6 let in pol let sem imela, ko so mi trije osebni djotish mojstri Očeta transcendentalne meditacije, v Maharishijevem gradu v Švici med drugim napovedali, da mi bo duhovnost vzela tudi … Ljubezen.

Kot majhen puhast ptiček sem sedela v belem fotelju, v najvišjem nadstropju gradu in poslušala večkot 90 minut dolgo napoved, polno pretresljivih podatkov.

»Ko boš stara šestnajst let.

Se boš spet čisto odprla.

Zaupala.

Ljubila boš z vsem srcem.

Doživela boš tisto prvo, najslajšo, najbolj nežno in najbolj nedolžno ljubezen.

Jo dajala in dobivala.

Prvič boš srečna.

Živela droben del življenja, ki bo čisto tvoje. Ki bo čisto. Kot sveža bela, dišeča rjuha.

Prvič boš verjela v ljudi.

V moškega.

Stopila se boš v njem.

Z vsako celico zlila z njim.

Spet boš začutila energijo Boginje v sebi. V Bombaju boš srečala svojo duhovno tantrično družino Rdečega Lotusa, tam boš prejela iniciacijo, ki te bo še dodatno odprla. Glavna mojstrica ti bo predala pomembno sporočilo! Čaka te!

Savina, ti si že od vedno Šukrina učenka in utelešenka. V prejšnjih življenjih si bila med drugim tantrična svečenica ...

V istem poletju te bo blagoslovil tudi Sai Baba. Po vsem tem, boš ti spet ti. Taka, kot si zdaj tukaj. Ljubezen bo okoli tebe in v tebi. Vse se ti bo zdelo na svojem mestu. Zasijala boš. Začela se boš spominjati.

Prvič boš verjela v Ljubezen.

Vse pošasti tvoje preteklosti bodo za čas obmolknile, ter ponižno prepustile petje bitju zaljubljenega srca.

Prvič se boš počutila doma.

Ljubljena.

Tvoj ljubi bo zdravilo za tvoje rane.

Dal ti bo vse kar boš potrebovala, po čemer boš hrepenela.

Nudil ti bo varnost. Toplino. Dolgo bo trajalo, da si bo pridobil tvoje zaupanje. Upravičil ga bo. In ti se boš končno sprostila v ljubezni.

V istem momentu, ko se boš sprostila… Malo po tvojem sedemnajstem rojstnem dnevu …

Ko boš vse varovalke umaknila.

Ko boš res zaupala.

Ko se boš popolnoma predala …

Ko boš na stežaj odprta …

Ko boš mislila, da si zaslužiš ljubezen.

V istem momentu te bo ta isti fant prevaral.

V stotinki sekunde boš popolnoma strta.

Vseh čustev odrta.

Ne samo, da ti bo ta dogodek zdrobil srce – uničil bo vso tvoje zaupanje v življenje. V to, da si zaslužiš srečo. Da si vredna ljubezni. Da obstaja varnost. Odrezal te bo od vse tvoje vere. Ne samo vere v ljubezen. V vse.«

Djotish mojstru se je začel tresti glas. Prijel se je za čelo in začel gledati v papirje. Drugi mojster je brezkompromisno nadaljeval namesto njega.

»Edino, kar bo v življenju tvoje in sveto, ti bo odvzeto.

Bela rjuha zaupanja bo poškropljena s temno rdečo krvjo razočaranja.

Tvojo majhno zeleno oazo bo opustošil cunami in pokončal vse življenje v njej.

Do takrat boš vedno, ne glede na to kaj se ti bo dogajalo – imela majhen prostor v srcu, ki bo samo tvoj. Ki bo tvoje miniaturno zaklonišče varnosti. Z nikomer ga ne boš delila. Le s tem fantom. On bo edini, ki ga boš spustila čisto vase.

Po prevari ne boš imela ničesar več, kamor bi se lahko skrila. Kjer bi se lahko počutila varna. V kar bi verjela.

Ničesar.

Niti Boga več ne.

Čisto sama boš.

Brez vse zemeljske in duhovne povezave.

Prvič zares zares sama.

Dejansko noben tvoj duhovni vodnik ne bo imel dostopa do tebe, nikomur na zemlji ne boš več zaupala.

Ker eno najbolj očitnih sporočil tvoje djotish karte je ravno ta: da te tisti, ki so ti najbližji, tisti ki jih najbolj ljubiš – izdajo.

Vsi, ki jim boš najbolj zaupala, zaupala s svojim življenjem; vsi ti te bodo izkoristili.

VSI! Ni izjeme.

Po tem dogodku se ti bo zdelo, da se te je tvoja duhovna družina odrekla. Da so te vsi zapustili. Ne samo to ... imela boš občutek, da te je zatajila in vse to zakrivila.

Da ti je vzela, kar je bilo tvoje. Da zaradi svojega duhovnega rodovnika tako zelo trpiš!

Tvoje mehko srce bo postalo najprej bron, nato hladno, sivo železo.

Takrat boš hotela pozabiti na vse.

Vse, kar si se toliko let učila, boš hotela poteptati in kot plevel izruvati iz sebe.

Jezna boš na vsa znanja. Na sebe. Na Boga. Na Boginjo!

Krivila jih boš.

Krivila se boš.

Sovražila se boš.

Otopela boš.

Dolgo ne boš razumela.

Zaspala boš.

Za dolgo časa zaspala.«

Prav so imeli.

Do pikice prav.

Ne samo glede tega, glede vsega, kar so mi napovedali.

In tudi njemu je vzela duhovnost vse.

Čisto vse.

Bila sem novinarka Cosmopolitana, ki je začela živeti čisto navadno zemeljsko življenje. Ki se za spremembo uči ne taoističnih vaj za nesmrtnost, ampak recimo to, kako hoditi v petkah.

To slednje, mi je bilo veliko težje, kot prvo.

Pa, ki je zdravnikom (tistim, ‘ta navadnim’ v belih haljah, ne v oranžnih!) predavala o biofotonski celični terapiji, ki je bila nominirana za Nobelovo nagrado - torej o zelo, zelo zemeljskem načinu zdravljenja; o posebnih komorah za celično pomlajevanje. Nič več operiranja skupaj z mističnim kirurgom Joaom De Deusom, kar sem morala početi kot najstnica. Resna predavanja. Za resne ljudi.

Vse moje duhovne knjige so bile v kleti.

Pa vse moje duhovne veščine tudi.

Prepričana sem bila, da bolj se bom odmaknila od vsega, kar sem se v času otroštva in odraščanja učila, od vsega, kar sem uporabljala - bolj bom varna. Varna pred novim razbitjem srca, ki je bilo že tolikokrat zlepljeno skupaj, da je bilo zunaj celo v gipsu, znotraj pa atrofirano.

A v resnici sem bila le še bolj sama.

Prazna.

Čisto sama.

Odrezana.

Savina je bila v kleti.

Bila sem poročena. S tem istim fantom, iz napovedi. Od šestnajstega leta sva bila skupaj. Po prevari sem sicer prekinila z njim, a moja mami je pobesnela.

“Božje ženske vse odpuščajo!”

Mi ni pustila niti da odjokam, niti da se sama odločim kaj želim in mu še isti dan odprla vrata našega doma.

Ko je bil on pri nas, je bila mami malo bolj prijazna do mene. Pazila je. Prva leta.

Pisala sem članke, izobraževala sem o komorah - za katere sem imela zastopništvo, plačevala vse položnice in najemnino.

Vse je bilo na meni.

Moj mož je vsak dan dobil zajtrk, malico in kosilo; popoldne sem šla z njim do svojih dveh bratcev, da sem se z njima učila in da sta naredila domače naloge. Potem so oni trije igrali računalniške igrice, ko sem jaz kuhala večerjo in pekla veganske prigrizke.

Ko sva zvečer prišla domov, je šel on spat ali gledat nadaljevanke, jaz pa pisat.

Za štiri ure na noč sem zatisnila oči prepričana, da bi morala še več narediti, da bi se morala še izboljšati. 

Bila sem otopela.

Robotka narejena za skrb za druge.

Robotka v svojem majhnem akvariju, v katerem si je uredila življenje.

Dobesedno sem živela v akvariju.

V 22 kvadratnih metrih majhni najemniški garsonjeri za Bežigradom. Ko si vstopil vanjo, si bil istočasno v predsobici in kuhinjici. Potem pa je bila ena soba. In balkon. Če sem šla čisto v desni kot, ter se dvignila na prste, sem videla obris Ljubljanskega gradu.

To me je pomirjalo. Vsaj pikica Ljubljanskega gradu.

“Tole predavanje pa moraš poslušati!” mi je v nedeljo zvečer rekel mož, ki je ves čas nekaj downloadal. Filme, serije, predavanja …

 “Wayne Dyer, audio posnetek, fantastično govori. Moraš!”

“Kdo pa je on?” pojma nisem imela, za koga gre.

“Duhovni učitelj. Super je, res. Všeč ti bo.” Prvič sem slišala zanj, kar je bilo totalno presenetljivo, glede na to, da naj bi poznala vse duhovneže na tržišču.

“Duhovni?!”zdaj me je razburilo.

Dobro je vedel, da sem zaključila s temi sferami!

“Ne zanima me! Ni šans. Ne omenjaj mi niti d od duhovnega več, ever!”

Naslednji večer, pa spet.

“Savina, moraš ga slišati. On je prav zate. Smisel za humor ima. Poleg tega sem naredil domačo nalogo - Wayne Dyer je najboljši prijatelj od Deepaka Chopre.” 

Na prvem izobraževanju od Deepaka sem bila, ko mi je bilo pet let. Takrat je šele imel naglas. Od njega sem se učila ajurwedo. In potem pri Maharishiju … Njega res, res, res izjemno spoštujem. Ampak … vseeno to ni bilo dovolj, da bi me prepričalo.

“Savina nujno morašto poslušati.” Bil je kot komar! Že cel teden me je neprestano obletaval z brnenjem imena ‘Wayne Dyer'.

Bila sem že čisto popikana z njim!

Nikdar še ni bil tak, glede ničesar. Prav silil me je.

“A lahko prosim skleneva dogovor?!” sem želela v četrtek, naveličana do konca, to temo enkrat za vselej dokončati. “Ko greš spat, preden grem pisat članek, ti obljubim, da bom 5 minut, točno 5 minut, poslušala ta audio posnetek.

5 minut in niti sekunde več!

Potem mi pa nikdar več ne omeniš tega Wayna Dyerja!

To je fer kompromis. Obljubi!”

Pristal je. 

Okoli enih zjutraj je šel spat. V najinem akvariju sva imela samo en računalnik - zdaj sem jaz prišla na vrsto. Vzela sem slušalke in nejevoljno prižgala 'play', ki me je že čakal, odprt na desktopu.

Teh 5 minut bi raje pisala … ampak sem obljubila.

V trenutku, ko sem zaslišala njegov glas.

Samo glas.

Ta glas sem poznala od vedno.

Nikdar ga še nisem slišala.

Ampak sem ga poznala.

Bilo je, kot da bi po dolgih letih, prašna, raztrgana in izčrpana, prišla domov.

Na varno.

Bilo je, kot da sem bila ovenela, izsušena puščavska roža, na katero je padel najnežnejši dež. Dvignil jo je, objel, nahranil in obudil nazaj.

Kar naenkrat se je v meni prižgalo vse, kar sem s takim trudom ugasnila. Vzklilo, kar sem iz take stiske poteptala.

In šele zdaj sem ugotovila, kako zelo sem se odrezala od svojega vira. Od sebe.

Sedela sem na vrtljivem črnem stolu, z belimi slušalkami na glavi in samo jokala.

Ljubezen se je dotaknila mojega srca.

Mimo vsega trnja je prišla.

Moje ranjeno srce je bilo pobožano.

V prsih mi je začelo spet biti.

Nisem bila več kamen.

Nisem bila več jezna na Boga.

Na življenje.

Na usodo.

Jokala sem v sprejemanju Ljubezni, ki jo je stvarstvo ves čas - kljub vsemu, v vsemu -

imelo zame, jaz pa sem se ji končno spet odprla.

Izgubljena hčerka je prišla domov.

Ljubezen se je vrnila v Ljubezen.

Nisem niti slišala kaj govori. Samo čutila sem ga.

Počutila sem se, kot majhen, ranjen ptiček goliček, ki je prišel pod krilo velikanskega orla, ki ga varuje in neguje.

Prvič v življenju sem se počutila varno.

Ta občutek me je obudil od mrtvih.

Oživel me je, kot Trnuljčico.

“Celo noč si pisala?”me je vprašal mož, ko se je zbudil … jaz pa več kot očitno, sploh še nisem spala.

“Ne. Celo noč sem meditirala.” sem z najbolj blaženim nasmehom odgovorila.

“KAJ SI?!”

V hipu je bil popolnoma buden, s široko razprtimi očmi.

 “A mogoče še sanjam?” V mojo skreganost z duhovnostjo je logično spadalo tudi to, da se ne meditira. Vrsto let že nisem.

“Ja, meditirala sem.” sem, kot da bi bilo to nekaj najbolj običajnega zame pritrdila. “V kopalnici, na wc-ju.”

Najin akvarij je bil tako majhen, da je bila kopalnica edini prostor, kamor sem se lahko umaknila. Na zaprto modro straniščno školjko sem položila brisačo, se usedla po turško in celo noč … ja, meditirala.

Z meditacijo je tako, kot z vožnjo s kolesom. Oziroma, še bolj natančno … kot s plavanjem. Ko enkrat znaš, znaš forever. Niti malo nisem bila zarjavela - nasprotno.

V nekaj sekundah sem zaplavala v odprto morje globoke blažene praznine.

Zaradi Wayna sem se počutila tako varno, da sem si upala skočiti - vase.

“Aja, pa na prvo predavanje Wayna Dyerja, ki bo - grem.” sem spet s popolnoma navadnim tonom sporočila. “Sigurno jih ima. Moram pogledati.

Ker … med meditacijo sem videla, da me bo povabil na oder, da se že od nekdaj poznava in da je zelo pomembno, da grem.”

Zdaj je bil pomoje prepričan, da haluciniram. Vame je gledal, kot da sem deveto čudo sveta.

Šla sem mimo njega, do računalnika … da pač pogledam, kje in kdaj je to prvo predavanje.

“Vem, da se mogoče malo čudno sliši vse skupaj.” sem se obrnila čez ramo. “Tudi meni. Samo … jaz vseeno grem. Videla sem naju na odru. Pa ni poanta v odru … to je znak. Moram iti - nimam kaj!”

Pomoje mu je v tistem trenutku postalo tako žal, da me je silil s tem poslušanjem. Kaj nekaj je naredil iz mene? Nek čuden Aladin je prišel iz stekleničke, kje je Savina-robotka?!

Jaz pa sem bila bolj Savina, kot kadarkoli prej. To je bila Savina.

Mala bučka akvarija, polna motne, drekaste vode se je razbila; zlata Savina je bila svobodna v oceanu.

Odprla sem internet (12 let nazaj, nobenih Facebookov in Instagramov še ni bilo, le preproste osebne strani) - in ga prvič zagledala.

“Je pa star. Pa hecen. Pa plešast.” sem si rekla.

A njegove modre oči. Sem od vedno poznala. Bil je večen.

Tisti trenutek sem ga začela klicati Modrookec.

(In kasneje je Modrookec postal tudi lik v moji knjigi - Zamenjam Razsvetljenje … a tja še prideva.)

Prvo njegovo predavanje je bilo razpisano čez več kot tri mesece in to v Ameriki. Pa še to je bil kratek, dvo-urni govor, na neki konferenci z več gosti.

“Ah, kaj je to? Nič ne bo.” sem rekla možu, ko sem razumsko ugotovila, da niti slučajno nimam dinarčkov, da za dve uri letim čez ocean. Poleg najemnine, sem plačevala tudi šolnino za faks, za naju oba.

Ta pot, bi bila en cel letnik.

Na strani so bila razpisana predavanja do konca leta. Samo štiri so bila. Zdaj smo bili konec marca. Edina zanimiva zadeva je bila konec oktobra, v San Franciscu.

“Samo je pa čudno. Če zaprem oči, se vidim z Waynom na odru. In to zelo kmalu.”

“Dolgo nisi meditirala.” je mož vse skupaj hotel pokroviteljsko obrniti na šalo. “Očitno ti antena še ne dela dovolj dobro. Si malo povečano videla vse skupaj, pa pravljično.”

V tistem je zazvonil telefon.

Klicala me je gospa Maruša, najpomembnejša gospa v wellness svetu v Sloveniji, ki mi je pomagala pri uvozništvu komor za biofotonsko terapijo. Do zdaj sva se zelo redko videli in slišali; enkrat do dvakrat na leto - za komore.

“Savina, ta glavna iz Krke mi je zadnjo minuto odpovedala. Zbolela je, nič resnega, nekaj se slabo počuti. Jaz imam pa karto in vse. Začutila sem, da je na njej tvoje ime. Če spakiraš v pol ure, greš lahko z mano čez vikend v Monako. Na elitni wellness kongres. Vem, da je zadnjo minuto, pa …”

Čez dve uri sem sedela na letalu.

Zvečer sem spet meditirala na wc-ju, v kopalnici hotela Le-Meridien v Nici.

In zjutraj znova.

(Z Marušo sva imeli skupaj sobo.)

Čisto vsakič v naslednjih dneh, se mi je pred očmi prikazala ista vizija. Jaz in Wayne, na odru.

Monako je bil sanjski. Poleg tega sem našla en totalno zanimiv aparat za homeopatsko mezoterapijo, ki me je čisto fasciniral. Edini način, da bi več izvedela o tej temi je bil, da najdem kupca za aparat, ki je bil vreden okoli 30.000 eur, pa da pridem na šolanje - v Pasha kliniko, v London. Tako sem si želela, da se spoznam s to tehnologijo, ki je združevala najboljše iz obeh svetov; alternativne in novodobne medicine.

Vse štiri dni v Monaku sem bila obkrožena z obiljem. V vibraciji obilja. Maruša je bila poosebljena vibracija obilja. Pa tako polna življenja, tako me je sprejela. Čeprav bi bila lahko po letih moja mama (po videzu pa sestra) in je bila poslovno raketa; me je imela za enakovredno. Obe sva se iskrili od energije in zabavnih skupnih dogodivščin.

Niti za hip se nisem počutila kot izčrpana študentka, ki mnogokrat ponoči ne spi od skrbi, kako bo plačala najemnino, v eni majhni luknji, v Ljubljani.

Te tri dni sem bila svetovljanka Savina, ki je v najboljših restavracijah, vstopa v najbolj prestižne trgovine in meditira na wc školjki razkošnega hotela.

V ponedeljek zvečer sva se vrnili.

Takoj v torek zjutraj, po moji meditaciji, sem šla za računalnik. Na internet stran Wayna Dyerja. Povleklo me je tja. Samo, da ga vidim. Mojega Modrookca.

Nič nisem brala o njem. Ni me niti zanimalo.

Spet sem klikinila, da so se odprli datumi za predavanja. Kar tako. Čeprav sem vedela na pamet razpored, do konca leta.

A prav berem??????!!!!

Nisem mogla verjeti!

Na spisku se je pokazal peti datum!

Nov termin. Čez dva tedna!! 

V … LONDONU!

Od navdušenja sem se kar tresla. “To je to!!! V London grem! Poglej to!!! V London pride!!!

To je znak!” sem napol skakala, napol cepetala in oznanjala najboljšo novico možu.

“To je čudež! Samo zaradi mene pride!”

“Ja, samo zaradi tebe!” je zaskrbljeno zmajeval z glavo.

“Savina, resno, nimava denarja, da greva! Daj umiri se s tem Waynom, no. Kaj je zdaj to, samo še o njem govoriš … Pa zdaj si še v Monaku zapravljala …Ne bo šlo. Ne greva.”

“Kdo pa pravi … da …greva?

Jaz grem!

Sama grem.” sem ploskala in na mestu plesala v mali sobici.  “Je že pol manj stroškov.”

Nič na svetu me ne bi ustavilo.

Nič.

Vedno do zdaj sem vse, čisto vse, naredila za druge. Plačala vse. Moje potrebe so bile vedno na zadnjem mestu. Sploh jih ni bilo. Še Nivea kreme za prve gube okoli oči si nisem privoščila!

Saj zaslužila sem lepo, ker sem ves čas delala, a sem imela toliko obveznosti; vse je bilo na meni, za moža, velikokrat za brata, še mamo sem morala reševati iz finančnih zagat in ji kdaj plačati položnice.

Tole je zame. Grem v London! Zase. Ni variante, da ne grem!

Ta večer sem ekspresno hitro napisala vse članke, ki so me čakali. Potem sem malo poslušala Waynovo predavanje. Pa meditirat - se potapljat vase. In proti jutru spat.

Dopoldne, ko sem se zbudila - bila je sreda, dva ni po prihodu iz Monaka - me je spet klicala Maruša.

“Savina, tako lep vikend sva imeli; še zdaj imam nasmeh do ušes. Midve sva tako krasen team. Cel sejem je bil najin! 

V takšni energiji sva bili.

Danes sem šla v tej isti energiji na sestanek s privat stranko.

Saj veš, katero, a ne?”

Dobro sem vedela, o katerem gospodu govori. Imel je že eno mojo komoro.

“No, povedala sem mu, da si se čisto zaljubila v aparat, ki si ga odkrila v Monaku.”

“V homeopatsko mezoterapijo?”

“To, ja.

In…

Pravi…”

Maruša je zajela sapo. “Da kupi.”

“Proism?!”

“Ja, kupi. Takoj. Je že kupil.”

“Kar tako? Kupil?” Ponavadi je bilo potrebnih kup prodajnih razgovorov in projekt. Meseci preden se je izvedel nakup, če se je izvedel. Tale aparat je bil pa še posebej specifičen …

“Tudi mene je šokiral. V sekundi se je odločil za nakup.

Pa … še eno komoro bi vzel zraven.

Bi jo imel še na vikendu, na morju.

Tako se bolje počuti po njej, prisega nanjo.

Vsak dan jo uporablja, saj veš.

Jo pogreša, kadar je na morju. Se je kar odločil.”

Komora je stala še malo več, kot aparat.

On jo je pa ‘vzel zraven’, kot še eno kepcio sladoleda.

Maruša je nadaljevala.

“Sem že klicala dobavitelje; ker želi aparat takoj. Te čakajo v Londonu, čez štirinajst dni imaš šolanje na Pasha kliniki. Da boš potem ti naučila uporabljati stranko … oziroma njegovo medicinsko sestro. Ti pa pokliči v Nemčijo za komoro in uredi dostavo takoj, ko bo možno.

Savina, midve morava začeti redno sodelovati. Kot partnerki. Midve sva dream team. Tvoje znanje. Glede vseh starodavnih medicin, ki jih zdaj moderna znanost uporablja … Kako ti najdeš bisere. Kot si ta aparat. Moje izkušnje in reference. Najina energija skupaj. Idealna kombinacija sva.”

Ena prodana komora, je meni plačala najemnino in stroške, pa še šolnino - za CELO leto!

Tako veliko provizijo sem imela, saj sem bila glavna zastopnica.

In ponavadi je bilo za eno prodajo tudi treba delati, po celo leto.

Za ta aparat mezoterapije, pa sva se z Marušo zmenili, da si deliva provizijo na pol. Jaz sem ga odkrila, jaz se bom izšolala in educirala naprej; ona pa je našla stranko in bo uvozila.

Čez noč sem bila bogata, kot čarovnik - bi rekla Pika Nogavička.

Sami čudeži. Wayne pride v London. Točno v istem terminu, dva dni prej imam jaz izobraževanje v Londonu, ki vključuje plačano letalsko karto in nastanitev. Šolanje imam v sredo in četrtek, v petek sem prosta, Waynovo predavanje je v soboto.

Ne samo, da mi ne bo treba spati v hostlu, kot sardina na pogradih.

V London se lahko odpeljem na leteči preprogi obilja!!

Zdaj me je začel mož gledati s totalnim spoštovanjem.

“Ti kar meditiraj, Savina. Vsak dan meditiraj!

Šele en teden je minil, odkar redno meditiraš … pa toliko denarja, take spremembe!”

“Ja. Ampak nekaj se ni spremenilo.” sem mu pomežiknila. “V London grem vseeno sama.”

Bila sem na oblaku sreče, vibrirala sem od navdušenja. Šolanje je bilo kraljevsko, vsi so bili tako prijazni do mene, neznanci na ulici so me ustavljali, da kako žarim.

Petek je bil samo moj. Privoščila sem si ene tri zajtrke, vsaj dve kosili in seveda obilno večerjo. Obiskala sem zdrave restavracije in caffeje, ter preizkusila vse, kar me je poklicalo na meniju. In poklicalo me je skoraj vse.

Prvič kadarkoli nisem gledala na ceno, nič me ni skrbelo, uživala sem.

Ta dan je bil namenjen hrani in knjigarnam. Najprej Waterstones. Potem Hatchards, na Piccadiliyju.

Presenečena sem bila, da sta obe knjigarni polni Waynovih knjig. Da jih je toliko napisal. Da je tako znan. Sploh se mi ni sanjalo.

(Takrat še nisem vedela, da je imel kar 21 New York Times bestsellerjev in da je prodal več kot 35 milijonov knjig.)

Izmed vseh knjig, me je v Hatchardsu privabila ena. Bila je sama in osamljena. Na naslovnici je bil Wayne na vrhu neke trdnjave, v molitvenem položaju. Naslov pa:

‘There is a spiritual solution to every problem.’

Pobožala sem jo in jo posvojila.

Naslednje jutro sem se zbudila tako blažena.

Zaželela sem si, da dobim prvo vrsto, na predavanju.

Čeprav sem med meditacijo še vedno videla mene in Wayna, skupaj na odru - sem si zdaj seveda razumsko razložila, da se kaj takega pač ne bo zgodilo, pa sploh mi ni bilo do tega. Kaj nekaj naj bi počela z njim, na odru? Najbrž bo itak nepregledna množica ljudi.

Kakšna prva vrsta, kakšen oder! Sploh pa nisem nobena duhovna grupijka.

Ali pa Waynova fanica. Nič od tega.

Ta vizija je bila samo ključ, da sem prišla sem. In že to je dovolj.

Da grem na predavanje od človeka, ki je v tako visoki vibraciji ljubezni in varnosti, da je moje okamenelo srce začelo spet biti. 

V torbici sem imela pismo, ki sem mu ga napisala.

12 strani dolgo. Hihi, Savina ne zna na kratko pisati, to se vidi, a ne?

Kar vse sem mu napisala, kot da je moj najbližji človek, bil je prvi, ki sem mu upala povedati vse, kako čutim, kaj sem preživela. (Do takrat nisem z nikomer, nikoli govorila o tem. Niti o zlorabah, nič.)

En dan preden sem letela v London, sem mu to pismo tudi poslala. Točneje, po mailu sem ga poslala na naslov njegove založbe.

Drugega itak ni bilo. Ker sem itak vedela, da ni variante, da tako pismo pride do njega, sploh pa ne pred Londonom, sem ga še sprintala.

In bila seveda sprijaznjena, da najbrž ne bo priložnosti, da mu ga dam. Kljub temu sem ga vzela s sabo. Saj je vseeno. Gre se za to, kako se jaz počutim. Kaj jaz doživljam. Fizično sploh ni važno, kaj se bo zgodilo.

Jaz sem vse že doživela, bila sem srečna in izpolnjena. Pismo sem mu napisala zase.

Bilo je petnajst minut do predavanja in ... sem sedela v prvi vrsti!

Kar prvo vrsto sem dobila, no!

Na desni strani je bil vhod, jaz sem bila čisto na levi, bolj proti koncu prve vrste.

Bili smo v ‘Institute of Education’, v eni predavalnici, okoli 250 nas je bilo samo. Nič glamurozno. Videti je bilo, kot da bo eno majhno predavanje.

Žarela sem, kot najbolj prižgana žarnica na stadionu.

Tako sem bila v svoji energiji.

Popolnoma odprta.

Pomoje se tako odprti rodimo.

Potem pa nas travme in izkušnje zapirajo, zapirajo in zaprejo.

Bila sem na novo rojena.

Vrata so se odprla.

In vstopil je.

Zdaj, ko pogledam najino sliko - vidim, da je imel modro srajco.

Takrat nisem videla nič.

Samo energijo.

Da bi prišel do stopnic, ki so vodile na oder, je moral mimo cele prve vrste. Ko je bil nekje na sredini, sta se najina pogleda srečala.

Ustavil se je.

Nekaj hipov sva se samo gledala.

Potem se je začel premikati … in še kar sva se gledala.

Ko je prišel do mene, se je spet ustavil.

Čas je obstal.

In enkrat v tej mini večnosti se je spomnil, da mora na oder.

Pričakal ga je aplavz.

Kot da se ne more zbrati.

Manj kot minuto je bilo od njegovega pozdrava, sploh še ni nič povedal, ko je pokazal s prstom name in rekel:

 “Ti, a prosim prideš na oder?”

Na pol poletela sem do njega, ob njem sem si želela biti.

Obrnil se je proti meni, samo gledala sva se.

Modrookec čisto od blizu.

Ista slika, kot v meditaciji.

 “Hm,” je rekel na glas - a meni, “pojma nimam, zakaj sem te poklical na oder, veš. Začutil sem, da te želim ob sebi. Ampak zdaj, ko si tukaj … nekaj morava narediti, a ne?”

 “Najbrž.” sem se hihitala. Bilo je tako domače, tako sproščeno, tako naravno.

Tudi on se je smejal. Publika se je smejala. “Kaj naj zdaj narediva? Nekaj je treba narediti.” Bil je zbegan in raznežen hkrati.

“Najbrž.” sem skomignila z rameni.

“Aja, jaz sem Wayne.”mi je dal roko, kot en zmeden najstnik.

“Savina.”

Zdaj so se šele vsi režali.

“Savina. Savina.” je ponovil.  “S. Kot Source. Moja najljubša beseda. Vseh mojih sedem otrok ima ime na S.” 

“Tvoja najljubša beseda je Savina?”

sem se delala, da sem ga tako razumela.

Valovi smeha.

Midva sva se pa samo gledala.

“Res morava nekaj narediti!” je spet ugotovil, da je predavatelj, na predavanju.

“Ja, pa dajva! Čakam.” sem bila igriva.

“Ampak kaj?”je bil prikupno zaskrbljen. “Morava upravičiti, da sva na odru.”

“Ti moraš, ne jaz.” sem ga hecala.

“Že vem, že vem.” je dobil idejo. “Pokazala jima bova mišični test - muscle testing. Izjemen diagnostični prikaz, kako posamezna čustva, dogodki ali hrana bodisi šibijo, bodisi krepijo naše telo, prav?”

“No, prav.”

Bilo je, kot da smo v komediji.

“Savina. Iztegni desno roko. Levo pa si daj na srce.” Obrnjena sva bila en proti drugemu. Ves čas sva se samo gledala v oči. “Zdaj pomisli na nekaj najbolj groznega, kar se ti je zgodilo kadarkoli. Začuti to. Istočasno pa skušaj desno roko imeti čim bolj močno, nepremično.”

Gledal me je. Bila sem popolnoma varna. Nisem bila sama. In lahko sem šla začutiti to, kar je bilo najbolj boleče. Šla sem vase. V smrt brata. V ves pekel povezan s tem. Vse, kar se je potem zgodilo. V spolne zlorabe. Nič nisem govorila. Vame je gledala čista ljubezen.

Vse je videl, a ni umikal pogleda!

V tem se je dotaknil moje desne roke. Z enim pritiskom jo je porinil dol, čeprav sem jo skušala držati gor in jo ohraniti močno.

“Savina. Zopet iztegni desno roko, drži jo močno.

In pomisli na nekaj najlepšega, kar se ti je zgodilo v življenju. Na trenutek, ko si čutila največ ljubezni. Kot ti je bilo najlepše.”

Samo gledala sem ga.

In mu brez besed sporočila:

“Ta trenutek je zdaj.

Zdaj je nekaj najlepšega, kar sem kadarkoli začutila in doživela!”

V mojih očeh so se nabrale solze sreče. Bil je absolutno prisoten, tukaj zame, z mano; istočasno pa najbolj odprt. Tudi v njegovi modrini, so se prikazali biseri.

Dotaknil se je moje roke. Bila je močna. Vedno bolj jo je začel porivati navzdol, s silo. Ostala je nepremična.

“To je moč Ljubezni!” je dejal. “Tako močni smo, ko smo Ljubezen.”

V dvorani so ploskali.

“Hvala, Savina. Lahko se usedeš nazaj. Moram malo predavati zdaj. Ampak …saj se bom hitro spomnil nečesa, da prideš spet na oder, prav?” 

Spet smeh. Vsi smo se tako nasmejali.

“Najlepši naglas imaš, kar sem ga kadarkoli slišal.” mi je dal kompliment, ko sem zapuščala oder.

“Kako pa veš kakšen naglas imam, če samo ti govoriš?” sem mu pomežiknila.

“Saj prideš nazaj, pa boš imela besedo.” mi je požugal.

“Verjela bom, ko bom videla.” sem ga podražila z naslovom njegove knjige, ki je ravno obraten.

Tak hudomušni ping - pong sva imela potem vedno.

“Prav, bomo pa začeli s tem, kako mogočna in zdravilna je Ljubezen.” je zdaj uradno pričel predavanje. “O moji izkušnji, ko sem šel s popolnoma poškodovanim kolenom v Assisi.”

Ah, dom svetega Frančiška. Od majhnega sem ga oboževala in čutila. Ko sem bila punčka na mojih knjižnih policah ni smelo biti posvetnih knjig, samo božje.

Sveti Frančišek je bil moj junak, kot en Tarzan.

Potem so mi vedno na vseh regresijah govorili, da sem bila v prejšnjem življenju sveta Klara.

Ampak jaz si ne razlagam prejšnjih življenj na tak način. Da smo nekdo prav bili. Mislim, da smo vsi del ene in iste energije in da v tem življenju čutimo energije določenih inkarnacij/vibracij bolj, kot drugih. Da se nas več/veliko/ogromno poistoveti z določeno zgodovinsko osebo. Pač ja, sveta Klara je bila od nekdaj energija, ki mi je bila domača. To je vse.

In Wayne … tam sem izvedela, da njemu vsi govorijo, da je bil v prejšnjem življenju Frančišek. Da ga on obožuje, da ga čuti.

Začel je razlagati, kako je v največji bolečini stopal po strmih stopnicah Frančiškove cerkve, ter videl fanta s cerebralno paralizo, ki ni mogel več hoditi. Oprtal si ga je na ramena in molil molitev svetega Frančiška.

Ko jo je ponavljal, sem jo šepetje recitirala z njim.

Moja najljubša molitev. 

“Bog, naredi iz mene orodje tvojega miru.

Kjer je sovraštvo, naj posejem ljubezen.

Kjer je krivica, naj posejem odpuščanje.

Kjer je dvom, naj posejem vero.

Kjer je obup, naj posejem upanje.

Kjer je tema, tja bi rad prinesel svetlobo.

Kjer je žalost, naj posejem veselje.

Gospod, naj tolažim bolj, kot si iščem tolažbe;

naj razumem bolj, kot iščem razumevanja;

naj ljubim bolj, kot si želim biti ljubljen.

V dajanju prejmemo.

Skozi odpuščanje nam je odpuščeno.

Skozi umiranje (jaza) se rodimo v večno življenje.”

Ko sta prišla na vrh, je Wayne ugotovil, da je do vrha stopnic tekel.

Njegovo koleno, ki je bilo že operirano in je bilo prej v največjih bolečinah, pa je bilo kot novo.

Odložil je fanta. Še enkrat sklenil roke v molitev in se ganjeno zahvalil. V tistem trenutku, je nekdo iz njegove skupine - oni so bili počasnejši, še spodaj - pritisnil na sprožilec fotoaparata.

“Ta slika, je potem postala naslovnica moje knjige.

Vrsto let je že, odkar je izšla.

Sigurno se je niti ne dobi v Angliji.

Najbrž je ne poznate.

Naslov je: ‘There is a spiritual solution for every problem.’”

Nasmehnila sem se in si najprej pokrila obraz z dlanmi.

Nato sem pomahala Waynu.

“Savina - sweetheart???”

V tistem sem povlekla to knjigo, iz torbice.

“Kje? Kako? Ti jo imaš? Kje si jo pa dobila?!” v šoku je bil. To je bila edina njegova knjiga, ki sem jo sploh imela.

“Ja, v Hatchards knjigarni, kje pa.” Spet smo se vsi smejali.

“Prosim, da prideš na oder in nam jo pokažeš.”

Pa sem bila spet na odru.

In kasneje spet.

Meditacija mi ni pokazala, da bom tolikokrat.

“Veš Savina,” mi je rekel med predavanjem, po še eni najini sinhroniciteti, ki so se kar vrstile in vrstile (v denarnici sva oba imela identično sliko Sai Babe z lingamom, pa Mamo Meero, pa …) “nisem vedel, kaj nekaj mi je bilo, da sem dobesedno zadnjo minuto sprejel predavanje v Londonu. Da sem več kot 24 ur potoval iz Mauija na Havajih, samo za te tri ure. Bilo je skregano z vso logiko.

Ampak sem čutil, da moram iti. In zdaj vem, zakaj sem moral priti. Da spoznam tebe!”

“Ma ja, meni se RES ni dalo v Ameriko.” sem bila hudomušna, a ganjena do dna srca.

“Ampak v San Francisco pa ti priletiš, na dolgo pot!”

Zdaj sem ga videla.

Njegovo srce, je bilo enako počeno, kot moje.

Tudi njemu je duhovnost vzela vse, zato sva se tako začutila.

Na vrhuncu slave in moči, ko je cel svet učil manifestirati in kreirati, je najprej doživel srčni infarkt. Ko si je opomogel od šoka, da se je to zgodilo njemu, pa ga je zapustila žena, mama njegovih sedmih otrok. Življenje se mu je porušilo. In zdaj je bil v Londonu. Prišel je na majhno predavanje. Ker je bil v tem trenutku majhen. Sam.

Ko je izvedel za ženino odločitev, je dal ključe svoje pisarne svoji asistentki, ter izključno v tem, kar je imel oblečeno, sedel na prvo letalo. Več mesecev je bil v popolni praznini, na Mauiju. Nikdar ni prišel po stvari, vse je pustil za sabo. Ni vedel, če bo še kdaj pisal. Ni verjel, da bo še kdaj predaval. Kdaj učil.

Kako bo stopil nazaj na oder? Kako bo učil duhovnost, ki mu je vse vzela. Kako bo Ljubezen, če pa Ljubezen tako boli?!

Zdaj sem ga videla.

Tega ni govoril. A sem videla.

Da tudi on, enako kot jaz, rabi, da ga nekdo pogleda z absolutno brezpogojno ljubeznijo.

Da vidi vse zlomljene dele njega, pa vseeno ne umika pogleda.

Jih prizna in sprejme.

Tudi on rabi, da ga nekdo – ki je enako zlomljen in razočaran nad duhovnostjo, kot on – pogleda v oči. In ga opogumi, da stopi iz kleti.

Ter postane večji, kot kadarkoli.

Zdaj sem naju videla.

Da sva tam.

Oba na začetku, vsak svojega, čisto novega življenja.

V tistem trenutku se je zdelo, da je on tisti, ki obuja Trnuljčico.

In, da sem jaz en žarek sončne spodbude zanj.

Toliko naslednjih trenutkov je bilo to res.

Če ne bi bilo njega, ne bi nikdar napisala knjige, nikdar učila …

Če ne bi bilo mene … ti bom drugo nedeljo povedala, kako je šlo naprej.

Seveda sem šla v San Francisco! Seveda sem bila na odru, zdaj pa resno, z veliko več teksta in naglasa.

A v tistem trenutku, tam v Londonu in v še mnogo nadaljnjih momentih, sem pozabila, kako se je končala napoved Djotish mojstrov, ki je zajemala dogodke do točno mojega tridesetega rojstnega dne.

“Otopela boš.

Dolgo ne boš razumela. Zaspala boš. Za dolgo časa zaspala.”

»In potem me bo rešil princ, kot Trnuljčico?« sem deklica z zadnjimi močmi in z zadnjim koščkom upanja utrujeno vprašala.

»To so pravljice, Savina. V realnosti nas pa nihče drug ne more zbuditi, kot mi sami sebe. Nikjer drugje ne moremo najti varnosti, kot v sebi.«

je prvi mojster rekel s pridihom nežnosti.

»Ne razumem več, kaj mi govorite … Mogoče zaradi sladkorja … Ponoči sem delala lumparije in kradla bombone Maharishiju izpod slike. Saj to najbrž itak vidite … Nima smisla, da skrivam ... Sladkor uničuje možgane … Zato mogoče nič več ne razumem …« je deklica utrujeno momljala. »K mamici bi šla … Neprespana sem … Otroci moramo veliko počivati, če želimo, da nam zrastejo kosti in ne postanemo pritlikavci.«

Nato je prvi kralj djotisha dodal: »Enkrat boš, upam, razumela.

Doumela boš, da je žalost pot k vsemu, kar trajno spreminja življenja. Da se mora srce lomiti in lomiti – dokler se enkrat, za vedno, ne zlomi. Dokler se za vedno ne odpre.

To lomljenje je proces, ne instantna transformacija.

Vse duhovne Luči - vsi Učitelji so imeli počeno srce.

Razbito. Večja, kot je ljubezen – večja je bolečina.

Šele skozi razpoko te strtosti so lahko vstopili v čudeže in skrivnost življenja. Šele tako so postali goli.

Olupljeni vseh varovalk. Le tako so se lahko soočili s seboj in s svojo temo. Iz tega temnega trpljenja se je rodil večni biser. Le iz takega pogorišča lahko, kot feniks, vstane absolutna ljubezen. Tako gre to za vse.«

Wayne je prišel v moje življenje tudi zato, da mi še bolj poči srce.

Moj ljubi Modrookec.

Nadaljujeva drugo nedeljo. Wayne si več kot očitno želi več, kot eno nedeljsko pismo. Hihi

Tako te imam rada!

Hvala, da čutiš,

Savina