Moja necenzurirana življenjska zgodba

Ljuba Sobojevnica,

Kako zdravilno je najti svoj glas in jasno izraziti svoje meje.

Prejšnje nedeljsko pismo “Ali boš raje pridna, ali CELA?” je bilo čistilno, za nas vse.

Začutile smo se, kot še nikoli. Iste smo.

Skozi enako meglo se vse prebijamo, dokler ne pridemo do odločitve, da si bomo izborile pravico živeti svoje sonce. Pripada nam že z rojstvom! A potem nas prepričujejo in dresirajo drugače. Želijo nas udomačiti v pudljice na fleksiju, v predvidljive, nezakomplicirane, nečuteče in kimajoče.

Nikdar še nisem dobila toliko pisem. Pisale ste mi tudi tiste, ki mi še nikdar niste. In takšne, ki ste me zdaj prvič začutile. Gola, pogumna iskrenost - na moji in vaši strani.

Kakšna svoboda se rodi, ko se odločimo živeti golo in iskreno.

Tisti, ki nas strašijo in pomanjšujejo - izgubijo vso moč. Zgnijejo v svoji lastni praznosti.

Pišete mi svoje življenjske zgodbe. Jokam, ko berem. Navijam za vas. Vam čestitam. Vas objemam in vam pošiljam moč. Peljete me v vaše najbolj intimne kotičke, na podstrešja, kamor ste morale pospraviti svoje bolečine, da ste preživele. Spustite me v vaše najbolj ranjena mesta, kjer je marsikatera izmed vas našla svoja krila in se začela boriti zase. Druge ste naredile prvi korak v svojo smer. Tretje nabirate moč.

Ni nam treba poznati cele poti, samo korak za korakom je treba stopati v življenju. Drugače je preveč. Prestrašimo se in ustavimo. Korak, za korakom - pa gre. Enkrat hitro, drugič počasi – ampak gre.

Ne delimo svojih zgodb ena z drugo zato, da bi se smilile ena drugi. Da bi se ujčkale. Da bi se počutile žrtve. Ne! Ne in ne!

Delimo si jih zato, ker smo preživele! PREŽIVELE! Toliko enega sranja smo preživele. Zmagovalke smo. Ker smo tukaj. Še vedno smo tukaj, odprte, sprejemljive, polne vere in ljubezni - kljub vsemu, kar je bilo. In bilo je toliko tega.

Svoje preizkušnje in izkušnje delimo zato, ker nam ni treba, da smo same v njih.

Ja, naše so. Naš boj, je naš. Ampak tukaj smo zato, da ena drugi dajemo moč in spodbudo. In ko si ena upa biti gola, cela in iskrena - s tem spontano nalije moč in luč tudi drugi.

Prvič se počutim dovolj varna in dovolj močna, da tudi jaz s tabo delim svojo zgodbo. Ne poznaš je še, čeprav so okvirji znani. Prej sem delila drobne, razredčene, prestrašene delčke. Vedno sem nekoga ščitila, na nekoga pazila, zaradi nekoga stopala po prstih in šepetala.

Vse sem ščitila, razen sebe.

Ti je to kaj znano?

Ko sem ščitila druge, sem še bolj poškodovala sebe.

Kolikokrat si ti to storila sebi?

Kolikokrat si zaradi drugih poškodovala tisto osebo, zaradi katere si se rodila, da jo varuješ? Sebe.

Ne živim v preteklosti. Ne želim je pogrevati. Želim pa jo priznati. Če jo zanikam, zanikam tako zelo pomemben del sebe.

Zaradi preteklosti sem, kjer sem. Sem, kdor sem. In če skrivam, redčim, pazim, šepetam o tem, kar je bilo takrat: redčim sebe zdaj. Če jo pospravljam pod preprogo in se delam, da je ni bilo (to, kar mi svetuje in z zgledom dokazuje moja mama), ne bom nikdar živa zdaj. Mrlič v megli bom. To je edini pekel, ki obstaja.

Raj je golota in iskrenost.

Raj je, da neustrašno na glas poveš, da si pojedla jabolko. Pa kaj! Da si poslušala sebe in pojedla jabolko.

Pekel se ne zgodi zaradi jabolka, pekel se zgodi zaradi sramu. Predajanja moči izven sebe.

Toliko enega sramu je bilo nabranega v mojem telesu. Tolikokrat je bilo zahtevano, da se poteptam.

Ni me več sram. Ne bojim se pekla. Ker če sem iskrena, ga ni. Ne more ga biti.

Če si ne bom upala čutiti tega, kar boli - ne bom nikdar čutila tega, kar je lepo in toplo.

Toliko bolečine, kot si upam čutiti - toliko se bom upala odpreti ljubezni.

To velja zame. To velja zate. To velja za nas vse.

Da sem CELA pomeni, da zajamem CELO sebe. Z vsem, kar je bilo, kar je in kar bo.

Cela sem šele takrat, ko se nikogar ne bojim, za nikogar ne spreminjam, za nikogar ne olepšujem. Cela sem, ko sem gola in iskrena.

Samo to odstrani napačne ljudi iz  mojega življenja in prikliče prave. Izključno to.

Zdaj te jaz prvič peljem na svoje zaprašeno, temno podstrešje, polno senc. V svoja ranjena mesta. Šele, ko si upam iti tja in tam, v največji temi, sama prižgati svojo luč - potem se lahko zacelim in postanem CELA. Vse ostalo je samo odmik, od mojega bistva.

Pogum je, da gremo tja, kjer je tema. In tam zasvetimo.

Hvala ti, da me držiš za roko. Tudi jaz držim tebe.

 

 

MOJA ZGODBA

Pet let sem bila stara, ko je moja mama zbolela za najhujšo odvisnostjo od duhovnosti - zdelo se ji je, da bo umrla in bo prekleta, če ne bo kupila čisto vseh srečk, ki vodijo do raja, razsvetljenja in večne mladosti.

Prva leta življenja sem bila - prezgodaj rojena in zastrupljena nedonošenka - veliko po bolnicah, kasneje ves čas v cerkvah, v templjih in ob stopalih največjih gurujev. Zlatolasa deklica s pegicami, ki je spila toliko svete vode, da bi z njo lahko napolnila ocean.

img_4523

 

LEBDENJE IN USODNA PREROKBA

Še preden sem šla v osnovno šolo, sem se učila jogijsko lebdeti (napredni siddhi tečaj, yogi flying), pri Maharishiju Mahesh jogiju, očetu transcendentalne meditacije, v gradu Seilsberg, v Švici. Grad so mu kupili Beatli. Bil je lep, kot v pravljici, a imel je enako usodo, kot vse tovrstne institucije: imel je vonj po dišečih palčkah, zmešanih s prdci.

Vsi ljudje, ki so prihajali tja, niso bili navajeni na indijsko-vegetarijansko hrano, polno stročnic.

Preden sem prišla v Švico, sem bila sama s svojim mojstrom pranayame/varuško deset dni na očiščevalnem postu z lubenico, v nudističnem kampu Funtana na Hrvaškem - tako da zdaj tudi moje telo ni bilo navajeno na trdo hrano. Tam, v kampu, si je bilo treba ves čas delati tudi klistirje …

Maharishijevi osebni djotish so mi prebrali mojo prvo astrološko karto, marsikaj so mi napovedali, a po koncu dve-urne seanse so mi v spomni ostale samo tri stvari:

  1. da bom kmalu imela hudo nesrečo, povezano z ognjem;

  2. da me bo tik po sedemnajstem rojstnem dnevu fant, ki ga bom imela najrajši na celem svetu, prevaral - kar mi bo dokončno in za dolgo strlo srce;

  3. da bom pisala knjige ter učila, širom po svetu, predvsem Ženske.

Nekaj mesecev zatem, smo na poti iz Medžugorja, vasice, kjer se prikazuje Mama Marija, res imeli prometno nesrečo. Spomnim se močnega trka in tega, da sem krvavela iz glave, po obrazu in iz noge. Mami mi je takoj povedala, da smo se zaleteli, ker sem po nekaj urni molitvi, utrujena in željna zraka, odšla iz cerkve. Božji srd. Jaz sem kriva.

 

BOLNICA IN GOREČA NOGA

Tam, v Bosni, so me kar brez narkoze na roko zašili. Ko so me, na prednjem sedežu vlečnega vozila, ki je ves čas treslo, uspeli pripeljati nazaj v Slovenijo, sem padala v nezavest in iz nje. Urgentno se me dostavili v Klinični center.

Spomnim se le glasov zaskrbljenih zdravnikov, ki so ponavljali: “Huda izguba krivi. Noga je zagorela.” Šlo je za tako globoko vnetje, ki se je že začelo spreminjati v gangreno. Grozilo mi je, da bom nogo izgubila, da mi jo bodo odrezali.

Tako so se ukvarjali z mojo nogo, da so spregledali zdrobljen del križnice, ki se je po dolgem ležanju v bolnici narobe zarasla.

Mami me je obiskovala skupaj z misijonarji, bioenergetičarkami in Jehovinimi pričami. Molili so, ter mi nosili sok rdeče pese. Potem me je bilo vedno tako sram, ko je prišla medicinska sestra, me dvignila na bolniški postelji, mi dala pod rit kahlo, jaz pa sem zaradi pese lulala rdeče.

Mami ni prihajala sama, k meni. Nikdar ni bilo dovolj, da sva samo midve.

Mojega očeta in sorodnikov, sploh ni obvestila, da hudo poškodovana ležim. Ko te bog kaznuje, se o tem ne govori.

 

ŽIVLJENJE V KLINIKAH

Namesto na fizično rehabilitacijo, me je mamica odpeljala v Ameriko, na dolgo duhovno-nutricionistično ekspedicijo. Bila sem stara sedem let in pol. Prej mi je uspelo nekaj mesecev obiskovati prvi razred, ravno dovolj, sem bila sprejeta med pionirčke. Na steni učilnice je visel Tito. Bil je podoben Maharishiju, oba sta rada nosila zlato.

V Ameriki sva živeli pri kraljici klorofila in izumiteljici zelenih sokov, Ann Wigmore, v zdaj slovitem Hippocrates Health inštitutu. Za zajtrk, kosilo in večerjo, smo jedli samo in izključno kalčke, za sladico smo imeli pšenično travo.

Potem sva se preselili v makrobiotični inštitut Mitchija Kushija: tam sva bile midve, bolniki z rakom v zadnjem stadiju in oboleli z AIDS-om.

Vsak obrok je bil sestavljen iz rjavega riža, malce na jin in jang način narezane kuhane zelenjave in ščepca popraženega sezama. Vsak grižljaj je bilo treba stokrat prežvečiti, da so se aktivirali prebavni encimi v ustih. Tako sem pogrešala pravo hrano in občutek polnosti v trebuhu, da sem ogromno prejokala, ali pa napol halucinirala ob razmišljanju o tem, kaj vse bi jedla.

Iz klinike umirjajočih, sva se prestavili v Montano, k Elisabeth Clare Prophet, gurujki in vodji I AM gibanja. Še pred zoro smo ponavljali izreke za priklic Vnebovezetih Mojstrov. Ure in ure smo s tem ponavljali čistili, ter odpirali svojo podzavest. Elisabeth me je tudi krstila. Pri njej sem lahko jedla celo sladoled. Bil je brez sladkorja in mlečnih izdelkov - le zmrznjena voda z navadno limono.

Do konca svojih najstniških let, sem bila potem šestkrat krščena, več kot stokrat posvečena, pila sem urin z avatarji, jedla prano s taoističnimi mojstri, skupaj z mističnim kirurgom sem operirala tumorje, se urila v telepatiji s šamani, iz mene so nič kolikokrat izganjali hudiča in nalagali sveto starodavno znanje, ter božjo energijo.

 

ZLORABE IN KRIVDA

Devet let sem bila stara, ko sem mamici povedala, da me njen partner na zelo čuden način objema. In otipava.

Pogledala me je in mi hladno, očitajoče rekla: “Me ne preseneča. Kaj pa hodiš v spodnjih hlačah po stanovanju! Ti ga skušaš zapeljati. Mi ga ukrasti.”

Ko ti oseba, ki ti je najbolj sveta, ki jo imaš najraje in ki najbolje ve, kaj je prav zate in kaj ne - reče, da si ti kriva, to verjameš. Dojameš, da si nepomembna.

Otipavanje s strani te iste osebe, se je stopnjevalo in vleklo še leta.

Vmes sem bila še dvakrat spolno napadena, od dveh drugih moških. Prvi naslednji napad se je zgodil v dvigalu, ko sem imela enajst let. Iz trnovske samopostrežne trgovine, pa vse do našega bloka, me je spremljal na gobico postrižen fant. Hodil je za mano. (Jaz tega nisem vedela, kasneje je to in še nadaljnji potek ugotovila policija.) Za mano je vstopil tudi v dvigalo, med pritličjem in prvim nadstropjem pritisnil znak ‘STOP’, me dvignil, mi pokril usta in mi začel odpenjati gumbe na žametnih hlačah. Spomnim sem, da sem ga z vso silo brcnila. Bil je za mano, držal me je od zadaj, jaz pa sem porinila moje stopalo proti njegovem mednožju. Ne vem, če je umaknil roko iz mojih ust od bolečine, ali od presenečenja - a dobila sme priložnost, da zakričim. In sem. Iz dna trebuha. V dvigalu je zabobnelo. Odmevalo je. Zdaj se je res ustrašil. Me vrgel na tla, odblokiral gumb, dvigalo se je premaknilo v prvo nadstropje, stekel je dol po stopnicah, se na poti zaletel v enega soseda.

Mene je dvigalo odpeljalo domov, v šesto nadstropje. Vsa sem se tresla, skočila mamici v objem. Ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo, je samo rekla. “Sama si kriva. Tvoja energija je to priklicala. Pojdi se umit v kopalnico in nato molit.”

Še zdaj vidim svoj obraz v ogledalu iz tistega dne. Bila sem kriva. Spet kriva. Vedno kriva. In nisem vedela, kako naj si to izperem dol iz sebe. Od takrat naprej nisem več nikdar kričala. Težave z glasilkami in počen glas, so postali moja stalnica.

Nekaj minut po tistem, ko sem prišla nazaj v kuhinjo, se je nekje pod našim balkonom, zaslišal krik deklice. Nagonsko sem začutila, da je v vijoličnem grmovju, polnem kislic, ujeta in slečena deklica.

Šele takrat je mami poklicala policijo. Zame ne.

Ta fant, postrižen na gobico, je hujše spolno zlorabil dve punčki, eno je posilil. Nekajkrat sem morala iti na policijsko postajo - in izza ogledalne šipe ugotavljati, če je pravi on, med osumljenci. Našli so ga, ga (na podlagi drugih prič) obsodili in zaprli.

 

MOJA MAMA JE UMRLA

Moja mami je zanosila s katoliškim duhovnikom, ter se odločila, da spreobrne Papeža, Rim in ves svet - odpravi celibat in povzdigne grešno Evo. Ni mi smelo biti več ime Savina, tako me je poimenoval moj pravi oče. Dala mi je novo ime, Janina. Zdaj mi je tudi v redovalnici pisalo, da sem Janina.

Prepovedano mi je bilo praznovati rojstni dan, novo leto, biti maškara, če sem slučajno na skrivaj jedla kruh in sem bila ujeta - sem bila tepena s kuhalnico.

Medtem ko je mami cele dneve molila in jokala, sem skrbela zanjo, vsak dan kuhala (makrobiotično hrano), hodila v šolo ter popoldne prodajala tofu, na njenem štantu, pod tekočimi stopnicami Maximarketa.

Zvečer in zjutraj sva se dobili v Frančiškanski cerkvi, v centru Ljubljane, na maši in spovedi. Ko sem hodila peš proti cerkvi, sem ves čas razmišljala, kakšen greh nekaj sem naredila, da ja ne bom tiho, ko me bo Pater Silvan vprašal po njih …

Rodila je, njen duhovnik je izstopil iz cerkve - in življenje bi moralo postati raj, a se je spremenilo v pekel. Tako, kot sva nabirali krste, je zdaj nabirala poroke - treba bi se bilo poročiti v vseh verah, ki obstajajo, da bo poroka res večna in srečna.

Enkrat sem prišla iz šole, ko me je na vratih pričakala gospa, ki nam je pomagala likati. Bila je bleda in tresla se je. Ni mi dovolila, da vstopim. Ko sem jo vprašala, zakaj - se je začela jokati. Povedala mi je, da je moja mami umrla.

Umrla?

Znova sem jo vprašala, kaj se je zgodilo, v solzah mi je razložila, da je moja mami umrla, da je njeno telo v Kristusovih rokah. Odrinila sem jo in stekla v stanovanje.

V kotu, v jedilnici, je na stolu sedela moja mami.

Z najbolj mirnim glasom mi je povedala, da ona ni moja mama, da je moja mama umrla in da je pred mano nova, sveta ženska. Dala si je tudi novo ime.

(Ne spomnim se točno katerega, ker je  ga je že petkrat spremenila. Vedno se moram ustaviti in premisliti, kako nekaj je zdaj ime moji mami, ko me na kakšnem uradu, kdo to vpraša.)

Svoji družini, mojemu očetu in svojemu bivšemu prijatelju, je takrat celo poslala telegram o svoji smrti. Osmrtnico je objavila tudi v časopisu. Prijatelj je prišel voščit sožalje, ter se od šoka sesedel na tla, ko mu je odprla vrata ona, ki naj bi bila mrtva.

Kasneje se je izkazalo, da je bil razlog za njeno ‘smrt’ njen mož. Povedal ji je, da ima dovolj igranja božje družine. Bili smo misijonarji, od Slovenije do Švedske smo oznanjali Kristusa in se smehljali od ene binkoštne cerkve, do druge baptistične. Zdaj je imel dovolj. In ves čas se je pretvarjal.

 

OPRANA S KRISTUSOM

Kmalu sem imela tri bratce in mamo, ki moli od jutra do večera. Šlo je celo tako daleč, da je njen mož enkrat vrgel Biblijo v lonec poln vode, ter jo skuhal. To je bilo potem naše kosilo. Za kazen.

Enkrat mi je mami v navalu jeze, sredi noči, vrgla obleke skozi okno. Padle so na iste kislice, kamor je bila zvlečena tista punčka. Spodila me je od doma. Polovila sem par oblek, našla telefonsko govorilnico in poklicala mojega pravega očeta, da pride pome. Takrat sem ga prvič videla, da joka. Vmes se pet let nisva smela srečevati - šele ko je mama potrebovala denar, je imel dovoljene obiske. A po vsakem obisku pri njem, me je mami morala očistiti z več urnimi molitvami - toliko njegove negativne energije sem baje posrkala, da sem mu postala celo fizično podobna. Šele, ko me je oprala s Kristusom, sem dobila nazaj pravo fiziognomijo.

Očetu sem obljubila, da bom živela pri njemu. A bil mi je tujec. Moja mami, je bila moja družina. Pisala mi je najlepša pisma in me hodila čakat pred šolo. Klicarila me je in bila ljubeča. Jaz sem bila še vse, kar je imela. Brez mene, ni imela nič. Obljubila mi je, da bo vse lepo. Verjela sem ji in se preselila nazaj. Dokler me spet ni vrgla ven, ali sem od hudega sama šla. Pa spet. Pa spet.

Zgodba je bila vedno taka, da sem jaz ljubosumna na njo, na njeno srečo in ji jo hočem uničiti. Da domov prinašam negativno energijo svojega očeta in mažem njeno avro. Da je cel svet proti njej in da so vsi ljubosumni na njen raj. Da je ona edina sveta, mi pa jo s svojo negativno energijo zastrupljamo.

img_4521

 

DOJENČEK, KI NI MOGEL VSTATI OD MRTVIH

Bila sem stara šestnajst let, ko se je v Slovenijo napovedal prečastiti duhovni voditelj iz Koreje, ki je od svojih podanikov zahteval, da se v njegovi cerkvi poročijo. Poroka je izgledala tako, da je mož ženo udaril z baseball kijem po trtici - da je iz nje izbil izvirni greh. Ja, nekaj žensk širom po svetu, naj bi zaradi tega celo pristalo na vozičku (udarec na napačno mesto, poškodba živčevja), a so bile vsaj brez izvirnega greha.

Mami je bila navdušena - točno tako poroko je rabila, očiščenje izvirnega greha. Njen mož je tej poroki nasprotoval. In zanjo, je bil to konec sveta. Še več je molila, še več je jokala: v tistem je moj desetmesečni bratec dobil drisko in začel hirati. Mami mu je dajala korenčkov sok in molila. Čez tri dni sem šla na kolena, ter jo prosila, naj ga pelje v bolnico. Naslednje jutro ga je res odpeljala. Čez sedem dni je v bolnici umrl, možganska odpoved.

Mami je za njegovo smrt okrivila mene. Tako se je trudila izbiti seme mojega hudičevega očeta iz mene, vsa ta leta se je tako trudila - pa ni uspela. Jaz sem ji rekla naj ga odpelje v bolnico, tam je umrl. Pa drla sem se nanjo. In s svojo negativno energijo pripravila porovo solato. Vse to skupaj ga je ubilo.

Razumsko skušaš vse to odvreči. A to ti govori oseba, ki že od majhnega vate vrta luknjo, skozi katero tvoja bit odteka.

Prepričana sem bila, da sem njena večna dolžnica. Odločila sem se, da bom življenje posvetila izključno temu, da ji vsaj malo ublažim rano, ki sem ji jo pomagala zadati.

Zdravniki so prijavili mojo mami. Obtožena  je bila smrti iz malomarnosti. Dojenček naj bi prišel v bolnico podhranjen, shiran.

Ko sem hodila zjutraj v gimnazijo, od Trnovega proti Ledini, sem več mesecev na naslovnicah časopisov, ki so jih prodajali po kioskih, videvala slike m mrtvega, suhljatega dojenčka, zraven pa napisi: “SMRT ZARADI VEGANSTVA.”

Mami se ni odločila za fizičnega odvetnika, njen odvetnik je bil Jezus Kristus. Če dojenček v zadnjem trenutku ne bi prišel v bolnico, bi bila obtožena umora.

Mami je tožila nazaj zdravnike, ker so proti njeni volji naredili obdukcijo, ter tako dojenček ni mogel vstati od mrtvih, v fizičnem telesu, kot Jezus Kristus. Prepričana je (bila), da so ga ubili zaradi kraje organov.

Trajalo je, da se je sojenje začelo. Še približno sedem let je preteklo, da se je končalo. Dobila je tri-letno pogojno kazen. Čeprav sem bila ključna priča, nisem šla pričati. V tistem obdobju, ko sem bila vabljena na sodišče, je bila mami najbolj prijazna do mene, kar pomnim.

 

PEKEL

V vseh teh letih, takoj po smrti mojega malega bratca, sem skrbela za preostala dva brata, to je bila moja prioriteta. Spala sem le tri, štiri ure na noč - ponoči je bil čas za šolo in učenje. Včasih me je mami zbudila tako, da je name polila mrzlo vodo, usesti sem se morala na kolena in moliti z njo. Ure in ure je molila. Sama. Z mano. Po telefonu. Z misijonarji. Ko se je en utrudil, je našla drugega.

Za svojim bratcem nisem smela žalovati, njej je umrl sin, meni ‘le’ brat. Večinoma pa je sploh ni bilo doma. V enem letu je bila npr. kar 12x v Izraelu. A to niso bile počitnice - pač pa trdo delo, molitev. Jaz sem doma skrbela za vse, čeprav je bilo življenje z njenim možem hujše od pekla. Če bi karkoli izmed tega povedala, bi socialna služba vzela otroke in mojo mami zaprla v psihiatrično bolnico, saj je bil on njen uradni skrbnik. Ves čas bom prekleta, ker sem ubila že enega otroka - kaj šele bo, če zdaj razbijem družino, mi je zagrozil. Me ves čas ustrahoval. In sem bila tiho.

Velikokrat, kadar mami ni bilo doma, sem po tistem, ko sem bratca uspavala, šla prespati k sošolki - da ne bi bila sama z njenim možem.

Mami sem spremljala v Indijo, k Sai Babi. Pa v Brazilijo. Pa povsod.

Moja zdravje je bilo ves čas kritično. Bolečine v nogi in križnici. In ker sem zrasla, me je velikanska brazgotina na nogi ves čas bolela in zategovala, treba je bilo odstraniti odmrlo kožo, potrebna je bila nova operacija. Po njej sem počivala samo en teden, kdo bo skrbel za družino, če ne jaz?

 

 

BOŽJA ŽENA ODPUŠČA

Tako kot so Maharishijevi djotish mojstri napovedali, tako se je tudi zgodilo. Pri Sai Babi v Indiji, sem vstajala pred 4 uro zjutraj, meditirala in delala vse, kar je bilo po pravilih. Vse to z željo, da izbrišem karmo in da s tem omilim prihajajočo prerokbo - da me bo fant malo po sedemnajstem rojstnem dnevu prevaral. Fantu sem celo v naprej povedala zanjo, pa se je zaklel, da česa takega nikoli ne bi storil. A je.  Usoda me je premagala. Čeprav sem v istem trenutku končala najino mlado razmerje, mi mami tega ni pustila. “Božja žena odpušča in pometa pod preprogo!”, mi je rekla, ko ga je, navkljub mojemu nestrinjanju, povabila nazaj k nam domov. Še isti dan.

Konec koncev sem lahko srečna, sem si mislila, ko sem tlačila svojo bolečino. Da me ne kdo sploh hoče, v takem kaosu, v katerem živim in iz katerega prihajam. In ko je bil moj fant pri nas doma, se je mami vsaj malo trudila igrati srečno družino - tako kot na vseh slikah, na vseh mašah …

Vmes se mi je zgodil totalen kolaps imunskega sistema. Moje telo me ni več zmoglo ščititi, začelo je ubijati samo sebe. Imela sem kritične vročine, termometer je kazal nad 40. Ena izmed diagnoz je bila: kronične gnojne angine.

Kolikor čudno se sliši, so mi te vročine predstavljale počitnice. Končno sme imela odobreno - da lahko počivam. A počivala sem izključno, ko je termometer kazal 39. Z 38 sem lahko še kar delala vse. 39 in več, pa je bilo dovoljenje, da se lahko ustavim in oddahnem. Ja, fizično telo me je bolelo, a moja duša je lahko malo zadihala. Ko te trese in šklepetaš, ko omedlevaš, ko te fizično telo tako zelo boli - za hip pozabiš, kakšne bolečine nosiš v srcu.

Vozili so me v kliniko v Nemčijo, na aparature, ki so bile pred verzija bioresonance. Vseeno je sledil še en popoln kolaps imunitete. Proti vsem pravilom, sem celo jemala antibiotike. Ne bi bilo fino, če še en otrok umre. Ker sem bila celo otroštvo, proti svoji volji, podvržena najbolj ekstremnim dietam, ki so bile enkrat presne, drugič frutarijanske, tretjič makrobiotične, pa še vse, kar obstaja - sem zdaj dobila kup alergij, na vse. Imela sem konstantna vnetja: mandljev, jajčnikov, ledvic, mehurja. Zdravniki se niso mogli odločiti, kaj vse bi mi odstranili, celo leto sem bila vsak dan, preventivno, na enem Ospenu 1500. Potem pa vsak mesec, ena desetdnevna kura z njimi. To mi je le še bolj uničilo črevesno floro, glavno prebivališče mojih imunskih celic.

 

RESNA ALERGIJA NA DUHOVNOST

Stara sem bila 19 let, počutila sem se, kot da jih imam več, kot 100. Da je več mojega telesa mrtvega, kot živega. Sploh nisem bila navajena živeti brez bolečin. Ali me je bolela noga, ali me je tresla vročina, ali me je bolela menstruacija. Ali vse skupaj. Peklo me je, ko sem lulala, lulala sem kri in po ustih sem imela vedno po več aft. Uradna medicina je dvignila roke nad mano. Moj zdravniški karton je bil debel, kot enciklopedija. Alternativci niso vedeli, s čim mi pomagati. Zdaj sem dobila še alergijo na duhovnost. Resno. Toliko enih ljudi je v mojem življenju položile roke name, da nisem več prenesla, da konstantno vstopajo v moj prostor.

Svetovno znani zdravilec, me je med seanso celo spolno napadel. Po vseh teh terapijah, sem samo še bolj zbolela. Mami je to sicer vedno oklicala za ‘čiščenje’. In karmo. Še naprej me je vozila na reiki in odplavljanje grehov iz tega in preteklih življenj.

Čutila sem, da moram iti stran iz toksičnega okolja - a kako naj grem, ko sem pa mamina večna dolžnica. Ko me potrebuje. Brez mene, ne bo imela nikogar, ki skrbi zanjo. Brez mene, je ne bo nihče čuval. Iz večine cerkev so jo vrgli ven (iz ene so jo celo odnesli, s stolom vred), jaz sem bila tista, ki sem jo vedno pobrala, ko je bila na tleh. Bila je moja mamica, nekdo je moral verjeti, da bo enkrat v življenju našla to, kar tako zelo išče. Da bo enkrat srečna.

In jaz sem bila edina, ki sem jo imela priložnosti včasih ujeti, ko je megla iz njenih oči zelenih izginila in so se zasvetile, kot smaragdi. Takrat je bila moja mamica. In takrat sva se imeli najlepše. Z leti je bilo teh trenutkov vedno manj, meseci so pretekli od enega do drugega, kasneje leta. A jaz sem jih tako čakala. “Mogoče pa pride zdaj, zdaj, moja prava mamica, spet nazaj.” sem upala.

Najbrž sem se zato dva meseca pred dvajsetim letom poročila (z istim fantom, iz prerokbe) - da sem imela izgovor, dovoljenje, da grem stran. Da bi lahko obrnila nov list v svojem življenju. Da bi bila končno čista in varna.

Še vedno sem prišla vsak dan k svojima bratcema, jima skuhala, naredila z njima domače naloge. Še vedno sem bila tukaj, ko me je mami potrebovala. Zdaj je bila res na dnu - ves svoj denar, vsa stanovanja (preden se je začela ukvarjati z ekstremnim športom duhovnosti je bila nad uspešna poslovna ženska) je pretopila v nigerijski sklad, ki je bil navadna potegavščina. Izgubila je vse.

Jaz nisem izgubila nič - saj me je na dan njene poroke, na zahtevo njenega moža, morala razdediniti. S pogodbo in vsem.

Delala sem za preživetje in najemnino, študirala in skrbela za bratca.

Jaz, Savina, nisem obstajala. Ni me bilo.

(Konec prvega dela.)

Navodila za uporabo 5 Žensk

Pomagaj svojemu moškemu razumeti tebe in tvoje cikle. 

x