vere v ljudi, v življenje, v preprostost, ki so tvoje drugo ime.

Če bi se jogi Ajit za tren poistovetil s tem, da je žrtev, bi bil v hipu mrtev.

To velja tudi zate.«

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x