Ni ti treba biti superženska

Ljuba Dragocenost,

Pišem ti iz Santa Barbare, kjer sem pri dr. Arturu Pealu in Cheri Clampett na poglobljenem šolanju za učitelje terapevtske joge.

Res gremo v globino na vseh nivojih: v energijsko zdravljenje, v položaje za težje medicinske diagnoze, v protokole varnega dotika (za pomoč pri sproščanju največjih travm). Totalno intenzivno je, čistilno in tako zelo čudovito.

Komaj čakam, da bom to pomembno znanje, ki se kar sestavlja, delila s tabo. Tudi v nedeljskih pismih.

Današnje je malo drugačno. Vem, da že komaj čakaš nadaljevanje našega pogovora o moških. 🙂 Jaz prav tako. A ne bi bilo fer do tebe, mene in … do moških, da na hitro napišem, kar bi ti rada povedala.

Za mano je 30 ur dolgo potovanje, ob meni je 'jat lag' in okoli mene so celo-dnevna šolanja. Pa še domače naloge. Dnevne vadbe joge … In vsako popoldne imamo praktično demonstracijo, stranko s specifičnim zdravstvenim problemom.

Vidiš, včasih bi šla čez sebe. Bila bi utrujena, neprespana in ne bi imela časa: pa bi ga odtrgala. Od noči. Iz svojih zadnjih rezerv.

Zdaj vem, da to ni dobro zame. Niti zate. Da je moja odgovornost, da (ti) dajem, ko sem polna. Ko pa nisem, je pa moja dolžnost, da poskrbim zase. In sem do tebe iskrena.

(In prav s tem, presenetljivo - ti potem dam veliko več, kot bi ti sicer dala.)

Kolikokrat in kje, greš pa čez sebe ti?

Prosim te, da si ta teden še posebej pozorna na to.

Da rečeš: “Ne morem.” Ko ne moreš.

To ni šibkost! To je moč!

Da, ko začutiš utrujenost in prazen rezervoar, postaneš. Da si daš dovoljenje, da kdaj pač drugim nimaš kaj za dati. In da samo sprejemaš. Se umakneš. In se spočiješ.

To, da smo ženske narejene iz mesa in krvi, je nekaj najlepšega. Ni naša pomanjkljivost, da se fizično telo utrudi in kdaj ne more več.

Kadar igramo super žensko, čeprav se počutimo popolnoma drugače - škodujemo sebi in vsem ženskam.

Dvigujemo nivo in postavljamo nedosegljive ideale, ter se same še bolj ujamemo v (iz umetnih standardov narejeno) zanko. To škoduje našemu zdravju. To škoduje naši povezanosti.

Ženske smo po naravi negovalke, mame, učiteljice, prijateljice, zdravilke, poslušalke. Dajemo. Dajemo. Dajemo. Tukaj smo za vse. Rama in opora za vse. In to je tako lepo. Tako nam odpira srce. Vendar le dokler ne pozabimo, da smo tukaj tudi zase.

Tudi o tem se na mojem šolanju veliko pogovarjamo. Sami učitelji smo na kupu: v ljubezni do dajanja in razdajanja, včasih spregledamo, da smo tudi mi tisti, ki potrebujemo sprejemati. In to ne velja samo za učitelje. Za marsikoga velja - absolutno pa za veliko večino žensk. Najbrž tudi za tebe, kajne?

Prosim te, poslušaj (ta teden) svoje telo. Skušaj slišati kaj potrebuješ.

Ali tvoje telo komunicira s tabo?

Ali se je že vdalo, ker ti je tolikokrat hotelo kaj sporočiti, pa si ga preslišala?

Naveži kontakt nazaj. Počasi bo šlo. A tako zelo vredno bo!

Kontakt se zgodi, ko postaneš. Se ustaviš. Daš eno roko na srce, drugo maternico. Narediš nekaj dolgih izdihov. In poslušaš. Čutiš. Samo si.

Objemam te, pošiljam ti ljubezen, sonce in moč.

Hvala ti, da si z mano, kjerkoli sem. In kakršna koli sem.

Tudi jaz sem s tabo. V vseh verzijah in oblikah te sprejemam in podpiram.

Oba z Arturom ti mahava!

In obljubim ti, da ti skupaj z njim in Cheri pripravimo kakšno lepo presenečenje, medtem, ko bomo skupaj.