Ljubezen, a NE več ‘za vedno’

Ljuba V trenutku,

Sploh ne vem, kako naj ti opišem svoje zadnje tri mesece. Kako sploh z besedami izraziti globoko notranjo transformacijo, ki mi jo je podarilo življenje. Ja, podarilo - kljub temu, da je bilo to darilo zavito v okoliščine polne izzivov, povezanih (tudi) z zdravjem mojega Giorgosa.

A šlo je za mnogo več, kot zgolj le to.

Šlo je za to, ali bom izbrala strah, ali ljubezen.

Ali se bom ujela v za vedno, ali se bom odprla 'v zdaj.

Ali se bom osvobodila kletke in vstopila v novo dimenzijo ljubezni.

Šlo je zame.

Vedno se gre samo za to.

Zame.

Zate.

Šlo je za to, ali sem pripravljena spustiti vse in samo biti.

Brez trohice vedenja, kaj bo.

In brez tega vedenja ljubiti.

Toliko tega bi v življenju radi naredili, spremenili, premaknili - a le, in zgolj le, če bi imeli zagotovilo, da bo potem točno tako, kot si želimo, da bo. In da bo to za vedno.

Tako bi se odprli, odprli ljubezni, a zgolj, če bi zraven dobili do življenjska garancijo, da ta odprtost ne bo bolela. Da bo varna.

In ker ni zagotovil, ker ni garancij - ostajamo, kjer smo. Zataknjeni. Zaprti. Otopeli.

LJUBEZEN BOLI

Ljubezen je najbolj mogočen, veličasten, zdravilen, mehek in sladek občutek na svetu - istočasno, pa boli.

Ker ljubezen je občutljivost. Odprtost. Bolj ljubiš, bolj zaznavaš vsako nianso, vsako emocijo, vsak strah; v sebi, v svoji ljubljeni osebi, v vseh okoli sebe.

Bolj čutiš njeno veličino, bolj si ranljiva za bolečino.

Zato pred ljubeznijo zapiramo okna in vrata. Zato od nje bežimo. Zato se jo bojimo. Zato si jo hočemo zagotoviti: da bo varna, da bo točno takšna kot mora biti. Da bo večna.

Tisti, ki zares ljubi, ljubi samo zdaj. Ne potrebuje, niti ne daje zagotovil. Ve, da je ljubezen sila, ki se je ne da uničiti.

Istočasno pa je ljubezen sila, ki ne more ničesar obljubiti.

Ker potem to ne bi bila več ljubezen.

VSAK DAN STA IZBRALA POLJUB

Cheri Clampett, moja ljuba učiteljica in kreatorka terapevtska joge, nam je septembra v Santa Barabari govorila o svoji mami, ki sta jo prizadeli hudi obliki Alzheimerja in demence. Čeprav je Cheri ves čas skrbela zanjo, jo je v dobro mame dala v poseben dom/skupnost, kjer so bivali bolniki z enako boleznijo. Kljub poznim sedemdesetim letom je bila mama še vedno lepotica. In takoj, ko že prvi dan, ko je prišla v dom, je to opazil gospod, ki je iz istih razlogov prebival tam. Zagorel, postaven, skoraj osemdesetletnik, z demenco.

On in ona sta se morala vsak dan sproti naučiti, kako jima je ime, kdo sta in kam spadata. Vsako jutro jima je bilo, kot nepopisan list.

Dober teden po njenem prihodu v dom, so ju medicinske sestre našle skupaj. Med strastnim poljubljanjem, z odpetimi gumbi in z razmeščenimi lasmi.

Njegova in njena družina so bili navdušeni - kaj je lepšega, kot v zlatih letih najti ljubezen.

A najbolj zanimiv del te ljubezni je bil, da se naslednje jutro oba nista spomnila ničesar več: niti tega kdo sta, niti tega, s kom sta se prejšnji dan poljubljala.

V nadaljnjih mesecih sta se vsak dan, vsako jutro, na novo spoznala. Najprej sama sebe, nato drug drugega.

In vsakič, ko sta se na novo spoznala, se je dan končal popolnoma enako - s poljubljanjem.

Do njenega zadnjega diha.

Možgani propadajo. Možgani pozabljajo. Ljubezen. Ljubezen je nedotakljiva. Samo njo odnesemo s sabo.

Ko umremo, šteje samo to, koliko smo ljubili.

Ljubili brez zagotovil.

POMEMBNOST ZAGOTOVIL. PREKLETSTVO ZAGOTOVIL.

Moje življenje je bilo en sam labirint po hodnikih zagotavljanj večnosti.

Ker se moj oče ni mogel za večno zaobljubiti moji noseči mami, se ji tudi jaz nisem zdela nič več vredna. Nisem ji zagotovila tega, za kar sem bila spočeta.

In potem vsa vere, vse kar je sledilo: skupni imenovalec je bilo vedno zagotovilo večnosti.

Zagotovilo večnega življenja po smrti, zagotovilo večne ljubezni, zagotovilo večnega zdravja, zagotovilo večnega odgona vseh bolezni, zagotovilo večne sreče, zagotovilo večne varnosti.

Vsi moji krsti in inciacije, v katere me je potisnila mama, so mi nekaj zagotavljali.

Da sem zaščitena, da sem izbrana,

da imam ekskluzivno vstopnico za ta in ta raj.

In zato, so mi vsi nekaj vzeli.

Z mamico nikdar nisva živeli v zdaj- vedno sva brzeli po še to in to in to vstopnico, za še bolj zabetonirano obljubo večnosti.

Moja mami je svojo srečo našla pri Mormonih: ker oni imajo največjo licenco za večnost! Tam se poročiš za to in vsa nadaljnja življenja in še v raju si poročen in vse je večno.

Jaz pa očitno okužena z večnostjo ... sem, kot magnet privabljala zagotovila. In jih, ne da bi vedela, več kot očitno tudi potrebovala.

Moja zgodnja leta so me vklenila v kletko zgrajeno iz zagotovil - in očitno se mi sploh ni zdelo možno, da obstaja čisto druga dimenzija svobode.

Kot med sem privabljala zdravilne in strupene čebele, ki so si me skušale zagotoviti. Za večno. In to sem dojemala, kot ljubezen. Pa ne samo v intimnih odnosih. Tudi v poslovnih in v prijateljskih.

Pri 19ih poročena ‘za vedno’. Enajst let kasneje, še ne uradno ločena, dobim po enem mesecu veze že zaročni prstan ‘za vedno’.

Potem mi Giorgos, zaobljubljen samec, že takoj na začetku, kot strela z jasnega pove, da je ‘za vedno’, za vedno vedno.

Vmes se od mene zahteva, da podpišem pogodbe o poslovnem partnerstvu ‘za vedno’. To poletje si prijateljica - resna gospa – resno zaželi, da si ‘za vedno’ zamenjava kri in sva sestri.

Naštevam res samo pikico mojih ‘za vedno’.

Večina ljudi okoli mene, je od mene želela 'za vedno'.

(In naštevam zgolj, kot opažanje. Nekatera izmed teh zagotovil so bila čudovita. Iskrena. Sem globoko hvaležna zanje. Beri naprej. :-))

OBSTAJA VEČJA LJUBEZEN, OD LJUBEZNI ‘ZA VEDNO’

Več kot jasno so vsa ta zagotovila tudi meni ogromno pomenila. Sem jih zamenjavala za (pravo) ljubezen. Sem jih potrebovala. Sem jih dajala.

In četudi so bila (nekatera izmed njih) dana/zagotovljena (iz obeh strani) s srčnostjo in predanostjo - to ni ljubezen.

Oziroma, to ni 100% ljubezen.

To je ljubezen, pomešana s strahom.

Ljubezen, ki nima na stežaj odprtih vseh oken in vrat.

To so me naučili ti trije meseci.

Naučili so me, da so svoboda, ljubezen, živost, odprtost in čarobnost: v tem, da ne veš. Da ničesar ne veš. Da ne veš kaj bo, do kdaj bo, zakaj bo, zakaj je, zakaj ni, kaj je, kaj ni - a si vseeno 100% odprta. Edino tako si zares odprta.

Edino takrat ljubiš, ko ne veš, kaj bo s to ljubeznijo, ki jo daješ -

pa vseeno ljubiš.

Naučili so me, da obstaja še višja, najvišja, oblika ljubezni.

Višja od ljubezni 'za večno'.

To je ljubezen 'v zdaj'.

Ko si 100% odprta, brez fig v žepu, brez nog na zavori, ko nič ne veš, pa si ves tukaj in zdaj.

Naučili so me, da ljubezen ‘v zdaj’ daje.

Ljubezen ‘za vedno’ pa jemlje.

Naučili so me, da je resnične intimnosti strah tistega, ki potrebuje zagotovilo in vedenje, preden se zares popolnoma odpre.

Naučili so me, da ne morem obljubiti večnosti - ker bom s tem izgubila sedanjost.

Naučili so me, da ko 1x doživiš 100% odprto ljubezen v trenutku, ta občutek, ki je večji od vsega največjega, ostane s tabo za vedno. Nič ti ga več ne more vzeti. S tabo gre, kamorkoli greš - četudi v drugo dimenzijo.

13 LET JE ČAKALA NANJ

Ta teden sem bila v Londonu. Priletela sem na dan terorističnega napada. Moj hotel je bil čisto v centru, v neposredni bližini - zaradi zaprtih cest in mostov, sva se z voznikom Uberja komaj prebila do tja.

Med ekstremno dolgo vožnjo, mi je razlagal svojo ljubezensko zgodbo. Ko je bil star 16 let je zaradi politične situacije moral zapustiti svojo rodno Šri Lanko; takrat mu je bilo všeč dve leti mlajše dekle iz iste šole. Več kot par kratkih stavkov si nikoli nista izmenjala, na Šri Lanki so bila zelo stroga pravila, ter dečki ločeni od deklic, v šolah.

Nikdar ni pozabil nanjo, leta so minevala, a njene oči so ga znova in znova zazibale v spanec. Nikoli več ni slišal o njej, kaj šele, da bi se slišal z njo. Minilo je 13 let. Ves ta čas ni stopil na svojo rodno zemljo.

Neko noč v Londonu, pa je le zbral pogum in poiskal njen kontakt. Preko Facebooka je začel poizvedovati pri starih znancih, o njej. Prepričan je bil, da je že dolgo poročena. To je vendar tradicija v njihovi kulturi. Ko je le dobil njen naslov in ji je pisal, mu je povedala, da vsa ta leta čaka nanj. Brez kakršnih koli ovinkarjenj, tako kot je, popolnoma naravno, mu je izpovedala svojo ljubezen.

Ni se poročila - kljub snubcem in prepričevanju družine. Brez enega samega zagotovila, prepričana, da je tudi on že poročen; je vseeno čakala samo nanj. Tudi ona ni vedela nič o njem.

Vsak večer je molila in mu pošiljala svoj klic ljubezni.

V tem čakanju je bila srečna.

Izpopolnjena.

Ničesar ni potrebovala - saj je vendar ljubila!

Preletavali so naju helikopterji, nikogar ni bilo na ulicah, mesto je bilo oblito s strahom - jaz pa sem ganjena jokala. Zaradi vseh okoliščin sem njegovo zgodbo samo še bolj čutila.

To je ljubezen. Zdaj imata dva otroka. Pokazal mi je vse slike in obljubiti mi je moral, da o tem z ženo napišeta knjigo. Že med vožnjo jo je poklical in povedal, da se še nekomu njuna zgodba zdi filmska. (Celo še bolj filmska od fenomenalnega filma Lion.:)) O pisanju knjige sta namreč že dolgo razmišljala, pa sta si mislila, da mogoče nikomur ne bo zanimiva. Zdaj smo Facebook prijatelji in čakam prve vrstice. 🙂

NI ZAGOTOVIL, LJUBEZEN JE NEVARNA

In potem sem prišla v sobo.

V strah.

Naj grem jutri na sestanek v Harrods in naslednji dan na šolanje o možganih - torej naj sledim svoji ljubezni? Ali naj me bo strah, naj se obrnem in grem čim prej domov? Na varno. Ker ni zagotovil. Ni zagotovil, da se napad ne bo ponovil. Ni zagotovil, da bom zaradi sledenja ljubezni preživela.

Londončani so naslednji dan izbrali ljubezen.

Žalovali so tako, da so praznovali življenje. Življenje pa je samo v sedanjem trenutku. To je vse, kar imamo. Zato zdaj dajmo vse.

Jaz pa sem po uspešnem sestanku hodila po najbolj ‘nevarnih’ ulicah; tam kjer je največ ljudi. Šla na glavno železniško postajo - česar prej nikdar ne bi naredila. Ker ni varno.

A odprtost in ljubezen, ki sem ju ob tem čutila, ta občutek, da ni nič nič nič zagotovljeno,

da obstaja samo ta trenutek -

zato ZDAJ, ZDAJ, ZDAJ užij vse in se popolnoma odpri in se popolnoma izrazi!

- to me je bolj oživelo, kot karkoli drugega na svetu.

Sprehajala sem se po Piccadillyu, šla v drugo nadstropnje Waterstones knjigarne, h knjigam dr. Wayna Dyerja. Mojega Modrookca. V tej knjigarni sva bila skupaj. V tej knjigarni sem mu obljubila, da bom napisala knjigo.

In zdaj, ko sem dve leti in pol po njegovi smrti božala njegove knjige, jih še malo lepše zložila in jih dala na še malo bolj vidno mesto - ker njemu je bilo to tako všeč - sem bolj čutila njegovo prisotnost, kot kadarkoli. Tam z mano je bil.

Ker sem bila jaz tam, odprta. Bolj kot kadarkoli prej.

A SI UPAŠ ŠE BOLJ LJUBITI?

Ugotovila sem tudi, zakaj me je tako zelo strah letal in leteti - ker tam ni nobenih zagotovil.

Ker je letenje en sam sedanji trenutek, kjer ni NIČ, ampak nič pod tvojim nadzorom. En dolg trenutek, ko si prisiljen čutiti vse in vsako nianso, vsako emocijo, ki je v tebi in v vseh okoli tebe. Ko si ena sama občutljivost.

Strah me je (bilo) leteti, ker me je strah ljubiti brez zagotovil. Ljubiti pa pomeni živeti.

Prej je bilo lažje ljubiti Giorgosa, ko je bilo ‘za vedno’.

Ko pa veš, da je mogoče samo za ta trenutek, da drugi trenutek tvoje ljubljene osebe mogoče ne bo več - a si upaš, a si upaš še bolj odpreti, še bolj ljubiti? Čeprav veš, da bo zaradi tega potem še bolj bolelo?

Ja.

JA!

A si upam živeti tako, a si upaš živeti tako, da vsak večer pozabiva na vsa zagotovila, pozabiva kdo sva in na vse, kar je varno; ter se zjutraj na novo rodiva? Na novo spomniva, na novo zaljubiva, na novo zaobljubiva v sedanji trenutek?

A se upava tako poljubljati? Tako dihati? Tako ustvarjati? Tako premikati?

Ko sem bila februarja v Ljubljani, sem gledala zadnjo predstavo, ki je vsebovala delček Pandurja. Brezmadežna. Že tako veličastva predstava, polna simbolike, je bila še bolj čustvena. Kot gledalka sem se še bolj trudila užiti vsako stotinko, ujeti vsak detajl, začutiti vsako čustvo - ker sem vedela, da je zadnjič. Da je ta delček vse, kar je. Da je v njo ujet zadnji delček genialnega ustvarjalca. In zato je bila predstava še tisočkrat močnejša. Zato se me je še bolj dotaknila.

Tako si želim živeti. Vsak dan.

Zaobljubljam se živeti tako, kot sem gledala Brezmadežno.

Zaobljubam se, da se bom tako izražala.

Vsak stik, vsaka bližina, vsi odnosi, vse kar delam, vse kar rečem - želim čutiti tak dotik. Dotik, kot da je zadnjič.

Nočem se več dotikati, kot da je za vedno.

Vsakič se te bom dotaknila, kot da je zadnjič.

 

Naredi red v odnosih.

Prenesi si svoj izvod Akcijskega vodnika

"Odnosi od 1-10".

x