Pa sva nazaj v Londonu.

Jaz in Wayne.

Oba popolnoma zavedna, da sva, tukaj in zdaj, v posebnem čarobnem trenutku, da sva midva jedro čarovnije, ki jo je orkestriral celoten Univerzum.

Kakor da nama je najin duhovni glam squad (da so nama najini duhovni vodniki) mesece in mesece, leta in leta pripravljali surprise party …

in ZDAJ sva vstopila v ta prostor popolne sinhronicitete.

Zdaj je bil ta moment, ko se vse sestavi in čutiš, da so te vse poti peljale prav sem.

Oba sva bila istočasno popolnoma ganjena in presenečena.

Edino, kar sva oba vedela je bilo, da se od vedno poznava. Da tole zdaj nekaj pomeni. In da nič več ne bo, kot je bilo.

“Savina. Savina. Savina.” je ponavljal moje ime in me - med odmorom predavanja, ko sva se umaknila od množice - samo gledal in zmajeval z glavo.

Tam sva bila.

Okoli naju so bili ljudje, okoli naju je bil London - ampak midva sva bila sama.

Kot da bi sedela v beli pleteni košari nekje med zemljo in zrakom, na vijolični svilnati blazini, nad nama pa modro zelen leteč balon, ki naju je dvigoval, dvigoval.

Midva sva bila sama.

Sama v svojem prostoru, času in dimenziji.

Izkušnja je bila tako nenavadna in močna, da ni bilo besed.

Najprej sva se morala navaditi, da sva se našla.

Najina energija se je morala navaditi, da je postala cela.

V grški mitologiji pravijo - Platove besede so to - da smo bili ljudje najprej ustvarjeni tako, da smo imeli štiri roke, štiri noge in eno glavo; z dvema obrazoma. Bili smo tako mogočni.

Bog Zeus se je ustrašil naše moči. Zato nas je razrezal na pol.

S tem nas je obsodil, da preživimo svoje celo življenje tako, da neutrudno iščemo svojo polovico, da bi postali nazaj celi.

Takrat v Londonu, bi verjela tem besedam, četudi jim sicer ne bi. 

Takrat v Londonu, bi verjela v duše dvojčice, v izgubljene polovice, v 'twin flame', četudi sicer ne verjamem v nič od tega.

Tam bi verjela; ne zato, ker je to romantično verjeti.

Tam bi verjela, ker sem to doživela!

Ko je bil tam Wayne zraven mene, sem bila cela.

Prvič v življenju cela.

Pa ne cela v smislu, da me je bilo prej pol.

Cela v smislu, da sem bila zdaj večja; kot da je pravi ključ prišel v ključavnico - in odklenil se prostor, odprl se je moj svet, ki mi je bil do zdaj zaklenjen.

Ključ in ključavnica … odprla so se vrata … in jaz sem bila doma.

Nikoli več ne bi zapustila tega doma.

To sem jaz.

“Savina, kdo si ti? Kaj si ti? Od kje si ti? A si resnična?” je zašepetal, kot da bi hotel prevesti jezik, ki ga tišina govori, čeprav sva oba vedela, koliko frekvenčnih lestvic se izgubi s prevodom.

Jaz pa. Po pravici. Po resnici. Kljub vsem čudežem, potrditvam, kljub vsem duhovnim bootcampom v mojem otroštvu; navkljub meditacijam, Monaku in leteči preprogi obilja, ki so me pripeljali v London - sem se, globoko v sebi, počutila … kot Pepelka.

Ko se ti dogaja nekaj najlepšega, ko čutiš nekaj najbolj popolnega, ko ti sreča končno mežika in te objema - ti pa ponižno pogleduješ, kje je ura, da bo polnoči odbila in se boš ti nazaj razblinila? Razblinila tja, kamor (po tvoje, nevredna) spadaš.

“Savina, ti pišeš knjige. Ti si velika učiteljica.” me Wayne ni vprašal - bilo je, kot da me je predstavil. “Ti si Sonce. Ti imaš toliko Luči. Toliko Ljubezni.”

“Ne. Samo novinarka Cosmopolitana iz Slovenije sem.” sem sramežljivo rekla.

“Savina, ti pišeš knjige. Ti imaš toliko znanja. A si se videla prej na odru? A si videla odzive ljudi? To je tvoje mesto.”

Nič od tega ni rekel, kot kompliment. Kot laskanje. Kot opogumljanje. Vse povedano, je bilo zanj realnost. Tako je že bilo.

Od tistega trenutka naprej, niti enkrat, niti za stotinko sekunde, niti po njegovi fizični smrti, ni izpustil te vizije mene iz svojih dlani.

‘Holding the Vision’ (namenoma uporabljam angleški izraz, ker ima zame večjo moč, kot slovenski ‘držanje vizije’) - je najbolj močna in mogočna energetska frekvenca, s katero lahko najbolj pomagamo drugim in sebi.

Tako je deloval Jezus.

Zato so ljudje čudežno ozdraveli in se obudili od mrtvih.

Ker jih je videl zdrave in je samo to gledal - ne glede na bolezen, ki jo je videl. Bolezni ni ignoriral, ni umaknil pogleda. Objel jo je in jo je z držanjem vizije dvignil - ter skupaj z njo dvignil človeka v novo realnost.

Te dni je pri meni na Kreti moja ljuba Zvezdana. Tako zelo navdušena je na dr. Dispenzo - znanstvenikom, ki dokazuje, kakšne samo zdravilne moči imamo.

Ključ do čudežnih preobratov v našem življenju je izključno v tem, da držimo vizijo nove realnosti. Naše prave realnosti. In vanjo verjamemo. Vera ni nič drugega, kot brezkompromisna odločitev. Z vero vstopimo v časovno okno brezpogojne ljubezni.

Wayne se ni zame, v mojem imenu, odločil. Ni se odločil, da bom jaz pisateljica in učiteljica. Wayne me je pogledal tako globoko, tako ljubeče: da je videl, kdo sem. In potem je samo to gledal. Samo v to verjel. Tudi, ko sem njemu in sebi skušala dokazati, da še nisem dovolj. Ko sem skušala pobegniti od sebe. Ko sem ga odrinila od sebe, ko je fizično prišel pome, v Ljubljano.

Zanj nisem bila nikoli Pepelka. Zanj sem bila Kraljica.

V tistem najinem balonu ljubezni -med zemljo, zrakom in Londonom - sem se po toliko letih spomnila dela Djotish napovedi Maharishijevih mojstrov, ki je govoril o mojem poslanstvu.

“Tvoja glavna karakteristika v djotishu je, da si kot lotosov cvet. Ki je simbol večne obnove in transformacije.” so mojstri razlagali šet in pol letni Savinki, ki je mižala med poslušanjem, zato, ker je bila napoved tako zelo grozna. Vsebovala je težko prometno nesrečo, spolne zlorabe, prevaro …

“Večje kot je blato, večja kot je tema – lepši Lotus zraste.

Ne glede na to, kakšna tema je okoli njega, Lotus sveti v svoji luči in razsvetljuje svet.

Ne glede na to, kaj se mu zgodi: nikdar ni oskrunjen, nikdar umazan.

Lotus si ti.

Ti boš čudovito lep in mogočen Lotus, če se boš odločila za življenje!

Pred tem, pa bo tvoja svetilka ugasnila. Zlorabljena boš. Ne bo poškodovano samo tvoje telo …

V naslednjih letih te čaka veliko, veliko teme.«

»Teme?« sem deklica zašepetala.

»Teme. Skušaj se sprostiti v njej – to je vse, kar ti lahko svetujemo.

Ne da se ji izogniti.

Od devetega do devetnajstega leta ni svetlobe zate.

Potem, od petindvajsetega do tridesetega leta, boš bodisi našla luč v sebi in postala sama svoja svetilka, bodisi boš za vedno ugasnila.

Vendar je to - da se v življenju ne boš mogla upreti na nič in da boš vedno čisto sama - tvoje največje darilo, kar si jih dobila!

Tega ne smeš pozabiti, prav?«

»Prav.« je Savinka resno pokimala in pokukala skozi eno oko. »Spijem toliko ginka, da nikoli nič ne pozabim.« Nato je hitro zamižala nazaj.

»Pozaba bo prišla, ko bo tvoja luč začela ugašati …

A skušaj ohraniti v zavesti, kolikor dolgo boš le lahko, da se vse, kar se ti dogaja in se ti bo dogajalo - odvija ZATE, ne tebi.

Da si si vse izbrala. In čeprav je zdaj videti, da ti spremljaš svojo mamico na duhovnih popotovanjih - ona spremlja tebe.

Pomaga ti, da boš prebudila številna duhovna znanja in siddhije, ki si jih pridobila v prejšnjih življenjih.«

Poznala sem besedo siddhi. Zajema vse duhovne sposobnosti, ki se nam zdijo na nadnaravne oziroma nemogoče – a se jih je v resnici da naterirati in si jih prižgati. Saj so naravno del nas, prinesemo jih s sabo.

»Imaš veliko nalogo, veliko znanj za pridobiti, ter nadgraditi in tvoja mamica je tvoja velika pomočnica, brez katere ti ne bi uspelo.

Ti si si jo izbrala. Ne bi mogla najti boljše učiteljice in osebe, ki bi ti več nudila, kot ona. Večno ji moraš biti hvaležna.”

“A pa si bo moja mamica pozdravila raka?” sem pogumno odprla oči in upajoče vprašala.

“Ona nima raka!” So vsi trije odločno rekli v en glas, kot dobro uglašen zbor.

»Resno? To pomeni, da si ga je pozdravila v Ameriki? Ali pa danes ponoči, ko je tako trdno spala?! Končno ena dobra novica! A ji grem lahko prosim to povedati? Takoj zdajle? To bo vesela! Oh, sem vesela!« deklica je mežikala s svojimi velikimi zelenimi očkami in poskakovala po belem fotelju.

“To ona že dobro ve. Nima raka v telesu. Ima ga pa med dušo in telesom.”

“Ampak to je še hujše!” se je Savinka vznemirila. Bilo ji je, kot da bi jo nekdo s kladivom udaril po glavi. »To je groznejše! Potem mora pa TAKOJ na operacijo k energetskim kirurgom!«

“Ne, ni hudo. Nujno je.« je prvi mojster zamahnil z roko, kot da je vse skupaj mala malica. »To jo žene. In daje tebi zanje, zaliva tvoje seme, da boš vzklila v sijočo rastlino, za katero si se rodila.

Ponavljam: ogromno znanja si prinesla s sabo še iz prejšnjih življenj, tvoja mama ti pomaga, da se jih spomniš.« Se mu je zdelo popolnoma transparentno in preprosto.

»To je pa res.« sem se z zlomljenim glasom strinjala. »O zdravilnih rastlinah se ogromno spomnim še od prej. Ko sem bila npr. slepa ženica, ki je nabirala rože in vsem pomagala … «

Njegove oči so spet postale novoletne luči, medtem, ko je pokimal. »Neznansko domače ti bo sestaviti popoln mozaik za svojo obnovo. Moraš pa najprej iti čez vse te izkušnje in preizkušnje, da boš lahko potem s svojim zgledom inspirirala množice.

Tvoja pomembna življenjska naloga je tudi to, da preneseš starodavna znanja v moderni svet, na praktičen in preprost način. Da jih narediš vsem dostopna, poznana in uporabna. Predvsem ženskam. Da vse opomniš, da prihaja doba cvetenja Ženske moči. Da je čas zanjo, če želi svet napredovati in se ohraniti. Da poučuješ z otroško lahkotnostjo. Večinoma se inkarniraš takrat, ko se ena civilizacija in cikel zavesti končuje – ter novo obdobje začenja. Ker si želiš najhitrejše možne evolucije svoje duše, ne glede na zgoščenost izkušenj.

Vendar se moraš zavedati, da moramo vsi mi najprej oddelati svoj karmični dolg zaradi katerega smo tukaj - preden lahko začnemo opravljati svoje pravo poslanstvo v svetu. In ... Preden se nam vrne spomin.

Spomin o tem, kdo smo.

Istočasno se nam pa s služenjem svetu, odplačuje naš karmičen dolg in prebujajo znanja. To velja vedno: karkoli delamo za druge, s tem pomagamo sebi. Nihče ne nikdar ne utelesi samo za druge. Na zemljo se vedno pride po svoj duhovni razvoj. In dokler smo tukaj, se razvijamo. Nobeno razsvetljenje ni stanje dokončnosti. Vedno se da povečevati svojo zavest. Ni konca. Ni končne postaje za nikogar.«

Deklica se je čisto malo sprostila in opogumila. »Se pravi bom tovarišica? Samo jaz bi tudi bila novinarka. Pa igralka. Pa pisateljica. Pa avatarka.

Ampak, a vi veste slučajno, če imajo avatarji dopust?

In bolniško?

Oboje rabim! En teden dopusta na mesec in en teden bolniške. Ker morju se nočem odpovedati! Sploh zdaj ne, ko sem se naučila plavati brez rokavčkov! Komaj čakam, da greva z mami zdaj kmalu plavat, da ji pokažem. Me še ni videla, ker je bila v Ameriki.«

»Ne bosta šli. To poletje ne boš mogla plavati.« je zaropotal drugi mojster z lepo kožo. »Prometna nesreča. Ogenj. Bolnica. Zdrobljena križnica. A sploh poslušaš??!!!«

Deklica se je sesedla v kupček razočaranja in povesila pogled.

»A pa … Kaj pa …« Hotela je nekaj vprašati, a se ji je glas lomil.

Djotish Mojstri so jo počakali.

»Kaj pa moj prvi šolski dan? A bom lahko šla v šolo?« je polna upanja vprašala.

Odkimali so.

V njenih očeh so se svetile solze, v grlu je imela cmok.

»A pa … A pa … A pa me bodo vseeno sprejeli med pionirčke, če bom zamudila prvi šolski dan?«

V sobi je bilo tiho.

Prvi djotish dedek je namenoma preslišal to zadnje vprašanje, odgovoril je na prejšnjega in spet prevzel štafeto napovedi. »Potovala boš po celem svetu, pisala in predavala. Moraš pomagati drugim, ja – kot avatarji.

A to ne pomeni, da si nekaj posebnega. Ali da cel svet stoji na tvoji dlani. Nihče ni. Vsi smo samo pikice. Pikice, ki pa smo nujne za mozaik; moramo zapolniti tisti del, ki je naš. Zato smo tukaj.

Tvoje poslanstvo je, da pomagaš tako, da si most. Varen prostor. Med popolnoma duhovnim in popolnoma človeškim. Med svetlobo in temo. Da si dokaz in vzgled, da se ni mogoče samo sprehajati med obojim – ampak da je povezanost, zlitje svetlobe in teme obeh navideznih bregov nujna, da se spoznamo v svoji resničnosti in jo živimo. Ta povezanost je utelešena božanskost.

Ogenj večne ljubezni se lahko najde samo v globini lastnega telesa.

To je tvoja naloga in tukaj si zato, da jo izpolniš. To si želi tvoja duša. In če ji ne boš sledila, ne boš nikoli srečna …

Dolgo ne boš srečna.

“Hm. Res sem doživela prometno nesrečo, res sem zamudila Pionirčke …” sem rekla sama sebi in potem na glas Waynu, “govoriš enako, kot moji djotish mojstri v Švici.”

Pogledal me je s svojim modrookim pogledom. “Prišel je čas, Savina. Da  se spomniš kdo si in začneš živeti sebe. Da pišeš.”

Zmajala sem z glavo. “Kaj nekaj naj pišem?” Zamahnila sem z roko.

“Ah … Wayne, silly si … nehaj …”

V tistem je prišla do naju gospa, ki je bila očitno del organizacijske ekipe predavanja, saj je Modrookca opomnila, da je konec odmora. V rokah je nosila liste papirja.

“Dr. Dyer, pa tole so mi poslali iz vaše založbe, naj vam sprintam in predam. Eno zelo ganljivo pismo, vaše bralke.”

Bila sem tam, videla sem z lastnimi očmi in nisem mogla verjeti.

“Ojoj.” sem se začela zaprepadeno nasmihati. “Ojojoj.”

“Kaj pa je, Savina?”

“Hm …” odprla sem svojo torbico in iz nje vzela svoje, trikrat prepognjeno in že malo zmečkano pismo, ter mu ga pokazala.

“Prinesla ti je … moje pismo. Khm … Tole pismo.”

In res se je izkazalo, da je šlo točno za to.

Zdaj smo se vsi trije smejali.

Vzel je prepognjeno zmečkanost iz moje dlani in jo odprl. “Ooooo, ti si sprintala z vijolično barvo - moja najljubša!” Spet me je odločno pogledal.

“Ravno v trenutku, ko mi govoriš, da nimaš kaj za pisati, dobim od tebe … osnutek za knjigo?!”

“Ma neeeee, to je samo pismo zate. Nehaj no, Wayne!!! Ti si pa res en Smotko!”

Objel me je. “Pridi pisateljica, greva nazaj v dvorano, komaj čakam, da preberem tvoj osnutek.”

Ko gledam slike naju v Londonu. Seveda sem sijala. A spodaj sem bila Pepelka. Bleda, suhljata, neprespana, izčrpana, vnetij polna Savina.

Savina, ki je v tretjem razredu osnovne šole, sošolka po nesreči tako porinila, da je padla na sprednja dva zobka in si ju tako razbila, da sta ostali dve špički.

Miha, v katerega sem bila zaljubljena, me je začel klicati ‘Vampir’.

Mami ni dovolila zobozdravnikom, da sanirajo škodo - molila je nad mojimi zobmi, da bi živci oživeli.

“Sama si si priklicala to nesrečo!” me je kregala. “Prednja dva zoba, sta povezava z mamo in očetom. Ti, ki pa misliš, da me ne rabiš, si jo pa namenoma prekinila.”

Očitno sta še moja zoba začela kazati to, kot sem se počutila. Kot sirota.

In zdaj, malo preden sem prišla v London, se je ta moj mrtvi, zbiti, desni zobek vnel in počrnel. Skozi prevleko, je odsevala njegova črnina. Mene pa je bolel cel obraz, od zoba, mimo nosu, do očesa in glave.

Pa sram me je bilo.

Še en razlog sem imela, da sem se počutila grda.

Wayne pa.

Zaradi srčnega napada, ločitve, šoka, globoke trajajoče žalosti … je bil, kot starček. Njegove žareče modre oči so bile udrte med gube, bil je izsušen. Okoli pleše, beli lasje.

Bil je tik pred šestinšestdesetim rojstnim dnevom.

To sva potem, ko je bil na odru, ugotovila.

Da sva točno pol leta narazen.

Pol leta in 40 let.

In 40 je magično število.

On je 10. Maj; jaz 9. november. In med nama je točno 12 ur časovne razlike. Lahaina, Maui. In Ljubljana, Slovenija.

Takrat je prvič rekel, da pride k meni. V Slovenijo. Jaz pa sem mu morala, tam pred vsemi, obljubiti, da priletim v San Francisco. Kjer bo prvič predstavil svojo knjigo, ‘Inspiration, the ultimate calling’.

Na naslovnici bo Metulj. Metulj Monarch. Metulj, ki prepotuje tisoče in tisoče kilometrov, pa vedno najde svoj dom; pride nazaj domov.

Zdaj pa …

Zdaj pa je začel že ustvarjati novo. Tao knjigo.

Razlago Lao Tzujevega Dao De Jinga.

Spet sva se morala smejati naključjem.

Taoizem je (bilo) nekaj, kjer sem najbolj doma.

V Londonu mi je Wayne prvič podaril vzdevek, ki mi je potem ostal za vedno.

Metuljčica.

Metuljčica takrat, navkljub vsem čudežom, še ni bila pripravljena. Dolga, dolga in vetrovna pot jo je čakala. Ni še bila doma.

Modrookec je to videl, a tega ni držal v svoji viziji.

Wayne je ves čas držal vizijo, da sem doma, cela.

Pepelka v pravljici je zbežala, preden je odbila polnoč.

Da ne bi princ videl, kako raztrgana je v resnici. Prepričana je bila, da ga bi zmotilo. Da si želi princeso.

A ravno zaradi njene raztrganosti, pepela na njenem obrazu in saj v njenih laseh … je luč njenega srca, še bolj sijala. Težke okoliščine njenega življenja, je niso ne pokvarile, ne zlomile - povečale so njeno ljubezen. Njeno hvaležnost in edinstvenost. Njeno sposobnost dajanja in predajanja.

Se ti kdaj sramuješ svoje raztrganosti?

Se ti zdi, da zaradi nje, še nisi pripravljena zaživeti na dvoru svojega poslanstva?

Na dvoru sreče, ki ti pripada - na kateremkoli področju tvojega življenja?

Na dvoru zdravja?

Dvoru ljubezni?

Jaz dolgo nisem razumela, da imam ravno zaradi svoje raztrganosti toliko za dati. Da se mi je ni treba sramovati, da mi ni treba biti popolna, da si zaslužim biti na dvoru.

Dvor je moje stalno prebivališče. Vedno. Pripada mi.

Tudi jaz sem zbežala, preden je odbilo mojih polnoči.

Zbežala od Wayna, zbežala od vse podpore, ki mi jo je želel dati.

Ni mi želel ponuditi pomoči, ker bi bila v njegovih očeh manjša in nebogljena. V njegovi viziji to nikdar nisem bila.

V njegovi viziji, nisem bežala.

Ne od sebe. Ne od svojega poslanstva. Ne od njega.

V njegovi viziji sem letela.

V resničnem življenju pa sem zbežala.

Pri šestindvajsetih. Ko me je Wayne čakal na Mauiju, da mu prinesem svojo knjigo.

Zbežala sem v okrilje duhovnega vampirja, ki me je tretiral, kot Pepelko.

Tako sem se počutila - to sem dobila.

“Pa ne beži od svoje poti, kot to počne tvoja mami!” so me takrat posvarili djotish mojstri.

“Ustavi se! Ustavi se sama v sebi.

Tvoja mama te tako briljantno uči česa ne delati. Kako veličastno, da se nekdo odloči biti take vrste vzor! Tudi ona je velika duša, a je izbrala potlačitev. Ne potapljaj se z njo! Ne rešuj je, zato da bi pozabila na sebe. Ne obsojaj jo, sicer te čaka enako. Ne preziraj njenih šibkosti, videla boš kako tanka je meja med njimi in krepostjo.

Enaka si kot mama. Enaka križišča vaju čakajo.

Uči se od nje. Ne preziraj je. Boš videla, da ni lahko ostati v sebi in biti zvest sebi.

Čakata te dva pomembna slovesa.

Nato najtežje.

Tretje.

Vse te tri osebe te bodo izdale. Močno izdale. Kot smo rekli, tisti, ki jim najbolj zaupaš, ki jih najbolj poveličuješ – tisti ti zasadijo meč, v tvojo sredico. Za zadnjo osebo boš pripravljena dati srce v ogenj, da te nikdar ne bo izdal.

Stara boš 30 let. Zdelo se ti bo, da si se že prerodila, kot feniks; da je že končano, opravljeno – a v resnici bo vse le priprava na ta trenutek.

Moraš se posloviti! Na tebi je, če boš uspela. Tretji nož v srce bo najgloblji.

V to osebo boš tako verjela, da bi z življenjem jamčila njeno integriteto.

Takrat boš dokončno potonila ali pa se prerojena zbudila.

Upam, da ti bo postalo jasno, da je bil tudi on, od katerega boš poslavljala, izpit; čeprav bi si ga zlahka in upravičeno vzela za glavno nagrado po uspešno osvojenih šolanjih.

Ker tvoj namen je, da vse opraviš in se nikjer ne ustaviš – kljub temu, da se ti bo zdelo, da je ta nikjer tvoja domovina.

Ni.

Imel bo svoje temne skrivnosti.

Imel bo egoistične interese.

Tudi on bo želel imeti sonce v kletki – samo zase.

Istočasno bo odvisen od tebe in se počutil ogroženega.

Od deklice, brez svojega obraza.

On te bo od vseh najbolj zlorabil. In ker boš celo življenje obkrožena z zlorabo, jo boš zamenjevala za ljubezen.

Ker se ne boš ljubila, se boš zadovoljila tudi s ponarejeno ljubeznijo od zunaj.

Tako kot toliko žensk po svetu!

Šele ko nehamo zlorabljati sami sebe, opazimo zlorabo od zunaj.

Šele, ko se upamo pogledati, brez da umikamo pogled.

Šele ko nas nekdo zunaj nas bolj zlorablja, kot mi sami sebe – to označimo za zlorabo.

Zato dokler sami zlorabljamo sebe, dovolimo da nas zlorabljajo tudi drugi.

Ko boš stara 30 let, boš imela priložnost narediti red in najti sama svoj obraz, svoje sidro in svoj kompas.

Naprej moraš iti sama. SAMA! Skozi zadnja vrata se moraš odpraviti sama, sicer se bo tvoje življenje za vedno zaprlo.

Čeprav boš to vedela – ne boš hotela. Ne boš poslušala številnih opozoril, niti svoje resnice. Pomanjševala se boš in ga precenjevala. Trmasta boš in prestrašena. Tako, kot tvoja mama. Odrivala boš vso pomoč. Kot začarana boš. Zmanipulirana. In to bo znalo biti zate pogubno.

Naprej ti ne smem brati karte. Ker se ne ve, kaj je naprej. Nepredvidljivo je …

Edina stalnica v tvojem djotishu je ta, da boš vedno taka, kot si sedaj.

Istočasno navihana 6-letna deklica in 100-letna modrijanka.

Vedno bo tako!«

Vse je kazalo na to, da so že končali.

Prva dva djotish dedka sta že začela pospravljat svoje liste … ko je naenkrat spregovoril še tretji mojster.

Ta, ki je bil do zdaj čisto tiho!

Največji suhec med njimi – z najbolj bleščečimi zobmi. Indijci imajo zelo zelo lepe zobe. Ker redno žvrkljajo sezamovo olje, si masirajo dlesni z neemom in uživajo kurkumo. Do zdajle je ta djotish dedek le vsake toliko časa pokimal, in to je bilo.

Zdaj pa je kazalo, da ima nekaj zelo pomembnega za predati mali Savini. Ji v njeno podzavest posejati seme, ki bo morda vzklilo in jo spomnilo takrat, ko bodo ti podatki lahko odločilni.

»Vendar … Čeprav so vrata zaprta …«

Njegov glas je bil prijeten. Posijal je, kot sveča v temi. Postalo je očitno, da je on najmodrejši in najskrivnostnejši izmed trojice.

»Obstaja en namig.

Za naprej.«

V okrogli sobici stolpiča gradu je vse utihnilo. Še pajki na stenah.

»Če namesto podatkov pogledaš luč, ki sije iz tvoje karte – Djotish vendar v prevodu pomeni svetloba! - obstaja sporočilo, ki te bo znalo pripeljati skozi … Skozi temo … In skozi vrata …«

Druga dva mojstra sta se osuplo zazrla vanj. Jasno je bilo, da tale končni vložek ni bil na predvidenem programu povedanega! Videlo se je kako izjemno ga spoštujeta, a sta hkrati šokirana, da se je oglasil. Pa skrajno radovedna kaj bo povedal!

»Poišči izgubljeni ključ, deklica! Poišči ga! Iskanje bo kot tvoja varovalna luč, ki te bo vodila v smer pravih odločitev.«

Tretji mojster je govoril zelo hitro, a zelo jasno - kot da bi imel odmerjenih le nekaj trenutkov, ki jih je želel polno izkoristiti. »Dokler ne boš obupala nad ključem, ne boš obupala nad sabo. Poišči ga tako, da bo on našel tebe. Skriva se za krili Metuljčice, na drugi strani ceste tvojega spočetja, v sedmem nadstropju, nad rdečim tepihom pod katerega ne boš hotela pomesti svoje zgodbe.

Če ga boš našla, pomeni, da ti je uspelo priti skozi vrata. Da je počil strup, ki se ti je nabral v prsih. Da je to, kar te je ubijalo postalo zdravilo, ki te je oživelo. Da si spregledala, da ti tisti, ki naj bi te ščitili pred vampirji, v resnici najbolj pijejo kri.

»Vsi trije držimo pesti, da ti uspe priti do ključa. Iz naše strani je naloga opravljena. Tvoja naloga se začenja.

Postavitev devetih planetov djotisha iz tebe ne dela marionete, ki se premika, kot je v naprej določeno. Devet grah je le tvoje ogledalo – ki ti kaže vse, kar je že v tebi.

Vrzi se v ogenj, ki ti ga prinaša Veličastni Saturn, pa boš iz njega vstala novorojena in cela.«

Wayne je bil moje drugo slovo. Jaz sem bila njegova Metuljčica. In on je bil moj Ključ.

Poslovila sva se. Zato, da sva se lahko na novo našla.

Za krili Metuljčice, v Nebotičniku, nasproti Hotela Slon, kjer sem bila spočeta.

Poslovila sva se, da sva lahko zdaj bližje, kot kadarkoli.

Saj ti bom povedala celo zgodbo. Ni žalostna. Nujna je bila.

Morala sem skozi veter, skozi dež, temo, nevihto in sneg. Morala sem skočiti iz letala, da so se, kot padalo, odprla moja krila.

Moja krila se na tej poti niso zlomila - ampak spomnila, da znajo leteti. Morala sem poleteti zase.

Morala sem ugotiviti, da kakorkoli daleč me odnese, nas odnese - nikdar ne izgubimo GPS sistema, ki nas vrne domov. Moj dom, me vedno čaka, z odprtimi vrati in mehko posteljo, kjer se lahko spočijem na blazini ljubezni.

In to je edino in vse, kar si je Wayne želel zame. Da sem spregledala, da sem Metuljčica.

Pa seveda, kot vidiš, si je zaželel - ne samo dva, ampak celo tri nedeljska pisma.

Oh, ti Wayne. Hihi

In Ti.

Veš, saj znam fine vaje obraza, ki imajo res vidne rezultate in te jih z največjo strastjo učim. Pa še kup drugih učinkovitih vaj, meditacij, superživil in vsega poznam, kar ti z naizmerno ljubeznijo predajam in opazujem, kako ti pomagajo povečati tvojo lastno energijo.

Vse to je super.

Ampak najbolj od vsega. Kar je meni najbolj pomembno in za kaj sem tukaj.

Pa je: da te gledam z enakimi očmi, kot je mene gledal Wayne.

Kot me gleda.

Da ti omogočim varen prostor in držim tvojo vizijo.

Tvoja je.

Jaz jo samo gledam in ne umikam pogleda. To, kar dobivam, to podporo. To je najpomembneje, kar želim dati tebi. Ker jo vsi rabimo. Vsaj včasih, ko najbolj piha veter.

Rabimo podporo, da potem enkrat tudi sami sebe - vedno in povsod, v vsem in z vsem, v največjem neurju - gledamo z enakimi očmi, kot tisti, ki nas popolnoma ljubijo.

V grščini je več besed, za opis ljubezni.

Najvišja oblika ljubezni je AGAPE.

Z Waynom v Londonu in še mnogokrat potem z njim - saj ti natančno opišem - sem doživela ‘časovni žep’, ki se mu reče AGAPE.

To je ta, univerzalna, brezpogojna, duhovna ljubezen.

Ljubezen iz katere smo vsi zgrajeni in v katero se vsi vrnemo. Agape je naš dom, naše stalno prebivališče.

Tukaj sem zate in vidim te.

Tudi če kdaj, kot Pepelka, zbežiš iz svojega stalnega prebivališča - ti držim vizijo, da boš vedno našla svoj dom.

S’ agapo, rada te imam,

Savina