Zakaj me ni nihče zaščitil?

Ljuba prava Prijateljica,

Zame so pravi prijatelji tisti, ki ti znajo postaviti pravo vprašanje. In potem čakati. Biti tam z mano. Biti tiho z mano. Čakati, da sama najdem svoj odgovor.

Ve ste mi v tem tednu postavile pravo vprašanje.

Eno najbolj pravih in najbolj pomembnih zame.

Toliko srčnih in ljubezni polnih stavkov ste mi napisale, po tistem, ko ste prebrale prejšnje nedeljsko pismo ‘Moja nerazredčena, necenzurirana življenjska zgodba’. Čisto fizično sem čutila objeme, ki ste mi jih podarile. In mnoge ste mi, z največjo ljubeznijo in s sočutjem, postavile enako vprašanje. Vprašanje, ki si ga prej sama nisem upala zastaviti. Nisem ga hotela, niti zmogla videti.

Če bi si nanj odgovorila, bi vedela, da sem (bila) čisto, čisto sama.

ZAKAJ ME NIHČE NI ZAŠČITIL?

Kje so bili vsi tisti, ki so videli/vedeli kaj se dogaja? Ki so videli malo deklico in popolnoma nestabilno mamo, pa niso nič naredili? Ki bi jo morali umakniti iz peklenskega okolja? Ki so dobivali telegrame o tem, da je dekličina mama umrla - čeprav ni, pa se niso zganili.

Kje so bili tisti, ki so brali članke in sodne obtožbe o izstradanem dojenčku, pa niso niti preverili kaj se dogaja s preostalimi otroci? S sestrico - z mano. Ki sem sicer ostala živa, a sem si bolj kot vse želela, da bi sama umrla namesto dojenčka. In sem tudi skušala umreti.

Kje so bili vsi tisti, ki bi me morali zaščititi?

Pod ‘vsi tisti’ poleg ožje družine in širše skupnosti (šola, šolski psihologi, socialna služba …) spada tudi oseba, iz katere je sestavljeno pol mene.

Moj oče.

Vedno sem se trudila, da bi bila podobna njemu, ne svoji versko blazni mami.

Tako sem se trudila, da me ja ne bi primerjal z njo.

Vedno se pazila, da bi bila ‘normalna’ in prizemljena, kot on.

Da bi bil ponosen name.

Da me ne bi metal v isti koš z njo.

Da bi bil ponosen name. Da bi bil moj oči ponosen name.

Do zdaj sem vedno razumela, da ne more prebrati moje knjige.

Da se z mano ne more pogovarjati o moji preteklosti.

Ker ga preveč boli.

Ker se preveč krivi.

Da ne more.

Danes tega več ne razumem.

Odkar ste me ve vprašale, tega več ne razumem.

In ne morem se delati, da razumem.

Postavile ste mi vprašanje.

Pravo vprašanje.

Pogumno vprašanje.

Pogumno vprašanje gre v tvoj epicenter. Trese te, dokler odgovor ne zruši vsega, kar je preprečevalo, da bi bilo odgovorjeno.

HOTEL SLON, ONA

V tem trenutku sem, kot žival. Čutim, da prihaja potres. Nimam besed. Samo občutke imam. Vem, da bo zatreslo. Nemirna sem. Skrila bi se v kot. Posvarila bi tistega, ki je z mano v sobi, da naju bo streslo. Da nikdar več ne bo isto. A da je to dobro. Da se mora tresti. Stresti.

Naj tokrat ne pobegne za pet let. Naj se ne umakne.Da bodo ruševine. Da se mora hiša podreti čisto do tal. Do resnice. Do pravega vprašanja. Ne moreva je več graditi, ker nisva še zgradila temeljev. Rada bi rekla, da bo preživelo, kar je resnično in da se bo zrušilo to, kar resnico prekriva. Samo nimam še besed.

Sprašujem se, če ne bo morda potres pokazal, da sva midva v sobi, kot živčni sistem. Ki je bil nasilno pretrgan. In se ga nikdar morda več ne bo dalo spojiti skupaj? Ker toliko let tam ni bilo pretočnosti in življenja. Sprašujem se potiho. Odgovorila bom na glas.

Včeraj sva z Vesno Milek sedeli v slaščičarni hotela Slon.

Hotel Slon zame nosi toliko simbolike.

V njem naj bi bila spočeta.

In to na 8. marec, 1980.

Na dan Žena.

Na dan, ko naj bi moja mama ujela mojega očeta, lastnika prve diskoteke v Jugoslaviji in črne knjižice z zavidljivim številom kontaktov najlepših deklet, na kar dveh zmenkih naenkrat. Bilo je na zabavi, ki jo je on službeno organiziral. Onidve nista vedeli ena za drugo. Onidve nista vedeli za mojo mami. Moja mami ni vedela za niju.

A je bila vsa leta njune burne 12-letne veze, kot dobro natreniran policijski pes - ves čas je vohala in iskala sledi. Ter izvohala.

Tudi to sled je našla. Prišla naj bi na dogodek in naredila sceno. Odpeljal naj bi jo v sobo, da se ne bi tam pred vsemi kregala.

V tisti sobi je divjala nevihta.

Starodavni metafiziki pravijo, da se otroka nikdar ne sme spočeti v nevihti. Ne v taki, ko švigajo strele po nebu, niti v taki ko treskajo gromi emocij in prepirov.

Spočeta sem bila, ko se je bliskalo.

Pablo Picasso je bil prepričan, da obstajata samo dva tipa žensk. Boginja. In predpražnik.

Jaz menim, da sta v vsaki ženski ta dva tipa. Nenehno se bojujeta in izmenjujeta.

Kateri prevlada je odvisno od marsičesa, tudi/predvsem od moškega, ki mu podarimo srce.

Tako kot lahko me iz naših moških naredimo bodisi kralje, bodisi jih kastriramo; tako nas oni pomagajo oblikovati ali nam asistirajo pri razbitju.

Še nekaj velja: boginja rodi boginjo. Predpražnik rodi predpražnik. Pot do preobrata je potem toliko težja. Če prideš na svet kot predpražnik in se preobraziš, te vseeno kot magnet vleče nazaj. Vsak dan znova moraš izbrati kaj si. In ne glede na to, kako žareča boginja postaneš, se ti globoko globoko notri vedno zdi, da si to ne zaslužiš biti. Samo sabotaža te skuša vrniti v izvorno identiteto sužnje. Samo destrukcija te hoče znova in znova udomačiti.

Moja mama je bila v tisti nevihtni noči predpražnik. Bila je lepotica; nadpovprečna, nagrajena študentka, ki je iz nič, v času komunizma, popolnoma sama ustvarila neverjeten poslovni uspeh. Česarkoli se je dotaknila, je spremenila v zlato.

Ta alkimija pa ni delovala pri mojem očetu.

Kaj jo je vleklo, da se je poniževala zanj? Hotela izsiliti ljubezen? Jasno je bilo, da ji on, eden najbolj zaželenih samcev v državi, ne more nuditi tega, kar si tako zelo želi. Varnosti, predanosti, monogamije, ljubezni in zakona.

Pri osemnajstih je prvič delala samomor. Pojedla je tablete, komaj so jo rešili. S tem je dobila njegovo pozornost. Potem se ga pa ni nič več dotaknilo. Nobene grožnje, nobene prošnje, nobene scene, ne oddaljevanja, niti klečeplazenja je niso pripeljali nič bližje.

Ko je dopolnila osemindvajset let, je naredila mene. Njen zadnji adut sem bila. Zadnji žeton pri pokru. Vse je stavila name.

Kakšna odgovornost zame.

Nikdar nismo zaživeli kot družina.

Nisem izpolnila svojega poslanstva.

Vse upe, ki jih je gojila do mojega očeta, je potem prenesla na Boga. On, je bila prepričana, je ne bo razočaral.

Kako se je motila!

HOTEL SLON, JAZ

Kako se je počutila v tisti sobi?

V tistem laboratoriju kompromisov?

Tako sama se je morala počutiti, ko je objemala njegovo telo.

Tako prazna je morala biti, čeprav jo je napolnil.

Najbrž se je potem oblekel in odšel nazaj dol. Nazaj v službo. V vitrino polno sladkih tortic iz katere je lahko izbral in je izbral čisto vsako, ki si jo je poželel. Ona pa je obgrizena in na pol pojedena ostala zavržena na pladnju.

Hotel Slon.

Trideset let kasneje, pred šestimi leti, sem se v tem istem hotelu, v sobi v kateri je divjala nevihta, sama poslovila od svoje velike ljubezni. Vsaj mislila sem, da je velika ljubezen. A je šlo za enako destruktivnost. Zagotovo eden najbolj pametnih, intelektualnih in iskrivih sogovornikov v naši državi. Iz tako urejene in znane družine. S tako lepo zvenečim priimkom. A v njegovem objemu sem se počutila tako samo. Tako prazno. Tako manj vredno. Tako umazano.

(Jaz nimam priimka. Ne pišem se ne po očetu. Ne po mami.

Atai je bilo moje srednje ime. Po ločitvi sem ga začela uporabljati, kot priimek.

To pomeni, da nimam izvorne družine? Da sem sama?)

Smo hčerke rojene zato, da popravimo mamine napake?

Smo postavljene na identična križišča, kot one - in s tem ko izberemo pravo pot zase, rehabilitiramo tudi njih?

In če je ne izberemo: bodo naše hčerke enako preklete?

Hotel Slon.

Včeraj.

“Včasih ti nekdo vpraša nekaj tako zelo močnega. Tako zelo pravega.” Mi reče Vesna Milek. Njen glas je žametno rdeče barve in nosi spomine po ognju in posvečenih kadilih. “Vpraša te nekaj takega, da te pretrese do sredice bitja. In ti potem kar misliš, da moraš na to takoj odgovoriti. Da moraš to moč preseči. A v resnici si lahko samo tiho. In rečeš: HVALA ZA POTRES. Se usedeš v kot svoje sobe. Ga počakaš. Si vzame čas. Si tiho. In šele potem odgovoriš.”

Hvala za potres.

Iz srca hvala za pravo vprašanje.

Sedim v sobi. In ga čakam. Tiho sem, ker nimam besed.

Tiho sem, ker čutim.

Hvala, da si tudi v tišini z mano. In me čutiš.

Savina

PS

Kot deklica sem ob nedeljah hodila k maši. No, k mašam. Zdaj se v nedeljo pogovarjam s tabo. Z vami. Več božanskega čutim ob teh pogovorih. Ker Bog je zame iskrenost. Golota. Sprejemanje. Prisotnost. To, da si upaš biti kar si, z vsemi sencami in soncem – in si ravno zato ljubljen, ter sprejet. To so zame naše nedelje. Prostor, kjer smo lahko resnične. Kjer se lahko obrnemo vase in smo tako varne, da povemo svojo resnico. Kjer smo prisotne ena za drugo. Ena z drugo. In same s sabo. To je zame svet prostor.

Se bomo še pogovarjale o ciklih, o zdravju, o hrani, o vajah. A v tem trenutku so ta nedeljska pisma to, kar so. Se mi zdi, da vse tako zelo rabimo takšno iskrenost.