Odvetnica od Angela in priročnik za učinkovito pomoč v stiskah

Ljuba moja Sočuteča Odvetnica;

Kaj narediti ko je nekdo v tvoji bližni v stiski? Ko je otrok v težki izkušnji? Kako prepoznati, da je? Ko si v stiski ti?

Ime mu je bilo Angel.

Moj sošolec v gimnaziji.

Bil je zelo tih, zelo prijazen in poseben. Opazovalec dogajanja.

Tako, kot angeli.

Nikoli ni govoril o sebi. Ničesar nismo vedeli o njem.

Pred kontrolnimi nalogami se je umirjal tako, da je hodil gor in dol po razredu, vrtel vrečko in ponavljal snov.

Bili smo v najvišji učilnici rdeče stavbe. Bil je odmor, v prostoru velikega stresa in strahu, kadar je šlo za ocenjevanje. Bili smo glasni, po skupinah je vršalo.  Angel pa je bil sam, tiho, hodil je po razredu in vrtel vrečko.

V tistem pa je vstopil učitelj. Z dolgimi, razmrščenimi lasmi, z rdečimi lici, polnimi popokanih žilic. In s tistim značilnim vonjem. Vonjem razočaranih, neizživetih umetnikov. Ki si ne želijo biti, kjer so. Ki so v tej službi samo zato, da preživijo. In želijo vse okoli sebe kaznovati za to, da so, kjer so.

A SI PRISTAL NA ZEMLJI, ANGEL?

Njegov pogled se je takoj uprl vanj.

“Kaj je, Angel?!” je posmehljivo zaklical pred celo učilnico in ga izpostavil. “Angel si, a? Kdo ti je pa dal tako ime?”

Ni ga videl prvič. Ni prvič slišal, kako so ga starši poimenovali.

A danes je očitno rabil ventil.

Kakšno ime pa je to - Angel?! A???

Usedel se je za kateder, brez da bi iz fokusa puške izpustil svoj plen.

A si ti čisto pravi angel? A si?

A imamo angela iz nebes tukaj?

Zdaj se mu je brez zadržkov režal v obraz.

Kaj pa je s to vrečko? Jo imaš namesto kril?

Odprl je redovalnico.

To je pomenilo, da začenja z nenapovedanim spraševanjem.

Več kot očitno si je izbral tarčo za danes.

“A ti je mami dala to ime?”

V razredu je vladala popolna tišina.

Sigurno se je sošolec vsem smili, a hkrati nihče ni želel biti na njegovem mestu, vprašan.

“Koliko pa kaj znate, angeli iz nebes?”

Njegove oči so bile uprte v fanta in se naslajale nad tem, da se seseda od sramu in strahu, da se bo poniževanje kmalu nadaljevalo pred tablo.

V meni je začel utripati bes.

Vzela bi mu redovalnico in mu jo zatlačila v njegova smrdljiva usta.

Kako si upa?!

On je naš učitelj. Naš zavetnik! Naš vzor. Namesto, da bi to bil, ustrahuje.

Moje celo življenje eno samo ustrahovanje.

Dovolj!

Z vso silo sem vstala, da je stol zaropotal in miza zaškripala.

Ga pogledala direktno v rdeče oči in predirljivo vprašala.

“A si upate meni reči to, kar ste zdaj rekli Angelu?!!!”

Zdaj je postalo res tiho v razredu.

Čutila sem osuple poglede svojih sošolcev na sebi.

Učitelj je bil šokiran.

Pričakoval je, da se bomo skupaj z njim režali. Zdaj pa je napaden.

On brez besed.

“No, kaj je zdaj?!” direktno v zenice.

RABIL JE, DA GA ZA VEČERJO POJE ELEKTRIKA

Pripravljena sem bila sprejeti vse posledice. Vseeno mi je bilo zanje.

“Mene začnite tako zafrkavati, kot ste Angela, če si upate. Pa da vidimo!”

S prstom je šel dol po redovalnici. Najbrž si je kupoval čas in iskal nadvlado. Ni bilo treba daleč.

Angel je bil čisto na vrhu.

Jaz na D.

Dornik. Po mami. Preden si je potem ne-znam-več-prešteti-kolikokrat spremenila priimek. (Atai je moje srednje ime, ki ga uporabljam, kot priimek.)

“Gospodična Dornik.”

Jasno je nakazal, kdo si je zdaj priigral, da bo vprašan. V koga bo ustreljen metek.

“Ja, tukaj sem!!!!” suhljata šestnajstletnica ni niti malo trznila. Bila je bojevnica.

No, kaj je zdaj?! A si upate z mano tako pogovarjati, kot se pogovarjate z njim? Ali ste si izbrali nekoga, ki veste, da ne bo nič rekel nazaj? Ki se ne bo postavil zase. Da se izživljate?

Zdaj je bil čisto rdeč. Kar pihal je.

“Gospodična Dornik.”

Zrla sem vanj.

“Ja!

Tukaj sem!

Saj me vidite!

Stojim!”

Začel je jecljati.

“A ste vi mogoče …

A ste vi morda … odvetnica od Angela?”

Začel je gledati naokoli, če se bodo dijaki začeli smejati. Če ima zdaj dva ražnjiča na roštilju posmeha, da jih obrača.

Nihče ni pisnil. Jaz se mu nisem pustila pomanjšati. Še eno samo besedo naj reče Angelu, pa ga bom jaz pojedla za večerjo.

Postala sem še bolj resna in odločna. Vse svoje Watte sem usmerila vanj.

“Točno to sem!!!

Od zdaj naprej sem jaz … odvetnica od Angela!

Če mu imate karkoli, kadarkoli za povedati, se najprej obrnite name. Pa da vidimo, kako bo šlo to čez, za vas.”

Tisto uro ni spraševal.

Od tistega dne naprej, me nikoli več ni poklical ne po priimku, ne po imenu.

Samo še: Odvetnica.

Tega ni izgovarjal posmehljivo. Ampak spoštljivo. 

Kot da bi mi bil hvaležen, ker sem mu znala postaviti mejo.

Žičnato ograjo z elektriko, ki ga bo stresla, če bo šel čez.

To ga je pomirilo.

V globini, so nam vsi, ki rabijo mejo, hvaležni, ko jih stresemo in ustavimo.

Znala sem se postaviti za sošolca.

Zase.

Zase se nisem znala postaviti.

Dokler.

MIMO BOMB IN MIN, V ŠOLO

Leto dni kasneje.

Spet Gimnazija.

Vmes mi je umrl brat.

Ko sem iz Trnovega hodila peš v šolo, so vame iz kioskov rezale naslovnice časopisov, s podobo dojenčka, mojega Christiana.

‘Umrl zaradi podhranjenosti!’

‘Izstradan zaradi veganstva.’

Vedela sem, kje moram hoditi, da jih uzrem čim manj.

Ne smem iti čez tržnico. Tam, za vogalom, so razstavljeni vsi časopisi.

Velikokrat sem prišla do Prešernovega spomenika.

Na desni je kiosk.

Samo da sem videla njegov obris, se mi je obrnilo v želodcu.

Plastična hiška, je bila zame trdnjava strahov.

In velikokrat sem točno tam, obrnila smer.

Nisem mogla v šolo.

Kdaj pa sem uspela priti živa, mimo vseh min.

Vse do težkih, lesenih vrat moje Gimnazije.

A ko sem prijela za kljuko.

Nisem imela moči, da potisnem vrata naprej.

Vsi so vedeli.

Bilo je na vseh poročilih. Bila je glavna novica v Sloveniji.

Kmalu se bo začelo sodišče … samo še hujše bo …

In vsi so se delali, da ne vedo.

Nihče me ni nič spraševal.

Niso vedeli, kaj bi z mano.

Nihče se ni pogovoril z mano. Nihče od mojih zavetnikov, učiteljev.

Bila sem sama.

TISTO SREDO BI ŠLA LAHKO V SMRT

Če mi je uspelo zbrati dovolj moči, da sem porinila težka vrata in z rjavimi bulerji vstopila v hladno avlo, polno hrupa najstnikov - sem si ob prvi stopinji nadela masko.

Masko nekoga, ki se dela, da ne ve.

Masko nekoga, ki se dela, da se nič ne dogaja.

Masko gimnazijke, s skodranimi lasmi in z usnjenim plaščem.

Masko bledolične najstnice, tako kot je bila bleda Shirely Manson, iz skupine Garbage.

Masko brezskrbne mladenke, ki ni malo prejel v vrtec odpeljala dveh bratcev. Ju zjutraj uredila. Ponoči skušala narediti domačo nalogo, ker čez dan kuha in skrbi, da vse še bolj ne poči, čeprav je eksplodirala atomska bomba in je vse strupeno. Zato ima zdaj podočnjake.

Masko neobremenjene hčerke, ki je v resnici filter za vse toksine versko blazne mame, ki jo krivi za smrt otroka, ter poliva z vodo, če omagana zaspi - zato, da skupaj molita.

Tisto sredo, mi je uspelo poriniti težka vrata.

Samo eno uro sem zamujala.

Včasih mi je uspelo priti le na zadnjo.

Na razredni urni me ni bilo.

A zbrala sem vso moč, ki jo imam, da se prikažem na dvojno uro matematike. Ta je bila tako lažja, kot moje življenje. Če prav nastaviš formulo, se enačba izide. Veš, da boš dobila rezultat.

Pri meni. Same neznanke. Bo šla mama v zapor? V bolnico? Bodo moji brati dani v rejništvo? Kaj bo z mojo mamico? Je bilo prav, da sem jo na kolenih prosila, naj dojenčka odpelje v bolnico? Tam je umrl. Tam je umrl.

Naša razredničarka je bila tudi naša učiteljica matematike.

Zdaj je bil odmor.

Odšla je v zbornico.

Moji sošolci pa. Ponavadi se me vedno navdušeno pozdravili. Navajeni so bili, da od smrti naprej, Savina kdaj pride, mnogokrat pa ne.

In ko sem prišla, so me vedno praznično sprejeli. Nič me niso spraševali. Samo sprejeli. Tako sem jim bila hvaležna za to. Od njih sem rabila točno to.

Ko sem tokrat prišla v učilnico, pa ni bilo sprejema. Bila je tišina. Nekaj je viselo v zraku.

Prišli so do mene. Sočutno. Pretreseno.

“Zdi se nam prav, da ti to povemo.

Ko te ni bilo na razredno uro, je učiteljica rekla:

“Ah, Savina. Spet šprica. Svoje starše izkorišča, da se seli od mame, k očetu, da ji enkrat en piše opravičila za špricanje, drugič drug. Ko jih en noče več pisati, spoka k drugemu.””

Toliko neresnic v teh besedah, da bi mi lahko na mestu počilo srce, od krivice.

Lahko bi se stopila v kupček ponižanosti in kar tam skočila skozi okno in se kot pljunek, mrtva razlepila na tla. Bili smo visoko. Razplepljenje zagotovljeno. O smrti sem itak redno razmišljala v trenutkih, ko nisem več zmogla. In zdaj resno nisem več zmogla. Preveč je bilo. 

Toliko vbodov sem dobivala od svoje mame, da sem neprestano krvavela. A to, da sem dobila sulico v šoli. Tukaj ne bi smelo biti vojno žarišče! Vsaj tukaj bi se morala malo spočiti po vseh bitkah. Šola naj bi bila varno območje!

Sošolci so me objemali.

Hudo jim je bilo.

Skušala sem jih nasmejati. To je bila moja moč. Da obračam na smeh.

Da milim s smehom in ironijo. Moj pobeg. Maska smeha.

“Če ji gredo te detektivske ugotovitve že tako dobro od rok … kako ne ugotovi, da si VSA opravičila pišem sama! Da so vsi podpisi moji! In od očija in od mamice.”

CUNAMI JE UDARIL V ZBORNICO

Zadnja stvar na svetu, ki je zanimala mojo mami je bila, če hčerka hodi v šolo. Od vedno. Vse petke. Vse nagrade. Vse od vedno. Vse je bilo moje.

Zanimal jo je samo moj ‘duhovni razvoj’. Šola je bila zanjo itak polna hudiča. Po njeno sem razbila ‘Božjo izobrazbo’, ne zemeljsko. Zdaj pa … V tem obdobju. Je bila ona tista, ki me sploh ni pustila v šolo.

Če me ne bo doma … kdo bo z njo molil? Komu bo jokala? Kdo bo zapolnjeval njeno praznino, sprejemal njeno krivo, nase? Dobesedno sem morala pobegniti v šolo. Včasih mi je zaklenila vrata in vzela ključ, da ne bi šla.

Drugič mi je sredi noči vrgla vse zvezke in obleke skozi okno. Da me je potem prišel reševati moj oči. K njemu sem pobegnila, da bi se vsaj malo spočila. A ta počitek je izgledal tako, da sem vedno dobila visoko vročino in angino. Logično. Ko mi je adrenalin malo padel, je telo pokazalo vsa vnetja in škodo, ki jo dela najvišja stopnja stresa, v kateri sem bila - ves čas. Vsak dan.

In takoj, ko sem bila zdrava, sem tekla nazaj reševati mamo. Rabila me je. Tako zelo me je potrebovala. Neprestano me je klicala, se opravičevala, moledovala v telefon, mi trkala na vrata. Naj pridem nazaj. Da me bo pustila tudi v šolo.

Zdaj sem bila tukaj. Na tako želenem mestu.

Sošolci so se mi opravičevali. Ali je bilo prav, da so mi povedali?

Ko je vate zapičenih toliko sulic, ko tako krvaviš, ti postane vseeno.

Kaj bo s tabo.

Če boš spet zabodena.

Kjerkoli si, je bitka, iz vseh smeri streljajo vate.

Vseeno je.

“V zbornico grem.”

Sem jim mirno rekla.

“Grem se pomenit z njo. Iz oči v oči. Potem pa naj me vrže iz šole.”

“Ne!!!! Savina ne!!! Ne delaj tega!”

Naša razredničarka je bila strah in trepet; najbolj stroga in zafrknjena učiteljica, ki smo se jo vsi bali.

Pripravljena sem umreti na bojišču. Ampak poslovila se bom častno!

In sem šla.

Moje celo telo je pulsiralo.

Vsa potlačena čustva.

Vse kar sem požrla od bratove smrti. Pa od prej.

Vse je vzvalovilo. Bučalo. Cunami se je zbudil.

DOVOLJ!

S pestmi sem butnila po vratih zbornice.

Kot pobesneli val.

BUM!

Odprl je profesor psihologije in filozofije.

Moj zavetnik med učitelji. Ki mi je pomagal in se po šoli z mano učil, da sem nadoknadila zamujeno snov in speljala maturo. Ki je pohvalil moje pesmi, mi dovolil da pišem seminarsko o Svetem Avguštinu, ki je postala daljša od diplomske naloge. Dovolil mi je, da se imam svoj lasten svet, svet kreativnosti, svet raziskovanja, svet svobode in lastnega mnenja.

Hvala, Peter.

Pogledala sem čez njegovo ramo.

“Kje je?!!!!!” glasno sem dihala.

Savina, umiri se. Koga rabiš?

Svojo razredničarko.

Ne bo hotela priti, odmor je. Kavo pije. Počakaj, da zvoni.

Predobro jo je poznal, da ni pričakoval, kaj drugega.

“Če ne bo prišla zadaj ven, boš šla jaz ta trenutek noter. In bova pred vsemi uredile!!!!

Šel je po njo.

Ah kako je bila zaripla, da sem si jo upala zmotiti in butati po zbornici!

Imel je prav.

Takoj na vratih me je začela oštevati, da ima odmor. Kako si dovolim.

TAKOJ VEN!sem zarohnela. Kako si VI dovolite!!!!! Šla ste čez VSE meje!

Take se nisem poznala. Taka nikoli nisem bila. Pridna, udomačena punčka. Vedno in povsod.

TAKOJ VEN!sem ponovila in držala vrata.

“Ali pa bo cel učiteljski zbor slišal! Meni je vseeno. Lahko tukaj opravim z vami!”

PLAČUJEM, KER NI V CERKVI?!

Kar tresla se je.

Umaknili sva se v kot pri oknu, na hodnik, med zbornico in ravnateljevo pisarno. Ona je dobesedno tekla tja, jaz pa maširala za njo.

“Kako si upate?!” sem se drla.

“Vi ste učiteljica?! Temu vi rečete učiteljica?! Zame ste strahopetka. Zakaj meni niste tega rekla v oči? Za mojim hrbtom govorite stvari o meni, o katerih nimate POJMA. Kako si drznete!!!! Sram naj vas bo!!!”

Nisem ji pustila do besede, pa saj jih ni imela.

“Dobro veste, da mi je umrl brat.

Vsi učitelji veste.

Na vseh poročilih je.

Vsi šepetate za mojim hrbtom.

A sem ga jaz ubila?

A sem je moja želja, da sem v tej situaciji?

Da imam tako mamo?!

A je meni fino, da me zjutraj mami zbudi tako, da me polije z mrzlo vodo, da živim v strahu, da kuham, perem, likam, za celo družino. In skušam vzdrževati kapljico stabilnosti za moja dva bratca?”

Nisem govorila kot žrtev. Kričala sem resnico!

A sem jaz kriva, da je moj očim v birmo posvetil vašo hčerko in jo učil verouk?!

A sem jaz kriva, da je izstopil iz rimokatoliške cerkve in se poročil z mojo mami?

TAKOJ vam ga dam nazaj!!!!

Lastnoročno vam ga dostavim nazaj za prižnico, če bi se le dalo!!!

Če si kdo želi, da bi ostal v cerkvi, sem to jaz.

Vsakič, ko me udari, vsakič, ko pride ponoči v mojo sobo.

Kako se me upate kaznovati in poniževati zato, ker ste izgubila svojega šišenskega patra?!

Meni se maščujete?!

Da vas ni sram.

Da se izživljate nad šibkejšimi.

Da lažete.

Strahopetno, za mojim hrbtom!

Pojma nimate v kakšnem peklu živim.

Pojma nimate - ker vas ne zanima!

Za vas sem številka.

In ker vam je lažje, name nalepite nalepko neresne učenke samo zato, da se ni treba ukvarjati s tem, kar je v resnici.

Da imate izgovor, da umikate pogled od otroka v stiki.

Medtem ko vsako nedeljo klečite pri maši?!

Otroci smo angeli. Molitve so dejanja!!! Vera je dejanje!!!

Vi ste moja učiteljica. Vi bi mogla biti naša zavetnica. Vzgled. Kaj je to?! Sama rešite svoje probleme, svoje občutke manjvrednosti, ukvarjajte se s sabo. Poglabljajte se vase! To, kar ste zdaj. To NI učiteljica. Ne zaslužite sine tega naziva, ne te službe!

Obrnila sem se.

In šla nazaj v razred.

PLAČUJEM, KER NI V CERKVI?!

Sošolci so zaskrbljeno čakali.

Vse po vrsti sem objela.

In se od vsakega posebej poslovila.

Brez hudomušnega tona. Brez mask. Ranljiva. Občutljiva.

Predana, a ne poražena.

Rekla sem jim, da jo bom počakala.

Naj me gleda v oči, ko me bo vrgla iz šole.

Mogla me bo!

Toliko neopravičenih ur imam. Drla sem se nanjo. Cela zbornica je slišala. Vso moč ima, da to naredi. Prepričana sem bila, da mi to sledi.

Pripravljena sem bila sprejeti to obsodbo.

Vredno je  bilo.

Vredno je bilo, da sem se izrazila in postavila zase.

Dostojanstveno bom zaprla vrata Gimnazije.

Bojevnica bo odšla častno.

Minila je cela šolska ura. Nje pa še kar ni bilo.

Vmes je bil glavni odmor.

Zazvonilo je, da ga je konec.

Razredničarke od nikoder.

Preteče še vsaj dvajset minut.

Pa se le odprejo vrata.

Pogledala sem jo, z dvignjeno glavo.

Njene oči so bile zabuhle. Očitno je jokala.

Njeni členki so bili beli, njene dlani pa rdeče, tako se je oklepala redovalnice. Vseeno so se tresle.

Usedla se je.

Popolna tišina.

Gledala je dol.

Videlo se je, da se ji nabirajo solze.

Moram se opravičiti.je s polomljenim glasom, kot šivanka balon, predrla tišino.

Moram se opravičiti vam vsem.

Ni me mogla pogledati.

A se je čutilo, da ima odprto srce.

Da ni več kamen.

Predvsem pa se moram opravičiti Savini.

Požrla je slino.

Požrla je solze.

“Naredila sem veliko napako. Za katero mi je žal. Ne bi smela. Ne bi smela reči, kar sem rekla. Bilo je brezčutno. Bilo je narobe.

Oprosti, Savina. Naredila sem ti krivico. Oprosti. Sram me je.”

Nihče ni pričakoval tega.

Vsi smo bili osupli.

Sprejeto. Hvala.sem pokimala.

Ker sem čutila. Da je iz srca.

Bila je gola pred mano. Bila je majcena pred mano. Obe sva bili majhni, prestrašeni punčki, vsaka v svoji stiski, obe brez mask in oklepov.

Potem smo do zvonca reševali enačbe.

V zraku je dišala pomirjenost. Meje so bile postavljene in spoštovane.

NAGRADA ZA ‘POSEBNE DOSEŽKE’

Ob koncu šolskega leta se vedno podelijo diplome.

Diploma za prvo mesto v tekmovanju fizike.

Diploma za zlato medaljo na teku gimnazijcev iz regije …

Pa za kulturne dosežke …

Na zadnji uri jih je razdelila.

Ko je imela v roki samo še eno, je poklicala moje ime.

Spet se ji je glas tresel.

A zdaj sva se gledali v oči.

Iz iste višine.

Majceni, a veliki.

Z zavedanjem, da imamo vsi svoja bojišča, vsi smo polni sulic - zato moramo biti sočutni drug do drugega. Paziti en na drugega.

“Savina, ta diploma je zate. Diploma za posebne dosežke, da ti je v težkih okoliščinah in v vseh ovirah, ki jih imaš, uspelo tako uspešno dokončati šolsko leto.”

Obe sva imeli solze v očeh.

To je bila diploma za naju obe.

Še vedno jo imam shranjeno. Pomeni mi več od tiste, da sem nad pričakovanji dobro naredila maturo.

To je bila diploma zame.

Da sem se postavila zase in za svoje dostojanstvo.

Pri mami mi to ni uspelo. Pri očimu mi to ni uspelo.

A tukaj sem zmogla postaviti mejo.

In če sem jo tukaj zmogla. Je to drobna iskrica upanja, da jo bom lahko enkrat, enkrat, enkrat tudi tam.

To je bila diploma zanjo.

Da je odprla srce. Da je so čutila. Da je začutila. Da je prevzela odgovornost. In dala zavetje.

Zanjo je bila to diploma, da je postala UČITELJICA.

ZATE: PRIROČNIK ZA UČINKOVITO POMOČ V TEŽJIH IZKUŠNJAH

Dokler sami pri sebi ne zmoremo sprejeti določenega čustva, določenih občutij, jih tudi pri drugih ne zmoremo sprejeti.

Če sami sebi ne zmoremo pomagati, ko smo v stiski. Če si sami nadevamo maske, ko smo težkih čustvih. Če imamo sami razburkana in poškodovana čustva. Potem ne bomo zmogli dati varne oaze osebi, ki je v stiski. Otroku, ki je v stiski.

Zato je treba začeti pri sebi.

Začeti tolerirati vsa svoja čustva; tako, da se jih začuti in iz njih ne zbeži. In se naučiti z njimi soočiti.

Le tako postanemo prostor varnosti.

Vsi smo v stiski.

Tisti, ki se posmehuje.

Ki se jezi.

Ki ga je strah.

Ki ponižuje.

Ki nosi masko.

Ki beži.

Vsi smo iz istega testa.

Naši odzivi na stisko so različni.

A ko smo v vlogi varuhov, ko smo v vlogi starša, vzgojitelja, pedagoga in učitelja; je naša naloga, da se naučimo soočiti s svojimi stiskami, s svojimi nerazrešenimi čustvi - zato, da bomo sploh prepoznali stisko naših varovancev in jih bomo znali zaščititi, ter pozdraviti.

To MORA biti naše poslanstvo. To MORA biti naša veščina!!!

Vsi otroci so angeli. Vsi moramo biti odvetniki od angelov.

Nikoli umikati pogleda. Odvetniki od vseh, v stiski. Tudi sami svoji odvetniki! Moramo zaščititi tudi sebe!

Neskončno sem hvaležna svoji ljubi, ljubi prijateljici Ani Dori Novak, ki je specializirana za celjenje travm, ter je vodja terapevtskih skupin na vojnih območjih širom po svetu, ter pomaga otrokom in odraslim v največjih stiskah, da čustveno preživijo. Neskončno sem ponosna nanjo, da je, pod okriljem Unicefa napisala čudovit priročnik z naslovom KAKO UČINKOVITO POMAGATI OTROKU, KI JE DOŽIVEL TEŽKE IZKUŠNJE.

To je priročnik, ki ga bodo dobili vsi pedagogi v naši državi; istočasno pa je praktična zakladnica za vse nas, ki si ne želimo umikati pogleda od otrok in ljudi, ki so v stiski. Ampak jim dati varnost, zavetje, moč in sočutje. Če si mamica, je to tudi priročnik za to, da boš znala prepoznati, kdaj je tvoj otrok v stiski.

Tukaj imaš POVEZAVO DO PRIROČNIKA.

Tvoj je. Zate.

In ko si ti v stiski.

Nisi sama.

Tukaj sem zate.

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x