Ženska, lažeš!

Ljuba moja Ognjena,

Včasih moramo biti Ženske besne. Se dvigniti, kot Boginja Kali in s svojim vročim jezikom odgrizniti glavo tistim, ki so nas vzgajali v prepričanju, da smo majhne, nepomembne, za enkratno uporabo, brez moči in brez glasu.

Ki so nas držali v kletki, podcenjevali in skušali udomačiti, kot lutke voditi.

Kdor vzgaja levinjo v prepričanju, da je ovca, ne more preprečiti, da se enkrat ne bo zazrla v svoj odsev v gladini vode.

Krade ji kovance, a do njenega zaklada se ne more dokopati.

Ko bom levinja končno zagledala svoj obraz, ga bo živega požrla in izpljunila.

Boginja Kali se ne pusti udomačiti.

Vseh sto ključavnic, s katerimi jo zaklene njen mučitelj, in vseh tisoč okovov, v katero jo je vklenil, stre z vetrom enega samega zamaha njenih dolgih trepalnic.

Pretkano glavo odseka z enim izdihom in jo v slovo oblizne s svojim rdečim jezikom.

Tudi to je Ženska.

Tudi to si ti.

TI SI SVILA, TI CUNAMI SILA

Ženska je vse. Najbolj mehak ocean. Ki poboža, napoji, spočije in oživi.

In je cunami.

Kdor te želi, te mora vzeti celo.

Ker ravno ta celota, je tvoja največja moč, s katero oživljaš vse okoli sebe.

Kdor te želi, te mora varovati celo.

Nihče naj ne podcenjuje Ženske.

Nihče več, naj ne podcenjuje Tebe!

Cela si.

Daješ življenje in tvoje življenje je sveto.

Pripada ti, da si absolutno varna. Vedno. V vsem. Z vsemi. Fizično. Čustveno. Duhovno. Mentalno. Energetsko.

In vse, kar ni totalna varnost, je nesprejemljivo.

Ko se Kali zbudi, se trese zemlja, kot vžigalice se podirajo gore, njena lava pa vsrka vse, kar ni spoštovalo Ženske.

VAREN MOŠKI TI POKAŽE TVOJ PRAVI ODSEV

Pravi Moški spoštuje Žensko. Jo varuje.

Pravi Moški, Žensko spomni na to, da je Kali.

Pravi Moški se ne boji Kali. Pravi moški, jo slavi.

On je tisti, ki svojo Žensko odpelje do najbolj čiste vodne gladine. V njej ji pokaže njen obraz. In ji reče:

To si ti. Levinja. Boginja. Jaz te vidim. Prosim, vidi tudi sama sebe. In nikdar več ne pozabi, kdo si. Ne bodi več majhna. Ko si pa tako velika!

Večja kot si, več mi daš.

Bolj te varujem - večji sem jaz.

Ti me inspiriraš, jaz sem tvoj ščit.

PREŽAL JE NAME, KOT LAČNA HIJENA

Najraje meditiram ob vodi. To me najbolj zlije z mano. Grem na svojo samotno plažo. Se uležem na rdeče zlato skalo. In se stopim vase. Valovi bučijo. Veter me objema. V maternici Mame Krete sem. Moja mantra je moj dih. In moj dih je glas moje duše.

Tudi tisti dan sem šla meditirati. Iz kamnitega doma, sredi oljk, sem se odpravila po poti sredi ničesar. Utrgala sem si pomarančo - na mojem priljubljenem baru (drevesu).

Tu in tam sem se ustavila: da sem opazovala male ovčke - toliko mladičkov imamo! Objela sem oljko, mojega tisočletnega modreca z velikim nosom. On je prav užaljen, če greš mimo njega, pa ga ne pocrkljaš. Zato vsi moji prijatelji, ki me obiščejo na Kreti, Giorgos pa itak - vedo, da mu je vedno treba nameniti vsaj malo pozornosti.

Pol ure hoje, po čisti samoti narave, pa sem dol v vasi. Če kdaj slučajno srečam kakšen avto, ko se takole sprehajam - je to izključno kakšen pastir, ali pa moj tast. In vsi vedo. Ne, Savina ne potrebuje prevoza. Savina uživa, ko hodi sredi ničesar - to je njena svoboda.

Potem pa na mojo samotno plažo. Mimo peska, mimo zalivov, do tja, kjer so skale najbolj rdeče in Kreta najbolj divja.

Že, ko sem prišla dol v vas, sem ga videla. Na Kreti se vsi pozdravljamo. Tudi če se ne poznamo, si pomahamo, vedno se pogledamo v oči in si namenimo topel nasmeh. Na Kreti smo vsi prijatelji.

On pa. Me ni gledal tako, kot se gledamo na Kreti.

Vendar nisem o tem razmišljala. Moje morje me čaka. Ko sem se nadihala valov, je bil čas, da grem nazaj domov. Pa ga spet vidim. Na obrobju moje samotne plaže. Toliko let sem že na tem otoku. In zdaj se prvič ne počutim varno. Začnem hoditi proti vasi. Vidim, da gre za mano. Na občutni razdalji je, a ga čutim. Počutim se kot plen, na katerega preži lačna hijena. Tako odprta sem od meditacije, v takšnih trenutkih so vsi občutki potencirani - morda zdajle preveč močno čutim? In vse skupaj ni tako, kot se mi zdi? Vseeno ne zavijem proti samotni cesti, ki bi me vodila do mojih oljk, pa do doma. Odločim se, da grem do Giorgosove restavracije. Tik pred sezono je, natakarji urejajo interjer. Giorgos je na farmi, skupaj z bratom, tastom in prijatelji so imeli veliko delovno akcijo, zdaj pa … imajo veliko pojedino.

Ko pridem do stopnic, ki vodijo do restavracije, me dohiti. Skuša me celo ujeti, tam na stopnicah. Ustavim se. Čisto blizu sva si. Gleda me s steklenim pogledom. Eno roko ima v žepu. In jo premika. Njegove bež kavbojke so tam, kjer je zadrga, popackane.

Usedem se na stol. Malo bom počakala, si rečem. Da gre ta človek v miru mimo, pa se odpravim domov. Saj bo šel. Vmes pokličem po telefonu svojo ljubo Heleno. Ko govoriva, se on sprehaja gor in dol mimo restavracije. Ves čas ima roko v žepu in jo premika. Drgne se po notranjosti hlač. To mi ni všeč. “Helena, jaz bom kar poklicala Giorgosa, da me pride iskat. Ne počutim se, da bi sama hodila domov.”

ONA LAŽE!

Potem pa malo pomislim. Hm. Giorgos je s prijatelji. Uživajo. Toliko ur so delali, končno se je lahko malo usedel. Zakaj ga bi zdaj motila? A v tistem on spet pride mimo. In me gleda.

Giorgos se takoj oglasi.

“A prosim prideš pome? Saj ni nič takega. Ampak, en moški hodi okoli restavracije in me čudno gleda. Pa … ne bi sama hodila domov. Za vsak slučaj. Saj ni nič.”

Ne mine tri minute, pa Giorgos pridrvi s štirikolesnikom. Taka vožnja sicer traja deset minut.

“Kje je?!” je čisto razburjen.

“Mah ne, saj ni panike. Ti me prosim samo odpelji domov. Saj ni nič takega.”

“Pokaži mi ga!”

Prisedem, se odpeljeva in ga najdeva.

Še vedno ima roko v hlačah. Res so popackane.

Kaj je zdaj to?!Giorgos zarohni. Da zasleduješ žensko? Da jo spravljaš v strah?

On me niti ne pogleda. Dobi tak prezirljiv nasmeh. Zavzdihne in ponižujoče prhne. Pa tako zarotniško reče Giorgosu. Ona laže!

V istem trenutku Giorgos skoči dol iz štirikolesnika, prime tistega moškega za obe zapestji in ga s čelom udari; tako da mu zakrvavi iz nosa. Potem pa ga, kot da je travnata bilka, z enim šusom zbije na tla, ter mu zvije roke tako, da je nepremičen.

Da NIKOLI več v življenju ne rečeš, da ženska laže! 

Hoče nekaj odgovoriti, pa ga utiša.

“In da nikoli več ne povzročiš, da je žensko strah!”

ZA VEDNO IZGNAN IZ KRETE

Gledam ga tam, na tleh. Krvavi iz nosa, popackane bež kavbojke. Zasmili se mi. Začnem dvomiti sama vase. A sem naredila dramo iz nič?

“Za koga delaš?” zarohni nanj Giorgos. Jasno mu je, da je to nek sezonski delavec, na kakšni okoliški kmetiji.

Odgovori.

“Takoj zdaj pojdi tja in spakiraj. Jutri zjutraj ob 6ih odpelje prva ladja, ki vozi iz Krete. Da si njej! Na njej moraš biti. Če te po šesti uri vidim na Kreti, si ne želiš tega doživeti. Če kadarkoli izvem, da si spet na Kreti, tega nočeš izkusiti. Zdaj se pa TAKOJ opraviči moji ženi.

Takoj se je opravičil.

Giorgos mu je prislonil še eno veliko klofuto in se mirno usedel nazaj na štirikolesnik. In začel voziti proti domu.

Tam, sredi oljk. Malo naprej od mojega drevesa Modreca, pa se zlomim v jok.

Giorgos ustavi.

“Kaj je, moja ljubezen?”

“Zaradi mene mora zdaj ta moški iz Krete. Izgubil bo službo. Kako bo preživel? Sigurno ima zlomljen vsaj en prst. Kako bo delal? Če te jaz ne bi razburila in naredila te drame … Vsega sem jaz kriva.”

Še nikoli ga nisem videla tako resnega. Prime me za brado in me gleda globoko v oči.

“Savina!

Celo življenje se nisi počutila varno. Vse, kar se ti je zgodilo, kot deklici in potem. Ves čas si bila v strahu.

Tega je KONEC!

KONEC!

Ne bom pustil, da se tudi za trenutek ne počutiš varno. Da nehaš svobodno hoditi med svojimi ljubimi oljkami, ker se bojiš, da te bo kdo tukaj napadel in nihče ne bo slišal tvojega kričanja.

Svobodna si in varna si!

Moja naloga je, da te zaščitim.

V prvi sekundi, ko se ne počutiš tako. Ne da čakam.

To je moja prioriteta.

Prestregel bi metek, za tvojo varnost.

Potem imam pa še šest nečakinj. Dve sestri. In mamo. Niti slučajno ne bom dopustil, da po ulicah Panormosa hodi nekdo, ki spravlja žensko v neprijeten položaj in v stisko.

Moja naloga je, da se počutijo absolutno varne.

Tudi nobena domačinka in turistka ne sme nikdar dobiti občutka, da na Kreti ni varna, kot ženska!”

Zdaj še bolj jokam. Ganjena. “Hvala Giorgos. Ampak a veš … saj mi ni naredil nič takega. Samo hodil je za mano … dobro, pa očitno si ga je drkal … ampak …”

Take moške je treba TAKOJ ustaviti!je Giorgos odločen. Takoj! Pri prvem prestopu meje. Ne pa čakati, da kaj zaresnaredi.

To je bil prestop meje, Savina. Prestop tvoje pravice do varnosti. Nedovoljen vstop v tvoj prostor. Ne bom čakal, da posili tebe, ali katerokoli drugo žensko, da bom reagiral. Reagiral bom takoj!

In če bi vsi takoj delovali, ko nekdo prestopi mejo, če bi takoj postavili mejo - ne bi bilo toliko spolnih zlorab in posilstev. Takoj je treba ustaviti.

In Savina, TAKOJ je treba povedati! Prav je, da si mi povedala! To ni nobena drama, to je nujno!”

Giorgos je potem svojemu očetu, bratu in prijateljem opisal, kaj se je zgodilo. Vsi so vstali, totalno razburjeni. Vsi so se strinjali, da je Giorgos naredil prav. Objeli se me in mi rekli, da so moja vojska. Tukaj so za mojo absolutno varnost. Hoteli so do tistega moškega (in Kretčani imajo večinoma s sabo svoje pištole), Giorgos jih je komaj ustavil.

Bila sem ganjena. Hkrati pa tako nevajena tega občutka. Take podpore. Take odločnosti. Take brezkompromisnosti.

Počutila sem se, kot da nisem vredna, takšne zaščite.

GIORGOS ME JE SLIŠAL

Po vasi se je hitro razvedelo, kaj se je zgodilo.

In potem.

Dve uri kasneje, je do Giorgosa prišla gospa, ki dela v supermarketu in se mu zahvalila. Ta moški, ki je zasledoval mene, je njo začel otipavati in ji govoriti vulgarnosti, komaj se ga je znebila.

Nikomur ni povedala, ker se ji je zdelo, da se nikomur ne bo zdelo pomembno. Natakarica v bližnjem baru, je rekla, da je bil do nje enak; da ga je potegnil iz hlač in ga razkazoval. Z nikomer ni tega delila, navadna natakarica iz Albanije je. Komu je pomembna?

Pozno popolne, pa je spregovorila še najstniška hčerka lastnika kmetije, kjer je tisti moški živel. Sram jo je bilo, da bo oče okrivil njo. Ta moški se jo je neprimerno dotikal in jo nadlegoval. Štirinajstletnico.

Ta moški je še isto popoldne spakiral in zbežal, kot so ga nesle noge. Giorgos je preveril - res je bil zjutraj na ladji. In naslednji dan, je spregovorilo še nekaj žensk. Ter se zahvalilo Giorgosu in meni.

Vidiš, Savina! Ker si povedala, kaj se je zgodilo tebi:  si varna ti in toliko ženskam si pomagala, da so spregovorile in dobile varnost nazaj!

Giorgos. Ne samo zato, ker sem povedala. Ampak zato, ker si me ti zavaroval. Ker si me slišal.

Ko me je kot devet letno deklico prvič začel neprimerno otipavati od mame partner, sem povedala in svojemu pravemu očetu in mami. Nihče me ni zavaroval. Očetov prijatelj mu je sicer nekaj zagrozil - ampak ga to ustavilo. Moja mami mi je pa hladno rekla, da kriva jaz, ker ga zapeljujem.

Ta isti človek me je kasneje posilil. Pri dvanajstih.

Zato ženske nehamo govoriti, ali ne spregovorimo!

Pa ne ‘samo’ o spolnih zlorabah - o vseh prestopih mej.

Ker nismo slišane.

Ker smo ponižane, ko povemo.

Ker se nam reče, da lažemo.

Ker smo še bolj razvrednotene, ko povemo, kot ko se nam zgodi.

Ker smo samo še bolj same potem.

Zato izgubimo svoj glas.

Ti si me pa slišal.

Ti pa si mi vrnil moj glas.

In mi dal absolutno varnost.

Pobožal me je po laseh.

Zato pa smo moški na svetu. Da vas varujemo.

Kolikokrat si bila ti tiho?

Ker ni imelo smisla govoriti.

Kolikokrat je bila prestopljena tvoja meja?

Pa nisi bila zavarovana?

PONIŽUJOČE, KO SE ZGODI. PONIŽUJOČE, KO POVEŠ.

Uradna statistika je, da je od vseh prijav spolnih zlorab med 95%-98% resničnih. To je uraden podatek. Le 2%-5% maksimalno, je primerov, ko si ženska izmisli.

Zakaj se potem tretira žensko, ki spregovori, kot da laže?!

Od 100 obtoženih moških spolne zlorabe, pa je samo 1 obsojen.

To so statistike.

Statistika je tudi ta, da je v primeru Billa Cosbya moralo 60 žensk spregovoriti, da so verjeli eni.

Čas je, da se nam ženskam začne verjeti.

Ker ni bolj ponižujoče in sramotne stvari, kot je da poveš, da je bilo tvoje telo oskrunjeno.

Ko prvič to narediš, zaboli ENAKO, kot ko se ti je zgodilo. Drugič ne boli nič manj.

Jaz sem rabila leta, da sem na glas povedala, da sem bila zlorabljena. Da je bila moja prva izkušnja z moškim - nekaj, kar bi moralo biti najlepše za žensko - prisilen vstop v mojo intimo. Prvič, ko se me je moški dotaknil, sem jokala in moledovala naj neha.

Še nadaljnja leta sem potrebovala, da sploh lahko povem (ampak me še vedno stisne v trebuhu in mi postane slabo) - da sem bila posiljena. Analno. Pri dvanajstih.

Kdo me bo sploh kadarkoli maral, če se mi je pa zgodila takšna packarija?!

Če sem pa tako umazana?!

Najprej sem morala vzljubiti sebe. Najbolj ponižano in razvrednoteno sebe. Da sem dobila svoj glas.

In s tem glasom zdaj pomagam, da najdejo svoj glas vsi, ki so ga izgubili. Zaradi kakršnega koli razloga. Moj glas je košček v mozaiku vseh glasov, ki so dobila nazaj svoj ton. In vsak košček je pomemben.

KO OŽIVIM JAZ, OŽIVIŠ TI. KO OŽIVIŠ TI, OŽIVIM JAZ.

Zato ženske potem spregovorimo na glas in delimo svojo zgodbo. Ker vemo. Da je vsak dan, vsaka minuta, vsaka sekunda, ko smo tiho - ko se gabimo same sebi, tlačimo in skušamo pozabiti in skušamo živeti, kot da se nam ni nič zgodilo - hujše, kot če bi bile mrtve.

S svojim glasom želimo pomagati, da tista druga, zdaj s tvojo podporo, vsaj en dan prej spregovori. Ker bo en dan prej živa. Ker smo me potrebovale takšno podporo, tako zelo potrebovale. In če bi jo dobile, bi prej spregovorile. Bi prej postale spet žive.

Ženske tako zelo potrebujemo podporo in pogum drugih žensk. Ampak, ko nas podpre in zavaruje moški.

Je pa to nekaj čisto drugega.

Moški so fizično močnejša bitja. Zloraba (kakršna koli) na naredi še šibkejše, kot smo. Dokler naša travma ni zaceljena, je naš živčni sistem neprestano v preživetvenem strahu. Tudi če potem živimo navzven kvalitetno življenje, dosegamo uspehe … dokler se s to travmo ne soočimo, dokler se res ne začnemo počutiti varne … ta preživetveni strah, ves čas pulsira v nas. Kot naša senca nas zasleduje, kot računalniški program, vsak trenutek deluje, nekje v ozadju.

Ko nas zavaruje fizično močnejše bitje od nas, se počutimo zares varne in se začnemo zares celiti.

Moški, prosim zavarujte nas. Varujete nas. Potrebujemo vas. Potrebujemo vaš glas. Vašo odločnost. Vaše takojšnje delovanje. To, da ne umaknete pogleda, ko spregovorimo.

OTROK NIKDAR NE BO SAM PODAL PRIJAVE

Ta moški, ki me je posilil, je še kar na prostosti.

Krasna policistka, specializirana za to področje, mi je s strganim srcem povedala, kako psihično zahteven in ranljiv za žrtev je sodni proces. Da je narejen, kot da se sodi žrtvi, ne storilcu. Določeni aspekti obtožbe se lahko smatrajo, kot zastarani.

Čeprav je jasno in statistika to prikazuje, da bo zlorabljen otrok povedal, če bo sploh povedal - izključno staršem. Če ga zlorablja starš, ne bo zaupal nikomur drugemu. 

Tisti primeri, ki pridejo do prijave v času, ko se zloraba dejansko dogaja, so izključno: če npr. učiteljice v šoli, ali socialna delavka ugotovijo, da je z otrokom nekaj narobe. Noben otrok sam ne bo šel na policijo. Itak da ne.

Leta in leta pretečejo, da odrasla ženska pride in pove. Tudi če je že zastarano in ona to ve. Pride zaradi sebe. Da sama zaščiti svojo malo deklico v sebi. Da ji pokaže, da ni sama. To simbolično dejanje je tako pomembno, za začetek njenenega živega življenja.

Določeni dokazi (kot npr. zvočni posnetek zlorabe, v mojem primeru), so lahko ovrženi, ker - pazi ironijo vseh ironij! - so posneti neprostovoljno. Da so kazni manjše, kot bi bilo zasluženo. Da zato toliko žensk odneha po prijavi …

Ampak … že če takšni ljudje dobijo en samcat mesec zapora.

V zaporu so pedofili najbolj osovraženi, nihče nima milosti zanje. In v mojem primeru, ni prišlo do zastaranja. Ker se mi je zloraba dogajala toliko let.

GIORGOS JE ŠEL OBISKAT MOJEGA MUČITELJA

Ta moški, ki me je posilil, mi je v tandemu z mojo mamo, tako zelo, zelo nagajal, še leta. Mi vdiral v računalnik, se sprehajal pod mojim oknom, me izsiljeval za denar.

Potem pa ga je šel Giorgos obiskat.

Takrat mi je mogel priseči, da mu ne bo nič naredil.

“Če bi šel za 10 let v zapor, ker sem onesposobil pedofila, bi šel s ponosom! ” mi je rekel. Onesposobil ga bi z zamahom mezinca.

“Svet potrebuje junake, Savina. Junak je tisti, ki mu ni mar za svoje življenje, ker tako močno ljubi tisto, kar je prav.”

Obiskal ga je v njegovi pisarni.

Prijel ga je za ovratnik in dvignil od tal.

Zelo od blizu mu je povedal.

Savina ni več sama.

Savina ima mene.

Jaz prihajam iz družine Parasiris.

Več kot 3000 nas je, Parasirisov.

Moških, ki naredimo vse, da je ženska varna.

In preziramo tiste, ki ustrahujejo in ponižujejo ženske.

Savina je del družine Parasiris in nihče ji ne sme skriviti niti lasu.

Od tistega trenutka, sem imela mir pred njim.

To je najlepše, kar je Giorgos naredil zame, pa ves čas počne zame same lepe stvari.

Mira, ki sem ga takrat dobila, se ne da opisati.

Tisto noč sem prvič ponoči mirno spala.

mirno.  

Prvič odkar sem bila stara devet let.

Tisto noč sem spala ure in ure. Kot da prvič spim.

Če ga zdaj kdaj srečam na cesti, se mi ne obrne več želodec, kot centrifuga. Včasih sem celo bruhala, ko sem ga videla.

Ko se je gor in dol sprehajal pod mojim oknom, na Bregu, da bi me ustrahoval.

Če ga zdaj srečam, gre on na drugo stran ceste.

Jaz pa diham. Svobodno diham.

Moja vojska kretskih moških je en klic stran, v parih urah so pri meni, kjerkoli sem – so mi nekajkrat povedali in ko kretski moški nekaj reče, to velja.

Moški včasih sliši samo moškega.

In včasih, se je treba pogovoriti na način, kot ga drugi moški sliši.

TI JOKAŠ, KER ON KRVAVI

“Zakaj si mu dal klofuto? Zakaj mu nisi samo rekel, naj gre iz Krete?” sem takrat, ko sem hlipala med oljkami, (ko se mi je smilil tisti, ki se mu jaz nisem smilila) vprašala Giorgosa.

“Ker je klofuta včasih edini način, da moški sliši, Savina. Marsikateri žal ne razume jezika besed. Ne da se mu razložiti. Če bi se dalo z njim z besedami pogovoriti, potem ne bi počel, kar počne. Ne da se v njem zbuditi sočutja. Mora začutiti kako je, ko boli. Tebe je tudi bolelo, ko te je zasledoval. Tebe je oklofutal, ko je vstopal v tvoj prostor varnosti. To so enake bolečine in še večje rane - kot to, da mu zdaj teče kri iz nosa. Kri iz nosa se ustavi. Zlomljen prst se zaceli.

Kri, ki teče iz srca zlorabljeni ženski, pa se nikdar ne ustavi.

Zlomljeno srce, nikdar več ni isto.

Zato sem ga udaril. Ker ga mora boleti, da bo slišal. Da se bo ustavil. Nezdrave moške je treba ustaviti.”

Z dlanjo mi je obrisal solze z lic in me objel.

“Vidiš, ti zdaj jokaš, ker on krvavi.

On pa ne joka, ker tebe boli.

Joka, ker boli njega.

Samo to razume.”

Hvala ti Giorgos. Hvala, da si me peljal do gladine vode.

Da si umiril valove. Mi v jasnem odsevu pokazal moj obraz, me držal svojem ljubečem objemu in mi zašepetal.

“To si ti. Levinja. Boginja.

Jaz te vidim.

Prosim, vidi tudi sama sebe.

In nikdar več ne pozabi, kdo si.

Ne bodi več majhna. Ko si pa tako velika!

Večja kot si, več mi daš.

Bolj te varujem - večji sem jaz.

Ti me inspiriraš, jaz sem tvoj ščit.”

Hvala, da si mi obljubil, da me boš za vedno varoval.

Če ne bi bilo tebe, moj Ljubi, ne bi imela moči in varnosti, da svojo bolečo resnico glasno delim in s tem dajem glas tisti, ki ga do zdaj ni imela.

In hvala vsem vam: pravim, varnim Moškim. Ogromno vas je. Niste samo na Kreti. Hvala za vašo odločnost in skrb za nas. Prosim, da nas vedno in vedno bolj glasno varujete. Junaki ste.

Rada te imam!

Čuvam te, slišim te, nisi sama!

Savina

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x