Ljuba Popolna,
Zdaj si Popolna. Prej si bila Popolna. In vedno boš Popolna.
Ne glede na to, kaj je bilo, kaj je in kaj bo.
Berem vaš odziv na ‘Zlorabe Duhovnih Lulčkov’.
Koliko nas je, ki nismo vedele, kdo smo in smo pustile, da v naš sveti osebni prostor; prostor, ki pripada samo in izključno nam - vstopijo luči sestradane osebe z blatnimi čevlji in ga umažejo.
Ali pa še hujše: jim tega sploh nismo pustile, pa so vseeno vstopili. Brez povabila. Brez dovoljenja. Navkljub prepovedi.
A poznaš tisti občutek, ko nekdo jemlje tvoj zrak?
Kot da je vdrl v tvoja pljuča, ti krade tvoj dih, tvoje življenje - ti pa se zato pomanjšuješ in dušiš.
A veš, ko nekdo bolje od tebe ve, kaj naj bi bilo najbolje zate? Kako bi morala živeti svoje življenje?
Ko se kot velika senca postavi predte in vate pljuva dobronamerne nasvete.
Ki ti, v imenu ljubezni, grozi. In te svari, kaj bo, če ga ne boš poslušala?
Kolikokrat v življenju si se že pomanjšala?
Se skušala narediti nevidno?
Požrla svoj glas?
Skrila svojo luč?
Vse to, samo zato, da ne bi bila sama.
Samo zato, da bi bila pridna.
Vredna.
Sprejeta.
Da bi si zaslužila to prekleto ljubezen od tistih, ki so tako zelo skopi z njo. Ki ti jo dajo samo ob posebnih priložnostih, v odmerjenih količinah, za v naprej določeno ceno.
Kaj vse si že naredila, da bi bila končno že enkrat pohvaljena? Kaj vse narediš, da si pohvaljena?
Kam zbežiš, da najdeš tisto sprejetost, ki bi ti morala pripadati, pa moraš tako zelo trdo delati zanjo? V kaj zbežiš?
Je to hrana? Je to bolečina? Je to bolezen? Otopelost? Samozanikanje? Samosabotaža?
VERJELA SEM, DA SEM KRIVA
Meni se zdi, da se že celo življenje umikam.
Ne spomnim se točno, kdaj sem se prvič umaknila. Natančno pa vem, kdaj sem se prvič največ umaknila.
Devet let sem bila stara, ko sem mamici povedala, da me njen partner na zelo čuden način objema. In otipava.
Tudi pogledala me ni. Le hladno, očitajoče mi je rekla: “Me ne preseneča. Kaj pa hodiš v spodnjih hlačah po stanovanju!”
Niso bile spodnje hlače. Bil je spalni kompletek. Kratka majčka. In kratke hlačke. Kariraste. Obrobljene s čipko. Roza-bele. Z mašno. Za punčke. Za punčke, ki še nimajo joškic. V Avstriji sem ga dobila. V KGM-u.
In nisem hodila z njim po stanovanju. Spala sem v njem. Zjutraj sem šla v njem lulat. Iz svoje sobe, do kopalnice. Štiri korake, po temno rjavem parketu, od enih vrat z rdečo plastično kljuko, do drugih.
Ko ti oseba, ki ti je najbolj sveta, ki jo imaš najraje in ki najbolje ve, kaj je prav zate in kaj ne, reče, da si ti kriva: to sveto verjameš. Razumeš, da je v tebi problem. Da se moraš pomanjšati. Spremeniti. Da nisi dovolj dobra. Nisi pridna.
Nikdar v življenju se ne postaviš zase. Ker se ona ni nikdar postavila zate.
Od zdaj naprej, se boš samo še bolj in bolj krivila.
Ko te ta oseba, ki tebi predstavlja največjo moč, ne zavaruje, kako nekaj se boš zavarovala sama?! Tako majhna si, napram njej.
Dojameš, da si nepomembna.
Nikdar več nisem oblekla tistega kompleta. Nikdar več nisem šla v kratkih hlačkah v kopalnico. Otipavanje se je vseeno stopnjevalo in vleklo še leta.
Ves čas si želim biti dovolj dobra. Dovolj pridna.
Da bom ja varna.
In če kdaj vidim punčko, oblečeno v karkoli, kar je roza-belo-karirasto, me zmrazi. Enako, če na plaži vidim deklico, v kompletku kratkih hlačk in kratke majičke - modrčka za tako majhne deklice, ki še nimajo joškic.
“Ne imej tega oblečenega.
Prosim.
Ti boš kriva.
In nikdar ne boš izvedela, česa.”
Si mislim, ko me stiska v pljučih.
KARTE SENC, HUDIČ KI BRUHA BES
Popoln dan v Santa Barbari. Dopoldne sem bila na delavnici sambe. Prejle sem spoznala soseda od Oprah. Zdaj sem pa doma pri Cheri Clampett, mami terapevtske joge, angelu na zemlji.
Sediva na udobnih blazinah v njeni sobi za meditacijo, ki spominja na maternico. Rože. Kristali. Sveče. Varnost.
Cheri odpira omaro pod oltarjem - in zlaga ven kupe in kupe kart. Različni taroti. Številna angelska sporočila. Sporočila Boginj. Vilinska. Šamanske prerokbe … Smejim se in zmajujem z glavo, sem mislila, da imam jaz veliko kart. Nikdar, v nobeni trgovini, na nobenem sejmu, na nobenem spletu - še nisem videla toliko kart. Sploh nisem vedela, da jih toliko obstaja. Ona pa še kar zlaga. Odpira.
Pride še njen mož. Na sredi gradu iz kart, mi trije okoli. Zdaj se vsi smejimo. Zdaj razumem zakaj Cheri kličejo: ‘Card Lady’.
“Vzemi katerikoli kup kart, ki te pokliče.” mi pravi Cheri. V njem je sporočilo zate.
Gledam v čudovite barve, v zlate napise, v svilene vrečke in biserne šatulje. Te karte so umetniška dela!
Potem pa vidim majhen zavitek, kot malo večja škatla vžigalic je. Navaden bel, s črnim napisom. Kot revež iz vasi, ki pride na kraljevi ples. Ne spada tja.
“Kaj je v tej škatli?” vprašam Cheri.
“Karte senc. Odkrivajo naše temine. Naše črne plati.” gleda me. Preverja, če se bom zdrznila. “Redko kdo, ki pride k meni, si jih želi odpreti. Vsi raje posežejo po barvastih angelih in zlatih boginjah.”
Pokimam. Razumem.
“Na vsaki karti je upodobljen hudič.”
“Te karte hočem. Vem, da imajo moje sence ključ, do mojih kril. Nočem biti več samo pridna. Samo dobra. Hočem biti cela. Brez svojih senc nisem cela, Cheri.”
Ganjeno me prime za roko in mi da belo, navadno škatlo kart. Najmanjše so od vseh. Najbolj neugledne.
“Tudi moja mami najbrž že celo življenje hoče biti pridna. Vredna. Ljubljena. Sprejeta. Tako zelo, da je potlačila sebe. In prezrla del sebe – sad svojega telesa. Mene.
Nočem spregledati svojih senc, Cheri. Del mene so. Dokler jih ne bom sprejela, ne bom imela moči, da sama zavarujem svoj osebni prostor. Da iz svojega svetišča zbrcam ven vse, ki so z umazanimi čevlji stopili notri.”
Pokima.
Premešam karte.
Dokler se bojim Hudiča, je Bog zunaj mene. Ne more do mene. Jaz ne morem do sebe.
Če zanikam, da ga imam - zanikam tudi Boga.
Izvlečem eno.
Cheri prižge vžigalnik. Da bom lahko v polni svetlobi videla svojo senco.
Bel karta. Na njej rdeč Hudič. Cel v elektriki bruha ogenj.
Ni strašen. Kot da se je ravnokar zbudil, je. Kot da se mu je začelo spahovati po neprebavljeni hrani. Da mu je slabo. In mora bruhati.
Pod njim pa napis: BES.
“Moja senca je BES.” rečem Cheri. “Moj hudič je besen.”
“Senca je tisto, kar smo v življenju potlačili. Kar nismo izrazili - pa bi mogli. Kar nismo dali ven, v luč - ampak smo skrivali v globini svoje notranjosti. Hudič je tisto, kar je skrito, pa ne bi smelo biti. Ko se odkrije, postane tisto, kar nas zastruplja, naše zdravilo.”
Globoko zavzdihnem.
Cheri pa nadaljuje.
OPRAVIČEVALA SEM SE, KER NISEM PRIDNA
“Ko sem bila v Sloveniji, sme te gledala. Gledala sem incident, kako se je tvoja bivša poslovna partnerka drla nate. Stala nad tabo in kričala. Ti si bila tiho. Zlagala si se v dve gubi. In jokala si. “Ne jokaj!” ti je zabičala. “Ne jokaj!”
Nisi vstala. Nisi je preglasila. Umaknila si se. Najprej globoko v svoje telo. Potem si se opravičila, ker jokaš. Rekla si, da greš stran. Da prideš nazaj, ko boš nehala jokati. Dva dni si bila sama, skrita v sobi in si jokala. Nazaj si prišla, ko si bila spet pridna.”
Natančno se spomnim vsega, kar zdaj govori. To je bil moj način. Ko, po merilih drugih, nisem bila pridna; ko nisem bila vredna - sem se vedno umaknila. V svojo sobo. Pod več plasti oblek. Iz svojega telesa.
In opravičila. Opravičila, da obstajam.
Cheri mi je že v času, ko sem se borila za svojo svobodo rekla, da bom morala najti svojo jezo. Da je jeza zdravilo, ki me bo osvobodilo. Da moram biti jezna. Da to, da razumem, da odpuščam - ni dovolj.
Najprej se moram razpizditi. Ne samo razjeziti.
Saj, malo sem se, v preteklih mesecih. Ravno toliko, da sem se rešila. A očitno še niti slučajno dovolj - ker če bi se, me ne bi zdaj ta Hudič opominjal, da imam še kup besa, potlačenega v sebi.
Pridne punčke niso besne.
Cele Ženske, pa besno zbrcajo iz svojega svetega prostora vsakega, ki jim želi ukrasti svetlobo.
“Kako krasno priložnost, ti je dalo življenje.” mi nežno zašepeta Cheri in me objame. “Toliko časa si se umikala, tlačila globlje in globlje. Tišala svoj glas. Da se nimaš več kam umakniti. Da se moraš razbesneti. V zadnjih mesecih ti je bilo pokazano, dovoljeno, odobreno: da vstaneš, da se postaviš, da se končno razbesniš. Da rečeš: “DOVOLJ!” Da zakričiš: “To je moje.”
Da pokažeš: “To sem jaz! To sem jaz in nihče, nihče mi ne bo določal kdo sem. Kaj lahko sem. Kaj smem.Česa ne smem. Kaj zmorem. Kdaj sem pridna. Kdaj ne. Jaz sem vse. Jaz sem edina lastnica sebe. Edina skrbnica. Edina avtoriteta. Edina moč. Nikogar ne rabim. Ne bom klečala na kolenih, da bom varna in pridna. Stala bom.
Jaz bom določila, kdo se me lahko dotakne. In kdo ne sme.
In zbrcala bom vse tisto iz sebe, kar se kot sluzast pljunek hoče prilepiti name. Odlepila bom vse pijavke, lastnoročno, jih pohodila in razmazala. Nikogar ne rabim, da me zaščiti. Dovolj sem.”
PRINESEL MI JE MEČ
“Kako je bilo na delavnici sambe?” me vpraša dr. Arturo Peal, ko se peljeva na terapevtsko jogo, v njegov Aikido center, naslednje jutro.
“Odlično. A zdaj me spet noro boli moja križnica. Karkoli naredim, ne morem pozdraviti posledic poškodbe iz prometne nesreče. Kadarkoli se gibam in plešem- se mi živec vname. Kadarkoli uživam, me bolečina ustavi. In opomni, da nimam te pravice. Tega privilegija. Kot da sem kaznovana, kadar sem ženska.”
Arturo potem celo vadbo prilagodi rehabilitaciji psoas mišice v medenici in raztegovanju vezivnega tkiva okoli križnice. Moja bolečina, ki me v presledkih spremlja že skoraj trideset let, malo popusti. Za 20%.
Po vadbi me Arturo gleda. Tuhta. Nato vstane in pride nazaj z mečem.
“Meč? Zame?!”
“Mislim, da ga bolj rabiš, kot jogo.”
Vadiva Aikido. Kot da sem na fedrih, skačem okoli njega. In ga napadam.
“Ne bodi v glavi, Savina. Pojdi pod popek. Pojdi v svoj center. V svojo moč.”
Osrediščim se.
“Odstrani me iz svojega prostora! Ne pusti mi, da vstopim v tvoj prostor!” mi Arturo daje navodila. “Pokaži mi svojo moč. Ne umikaj se.”
Sesedem se. Ne morem. Hrbet me boli.
“Ne morem, Arturo. Preveč sem poškodovana. Še bolj me bo bolelo. Predam se.”
“Boli te, ker se ne boriš. In razjeziš.”
“To mi je včeraj sporočil tudi Hudič. Moja senca.” presunjeno ugotivim. “Da se moram razbesneti.”
“Točno to!” vstane in gre.
In pride nazaj z velikim ščitom, ter z novim mečem.
“Razbesni se name!” mi reče. “Daj vso svojo jezo ven. Vse, kar si potlačila v svojo križnico, odkar si bila majhna. Tolci po meni. Brcaj vame. Kriči name.”
Nič od tega ne znam. Sploh pa ne kričati.
Vseeno sodelujem.
Malo tolčem. Malo brcam. Nič ne kričim. Tiho sem, kot miška.
“Pojdi v jedro tvoje bolečine v križu. Pojdi v levo kost tvoje križnice. Iz tam ven začni tolči po meni. Ne boj se zame. Daj ven vse, kar je skrito v jedru tvoje poškodbe.”
“NE!” POMENI “NE!”
Moje dihanje se spremni. Moj fokus. Moji udarci.
“TO!” zakriči Arturo. “Še! Še bolj notri pojdi.”
Tolčem. Udarjam. Kot da to nisem jaz. Kot da je to Herkul.
“VEN!” pride krik iz mojih ust.
Sploh nisem vedela, da znam tako zakričati. Iz take globine. Ne prelomljeno, iz grla. “NE! DOVOLJ!”
Ustavim se. “Joj, oprosti Arturo. Oprosti, ker se derem nate.” Kar sram me je.
“Ne opravičuj se. Nadaljuj. Prilepi obraze tistih, zaradi katerih si se skrila, na ščit. In tolci po njih.”
Hočem ugovarjati, da potem ne bom pridna. Da pridne punčke tega ne delajo. A se spomnim, da nočem biti več pridna. Da hočem biti cela.
“Vstopili so v tvoj prostor, Savina. TVOJ prostor. Spravi jih ven.”
“Rekla sem: “NE!” Ne je: “NE!””
V meni se nekaj premakne. Iz tiste drobne pikice, levo, na vrhu moje križnične kosti, se zbudi orkan. BES.
“NE! Ne pomeni: NE!”
Ne poskakujem več, kot da sem na fedrih. Popolnoma mirna sem. Diham. Zavestna vsakega svojega giba. In svojega prostora. V meni in izven sebe. Varujem ga.
Prvič postanem bojevnica, ki se bori zase. Moj prostor je moj. Pripada samo meni. Moj “NE”, je “NE!”.
“TO!” pravi Arturo.
“Ne dotikaj se me. Spizdi!” zleti iz mene.
Zgrozim se. »Joj Arturo, oprosti za kletvico.«
“Ne opravičuj se. Raje zakriči vame: “GET THE FUCK OUT OF MY SPACE.”
Po dvorani odmeva: “The fuck out … The fuck out …”
Ojoj. A si upam to ponoviti?!
A hočem biti pridna?
Ali bom raje cela?
Pridna, ali cela?
CELA!
Zakričim.«Get the fuck out of my space!«
Zdaj dobim čisto nov val moči.
Zdaj se gre zares.
Če prideš notri, brez mojega dovoljenja, ti odrežem glavo.
Tako udarjam.
Zdaj gre zares.
Odrežem ti glavo.
“Z mečem preženi vse iz svojega prostora, ki so kadarkoli, brez dovoljenja vstopili vanj. Ali pa si jim dala dovoljenje, pa so izkoristili tvoje zaupanje in jim zdaj ne pustiš več vanj.
Ti določaš pravila. Ti izbiraš. Tudi če si nekoč nekoga spustila v svoj sveti prostor, ne pomeni, da ima dovoljenje za vedno. To je tvoj prostor. Tvoje telo, je tvoje. Tvoja energija, je tvoja.”
Zdaj ne kričim več z besedami. Kričim z udarci. Ne samo, da se branim: ščit, ki ga Arturo drži, porivam čedalje bolj stran. Ne samo, da mu ne pustim več vase: tudi v moji bližini ne sme več biti. Ne more več biti.
NIČ VEČ ZBITA SKUPAJ - POVEČANA
“To je moj prostor.” slovesno rečem, ko po koncu boja, ki sem ga zmagala, ležim sredi dvorane.
Križ me, proti vsej logiki, niti malo več ne boli. Čeprav sem skakala. Brcala. Migala točno tisti del, kjer je moja poškodba; me niti malo več ne boli. Dobesedno čutim energijo, ki je bila prej tam, zbita skupaj v bolečo gmoto - kako zdaj prosto teče po mojih celicah.
To sem jaz. Ta zbita bolečina, sem jaz. Brez bolečin, ko zavzamem nazaj svoje ozemlje.
Če me bo kadarkoli še karkoli bolelo: bom vedela, da sem se spet zbila skupaj. In se bom povečala nazaj.
Pljuča imam pa tako velika, kot je cela dvorana. Še nikdar nisem dihala s tako veliko kapaciteto.
“Ja, to je tvoj prostor. To je tvoje ozemlje. To si ti.” Arturo je ponosen name.
“Tako se počutiš, ko si cel.” hvaležno rečem.
“Ja.”
“Tako se počutiš, ko si sam sebi pomemben. Najbolj pomemben.
Ko je pomembno, kaj čutiš.
Ko si sama sebi tista oseba, ki si si najbolj sveta. Se imaš najraje.
Najbolje veš, kaj je prav zate. In verjameš sebi. Verjameš vase.”
“Ja.
Ko si udarjala, se je energija naenkrat spremenila. Prav fizično sem začutil, kje so tvoje meje. Odbilo me je ven, iz tvojega prostora. Čutil sem, da brez dovoljenja, ne morem vanj. Povečal se je.
“Pismo, sem velika.” se občudujoče čudim sama sebi. Diham brez strahu. Diham svoj zrak, na katerega ni nihče priklopljen.
SAMA SI, A NE OSAMLJENA
Energetski vampirji so tisti ljudje, ki vdrejo v tvoj osebni prostor. Ki sami nimajo svojega vira. Ki z navidezno močjo ustrahujejo svoje žrtve, zato, da lahko dihajo njihov zrak. Ki se pretvarjajo, da jih varujejo pred svetom, medtem ko jih sami zlorabljajo.
Pravi prijatelji, pravi ljudje zate, so tisti, ki spoštujejo tvoj osebni prostor. Tvojo suverenost. Samostojnost. Ki te podpirajo pri tem, da si cela. Ki ne rabijo, da si pridna. Da ubogaš. Ki nič ne rabijo od tebe. In nimajo nobenih pogojev zato, da si zaslužiš njihove ljubezni.
Ležim na turkizno zelenih blazinah. Okoli mene pa toliko prostora. Čutim se. Svoje telo, ki ga nič ne boli. In moje telo ni samo fizično. Ogromno energetsko polje je.
Sama sem v njem. Vendar niti slučajno osamljena. Razumem. Da je vsak posameznik ogromen univerzum. Sam v vesolju. Samo vesolje. Nikogar ne rabi. Nikogar ne rabi, da mu določa njegovo vrednost. Pridnost. Da mu dozira ljubezen. Mu jo daje in odvzema. Ničesar ne rabi. Nobena sila izven njega, ni modrejša. Vse sile so v njem. Vsa modrost je v njem. On je ljubezen. On je vse to, kar misli, da obstaja zunaj njega. Vse je v njem. Od vedno. Za vedno. Popolno.
In ogromen univerzum, na svoji poti srečuje ogromne univerzume. Se z njimi objame, kreira, doživlja, čuti. Se z njimi uči. Povečuje. Živi.
Vsi, ki bi pa radi ta univerzum udomačili, prilagodili, vzgojili, spremenili, prizadel, zlorabil, popravili, usmerili - pa nimajo kaj delati v njem.
S tem, ko jih odrežemo iz sebe; ko jih zbrcamo iz sebe; ko jim postavimo jasne meje; ko jim ne dovolimo vstopa - jim bolj pomagamo, kot s čimerkoli drugim. To je edini način, da se bodo morda, enkrat, tudi sami usmerili vase. In začeli v sebi iskati svoj zrak.
Dihaj sebe. Tako si velika! Tako si pomembna.